Uporabnik:Stebunik/peskovnik54 - Danica Drašković

2sl Danica Drašković članek 27.v.2026

Danica Drašković
Draškovičeva leta 2010
Domače ime	Даница Драшковић/Danica Drašković
Rojstvo	Danica Bošković (1945-11-14) 14. november 1945 Kolašin, SR Črna gora, SFR Jugoslavija
Druga imena	Dana
Alma mater	Pravna fakulteta v Beogradu Beograjska univerza
Poklic	pravnik politik novinar
Politična stranka	Srpski pokret obnove (Srbsko obnovitveno gibanje)
Zakonec	Vuk Drašković ​ (por. 1973)​

Danica Drašković (srbsko Даница Драшковић/Danica Drašković, *Bošković 14. november 1945 je srbska pravnica, pisateljica in političarka. Je žena Vuka Draškovića, ki je ustanovil in bil od začetka do 2024 predsednik Srbskega obnovitvenega gibanjsa (SPO) pa tudi srbski minister za zunanje zadeve.

Glej tudi

• seznam srbskih politikov
• seznam srbskih pisateljev
• Razpad Jugoslavije

Zunanje povezave

Spleti

(srbsko)

• ДРАШКОВИЋ, Вук | Српска енциклопедија
• Vuk Drašković - Biografija Online
• Vuk Drašković Biografija | Biografije Poznatih
• Vuk Drašković - Istinomer

(hrvaško)

• Drašković, Vuk - Hrvatska enciklopedija
• Jutarnji list - Vuk Drašković - od četničkog 'Noža' do izdajnika srpstva

(bosansko)

• Vuk Drašković: Nečasno je govoriti o NATO udarima na Srbiju a šutjeti o Sarajevu i Vukovaru

(angleško)

• Vuk Drašković Biography | Pantheon

Videi

• Vuk Drašković novi roman: Monah Hokaj | Kurir
• Vuk Drašković za Nova.rs: Zločini se ovde u Vučićevoj Srbiji promovišu u vrline, zločinci u branioce nacije, a meni su grobovi i u porodici i u stranci | Biljana Dimčić
• Bonus video: "PUTINOV GOVOR PODSEĆA NA HITLEROV IZ 1938!" Vuk Drašković za Kurir TV: Jasno je ko ovde nastupa s NACISTIČKIH POZICIJA Izvor: Kurir TV

Incidenti Med prenosom posmrtnih ostankov Nikolaja Velimirovića leta 1991 je Danica Drašković po burnem pogovoru razbila steklenico ob glavo sogovornika.[2]

Incidents

During the transfer of relics of Nikolaj Velimirović in 1991, she broke a bottle on the head of her interlocutor after a heated discussion. Po shodu SPO poleti 1993 sta bila Draškovićeva in njen mož pretepena in aretirana; bila sta 38 dni v zaporu.[2] Senat okrožnega sodišča je leta 2002 sklenil, da mora srbska vlada Draškovićevi plačati 1.250.000 dinarjev zaradi poškodb, ki jih je utrpela.[2] V letih 2013, 2019 in 2021 je bila Draškovićeva udeležena v prometnih nesrečah.[21][22][23]

En:

Predloga:EngvarB

Danica Drašković
Drašković in 2010
Domače ime	Даница Драшковић
Rojstvo	Danica Bošković (1945-11-14) 14. november 1945 Kolašin, FS Montenegro, DF Yugoslavia
Druga imena	Dana
Alma mater	University of Belgrade
Poklic	Lawyer politician journalist
Politična stranka	Serbian Renewal Movement
Zakonec	Vuk Drašković ​ (por. 1973)​

Danica Drašković (srbsko cirilsko Даница Драшковић, Ne; born 14 November 1945) is a Serbian lawyer, writer, and politician. She is the wife of Vuk Drašković, the co-founder and former president of the Serbian Renewal Movement and former minister of foreign affairs of Serbia.

Born in Kolašin, Montenegro, Drašković was educated at the Faculty of Law of the University of Belgrade. She became prominent in Serbian politics in the 1990s as the wife of Vuk Drašković and because of her newspaper columns. Drašković served as a member of the management board of Naftna Industrija Srbije (NIS) from 2009 to 2013, and since 2014 she has served as a member of the Board of Directors of NIS.

Early life and education

Danica Bošković was born on 14 November 1945 in Kolašin, Federated State of Montenegro, Democratic Federal Yugoslavia as the third child in a wealthy family. Her father was a Chetnik. After finishing her education in a gymnasium in Bijelo Polje, she rolled into the Faculty of Law of the University of Belgrade. She graduated from the University of Belgrade in 1968.

Career

Post-graduation

After graduating from the University of Belgrade, Drašković worked as a financial inspector in the Social Accounting Service and as a city judge for misdemeanours in the City Assembly of Belgrade until 1974. With her now-husband Vuk Drašković, she lived in Zambia until 1977, due to Drašković being a correspondent for news agency Tanjug. She worked as a lawyer after returning to Belgrade.

1990s

Drašković and her husband in 1984

Drašković officially entered politics once the Serbian Renewal Movement (SPO) was founded in March 1990. Her husband has been the president of SPO since its establishment. Despite being most known for being Drašković's wife, she has made a political profile for herself in the early 1990s. She participated with musician Olivera Katarina at a women's rights rally, has taken part in a Novi Sad rally against Vojvodina autonomists, and has protested in front of the embassies of Albania and Romania. She was also involved in attacking special forces and policemen at Ravna Gora. Throughout the rest of the 1990s, Drašković has taken part in various anti-government protests.

Despite not holding any important positions inside SPO, Drašković has influenced the ideology and actions of the party. She has been cited as the main reason behind the dissolution of the Together coalition in 1997, the successful motion of no confidence of mayor of Belgrade Zoran Đinđić, and the decision for SPO to join the federal government led by Slobodan Milošević's Socialist Party of Serbia. In October 1999, her husband was the target in the Ibar Highway assassination attempt; the assassination was made on the orders of Milošević.

2000s

SPO submitted a request to appoint Drašković as the director of the Institute of Security in 2004. Drašković has described herself as an "expert in that place" due to her previous work as a lawyer and a judge. This request became a subject of ridicule in Serbian politics. Once SPO joined Vojislav Koštunica's government in 2004, it was alleged that Drašković was the one who chose her husband's diplomatic team. Media speculated that Drašković would be appointed director of Telekom Srbija in 2008. In response to the speculations, Drašković has said that she is "competent enough to perform the function of the director"; she was never appointed director of Telekom Srbija.

