Uporabnik:Stebunik/peskovnik - papeži

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Pij VIII. 
Sedež8. marec 1816 kardinal-duhovnik pri Santa Maria in Traspontina
Izvoljen31. marec 1829 (izvoljen)
Začetek papeževanja5. april 1829 (posvečen in kronan)[1].
Konec papeževanja30. november 1830 (1 leto, 244 dni)
PredhodnikLeon XII.
NaslednikGregor XVI.
Redovi
Duhovniško posvečenje17. december 1785
Giuseppe Maria Doria Pamphilj
Škofovsko posvečenje11. avgust 1800 imenovan za škofa Montalta; 17. avgust 1800 prejme škofovsko posvečenje
posvečevalec
Giuseppe Maria Doria Pamphilj
Povzdignjen v kardinala8. marec 1816 kardinal-duhovnik pri Santa Maria in Traspontina
imenoval ga je papež Pij VII.
Položaj251. papež
Osebni podatki
PokopanBazilika svetega Petra, Rim-Vatikan
Narodnostitalijanska
Verakatoliška
Staršigrof Ottavio Castiglioni
grofica Sanzia Ghislieri
Prejšnji položaj
Alma materUniverza v Bologni
jezuitski zavod Campana (Osimo)
jezuitski zavod Montalto (Bologna)
Insignije
Grb osebe Stebunik/peskovnik - papeži
Drugi papeži z imenom Pij

Papež Pij VIII., rojen kot Francesco Saverio Maria Felice Castiglioni, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 20. november 1761, Cingoli, † 30. november 1830.

Papež in vladar Papeške države je bil med letoma 1829 in 1830.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Družina in mladost[uredi | uredi kodo]

Papež Pij VIII. se je rodil kot Francesco Saverio Maria Felice Castiglioni v plemiški družini langobardskega porekla rodom iz Milana dne 20. novembra 1761 v kraju Cingoli[2], v soteskah Macerate, [3] kot tretji od osmih otrok (in drugi sin).[4]

Oba starša sta se ponašala s predniki v cerkveni službi, med katerimi sta kazala ponosno tudi na dva papeža: on na svetega samotarja Celestina V., ona pa na tridentinskega prenovitelja Pija. V. . Družina je gojila verske, pa tudi kulturne vrednote; njihova podedovana in obogatena knjižnica je vsebovala zlasti pomembna teološka, pravna in znanstvena dela. Prvo izobrazbo sta mu oskrbela stric duhovnik in učitelj: njegov oče se je med drugim tako navdušil za zbiranje starega denarja, kar je nadaljeval tudi sin, da so ga klicali kar za "numizmatičnega papeža".

Šolanje[uredi | uredi kodo]

Leta 1773 je vstopil v osimski zavod Campana, namenjen plemiškim otrokom, med katerimi je bil tudi papež Leon XII.. 26. decembra 1774 je prejel nižje redove, vendar se kot radoveden in živahen mladenič ni mogel prilagoditi (pre)strogemu dnevnemu redu. Zato so ga oktobra 1776 starši prepisali na Collegio pontificio Montalto di Bologna;[5] [6] [7] tam sta večja odprtost in prostost ustrezali mladeničevemu vsestranskemu razvoju.

Cerkvena pot[uredi | uredi kodo]

Po študiju modroslovja je vpisal pravo ter se pod vplivom jezuitov - [8] italijanskega spirituala Borsettija in mehiškega teologa-kanonista E.M. Yturriaga, ki sta ga navdušila za pobožnost do Srca Jezusovega, odločil oktobra 1782 za vstop v bogoslovje. 5. aprila 1783 je v Bologni prejel subdiakonat, 20. decembra diakonat, a 17. decembra 1785 v Rimu mašniško posvečenje. Svoje poslanstvo je razumel kot obrambo papeževega prvenstva in širjenje katolištva. Kljub naduti vsevednosti takratnega razsvetljenstva in svobodomiselni zagrizenosti revolucije je takratno nepopustljivo katoliško polemično apologetiko uspeval blažiti s svojim krotkim značajem in prirojeno strpnostjo meneč, da je treba napako ali zablodo raje popravljati s sredstvi apostolata kot pa jo izganjati z uničujočimi obsodbami. Tega načela se je zvesto držal tudi pozneje kot škof in papež.[9]

Francesco Saverio je torej poleg teologije študiral tudi pravo v Bologni in postal doktor civilnega in kanonskega prava. Postal je tajnik komisije za izvajanje sklepov Pistojske sinode (1786). Nato je opravljal službo generalnega vikarja v raznih škofijah, dokler ni bil končno imenovan za stolnega prošta v rojstnem kraju Cingoli.

Škof na treh mestih[uredi | uredi kodo]

11. avgusta 1800 je bil imenovan za škofa Montalta; 17. avgusta istega leta je prejel škofovsko posvečenje. Ker je 1808 zavrnil prisego francoski proticerkveno usmerjeni državi, ga je okupator Napoleon dal zapreti. Pij VII. ga je po osvoboditvi 8. marca 1816 imenoval za kardinala-duhovnika pri Santa Maria in Traspontina, kjer je bil umeščen 29. aprila istega leta. Istočasno je bil postavljen za škofa v Ceseni, ki je tako dobila naziv „mesto treh papežev”. Tu sta se namreč rodila tudi papež Pij VI. ter papež Pij VII.. Med Napoleonovimi vojnami so Francozi v Ceseni oropali veliko samostanov in cerkva.

