Uporabnik:Yuki garison
Definicija gnusa se razlikuje od avtorja do avtorja, vendar se vse definicije nanašajo predvsem na zaužitje. Gnus predstavlja odpor do stvari, ki so nam odvratne ali nezaželene[1]. Vzorec gnusa se kaže v dvignjeni zgornji ustnici, dvignjeni ali spuščeni spodnji ustnici, nagubanem nosu, dvignjenih licih, gubami pod spodnjo veko in spuščenimi obrvmi[2].
Pomen gnusa[uredi | uredi kodo]
Gnus naj bi se oblikoval kot obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred okužbami in se je razvil med evolucijo in sicer naj bi nas ščitil pred zaužitjem strupov in nas branil pred paraziti. Zdi se, da se je gnus oblikoval, ko smo ljudje začeli prehranjevati s hrano živalskega izvora in se je naše število povečalo, te spremembe pa so privedle v povečanje nevarnosti parazitov. Izraz na našem obrazu pa naj bi odražal odvračanje hrane[3].
Gnus v medkulturnih študijah[uredi | uredi kodo]
Gnus je eno izmed univerzalnih čustev, kar pomeni, da ga enako izražamo po celem svetu. Čeprav pa je izražanje gnusa precej specifično, je bil v medkulturnih študijah, ki so jih izvedli Ekamn, Sorenson in Friesen (1969) gnus ocenjen najmanj skladno, kar pomeni, da so preizkušanci fotografije gnusa najmanjkrat označile za gnus. Skladanje se je po spremenjeni raziskavi (preizkušancem so brali zgodbe o določenem čustvu) povečalo[4].
Gnus in prehrambne motnje[uredi | uredi kodo]
Da bi odkrili povezavo med gnusom in prehrambnimi motnjami so raziskovalci izvedli razne raziskave. V raziskavah so udeležencem razdelili različne vprašalnike, ki so merili prisotnost prehrambnih motenj in vprašalnike, ki so merili, kolikšna je občutljivost udeležencev na gnusno. Prvotne raziskave so kasneje razni avtorji ponovili ali nadgradili. Dokazali so, da obstaja povezava z gnusom in prehrambnimi motnjami, toda še vedno obstaja vprašanje ali gnus res vpliva na razvoj teh motenj ali pa se določena hrana pacientu zagnusi šele ko zboli za prehrambno motnjo.
Prva raziskava[uredi | uredi kodo]
Davey, Buckland, Tantow in Dallos (1998) so raziskavo izvedli pri zdravih študentih iz Univerze v Sussexu. 170 študentov (od tega 85 žensk in 85 moških) je moralo rešiti pet različnih vprašalnikov, ki so se navezovali na gnus in prehrambne motnje. Ugotovili so, da le pri ženska obstaja velika korelacija med prehrambnimi motnjami in občutljivosti na gnusno. Rezultati niso pokazali odnosa med gnusom do človeškega telesa in njegovih produktov s prehrambnih motnjah. Raziskavo so nadaljevali z 10 adolescentkami, ki so se zdravile na mladostniškem psihiatričnem oddelku dveh bolnišnic v Leipzigu. Vse udeleženke raziskave so bile diagnosticirane za anoreksijo ali bulimijo. S tema dvema raziskavama so dokazali, da so prehrambne motnje povezane samo z gnusom do specifičnih dražljajev (hrana, človeško telo, njegovi produkti). Ugotovili so, da je izraženost gnusa v korelaciji s prehrambnimi motnjami. Ker povečana izraženost gnusa še ne vpliva na nagnjenost k tovrstnim motnjam, ta povezava še ni bila v celoti pojasnjena. Predvidevali so, da gnus lahko vpliva na razvoj teh motenj, če se »specializira« za določene dražljaje[5].
Druga raziskava[uredi | uredi kodo]
Troop, Murphy, Bramon in Treasure (2000) so nadaljevali prejšnje raziskave. V svojo raziskavo so vključili 74 pacientov (od tega 7 moških), ki so se zdravili na bolnišnični enoti za prehrambne motnje Bethlem in Maudsley Hospital. Za kontrolno skupino so izbrali 15 študentk in članic osebja na Inštitutu za psihiatrijo. Tudi njim so razdelili vprašalnike in skušali ugotoviti povezanost med občutljivostjo na gnusno in prehrambnimi motnjami. Raziskava je pokazala, da je razlika med zdravimi in bolnimi ženskami v občutljivosti na gnusno zanemarljiva. Ugotovili so tudi, da ima občutljivost pomembno vlogo pri prehrambnih motnjah, vendar pa avtorji raziskave poudarjajo, da še ni raziskano, kakšna ta vloga je[6].
Tretja raziskava[uredi | uredi kodo]
Troop, Treasure, Serpell (2002) so skušali pridobiti nove podatke o odnosu med izraženostjo gnusa in prehrambnih motnjah in jih primerjati s prejšnjimi raziskavami. Za raziskavo so izbrali 208 prostovoljcev (od tega 1 moški) iz Liste prostovoljcev Enote za prehrambne motnje Psihiatričnega inštituta. Vprašalnike so poslali prostovoljcem in jih glede na rezultate razdelili v tri skupine, glede na to: a) ali so motnjo prehranjevanja že kdaj imeli, b) ali so sedaj zdravi ali motnjo še imajo, c) kateri tip motnje so imeli. Ugotovili so, da je pri bolnih posameznikih izraženost gnusa še vedno velika, vendar pa ne moremo zaključiti, da je to vzrok za razvoj prehrambnih motenj. Dokazuje pa, da je pri pacientih povišana izraženost gnusa osredotočena na omejeno število predpostavk, predvsem tistih, ki temeljijo na telesu in hrani[7].
Viri in literatura[uredi | uredi kodo]
- ↑ Rozin, P., Haidt, J., in McCauley, C.R. (2008). Disgust. V M. Lewis, J.M. Haviland-Jones in L.F. Barrett (ur.), Handbook of Emotions (str. 757-776). New York: The Guilford Press.
- ↑ Lamovec, T. (2001). Izražanje emocij. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
- ↑ Rozin, P., Haidt, J., in McCauley, C.R. (2008). Disgust. V M. Lewis, J.M. Haviland-Jones in L.F. Barrett (ur.), Handbook of Emotions (str. 757-776). New York: The Guilford Press.
- ↑ Lamovec, T. (2001). Izražanje emocij. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
- ↑ Davey, G.C.L.,Buckland, G., Tantow, B. in Dallos R. (1998). Disgust and Eating Disorders. European Eating Disorders Review, 6, 201-211.
- ↑ Troop, N.A., Murphy, F., Bramon, E. in Treasure, J.L. (2000). Disgust Sensitivity in Eating Disorders: A Preliminary Investigation. International Journal of Eating Disorders, 27, 446-451.
- ↑ Troop, N.A., Treasure, J.L. in Serpell, L. (2002). A Further Exploration of Disgustin Eating Disorders. European Eating Disorders Review, 10, 218-226