Since 2009

Drašković was appointed member of the management board of Naftna Industrija Srbije (NIS) on 1 April 2009. Journalist Tamara Skrozza has said that the public made speculations and theories about the reason of her appointment. She served in the management board until 2013 and in 2014 she became a member of the board of directors of NIS. As the member of the Board of Directors of NIS, she earns RSD 771,000 a month. She has been re-appointed several times since then, most recently being in 2023. Due to her earning of RSD 771,000 a month, she is a millionaire, having earned more than a million euros since her initial appointment in 2009. Zorana Mihajlović, a government minister, unsuccessfully tried to dismiss Drašković and two other members from their positions in late 2020. The assembly of NIS later re-selected Drašković and the two members to continue serving their positions.

She has written opinion articles for newspaper Danas.

Political positions

Drašković is an anti-communist. Skrozza has written that Drašković received controversy due to "not caring about the consequences for her or her husband" about the hardline views she expressed in her columns. "I do not change my views and opinions even under coercion", Drašković has said. When her husband called for nonviolent resistance against Milošević, Drašković has said that "Miloševićs deserved nothing more than to be crucified by the people on their horses' tails". She has also criticised the nationalism of Milošević and Dobrica Ćosić. Sociologist Ana Vuković has claimed that Drašković had left a rather negative image of female politicians in Serbia.

Drašković has criticised Aleksandar Vulin, a government minister and president of the Movement of Socialists; she has described him as a fascist and as "Mirjana Marković's commissioner".

Personal life

Her nickname is Dana. By occupation, Drašković is also a journalist and a writer. She received an invalidity pension from 1990 to 2014. She was the owner of Srpska reč (dob. »Serbian Word«) publishing house, through which she wrote columns and published her three books. Srpska reč and her cafe Zmaj were bought in 2024 by Predrag Ranković "Peconi", a businessman closely connected to the ruling Serbian Progressive Party.

Family

During her studies at the University of Belgrade, she met Drašković, whom she dated until the student demonstrations in 1968. The separation between the two occurred due to Drašković's support for Josip Broz Tito. Their relationship was renewed in 1973; they married on 10 June 1973 and Bošković adopted Drašković's surname. Drašković's brother, Veselin Bošković, was killed during the Ibar Highway assassination attempt.

Incidents

During the transfer of relics of Nikolaj Velimirović in 1991, she broke a bottle on the head of her interlocutor after a heated discussion. After a SPO gathering in the summer of 1993, Drašković and her husband were beaten and arrested; they were in jail for 38 days. The Chamber of the District Court concluded in 2002 that the government of Serbia had to pay Drašković RSD 1,250,000 due to injuries that she sustained. In 2013, 2019, and 2021, Drašković was involved in traffic accidents.

Bibliography

• Neću da ćutim [I Will Not Be Silent] (v srbščini) (1 izd.). Belgrade: Srpska reč. 2002. ISBN 9788649100466. OCLC 53894554.
• Pisanje u vetar [Writing In the Wind] (v srbščini) (1 izd.). Belgrade: Srpska reč. 2009. ISBN 9788649100619. OCLC 705718676.
• Obešena žena [The Hanged Woman] (v srbščini) (1 izd.). Belgrade: Srpska reč. 2018. ISBN 9788649100879. OCLC 1138948789.

References

Category,1945 births Category,Eastern Orthodox Christians from Serbia Category,Living people Category,People from Kolašin Category,Serbian anti-communists Category,Serbian columnists Category,Serbian democracy activists Category,Serbian journalists Category,21st-century Serbian lawyers Category,Serbian people of Montenegrin descent Category,Serbian Renewal Movement politicians Category,Serbian writers Category,University of Belgrade Faculty of Law alumni Category,Serbian women lawyers

Sr: Predloga:Инфокутија Политичар Даница Драшковић (Колашин, 14. новембар 1945) српска је правница, новинарка и списатељица.

Биографија

Даница је рођена као треће од деветоро деце, међу седам сестара и два брата, у породици трговца Радомира Бошковића и мајке Јелисаве, рођене Шћепановић. Отац Радомир је био син официра Црногорске војске Васа Бошковића, а којег су убили партизани пуцњем кроз прозор породичне куће у Пољима, код Мојковца. Породица Бошковић је била антикомунистичка и подржавала Југословенску војску у отаџбини генерала Драже Михаиловића. Након рата породица се преселила у Бијело Поље где и данас имају кућу.

Даница Драшковић је супруга Вука Драшковића, председника Српског покрета обнове. Чланица је Управног одбора НИС-а. Била је чланица Главног одбора СПО.

Школовање

Матурирала је 1963. у гимназији у Бијелом Пољу, те исте године уписала Правни факултет у Београду, где је дипломирала у јуну 1968, у време студентских демонстрација. На Правном факултету упознала се са будућим супругом Вуком Драшковићем, са којим се у јеку студентских демонстрација разишла због тога што је он подржао говор Јосипа Броза Тита студентима. Веза је обновљена након пет година, када су се венчали 10. јуна 1973. године.

Каријера

Након дипломирања радила је као финансијски инспектор у Служби друштвеног књиговодства, а затим као градски судија за прекршаје у Скупштини града Београда, до 1974, када је разрешена због морално политичке неподобности јер је ослободила и пустила без казне тридесет незапослених грађана Београда, већином Албанаца, ухапшених због препродаје на пијаци. Разлог у решењу о разрешењу била је реченица држава нема право да кажњава нерад и сиромаштво све док не обезбеди услове да рад буде доступан свима. То је било прво разрешење судије у Србији после рата, а случајем се бавила тадашња штампа и политичка јавност, као примером антидржавног деловања.

После тога живела је три године у Африци, Замбији, где је њен супруг Вук Драшковић био дописник агенције Танјуг. По повратку из Африке радила је као директор правних послова у предузећу "Термовент" у Београду. Убрзо је предложена за директорку дела предузећа и пред само гласање стигло је писмо из комитета општине Вождовац да је Даница морално политички неподобна за обављање руководећих функција, није чланица Савеза комуниста.

Од 17. маја 1990. године прима инвалидску пензију. Неколико година (један мандат), од 2009. је била чланица Управног одбора НИС Гаспромњета али је поново реизабрана и даље је на тој функцији.