1821 ga je papež prestavil za škofa v Frascati. Papež in državni tajnik kardinal Consalvi sta njegovo delo zelo cenila. 4. avgusta 1821 je postal uslužbenec Rimske kurije in 13. avgusta istega leta je bil imenovan za kardinala-škofa podmestne škofije Frascatija. 14. novembra 1821 je postal prefekt Rimske kurije.

Papež[uredi | uredi kodo]

Horace Vernet
Pija VIII. nesejo na sedes gestatoria v Cerkev sv. Petra

Že leta 1823 je veljal za glavnega kandidata liberalnejše smeri med kardinali, po smrti Leona XII. pa so ga za papeža izvolili 31. marca 1829. in 5. aprila istega leta je bil kronan in umeščen na sedež svetega Petra. Iz hvaležnosti, ki jo je čutil do svojega največjega dobrotnika Pija VII. si je izbral ime Pij VIII..[10]

Učeni in pobožni mož je pokazal dovolj širine za vsa pereča cerkvena vprašanja. Posvetil se je urejanju odnosov s Francijo in nekaterimi drugimi (zlasti nemškimi) državami, podprl je gospodarsko in socialno dejavnost v cerkveni državi, predvsem pa si je prizadeval za poglobitev vere nasproti naraščajoči verski ravnodušnosti.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • »Documenta Catholica Omnia« (v latinsko). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno 6. decembra 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Okrožnici[uredi | uredi kodo]

Traditi humilitati

V svojem kratkem papeževanju je papež Pij VIII. izdal pravzaprav le eno okrožnico in sicer »Traditi humilitati« z nadevkom 24. maj 1829. V njej navaja kot glavne vzroke za propadanje vernosti ter političnega in družbenega reda:

  1. ravnodušnost v verskih zadevah,
  2. širjenje bibličnih družb,
  3. napadanje svetosti zakonske zveze ter
  4. nasprotovanje cerkvenim dogmam in cerkveni ureditvi. Za to zadnje obtožuje zlasti tajna združenja kot prostozidarje. Njihov vpliv na mladino po njegovem mnenju predstavlja nevarnost za prihodnost, ki bo prinesla nove družbene in verske pretrese. [11]

Pontifikat Pija VIII. je bil najkrajši v 19. stoletju. Njegovo kratko papeštvo je bilo priča doseženi katoliški enakopravnosti v Veliki Britaniji leta 1829, ki jo je pozdravil, in julijski revoluciji v Franciji leta 1830, ki jo je nerad sprejel.[12]

Navedek[uredi | uredi kodo]

Litteris altero abhinc

Pija VIII. se pogosto spominjamo po njegovih predpisih glede na poroke med katoličani in protestanti v okrožnici oziroma brevu iz leta 1830 Litteris altero abhinc, v katerem je izjavil, da je zakon lahko pravilno blagoslovljen le, če zakonca upoštevata določbe, ki so zagotavljale vzgojo otrok v katoliški veri.

Aprila 1829 je bil v Angliji sprejet zakon o katoliški emancipaciji, ki je katoličanom omogočil sedenje v parlamentu in opravljanje javnih služb. Že njegov predhodnik Leon XII. se je zelo zanimal za pravice katoličanov, vendar ni dočakal javnega priznanja.

Dne 25. marca 1830 je torej Pij VIII. objavil pismo (breve) "Litteris altero abhinc", v katerem je izjavil, da lahko Cerkev blagoslovi mešani zakon med katoličanom in protestantkinjo samo, če so dane ustrezne obljube glede katoliške vzgoje otrok; sicer naj župnik omogoči le preprost obred tako, da le pasivno sodeluje. Pod njegovim naslednikom je ta zadeva postala vzrok spora v Prusiji med škofi in vlado.

Papeževi zadnji meseci so bili težavni ne le zaradi bolezni, ki so ga mučile, ampak tudi zaradi preskušenj, ki so zadevale katoličane po svetu. V Franciji je izbruhnila julijska revolucija in kralj je moral pobegniti, na prestolu pa ga je nasledila mlajša orléanska veja. Papež je z obotavljanjem priznal novo vladavino na nagovarjanje svojega modrega tajnika Consalvija. [14]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Spomenik papežu Piju VIII. v Cerkvi sv. Petra

Bolezen[uredi | uredi kodo]

Začenši od izvolitve je bil Pij VIII. krhkega zdravja. Ko so ga izvolili, je že bil hudo bolan, skoraj hrom. Že veliko prej – 1782 – se ga je namreč lotil kronični herpes, ki mu je sledila še druga bolezen, ki ga je spremljala skozi vse življenje: oboje je prenašal z občudovanja vredno asketsko potrpežljivostjo.[15]

V začetku novembra 1830 je hudo zbolel: pojavile so se mu rane na vratu in kolenu, medtem ko so mu celotno telo prekrili čiri, kar je zdravnikom uspelo pozdraviti do 15. novembra. 23. novembra pa ga je bolezen znova napadla; naslednje tri noči je imel težave z dihanjem, 28. novembra pa je prejel sveto popotnico (spoved in obhajilo) in pozneje istega večera ob 21.30 še bolniško maziljenje.[16]

Smrt in govorice[uredi | uredi kodo]

