Vakuf

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Vakuf (arabsko وقف, awqāf, turško vakıf) je institucija islamskega prava, ki se je razvijala od 11. do 19. stoletja in je v mnogočem podobna fundaciji v evropskem pravu.

Vakuf je bil islamskem pravu dobrina, ki jo je neka oseba (vakif) po lastni volji izdvojila iz svojega premoženja in jo predala Alahu, medtem ko so njeni prihodki služili ljudem. Vakuf v Koranu ni niti predpisan niti zaukazan, prerok Mohamed pa ga je v svojih pridigah kljub temu spodbujal.

Dokument, ki opisuje vakuf, se imenuje vakufnama. Na koncu vsake vakufname je pripis »Preklet bodi tisti, ki bi na kakršen koli način oskrunil to moje dobro delo«.

Vakuf je bil sredstvo za spodbujanje gospodarskega, kulturnega, družabnega in civilizacijskega napredka družbe. Vakufi so v islamskem svetu odigrali pomembno vlogo v razvoju družbe in naselij, ker se je z njihovo pomočjo zgradilo veliko javnih zgradb.

Prvi vakuf naj bi bil Omarjev, ki se je odrekel palmovega nasada z imenom Semg. Po izročilu naj bi pred tem Alahovemu odposlancu rekel: »O, Alahov odposlanec, imam vrt, ki mi je zelo drag, vendar se mu želim odreči v javno dobro!« Poslanec je odgovoril: »Uvakufi nasad tako, da se ne bo mogel niti prodati niti podariti niti naslediti in da se bodo prihodki od njega uporabili v javno dobro!«

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Arif Ali Khan (urednik). Encyclopaedia of Islamic law. Bd. 7: Law of Waqf in Islam. New Dehli 2006. ISBN 81-8274-197-1.
  • Murat Çizakça. A history of philanthropic foundations. The Islamic world from the seventh century to the present. Istanbul 2000. ISBN 975-518-151-2.