Политичко деловање

У то време њен супруг, Вук Драшковић, објавио је роман Нож о геноциду над српским народом, због чега је био изложен политичком прогону. Уследило је оснивање странке СПО, и Даница је покренула опозициону новину Српска Реч, чији је већ први број у јуну 1990. био забрањен од стране режима Слободана Милошевића. Забрана је укинута и новина је штампана све до 2004. године. Била је водеће опозиционо гласило против рата, ратних злочина, етничког чишћења, против комунистичког система, служби безбедности и њених ескадрона смрти. У исто време, 1992. године Даница је основала хуманитарну организацију СПОНА, са којом је у време највеће инфлације у Србији помагала народу дељењем хране и одеће по трговима Србије.

Даница је као опозиционарка ухапшена на демонстрацијама 1. јуна 1993. године и заједно са супругом била претучена. Ослобођена је под притиском западних политичара, а посебно француског председника Митерана чија је супруга Данијел допутовала у Београд, посетила Даницу и Вука у затвору и од Милошевића затражила њихово ослобађање. По изласку из затвора, авионом француске владе пребачени су у Париз на лечење.

По повратку из Француске наставила је политичку борбу, активно се бавила протестима, објављивала политичке критичке текстове у штампи због чега је била под сталним прогоном служби безбедности. Те службе су по налогу Слободана Милошевића и његове супруге 1999. године извршили атентат на њеног супруга и њу. Током злочина на Ибарској магистрали, „камион убица" је убио њеног брата Веселина Бошковића и три Вукова сарадника (члана обезбеђења).

Дела

Објавила је две књиге "Нећу да ћутим" и "Писање у ветар", у којима су сакупљени сви објављени текстови до 2004. године. Године 2018. појавила се њена трећа књига под насловом "Обешена жена", у издању "Српске речи".

Спољашње везе

• Високе штикле и кратак фитиљ („Време“, 16. април 2009)

Predloga:СОРТИРАЊЕ:Драшковић, Даница Категорија,Рођени 1945. Категорија,Колашинци Категорија,Срби у Црној Гори Категорија,Српски политичари Категорија,Чланови Српског покрета обнове Категорија,Вук Драшковић

Predloga:EngvarB

Serbian Renewal Movement Српски покрет обнове
Okrajšano	SPO
Vodja	Aleksandar Cvetković
Ustanovitelji	Vuk Drašković Vojislav Šešelj
Ustanovljena	14. marec 1990 (1990-03-14)
Odcepljena od	Serbian National Renewal
Sedež	Knez Mihailova Street 48, Belgrade
Paramilitary wing	Serbian Guard (1991–92)
Ideologija	Liberalism Economic liberalism Monarchism
Politična pozicija	Centre-right
Parliamentary group	Aleksandar Vučić – Serbia Must Not Stop
Barva	Red      Blue      White
Himna	"Himna Srpskog pokreta obnove" ("Anthem of the Serbian Renewal Movement")
National Assembly	2 / 250
Assembly of Vojvodina	1 / 120
City Assembly of Belgrade	1 / 110
Spletno mesto
spo.rs

The Serbian Renewal Movement (srbsko Српски покрет обнове, latinizirano: Srpski pokret obnove, abbr. SPO) is a liberal and monarchist political party in Serbia. It was founded in 1990 by writer Vuk Drašković, who served as the party's president until 2024. Aleksandar Cvetković is the incumbent leader.

History

Formation

Vuk Drašković was a writer for most of his life and he particularly became known in the 1980s due to his nationalist-themed books. He formed the Saint Sava Association in 1989 with Mirko Jović, Vojislav Šešelj, and Veljko Guberina, which sought to promote nationalism in Vojvodina. This association became a political party named Serbian National Renewal (SNO) in January 1990. Jović became the president of SNO and Drašković served along with Žarko Gavrilović as one of the vice-presidents of the party.

As the chief ideologist of SNO, Drašković drafted its plan on expanding Serbia's borders which were based on historical and ethnic borders of the Serbs. Alongside this, SNO also advocated for the restoration of the monarchy and de-Titoisation. A schism inside SNO occurred in March 1990. Jović began attacking Drašković due to his past membership in the League of Communists of Yugoslavia, while Drašković criticised Jović due to his pro-Slobodan Milošević views. Drašković created a faction inside SNO that with Šešelj, who at the time led the Serbian Freedom Movement, merged to form the Serbian Renewal Movement (SPO) on 14 March 1990. Drašković was chosen as the party's president.

At the time of the formation of SPO, Yugoslavia was still a one-party state. However, after a July 1990 referendum, Serbia adopted a multi-party system and SPO became a registered political party. According to political scientist Vukašin Pavlović, SPO implemented elements of a political movement, rather than a political party, after its formation.

1990–1994

Former logo

Drašković and Šešelj were unable to cooperate together and in May 1990 Šešelj left SPO due to a dispute over whether to protest Siniša Kovačević's play titled Saint Sava. Šešelj went on to form the Serbian Chetnik Movement, whose registration was rejected, and then the Serbian Radical Party (SRS). After the July 1990 referendum, first multi-party elections in Serbia were called to be held in December 1990. SPO believed that the referendum should have occurred once the multi-party elections ended and the National Assembly of Serbia was constituted. Despite this, SPO decided to take part in the elections; Drašković was SPO's presidential candidate.

During the 1990 election campaign, SPO organised protests in opposition to the policies of Radio Television of Serbia (RTS) and protests due to alleged electoral manipulation. Together with another opposition party, the Democratic Party (DS), SPO threatened to boycott the election due to the election conditions. SPO sought to start its actions in towns and villages of the Šumadija region; Drašković called Valjevo his "political capital". SPO did also campaign briefly in Kosovo, but was met with opposition from Milošević supporters. Additionally, Drašković used nationalist rhetoric in his speeches, earning the nickname "King of the Streets" due to his fiery oratory skills. Their campaign ended when a SPO activist was murdered by a Socialist Party of Serbia (SPS) member. Drašković won 16 per cent of the popular vote and was eventually defeated by Milošević in the first round of the election in a landslide. SPO only won 19 seats in the National Assembly, due to Serbia's new first-past-the-post electoral system, which favoured Milošević's SPS, the then-ruling and largest party of Serbia. Another factor that contributed to SPO's failure at gathering more votes was that SPS also used nationalist rhetoric. Drašković portrayed the election as a contest "between Bolshevism and democracy, the past and the future". Although a second round of the presidential elections did not occur, opposition parties did briefly gather around the United Opposition of Serbia coalition, signing a declaration in which they declared that citizens should vote for the opposition candidate in the second round, regardless of their party affiliation.