V njegovem času so se tajna društva pod vplivom prostozidarjev razmahnila; hujskali so podložnike k prevratu. »Zdelo se je, da so po vsej Evropi, - tako Chantrel[17], - nastopili žalostni dnevi prekucije – ko je Pij nepričakovano umrl. V Franciji je vse vrelo, padali so iz ene v drugo mrzlico. Pojavile so se herezije, ki so družbi grozile z revolucijo. Nemčija, Poljska, Belgija in Španija so bile vznemirjene; v Italiji se je revolucija razširila iz Bologne v Papeški državi vse do vrat Rima.«[18]

Bolezen je hudo izčrpala njegove telesne sile; po nekaj napadih astme je padel v kratko agonijo in umrl 30. novembra 1830 v starosti 69 let v Kvirinalski palači v Rimu. [19]

Nekatere nejasne okoliščine njegove "nenadne" smrti sprožile predpostavko, da je bil zastrupljen. Pojavile so se namreč domneve, češ, da je bil Pij VIII. zastrupljen, vendar ni bilo najdenih nobenih dokazov, ki bi potrdili ta sum.[20].

Knez Chigi, papežev sodobnik in častni zastopnik na papeškem dvoru, je zapisal v dnevnik 2. decembra 1830: »V razrezi papeževega trupla sinoči smo našli drob popolnoma zdrav; opazili smo nekaj slabosti na pljučih. Drugi pravijo, da je bilo nekaj oslabelosti srca; Ostane torej, da zvemo, od katere bolezni je umrl.« Te besede so nekateri razlagali kot namig, da je obstajala zarota; vendar večina virov tega niti ne omenja.

Kardinal Camillo Di Pietro je imel pogrebni nagovor za pokojnega papeža, preden so kardinali vstopili v konklave, da bi izbrali naslednika. Pija VIII. je nasledil papež Gregor XVI..

Spomin[uredi | uredi kodo]

"Vir religiosus"[uredi | uredi kodo]

Malahijeva prerokba imenuje papeža Pija VIII. »Vir religiosus« - »Pobožen, veren mož«. Po eni strani je bil veren in pobožen dušni pastir, ki je v svoji edini okrožnici zavračal tisto, kar je po njegovem mnenju pomenilo nevarnost za vero. Tako prepričanje je izpovedoval tudi že prej. Po drugi strani pa izvajajo pomen prerokbe iz besedne igre glede imena: »pius« = »pobožen«.

To geslo povezujejo torej z izbiro papeškega imena Pius (latinsko Vir religiosus; angleško Religious man); v slovenskem prevodu veren, pobožen, „bogaboječ“, ali pa z dejstvom, da ni bil prvi papež iz te verne družine, ki je dala Cerkvi skozi zgodovino že tretjega papeža.[21][22]

Bellijev Pij VIII.[uredi | uredi kodo]

Papež Pij VIII.
Telovska procesija v Rimu okrog 1830 (sodobna litografija)
Giuseppe Belli okrog 1845

Obstaja pesnik, ki je priložnostno sestavljal sonete - med drugim tudi o papežih. To je Jožef Belli, ki je v polnem pomenu besede pravi rimski pesnik: rojen in umrl v Rimu, dolgo živel in deloval v Rimu, velikanska zbirka njegovih v rimščini pisanih sonetov pa se tudi imenuje Rimski sonetje (Sonetti Romaneschi).[23]

Njegovi soneti so bili pogosto satirični in surovo proticerkveni; v njih je na primer kardinale opredelil kot "pasje razbojnike"; ali pa papeža Gregorja XVI. kot nekoga, ki smatra "Rim za svojo osebno gostilno"; za drugega papeža je menil, da ne dela drugega, kot da samo je in pije in gleda skozi okno na svojo posest. S takim svobodomiselnim mišljenjem se je "okužil" v Milanu, kjer so ideje francoske revolucije našle plodno tlo.

Kljub temu, da se neotesano norčuje iz tega, drugih papežev in cerkvenih ter posvetnih veljakov, je Belli ohranil skozi celo življenje Cerkvi naklonjeno miselnost. Med uporom, ki je povzročil odpravo Papeške države in vzpostavitev Rimske republike leta 1849, je odločno zagovarjal pravice papeža. Iz te pesnikove duhovne razklanosti lahko razumemo, kako da je stara leta preživljal zagrenjeno in samotno.

V tem divjem sonetu, napisanem dan po belem dimu (1. aprila 1829), nam pesnik Belli v rimščini neusmiljeno podaja grozen portret Pija VIII. – izredno natančen, vendar pesniško hudo pretiran. Ne upoštevajoč njegovih prikupnih duhovnih vrlin, se Bellijev čopič ustavi le pri papeževih zoprnih zunanjih pomanjkljivostih: z nekaj rezkimi besedami ovekoveči Pija VIII. s številnimi telesnimi hibami: povsod luskavica, brezzob, enook, z negotovimi nogami, ki jih vleče za seboj, ko hodi držeč glavo postrani (zaradi hudih bolečin, ki mu jih je povzročal od herpesa napadeni vrat). Piko na i postavi v sonetu neusmiljena pripomba navadnega človeka:

„Mhm! za papeža so kardinali izbrali grdega, nerodnega velikana...« 

Belli je pač pesnik nasprotij: po eni strani v svojih narečnih pesmih posmehljivo in celo prostaško govori o vladajoči gospodi, tudi o papežih in škrlatnikih – po drugi strani pa služi prav tem s tankočutno vestnostjo in zvestobo celo v najtežjih okoliščinah. V vsakem primeru nam pa ti verzi odkrivajo življenje in izražanje takratnega prostaka v Papeški državi[24]

Giuseppe Gioachino Belli:
Pio ottavo
(rimščina) [25] [26] [27]
Giuseppe Gioachino Belli:
Pio Ottavo
(italijanski prevod)[28]
Jožef Joahim Belli:
Pij Osmi
(slovenski prevod, Stebunik)

Che ffior de Papa, creeno! Accidenti!
Co’ rrispetto de lui pare er Cacamme. [29] [30]
Bbella galanteria da tate[31] [32]e mmamme
Pe ffà bbóbo[33] [34]a li fijji impertinenti!