SPO was disappointed with government's domination in the media and together with DS, it announced a protest for 9 March 1991. Despite the government banning the gathering, demonstrators gathered in Belgrade; they were attacked by the police. Drašković was eventually arrested and Studio B and B92 radio stations were closed down. The protests increased in size and Milošević was met with pressure; Drašković was released, Studio B and B92 were allowed to broadcast again, and the RTS director was sacked. Author Robert Thomas said that Drašković came under criticism from certain opposition politicians due to not taking the advantage of the protests after his release. After the protests, SPO went to form the shortly-lived United Serbian Democratic Opposition with the Serbian Liberal Party and New Democracy–Movement for Serbia that existed up till late summer of 1991.

The Democratic Movement of Serbia was formed in May 1992 as a political alliance made up primarily of SPO, New Democracy (ND), Democratic Party of Serbia (DSS). The political alliance however broke, and was dissolved in 1993.

1995–1997

The SPO was part of the "Together" (Zajedno) coalition in the 1996 parliamentary election which received 23.8% of the popular vote, losing to the Socialist Party of Serbia (SPS). In 1997, Drašković ran twice for president but finished third in both elections. Its party won the third largest number of seats in that year's Serbian parliamentary elections. A dissident group inside the party abandoned the SPO and formed New Serbia (NS) in 1997.

1998–2001

In early 1999, the SPO joined the Slobodan Milošević-led government, and Drašković became a Yugoslav Deputy Prime Minister. The SPO had a place in Serbia's Rambouillet Agreement delegation and held posts such as the Yugoslav Information Ministry to show a more pro-Western face to the world in the run-up to NATO's bombing campaign in 1999 against the country. In the midst of the war, Drašković and the SPO pulled out of the government, calling on Milošević to surrender to NATO.

The SPO participated in an attempt to overthrow Milošević in 1999, which faltered after Drašković broke off his alliance with opposition leader Zoran Đinđić. This caused the anti-Milošević elements to suggest that he was working for Milošević.

Party offices in Novi Sad

In 2000 presidential and parliamentary elections in the Federal Republic of Yugoslavia in which Milošević lost, the Serbian Renewal Movement overestimated its strength and ran independently, outside of the vast Democratic Opposition of Serbia coalition. Vojislav Mihajlović, grandson of Chetnik commander Draža Mihajlović, was its presidential candidate. He was opposed by Vojislav Koštunica of DOS, Slobodan Milošević of the ruling SPS and Tomislav Nikolić of the Serbian Radical Party. The SPO's vote collapsed, with its traditional voters drawn by Kostunica's conservatism and by the fact that he was their best hope to remove Milošević from power.

There was talk before the 5 October changes of dissolving the Mirko Marjanović government in Serbia and setting up a government with the Serbian Radical Party. Following the 5 October changes the SPO participated in a so-called national unity government that served effectively under DOS "coordinator" Zoran Đinđić. In December 2000, after two months of DOS rule, Serbian parliamentary elections were held. The SPO, once the strongest opposition, failed to enter the parliament.

2002–2007

In 2003, Drašković called for the re-establishment of a parliamentary monarchy in Serbia as the best means for its European integration.

The party fought the December 2003 legislative elections in a coalition with New Serbia. The coalition received 7.7% of the popular vote and 22 seats in parliament. 13 of these were allocated to the SPO. In turn, the coalition had dispatched 8 deputies into the federal Assembly of Serbia and Montenegro.

SPO-NS became part of Vojislav Koštunica's first elected cabinet. Vuk Drašković was selected for Minister of Foreign Affairs.

In 2004, nine members of the National Assembly left SPO, citing their disapproval with the party's leadership. Together with seven members of SPO's main board and two vice-presidents of SPO, they formalised the Serbian Democratic Renewal Movement (SDPO).

One of the 4 was then bought off by the political tycoon Bogoljub Karić to form his party's list.

The SPO participated in the 2007 election independently and received 3.33% of the vote, winning no seats.

2008–2012

In the 2008 elections the SPO took part in the For a European Serbia coalition under President Boris Tadić, receiving 38.42% of the vote and 102 seats in parliament. Four seats were given to the SPO along with the Ministry of Diaspora portfolio.

Drašković resigned as party leader on 12 July 2024 and was succeeded by Aleksandar Cvetković.

Ideology

During the 1990s, the Serbian Renewal Movement was orientated towards ultranationalism and irredentism, and it supported revisionism and anti-communism. During that period, it was positioned on the right-wing on the political spectrum. It was also characterised as a right-wing populist party, and it was backed by the Serbian Orthodox Church. It also held conservative views.

Although after the 2000s, the party rejected its radical nationalist past and statism, and embraced liberal-democratic elements. It also shifted to liberalism, and economic liberalism, and it adopted a more moderate right, and centre-right position. It was also described as moderate nationalist during that period.

Since its inception, it has been described as monarchist, and it advocates for the restoration of parliamentary monarchy. Since the late 2000s, it has been supportive of accession of Serbia to the European Union and NATO, and in the early 2010s, it shifted its support towards the recognition of Kosovo.

Organisation

International cooperation

During the party's early history, when SPO still favoured a Greater Serbian policy, Drašković intended SPO to also have branches in Yugoslavia's constituent republics where Serbs were a large minority, such as in Croatia and Bosnia and Herzegovina. There was a proposal to form SPO branches in Bosnia and Herzegovina at the congress in October 1990, however, Drašković rejected it, stating that "such a move would only serve to divide the Serbian voters"; he described Radovan Karadžić's Serb Democratic Party as a "sister-party to our movement". SPO did eventually nominate candidates for the 1990 Bosnian municipal elections and only one SPO candidate was elected in the Assembly of Nevesinje.

List of presidents

Predloga:No.		President		Birth–Death	Term start	Term end
1		Vuk Drašković		1946–	14 March 1990	12 July 2024
2		Aleksandar Cvetković		1977–	12 July 2024	Incumbent

Electoral performance

Serbia

Parliamentary elections

National Assembly of Serbia

Year	Leader	Popular vote	% of popular vote	Predloga:No.	# of seats	Seat change	Coalition	Status	Ref.
1990	Vuk Drašković	794,786	16.49%	2nd	19 / 250	19	–	Opposition
1992		797,831	17.98%	3rd	30 / 250	11	DEPOS	Opposition
1993		715,564	17.34%	2nd	37 / 250	7	DEPOS	Opposition
1997		793,988	19.99%	3rd	45 / 250	8	–	Opposition
2000		141,401	3.86%	5th	0 / 250	45	–	Extra-parliamentary
2003		293,082	7.76%	5th	13 / 250	13	SPO–NS	Government
2007		134,147	3.38%	6th	0 / 250	13	SPO–LS–NS–ŽZK	Extra-parliamentary
2008		1,590,200	39.25%	1st	4 / 250	4	ZES	Government
2012		255,546	6.83%	5th	4 / 250	0	U-Turn	Opposition
2014		1,736,920	49.96%	1st	5 / 250	1	BKV	Support
2016		1,823,147	49.71%	1st	3 / 250	2	SP	Support
2020		1,953,998	63.02%	1st	3 / 250	0	ZND	Support
2022		1,635,101	44.27%	1st	2 / 250	1	ZMS	Support
2023		1,783,701	48.07%	1st	2 / 250	0	SNSDS	Support

Presidential elections

President of Serbia

Year	Candidate	1st round popular vote		% of popular vote	2nd round popular vote		% of popular vote	Notes
1990	Vuk Drašković	2nd	824,674	16.95%	N/A	—	—
1992	Milan Panić	2nd	1,516,693	34.65%	N/A	—	—	Supported Panić
Sep 1997	Vuk Drašković	3rd	852,808	21.46%	N/A	—	—	Election annulled due to low turnout
Dec 1997		3rd	587,776	15.74%	N/A	—	—
Sep–Oct 2002		4th	159,959	4.49%	N/A	—	—	Election annulled due to low turnout
Dec 2002	Election boycott							Election annulled due to low turnout
2003	Election boycott							Election annulled due to low turnout
2004	Dragan Maršićanin	4th	414,971	13.47%	N/A	—	—	Supported Maršićanin
2008	Velimir Ilić	3rd	305,828	7.57%	N/A	—	—	Supported Ilić
2012	Čedomir Jovanović	6th	196,668	5.27%	N/A	—	—	Supported Jovanović
2017	Aleksandar Vučić	1st	2,012,788	56.01%	N/A	—	—	Supported Vučić
2022		1st	2,224,914	60.01%	N/A	—	—

Bosnia and Herzegovina

Chamber of Municipalities

Year	no.	Popular vote	% of popular vote	Overall seats won	Government
1990	#6	4,217	0.2%	1 / 110	opposition

External links

• Official website
  • Official website (spo.org.yu) na Wayback Machine (archive index)

Category,1990 establishments in Serbia Category,Anti-communism in Serbia Category,Centre-right parties in Europe Category,Conservative parties in Serbia Category,Eastern Orthodox political parties Category,Liberal parties in Serbia Category,Monarchist parties in Serbia Category,Political parties established in 1990 Category,Political parties in Yugoslavia Category,Pro-European political parties in Serbia Category,Right-wing parties in Europe Category,Right-wing populism in Serbia Category,Serb nationalist parties Category,Serbian irredentism

Vuk Drašković
Вук Драшковић
Drašković leta 2010
Zunanji minister Srbije
Na položaju 5. junij 2006 – 16. maj 2007
Predhodnik	položaj odpravljen
Naslednik	Vuk Jeremić
Zunanji minister Srbije in Črne gore
Na položaju 3. marec 2004 – 5. junij 2006
Predhodnik	Goran Svilanović
Naslednik	položaj odpravljen
Podpredsednik vlade Jugoslavije
Na položaju 18. januar 1999 – 28. april 1999
Osebni podatki
Rojstvo	(1946-11-29) 29. november 1946 Međa, SR Srbija, SFR Jugoslavija
Politična stranka	ZKJ (do 1982)
Zakonci	Danica Drašković ​ (por. 1973)​
Alma mater	pravnik, Pravna fakulteta v Beogradu pri Beograjski univerzi
Poklic	pisatelj
Podpis

Vuk Drašković (srbsko Вук Драшковић/Vuk Drašković, izgovorjava [ʋûːk drâʃkoʋitɕ]; * 29. november 1946) je srbski pravnik, pisatelj in politik.

Leta 1968 je diplomiral na Pravni fakulteti Beograjske univerze. Med letoma 1969 in 1978 je delal kot časnikar v jugoslovanski tiskovni agenciji Tanjug iz več afriških držav. Med letoma 1978 in 1980 pa je bil svetovalec za tisk pri Svetu Socialistične federativne republike Jugoslavije. Bil je član Zveze komunistov Jugoslavije in vodja kabineta jugoslovanskega predsednika Mika Špiljaka. Je soustanovitelj in nekdanji vodja Srbskega gibanja obnove (Srpski pokret obnove SPO), kjer je bil predsednik od 1990 do 2024. Bil je tudi podpredsednik vlade Zvezne republike Jugoslavije v vojnem času leta 1999 in minister za zunanje zadeve Srbije in Črne gore ter Srbije od 2004 do 2007.

Drašković je tudi plodovit pisatelj in je objavil 25 knjig.

Mladost, izobrazba, oporečništvo

Vuk z ženo Danico in šahovskim velemojstrom Korčnojem o Božiču 1984.

Drašković se je rodil v obmejni nemški vasici Međa v Banatu v družini partizanskih priseljencev iz vzhodne Hercegovine v "vlaku brez voznega reda" v "Osmi ofenzivi", ki so se naselili v hiše po vojni iz njihovih domov pregnanih domorodnih Nemcev ("Banatskih Švabov" — "Donauschwaben"). S tem povojnim ljudomorom nad neoboroženimi Banatskimi Nemci, ki jim je bilo odvzeto premoženje in so bili pregnani v uničevalna taborišča širom Vojvodine, naj bi komunizem „pravično“ kaznoval nacistične vojne zločine; pravzaprav se je na ta način usoda s "Švabi" kar dvakrat kruto poigrala, saj so neprostovoljno bili vpleteni že v krvave vojne pohode, od koder se mnogi niso vrnili.