Ha un èrpeto pe’ ttutto,[35] [36]
nun tiè[37] ddenti,
È gguercio, je strascineno le gamme,
Spènnola[38] da una parte, e bbuggiaramme [39]
Si[40] arriva a ffà la pacchia[41] a li parenti.

Guarda llì cche ffigura da vienicce[42]
A ffà da Crist’in terra! C.... matto
Imbottito de carne de sarcicce![43]

Disse bbene la serva de l’orefisce
Quanno lo vedde[44] in chiesa:
“Uhm! cianno [45] fatto
un gran brutto strucchione [46] de Pontefisce„.

1 aprile 1829

Che fior di Papa hanno creato! Accidenti!
Con rispetto per lui sembra il Cacamme[47]
Bell' atteggiamento da padri e madri
che vogliano spaventare i figli impertinenti!
 
Ha un erpete dapertutto, non ha denti,
è cieco da un occhio, cammina trascinando le gambe,
pende da una parte e scommetto
che non farà in tempo ad arricchire i parenti.
 
Guarda che razza di figura
da fare il Cristo in terra! Un cazzo matto [48]
imbottito di carne da salsicce!
 
Disse bene la serva dell'orefice
quando lo vide in chiesa "Uhm! ci hanno fatto
un gran brutto omaccione mal tagliato come Pontefice".

1 aprile 1829

Kakšno papeško cvetko so ustvarili! Presneto!
V primeri z njim se zdi Kakamež spoštovanja vreden[49]
Lepa priložnost za očete in matere,
ki hočejo strašiti predrzne otroke!
 
Povsod ima herpes, nima zob,
je slep na eno oko, ko hodi, vleče noge,
nagnjen na eno stran in stavim,
da ne bo imel časa obogatiti svojih sorodnikov.
 
Poglejte, kakšno pokveko so izbrali,
da bi naredili Kristusa na zemlji! Prismuknjen tepec,[50]
vreča napolnjena s klobaso!
 
Zlatarjeva dekla je posrečeno rekla
ko ga je videla v cerkvi: "Mhm! Naredili so nam
za papeža grdega, slabo ostriženega velikana."

1. april 1829 (jutro po belem dimu)

Bellijev Gregor XVI.[uredi | uredi kodo]

Giuseppe Gioachino Belli:
Er papa novo
(rimščina) [51]
Giuseppe Gioachino Belli:
Il Papa nuovo
(italijanski prevod)[52]
Jožef Joahim Belli:
Novi papež
(slovenski prevod, Stebunik, 20. marec 2023, na prvi pomladanski dan, ki se je začel ob 22h)

Che cce faressi? è un gusto mio, fratello:2 [53]
Su li gusti, lo sai, nun ce se sputa.3 [54]
Sto Papa che cc’è mmó rride, saluta,
È ggiovene, è a la mano,4 [55] è bbono, è bbello...5 [56]

Eppuro, er genio mio, si nun ze muta,
Sta ppiù pp’er papa morto, poverello!:
Nun fuss’antro pe’ avé mess’in castello,6 [57]
Senza pietà, cquella gginìa futtuta.

 Poi, ve pare da papa, a sto paese,
Er dà ccontro a pprelati e a ccardinali,
E l’usscì a ppiede7 [58] e er risegà le spese?8 [59]

Guarda la su’ cuscina e er rifettorio:
Sò ppropio un pianto. Ah cqueli bbravi ssciali,9 [60]
Quele bbelle maggnate de Grigorio!

21 ottobre 1846

Che vorresti dire? È un mio gusto:
e sui gusti non si discute.
Questo Papa di adesso ride, saluta,
è giovane, è alla mano, è buono, è bello ...

 
eppure il gusto mio, se non cambia,
sta più per il Papa morto, poverello!
non fosse altro per aver messo in prigione,
senza pietà, quella categoria maledetta.

 
Poi vi pare un comportamento da Papa,
in questo paese, il dare contro a prelati e cardinali,
l' uscire a piedi e il ridurre le spese?11

 
Guarda la sua cucina e il refettorio:
sono proprio un pianto. Ah quelle grandi abbondanze,
quelle belle mangiate di Gregorio!

21 ottobre 1846

Kaj bi rekel? To je moj okus:
in o okusih se ne da prepirati.
Zdajšnji papež se smeje, pozdravlja,
mlad je, lahkoten je, dober je, lep je ...

 
vendar moj okus, če se ne spremeni,
stoji bolj na strani mrtvega papeža, revež!
če samo zato, ker so ga dali v zapor,
neusmiljeno, ta prekleta vrsta.

 
Potem se vam zdi vedenje (primerno za) papeža,
v tej državi? Zoperstavljati se prelatom in kardinalom,
hoditi peš in zmanjševati stroške?

 
Oglejte si njegovo kuhinjo in jedilnico:
Jaz sem samo planil v jok. Ah, to veliko obilje,
tiste čudovite Gregorjeve jedi!