Nekateri poštenjaki niso mogli prenašati očitka, da stanujejo v ukradenih hišah in so se raje vrnili iz rodovitne Vojvodine nazaj v kamenito domovino. Tako se je mali Volkec rodil in odraščal v hiši, ki so jo zgradili drugi in njegova babica kot do srži poštena Hercegovka ni mogla mirno spati v hiši, od koder so izgnali njene prave lastnike; od sina je tako dolgo moledovala, da je končno dosegla preselitev nazaj v Hercegovino, kjer pa je številno družino dočakala poleg trdega dela še huda revščina in stanovanjska stiska, saj se jih je šest otrok stiskalo v eni sobi, a dva brata sta Vuku umrla še čisto mala. Ko je začel hoditi v osnovno šolo, je vsak dan pešačil v eno smer 12 km; naloge je delal zvečer pri petrolejki, učil pa se je me med pašo živine po vaških travnikih.Poleg tega se Vukov oče, ki je bil visok partizanski oficir v JLA, ni preveč znašel na velikem posestvu. Ker v tej povojni zmedi ustvarjanja komunističnega raja datuma njegovega rojstva niso zapisali in torej ni znan, je njegov oče kot novojugoslovanski "vernik" kot datum rojstva dal vpisati kar 29. november. 29. novembra 1943 je bilo v bosenskem Jajcu II. zasedanje AVNOJA in s tem ustanovitev "Nove Jugoslavije" v nasprotju s "Staro Jugoslavijo", kot so poimenovali prejšnjo kraljevinsko Jugoslavijo. Na ta način je v "Titovi Jugoslaviji" postal 29. november zapovedan državni praznik z dvama delaprostima dnevoma.

Ko je bil Vuk star tri mesece, mu je umrla mati Stoja Nikitović. Njegov oče Vidak se je ponovno poročil in imel še dva sinova — Rodoljuba in Dragana, ter tri hčere — Radmilo, Tanjo in Ljiljano z Daro Drašković, kar pomeni, da je mladi Vuk odraščal s petimi polbrati oziroma polsestrami. Kmalu po Vukovem rojstvu se je torej celotna družina vrnila v Hercegovino v očetov rojstni kraj, kjer je končal osnovno šolo v vasi Slivlje. Srednjo šolo je maturiral v Gackem. Na očetovo vztrajanje je začel misliti o študiju medicine v Sarajevu; vendar se mu je zdelo mesto preveč "tradicionalno utesnjeno in utesnjujoče", zato je namesto tega odšel študirat pravo v "bolj odprti in napredni" Beograd.

Drašković se je v Beogradu z ženo Danico družil tudi s sovjetskim šahovskim velemojstrom Viktorjem Korčnojem, ki je postal švicarski državljan, v vili Dragoslava v beograjski soseski Banovo Brdo, ki je pogosto služila kot zbirališče oporečnikov, ki so kritizirali način jugoslovanskega „delavskega samoupravljanja“, pa tudi komunizem in socializem nasploh.

1968 je Drašković skupaj z Vučićem sodeloval v protivladnih Študentskih demonstracijah, ki so se iz Fancije bliskovito razširile po vsej Evropi. Potem ko je Broz obljubil reforme, je Drašković ljudi spodbudil k plesu kozarskega kola na Pravni fakulteti. Drašković je bil član Zveze socialistične mladine in je nato vstopil v Zvezo komunistov.

Po končanem šolanju je nekaj časa delal kot sodnik. Med 1969 in 1978 se je ukvarjal s časnikarstvom. Najprej je delal za državno tiskovno agencijo Tanjug kot njen afriški dopisnik s sedežem v Lusaki v Zambiji. S položaja je bil odpuščen, potem ko je — morda zaradi pomanjkljivega znanja angleščine — poslal poročilo o nekem konfliktu med sosednjima državama — konkretno o napadu Rodezije na Mozambik —, o katerem se je v diplomatskih krogih morebiti kaj šušljalo, vendar spopada v resnici ni bilo; prišlo je skoraj do diplomatskega spora. Razmere so pač bile po afiško zmedene, saj je takrat potekala tudi surova Rodezijska državljanska vojna

Nato se je zaposlil kot svetovalec za stike z javnostjo v Zvezi sindikatov Jugoslavije, kjer je postal glavni urednik sindikalnega glasila „Rad“ („Delo“). Nekaj časa je bil tudi osebni tajnik predsednika ZSJ Mika Špiljaka.

Pisateljevanje

Leta 1981 je Drašković objavil svoj prvi roman „Sudije“ („Sodniki“), v katerem je opisal sodnika, ki se upira političnim pritiskom. Tukaj je ubesedil svojo izkušnjo, saj je začel službo kot sodnik v Beogradu.

Ko pa je 1982 objavil svoj drugi roman „Nož“, so ga vrgli iz partije. Roman pripoveduje zgodbo o dečku, čigar družino so pobili bosanski muslimani, medtem ko so njega rešili in nato vzgajali po muslimansko; v isti vasi pa so naslednjo noč uprizorili pogrom nad muslimani Srbi, ki so pri življenju pustili le enega dečka in ga nato vzgajali po pravoslavno. Ko odrasteta, oba zvesta za svoje poreklo in usodo. Knjiga je sprožila hrupno razpravo, češ da vzbuja versko in narodnostno sovraštvo, kar je partija poskušala omejevati z „bratstvom in enostnostjo“ — medtem ko istočasno komunizem ni poznal nobene milosti in je razglašal nepomirljivo sovraštvo do "razrednih sovražnikov". Po Titovi smrti pa je širjenje verskega in rasnega sovraštva začelo dobivati krila zlasti v Srbski akademiji znanosti in umetnosti. Tam so se zbirali tudi pisatelji, ki so "nove-stare" ideje nacionalizma pretakali v članke in spise, kjer so poudarjali ogroženost srbskega naroda. Med njimi sta bila tudi Dobrica Ćosić, Vuk Drašković in nenazadnje v slovenskem Bohinju bivajoči Titov življenjepisec Vladimir Dedijer. Takšno podcenjevanje drugih narodov in preuveličevanje lastnega, ki da je stalno in povsod ogrožen, je tudi prek Memoranduma SANU 1986, romanov s tozadevno vsebino ter iskanja ali ustvarjanja mednacionalističnih sporov privedlo do vrelišča in do Razpadanja Jugoslavije.

Partija je Vukovo knjigo obsodila in nato prepovedala, izšla pa je kljub temu še v angleškem prevodu. Na temelju te zgodbe so 1999 posneli film, ki je prav tako preveden v angleščino. Sam pisatelj opisuje, kako se je v zvezi s svojo zgodbo v romanu odpravil v Trst — kjer se je iz oči v oči srečal s pravim ustašem-klavcem Hamdijem. V knjigi in v filmu se tako prepletata resničnost in domišljija; pravi, da je s pisanjem imel namen, da se že enkrat zacelijo rane, ki so jih zasekali zgodovinski spori, ter da ljudje moramo začeti življenje v miru in slogi, kar bi edino zagotavljalo boljšo skupno prihodnost, in da ne stopimo nespravljeni pred Boga kot se je to zgodilo z njegovim »ustašem«, ki se je smrtno ponesrečil kmalu po tem srečanju, še preden je dobil v roke Vukovo darilo — njegovo knjigo "Nož" s posvetilom.

Njegova romana Molitev 1–2 ("Molitva 1985) in Ruski konzul (1988) sta prav tako raziskovala trpljenje Srbov med drugo svetovno vojno. To samopomilovanje se stopnjuje v prepričanje, da so bili le Srbi vseskozi ogroženi od drugih, medtem ko oni kot „nebeski narod“ niso ogrožali nikogar in zato lahko delijo Božjo pravdo po svoji presoji; ta mit ni nastal šele devetdesetih, ampak se vleče vse od Kosovske bitke 1389 in ga med drugim nahajamo tudi na več mestih v knjigi iz leta 1970, kjer se opisujejo "stradanja srpskog naroda" ("trpljenja srbskega ljudstva").

Noć đenerala (Noč generala, 1994) obravnava zadnje dni četniškega vodja Draža Mihailovića in takorekoč njegovo rehabilitacijo.

Drašković je 2020 izdal svoj roman „Bolje grob nego rob!“ („Boljše grob kot suženj!“) — ki je pravzaprav nadaljevanje njegovega romana „Aleksandar od Jugoslavije“ („Aleksander Jugoslovanski“). Sam pisatelj je svoj zgodovinski roman predstavil takole:

»Bolje grob nego rob!«	»Boljše grob kot suženj!«
„Kralj Aleksandar je ubijen u Marselju 9. oktobra 1934, a država koju je on stvorio ubijena je u Beogradu 27. marta 1941. Poklič ’Bolje grob nego rob!’ doneo je oboje: stotine hiljada grobova i milione robova. Tragedija pokrenuta toga dana još traje i ne nazire joj se kraj.“	"Kralj Aleksander je bil umorjen v Marseillu 9. oktobra 1934; država pa, ki jo je ustvaril, je bila umorjena v Beogradu 27. marca 1941. Krik 'Bolje grob kot suženj!' je prinesel oboje: sto tisoče grobov in milijone sužnjev. Žaloigra, ki se je začela tistega dne, še vedno traja in ji ni videti konca."

V poznejših letih je začel obravnavati v svojih delih enakovredno tudi srbske zločine, kar pa mu je "pridobilo" celo krdelo sovražnikov, zlasti v vodstvu države Srbije in SPC. Ta pogumna resnicoljubnost je prižuborela do vrhunca v romanu "Monah Hokaj" (2023). Drašković razlaga, da je menjal svoje poglede z razlogom zaradi spreminjajočih se okoliščin in novih spoznanj. V času „masovnega ludila“ osemdesetih let ga je grabila „jeza nad ustaši, ki so morili nič krive Srbe v Drugi svetovni vojni“ („Nož“); med bratomorno vojno devetdesetih pa se je že „hudoval nad Srbi, ki so v 'njegovem' Gackem in drugod preganjali in morili nedolžne muslimane“ („Ožiljci života“). Vrhunec obsodbe neusmiljenega divjaštva ter "etničnega čiščenja" pa je predstavljalo večletno obleganje Sarajeva, kar je opisano v pretresljivem življenjepisnem romanu („Monah Hokaj“), ko srbski ostrosrelec profesor Simon Olujić — ki mu je Udba preprečila odhod v "sovražno Ameriko" za predavatelja ter ga prek zapora "prevzgojila" v fanatičnega srbskega nacionalista — nezmotljivo strelja izza svojega varnega skalnatega zavetja na "Špičasti steni"niti ne vedoč ali strelja na muslimane, na pravoslavce ali na katoličane vse do tistega trenutka, ko zve, da je usmrtil tudi svojo nesojeno ženo, ko je z vrčem šla po vodo na Sebilj česmo. Ko je mati padla na tla, je sin jokaje padel nanjo, Hokaj pa je ustrelil še njega. Šele naslednji dan je iz radijskega poročila zvedel, da je umoril svojo ženo Amro in njenega in svojega šestletnega sina Jugoslava, ki se je rodil v njegovi odsotnosti in je zanj zvedel šele sedaj.

Odgovornost za tragične dogodke med jugoslovansko državljansko vojno ta roman ne vali na Tistega, ki je na samem kraju slepo izvrševal nemoralne ukaze poveljnikov v smislu JLA kot: »mrziti na neprijatelja, naređenje izvršenje, izvrši pa se žali« ampak krivi Tisto ozadje, ki je ustvarjalo mitsko ozračje, v katerm je stalno ogroženemu srbskemu narodu in njegovim »svetim vojakom« vse dovoljeno. Tisto zajema »veliko srbskih škofov in duhovnikov, udbašev, poveljnikov smrti, veliko akademikov, pesnikov in časnikarjev, ki so ostrostrelca Hokaja kovali v zvezde, ko je ubijal kot najboljši rostrostrelec na sarajevskem razbojništvu«.

Njega su okolnosti učinile monstrumom

Okoliščine so ga naredile za pošast

Snajperista Hokaj, srpsko Oko sokolovo, svoje žrtve rastavljao je od života samo jednim hicem. Nikada nije pucao dva puta u istu „metu“. Kad se osvijestio i pokajao, on u svojoj ispovesti, u optužnici protiv sebe, ne spominje i ne optužuje nikakve „institucije“. Njega su, ubijeđen je, monstrumom i serijskim ubicom učinile „okolnosti“. Književna sijela i guslanja na Palama, crkvena odlikovanja i pohvale, pijane terevenke, skandiranje njegovog imena... Neprimjetno i nimalo voljno, te „okolnosti“ pretvorile su ga u čudovište.

Ostrostrelec Hokaj, srbsko Oko sokolovo, je svoje žrtve ločeval od življenja z enim samim strelom; nikoli ni dvakrat ustrelil iste "tarče". Ko se je ovedel in se pokesal, v svoji izpovedi, v svoji obtožnici proti sebi, ne omenja in ne obtožuje nikakršne "ustanove". Prepričan je, da so ga za pošast in serijskega morilca naredile "okoliščine": književni večeri in guslanja na Palah, cerkvena odlikovanja in hvalopojke, pijane terevenke, skandiranje njegovega imena ... Neopazno in sploh nehote so ga te "okoliščine" spreminjale v monstruma.