21. oktober 1846


Ocena[uredi | uredi kodo]

Zgodovinarji današnjega časa pa so, ko so za nami časi risorgimenta ter temu sledečega iredentizma, v nasprotju z liberalnim Bellijem in njegovimi sodobniki - polni hvale temu »prehodnemu« - kratkotrajno vladajočemu papežu.

Blag in mil[uredi | uredi kodo]

Lik Pija VIII. je bil blag in priljubljen, ter je užival ugled učenjaka, saj je bil še posebej izurjen v kanonskem pravu; gojil pa je izredno zanimanje za preučevanje in razlago svetega pisma, pa tudi za numizmatiko. Poleg tega je bil izredno vesten in odločen v boju zoper nepotizem. Tako je vsem svojcem po ustoličenju na papeški prestol ukazal, naj ostanejo na položajih, ki so jih že imeli.[61]

Usmiljen in skrben[uredi | uredi kodo]

Zavračal je razkošje in baharijo. Svoje sorodnike je držal proč od Rima. Preproste in blage narave se je Pij modro spopadal z zapletenimi in protislovnimi političnimi razmerami svojega časa.

Obsodil je zmote tajnih združb, vendar je bil usmiljen in prizanesljiv do prestopnikov med nemiri, ki so izbruhnili v petdesetih dneh izpraznjenega sedeža ter jih je pomilostil. Poskrbel je za zaposlitev delavcev in oskrbo mesta.

Enako preudarnost je pokazal na mednarodni ravni. Sprejel je pariški julijski prevrat (1830) in priznal novo kraljevino Ludvika Filipa[62]. Sprl se je samo s prusko vlado glede vprašanja mešanih zakonov; vendar je tudi v tem primeru znal poiskati ustrezno rešitev.[63]

„Podanašnjenje” na Pijev način[uredi | uredi kodo]

Leta 1830 je Francija doživela nov prevrat in konec dinastije Bourboncev. Pij VIII., ki je v svoji politiki združeval trdnost načel s praktičnimi popuščanji, je vzpostavil odnose z novo francosko vlado in prosil škofe, naj vernike opominjajo k pokorščini ter k spodbujanju narodne sprave... Papež je bil prepričan, da se Cerkev mora sporazumeti z novo vladavino; pravzaprav je bila posledica prevrata 1830 zelo zmerna ustava.

Pij VIII. je upravljal Cerkev bolj s svojo voljo kot s svojimi vedno šibkejšimi telesnimi silami. Z zadovoljstvom je opazoval, kako ameriška Cerkev povečuje število svojih članov in se močno razvija v dotlej nezaslišanih razmerah svobode... Papež je pozorno spremljal njen razvoj in jo spodbujal v njenih težavah, neizogibnih v času hitre rasti.

Duh torej, s katerim je papeževal, je bila ponovna potrditev temeljnih cerkvenih načel, pri čemer ga je vodil njegov zmerni in spoštljivi značaj za reševanje perečih vprašanj in vzpostavitev skladnejšega odnosa z državami; s tem je dokazal, da je razumel znamenja svojega časa.[64]

Učen, uravnovešen in tankovesten[uredi | uredi kodo]

Francesco Saverio Castiglioni – Pij VIII. – v kratkem času, ki mu je bil odmerjen, ni mogel pustiti globljih sledi. Tako kot Pij VII. je bil blag, učen, zmeren in tankovesten...

Najhujšo nevarnost in znanilce novih viharjev je videl v vplivu prostozidarstva na učiteljsko in študentovsko mladino ter v razuzdanosti odraščajoče mladine. V njegovem času so dosegli angleški katoličani priznanje svojih pravic.[65]

Navodilo kölnskemu nadškofu o mešanih zakonih (1830) določa, da lahko Cerkev posveti mešane zakone samo, če je obljubljena katoliška vzgoja otrok; v nasprotnem primeru sme župnik le nedejavno prisostvovati.[66]

Zavračal je nepotizem[uredi | uredi kodo]

Najbolj ga hvalijo zgodovinarji zaradi doslednega odklanjanja nepotizma.

Ker je želel od sebe odvrniti celo senco nepotizma, je takoj po izvolitvi o tem obvestil svojce; hkrati pa jih je prosil, naj molijo zanj, in jim rekel, naj se s tem ne hvalijo in naj vsak od njih ostane tam in na položaju, na katerem ga je našlo njegovo povzdignjenje.

Za državnega tajnika je izbral spretnega diplomata kardinala Albanija, ki je bil v sorodu s Habsburžani. To je nedvomno koristilo Svetemu sedežu. Morda je bilo njegovo največje veselje, ko so v Angliji leta 1829 po zaslugi O'Connelovih[67] tridesetletnih nezlomljivih bojev dobili katoličani enake pravice kot anglikanci; Irska pa je dosegla samostojnost. Zato imenujejo tega borca za človečanske pravice The Liberator (Osvoboditelj).[68] K zmagi je pomagal tudi Pittov[69] karizmatičen državniški čut; podobno kot njegov oče si je prizadeval za enakopravnost vseh državljanov ne glede na vero ali narodnost.

Pij VIII. je veliko naredil tudi za zunanje misijone in za odpravo suženjstva, ki je še obstajalo, zlasti v južnih delih Amerike.[70]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Stebunik/peskovnik - papeži

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia (2013). I Papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Roma: Armando. str. 273. ISBN 978-88-6677-326-9.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  2. ↑ mesto v pokrajini Marche (glavno mesto Ancona) ob Jadranskem morju
  3. ↑ Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia (2013). I Papi della Chiesa da San Pietro a Francesco. Roma: Armando editore. str. 273. ISBN 978-88-6677-326-9.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  4. ↑ Giuseppe Monsagrati (2000). »Pio VIII, papa«. Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 84. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  5. ↑ Collegio pontificio Montalto di Bologna - Papeški zavod Montalto v Bologni; tam je danes Zavod svetega Alojzija
  6. ↑ Alfonso Zagnoli (2016). »Bologna - Collegio Montalto (San Luigi) - Tracce di architettura medievale dopo i restauri«. Catalogo generale dei Beni Culturali. Pridobljeno 25. februarja 2023.
  7. ↑ Collegio San Luigi (2012). »Il collegio San Luigi Bologna: Una scuola che conta« (PDF). Collegio San Luigi. Pridobljeno 25. februarja 2023.
  8. ↑ Ker je bila Družba Jezusova 1773 zatrta, sta njena pripadnika tako postala »bivša jezuita«
  9. ↑ Giuseppe Monsagrati (2000). »Pio VIII, papa«. Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 84. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  10. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 461.
  11. ↑ * Seppelt–Löffler, Papstgeschichte, str. 385
  12. ↑ Löffler, K. (1911). Pope Pius VIII. In The Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company. Retrieved 25. april 2021.
  13. ↑ »Traditi humilitati«. Pio VIII. 24. maj 1829. Pridobljeno 1. marca 2023.
  14. ↑ Klemens Löffler (1911). »Pope Pius VIII v The Catholic Encyclopedia vol. 12, New York«. Robert Appeton Company. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  15. ↑ Giuseppe Monsagrati (2015). »Pio VIII, papa«. Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 84. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  16. ↑ »Sede Vacante 1830-1831«. 15. avgust 2015. Pridobljeno 20. januarja 2019.
  17. ↑ Joseph Chantrel (1818-1884) je bil francoski zgodovinar in pisatelj
  18. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 462.
  19. ↑ Giuseppe Monsagrati (2000). »Pio VIII«. Enciclopedia dei Papi. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  20. ↑ Papal Profile: "Pope Pius VIII"
  21. ↑ O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 77.
  22. ↑ Bander. The Prophecies of St. Malachy. str. 87.
  23. ↑ Giuseppe Gioacchino Belli. »Poeti di Roma: Giuseppe Gioachino Belli«. Altervista. Pridobljeno 1. marca 2023.
  24. ↑ Marina Morena v: Beni culturali (19. november 2020). »Belli e papa Pio VIII«. Giuseppe Gioachino Belli 150°. Pridobljeno 28. januarja 2023.
  25. ↑ [Il presente sonetto, almeno tra quelli di data certa, è il primo in cui si vede che il poeta ha trovato la sua via, poiché comincia a parlare per conto del popolo, e col vero linguaggio del popolo. Pio VIII, succeduto a Leone XII il 31 marzo del 1829, in età di sessantott’anni e assai malandato di salute, il giorno dopo, il giorno cioè che il Belli gli fece questo ritratto, si recò dal Quirinale al Vaticano; e Massimo D’Azeglio, che lo vide, ne scrive cosi: "Mi trovai vicino a lui quando lo portavano su per lo scalone di San Pietro in sedia gestatoria, coi flabelli, e tutte quelle pompe bizantine che alla gente spassionata sembrano fare a pugni col servus servorum.... (come lo tratterebbero, se fosse padrone?). Il nuovo papa, grasso grasso, colle gote cascanti, ringraziava il popolo plaudente, piangendo (suppongo) di consolazione; ma alle boccaccie, pareva il pianto del bambino messo in penitenza. Pensai: non sei muso tu a dirizzar le gambe a questo paese! Ci vuol altro che pianti! — E difatti ebbe un regno corto, insuiso, e non lascid traccia., (I Miei Ricordi, cap. XXIX.) Il Farini, anzi, dice che distrusse “alcun che di buono che Leone aveva pur fatto.„ Lo Stato Romano, dall’anno 1815 al 1850; 2a ediz.; Firenze, 1850; vol. I, pag. 31.]
  26. ↑ slovenski prevod: [Pričujoči sonet, vsaj med soneti z določenim datumom, je prvi, v katerem vidimo, da je pesnik našel svojo pot, saj začne govoriti v imenu ljudstva in s pravim ljudskim jezikom. Pij VIII., ki je 31. marca 1829 nasledil Leona XII., je v oseminšestdesetem letu in zelo slabega zdravja naslednji dan odšel iz Kvirinala v Vatikan, to je na dan, ko je Belli naslikal ta portret; in Massimo D'Azeglio, ki ga je videl, piše o njem takole: »Znašel sem se zraven njega, ko so ga nosili po stopnišču Svetega Petra na sedia gestatoria, s pahljačami in vsemi tistimi bizantinskimi slovesnostmi, ki se zdijo nepristranskemu ljudstvu nekako v nasprotju s servus servorum... (kako bi ravnali z njim, če bi bil gospodar?) Novi papež, čez mero debel, povešenih lic, se je zahvaljeval ploskajočemu ljudstvu, jokajoč (predpostavljam) od veselja; toda iz njegovih velikih ust je to zvenelo kot jok kaznovanega otroka. Mislil sem si: ti pač nisi zmožen, da bi uredil razmere v tej državi! Je treba drugega kot jokati? - In v resnici je imel kratko in nepomembno vladavino, ter ni pustil nobene sledi. (Moji spomini, 29. poglavje.) Dejansko Farini pravi, da je uničil "še tisto nekaj dobrega, kar je Lev sploh naredil." „Rimska država, od leta 1815 do 1850"; 2. izd.; Firence 1850; zvezek I, stran 31.]
  27. ↑ »Pio Ottavo«. Wikisource. 5. januar 2023. Pridobljeno 28. januarja 2023.
  28. ↑ »Giuseppe Gioachino Belli – Pio Ottavo«. DoctorJoJo v: lyrics Italian translation. 8. september 2019. Pridobljeno 28. januarja 2023.
  29. ↑ Autorità ebraica in Ghetto. [Dall’ebraico haham, che significa: “dotto, sapiente,„ e anche, come sempre il suo storpiamento romanesco: “rabbino maggiore.„ Da cacàmme, poi, deve esser derivato cachèmme, che vale: “millantatore.„]
  30. ↑ slovensko: Judovska oblast v getu. [Iz hebrejščine haham, kar pomeni: "učen, moder," in tudi, kot vedno, njegove rimske popačenke: "glavni rabin." Iz cacàmme more torej pesnik izpeljati cachèmme, kar pomeni: "hvalisavec."]
  31. ↑ [Babbi. Dal lat. tata.]
  32. ↑ slovensko: atek, iz latinskega tata
  33. ↑ [Bóbo o bóscio: bau, babau.]
  34. ↑ slovensko: bav-bav
  35. ↑ [... Una affezione erpetica ostinata e cronica nel collo gli facea tener la testa voltata e china, dava una goffaggine o difetto d’eleganza a’ suoi moti, e non permetteva si vedesse appieno la sua faccia, né in modo vantaggioso. Questo perd non era il peggio. Egli pareva, ed era in fatti, in uno stato di dolore continuo, il quale cagionava un’irritazione che manifestavasi nell’accento e nell’espressione.„ Cardinal Wiseman, Rimembranze degli ultimi quattro Papi ecc.; Milano, 1858; pag. 236.]
  36. ↑ slovensko: [... Trdovratna in kronična luskavična prizadetost vratu je povzročila, da je držal glavo obrnjeno in sklonjeno, dajala je njegovim gibom nerodnost ali pomanjkanje uglajenosti in ni dopuščala, da bi se njegov obraz videl v celoti, niti na čednejši način. To pa ni bilo najhujše. Zdelo se je in dejansko je bil stalno pod pritiskom nenehne bolečine, ki je povzročala razdraženost, kar se je kazala v naglasu in izrazu." Kardinal Wiseman: Spomini zadnjih štirih papežev itd.; Milano, 1858; str. 236.]
  37. ↑ [Tiene: ha.]/ ima
  38. ↑ [Spèndola: spenzola], pende. visi
  39. ↑ Buggerarmi.
  40. ↑ Se. če
  41. ↑ Stato comodo e ricco senza pensieri./bogato, udobno in brezskrbno stanje
  42. ↑ Venirci.
  43. ↑ Salsicce./klobasa, pečenica
  44. ↑ Vide./vidi
  45. ↑ Ci hanno./So nam
  46. ↑ Uomaccione mal tagliato. [Ma, propriamente, si dice de’ cavalli ed equivale a “rozza.„]//Pokvečen velik človek (sh: ljudina). [Toda, pravzaprav se to pravi za konje in je enakovredno izrazu kljuse, mrha
  47. ↑ storpiatura da haham, autorità ebraica nel Ghetto
  48. ↑ stupidone da mandare in manicomio
  49. ↑ “cacame“ – izkrivljeno iz haham, judovska oblast v getu
  50. ↑ tako omejen, da bi ga lahko poslali v umobolnico
  51. ↑ Edizione: Giuseppe Gioachino Belli. Sonetti romaneschi. A cura di Luigi Morandi. Città di Castello, S. Lapi Tipografo - Editore, 1887. Fonte: Internet Archive
  52. ↑ »Giuseppe Gioachino Belli – Er papa novo«. DoctorJoJo v: lyrics Italian translation. 8. september 2019. Pridobljeno 19. marca 2023.
  53. ↑ [Amico, amico caro, ecc.]
  54. ↑ De gustibus non est diputandum.
  55. ↑ È facile, accessibile.
  56. ↑ ["Molte cose in lui piacquero, e furono cagione di speranza e nel popolo e nei liberali. Bello della persona, la sua fisonomia era dolce ed amabile, non senza una certa maestà che proveniva dalla regolarità dei lineamenti; il sorriso frequente, naturale e quasi ingenuo, dava alle labbra un movimento che incantava. Facile avea la parola, franca ed assennata, i modi eleganti e di gentiluomo. Le qualità esteriori eran tutte in suo favore.„ GUALTERIO, Op. cit., voi. IV, pag, 377.]
  57. ↑ [Propriamente, "Castel Sant'Angelo,„ dove per solito erano i detenuti politici; ma qui, scritto con l'iniziale minuscola, pare che valga "prigione in genere.„ E così sarebbe più vero, perchè alla morte di Gregorio tutte le prigioni dello Stato erano piene di liberali.]
  58. ↑ ["Ricorrendo nei 2 di luglio (1846) la festa della Visitazione della Vergine, Pio IX uscì a piedi dal Quirinale con pochi cortigiani, per recarsi a celebrare la messa nella chiesa dell'Umiltà, posta allo falde del colle. Sorprese questa singolare novità, perchè le presenti generazioni avevano sempre visto il Papa percorrere in carrozza le vie della città, circondato da scelta coorte di guardie nobili e quasi chiuso alla vista del pubblico. Onde diffusasi presto la notizia, accorse gran folla sul suo passaggio, al ritorno che fece dalla chiesa al palazzo. E gli applausi cordiali e fragorosi lo accompagnarono per tutto il cammino. Incominciò da quel dì la popolarità di Pio IX.„ POGGI, Op. e vol. cit., pag. 412.]
  59. ↑ ["Ottimo segno fu la riformazione che il nuovo papa fece della propria casa, togliendo alcuni eccessi di lusso.„ Eanalli, Le Istorie Italiane; pag. 39.]
  60. ↑ Sfoggi.
  61. ↑ Klemens Löffler (1911). »Pope Pius VIII«. Robert Appleton Company. Pridobljeno 18. februarja 2023.
  62. ↑ Ludvik Filip Orleanski (1773-1850) je bil francoski kralj od 1830-1848. Poslej je živel v izgnanstvu v Angliji kot Neuillyjski grof.
  63. ↑ F. Gligora (2013). I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando, Roma. str. 273.
  64. ↑ J. Laboa (2007). La storia dei papi. Jaca Book, Milano. str. 349s.
  65. ↑ zelo obširno in okrepljeno s številnimi viri obravnavano v Schmidli, Papstgeschichte der Moderne, 1933, str. 474-510.
  66. ↑ F. Seppelt (1933). Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München. str. 385.
  67. ↑ Daniel O'Connell (irsko Dónall Ó Conaill; (1775 – 1847), je bil politični voditelj irskih katolličanov
  68. ↑ »O'Connell, Daniel – Irish Cultural Society of the Garden City Area«. irish-society.org. Arhivirano iz spletišča dne 22. novembra 2020. Pridobljeno 30. aprila 2011.
  69. ↑ William Pitt Starejši (1708–1778) je bil angleški politik; njegov sin je bil William Pitt Mlajši (1759–1806) - tudi britanski politik in ministrski predsednik (1783–1801 in 1804–1806), ki je poskušal katoličanom priznati enakopravnost z anglikanci; to se je zgodilo šele po njegovi smrti
  70. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 462.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989, 0013798400, CIP 262.13(091); 929:262.13; Opremil Julijan Miklavčič, ilustracije iz različnih virov, 318 strani.
  • Adalbert Rebić, Adalbert, Drago Bajt: Splošni religijski leksikon: A-Ž. Modrijan, Ljubljana 2007 (COBISS)
  • Leto svetnikov I-IV (Maks Miklavčič in Jože Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
(angleško)
  • Wendy J. Reardon: The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs. McFarland 2004.
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(nemško)
(italijansko)
  • Rendina, Claudio (1993). I papi. Storia e segreti (v italijanščini). Rome: Newton Compton. ISBN 9788854132603.
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Biagia Catanzaro, Francesco Gligora: Breve Storia dei papi, da San Pietro a Paolo VI. Istituto enciclopedico universale, Padova 1975.
  • Piero Bargellini: L'anno santo nella Storia, nella Letteratura e nell'Arte, Vallecchi Firenze 1974.
  • Piero Bargellini: Mille Santi del giorno. Vallecchi, Firenze 10.izd. 2000, ponatis 2007.
  • John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, Casale Monferrato (AL), Edizioni Piemme S.p.A., 1989, ISBN 88-384-1326-6
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. str. 456. ISBN 963 09 1863 3.
  • Gergely Jenő: A pápaság története. Kossuth Könyvkiadó, 1982. ISBN 963-09-1863-3
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
  • Frédéric Schoell: Cours d'histoire moderne des États européens, Paris, 1830-1834, en 46 volumes.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Stebunik/peskovnik - papeži.
(angleško)
(francosko)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
neznan 		Škof Montalta
1800–1816 		Naslednik: 
Pietro Paolo Mazzichi
Škof Cesene
1816–1821 		Naslednik: 
Antonio Maria Cadolini
Predhodnik: 
Michele di Pietro 		Vodja apostolske penitenciarije
4. avgust, 1821 – 31. marec, 1829 		Naslednik: 
Emmanuele De Gregorio
Predhodnik: 
Leon XII. 		Papež
1829–1830 		Naslednik: 
Gregor XVI.


Kategorija:Rojeni leta 1761 Kategorija:Umrli leta 1830 Kategorija:Italijanski rimskokatoliški duhovniki Kategorija:Italijanski rimskokatoliški škofje Kategorija:Italijanski kardinali Kategorija:Italijanski papeži Kategorija:Rimskokatoliški škofje Frascatija Kategorija:Rimskokatoliški škofje Montalta Kategorija:Rimskokatoliški škofje Cesene Kategorija:Prefekti Rimske kurije Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Pij VII. Kategorija:Italijani v 18. stoletju Kategorija:Italijani v 19. stoletju Kategorija:Papeži v 19. stoletju Kategorija:Umrli od zastrupitve Kategorija:Umrli zaradi bolezni srca in ožilja Kategorija:Pokopani v baziliki svetega Petra, Vatikan

  1. ↑ Tylenda, Joseph N. (2003). Saints and Feasts of the Liturgical Year (v angleščini). Georgetown University Press. str. 39. ISBN 978-0-87840-399-8.
  2. ↑ Johnston, William M. (2013). Encyclopedia of Monasticism (v angleščini). Routledge. str. 1153. ISBN 978-1-136-78716-4.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Uporabnik:Stebunik/peskovnik_-_papeži&oldid=6060920«