Politična kariera

Drašković s Šešeljem odstranjuje Titovo sliko iz „Centra inženirjev in električarjev“ leta 1990.

Marca 1989 je Drašković skupaj z Mirkom Jovićem in Vojislavom Šešeljem ustanovil „Združenje Sava“. Skupina se je posvetila zaščiti srbskega jezika in obrambi Kosova in Metohije. Konec osemdesetih let se je Drašković strinjal s Šešeljevimi stališči glede deportacije Albancev s Kosova in predlagal, da je potreben "poseben sklad" "za financiranje ponovne poselitve Kosova s Srbi"; podobno, kot so to pokrajino nasilno poseljevali v času Balkanskih vojn, ko so Srbi "osvobajali" oziroma osvajali to „zibelko srbstva“, ki pa je bila nastanjena z etničnimi Albanci ter niso niti dovolili, da bi kaka mednarodna komisija raziskala domnevne kršitve človekovih pravic. Vendar so se Jović, Šešelj in Drašković začeli med seboj razhajati in njihova stranka je razpadla na tri dele. „Združenje Sava“ je januarja 1990 pod Jovićevim vodstvom postalo „Srbska narodna obnova“ (SNO). Drašković je marca ustanovil Srbsko gibanje obnove (Srpski Pokret Obnove, SPO), stranko konservativne ideološke usmeritve, ki je temeljila na izrazitem antikomunizmu in nacionalizmu.; nato pa je Šešelj februarja 1991 ustanovil svojo Srbsko radikalno stranko (SRS).

26. septembra 1990 je Drašković izjavil, da bodo njegovi oboroženi "prostovoljci" pripravljeni braniti krajinske Srbe, tri dni pozneje pa je v intervjuju za „Rad“ („Delo“) izjavil v duhu takratne hujskaške velesrbske ter iridentistične zagnanosti: "Srbija mora dobiti vsa ozemlja v današnji Hercegovini, Bosni, Slavoniji, Dalmaciji in tudi v tistih delih Hrvaške, kjer so Srbi predstavljali večino prebivalstva do 6. aprila 1941, ko se je začel ustaški genocid nad njimi ... Kjerkoli so ustaški noži prelili srbsko kri, kjerkoli so naši grobovi, tam so tudi naše meje."Trdil je tudi zgodovinsko nepodprto menje, da je večina bosanskih muslimanov "obremenjenih s srbskim poreklom" in da "bežijo pred seboj, ker vedo, da so pravoslavci in Srbi". Srbsko obnovitveno gibanje (Srpski pokret obnove – SPO) je sodelovalo na prvih postkomunističnih demokratičnih volitvah, ki so bile 9. decembra 1990, a je končalo na drugem mestu sredi popolnega zamračenja pro-Miloševićevih državnih družbenih občil. Pri predsedniških volitvah 1990 je zaradi podobnih okoliščin Drašković prav tako zasedel drugo mesto.

Izid volitev v Srbiji 1990

Zap.št.	Kandidat	Emblem	Stranka	Glasov	%
1	Slobodan Milošević		Socijalistička partija Srbije (SPS — Socialistična stranka Srbije)	3.285.799	67,71
2	Vuk Drašković		Srpski pokret obnove (SPO — Srbsko obnovitveno gibanje)	824.674	16,99
3	Ivan Đurić Иван Ђурић		СРСЈС и УДЈДИ (SRSJS in UDJDI)	277.398	5,72
4	Sulejman Ugljanin Сулејман Угљанин		Stranka demokratske akcije (SDA — Stranka demokratične akcije)	109.459	2,26
5	Vojislav Šešelj		Srpska radikalna stranka (SRS — Srbska korenita stranka)	96.277	1,98

Demonstracije 9. marca

9. marca 1991 je v protivladnih demonstracijah sodelovalo okrog 200.000 ljudi

Po tem neuspehu se je Drašković začel posluževati edino preostale mirne demokratične metode in je 9. marca 1991 v Beogradu organiziral demonstracije, ki so se jih udeležili tudi študentje, ki so prek Brankovega mosta množično prišli iz Študentskega naselja v Novem Beogradu . Z demonstranti se je spopadla policija, nastopila pa je tudi Jugoslovanska ljudska armada in je bilo tudi smrtnih žrtev: po eden na strani študentov in po eden na strani policije, kakor tudi čez 200 ranjenih.

Miloševičeva Socialistična stranka Srbije (Socijalistička partija Srbije SPS) je 11. marca 1991 na Ušću ob ustju Save in Donave v Novem Beogradu priredila protishod pod naslovom "Za obrambo republike, za ustavnost, svobodo in demokracijo". Ves mestni promet je bil brezplačno usmerjen na prizorišče, kjer so govorniki žalili demonstrante kot morilce, fašiste, ustaše in pozivali na obračunavanje z Vukom. Dušan Matković je ozmerjal študente s huligani in pozval udeležence, naj se z njimi obračunajo. Milošević je odhitel tudi do Patrijaršije in prosil patriarha Pavla, naj posreduje, kar je on tudi sprejel; ko je spregovoril študentom na Terazijah, ni žel ravno odobravanja, kar je navedeno v oklepajih::

Patrijarh Pavle traži razilazak

Patriarh Pavel zahteva razhod

Deco Svetog Save i predaka naših! Dolazim vam sa trona Svetog Save da vas zamolim kolenom, preklonom, u interesu svega našeg roda, imajući u vidu opšti interes u ovako teškim prilikama i nevoljama našeg naroda. Molim vas u ime crkve Svetosavske Pravoslavne; molim vas da se u opštem interesu danas u miru raziđemo. (Uaaa!) Poći ću i na onu drugu stranu da ih isto kolenom preklonom molim da u opštem interesu u ovako teškim prilikama da se u miru raziđemo. (Izdaja!).

Otroci svetega Sava in naših prednikov! Prihajam k vam s prestola svetega Sava, da vas prosim na kolenih, s priklonom, zaradi koristi vsega našega rodu, upoštevajoč splošno dobro v tako težkih okoliščinah in težavah našega ljudstva. Prosim vas v imenu Svetosavske pravoslavne Cerkve; prosim vas, da se danes v skupnem interesu razidemo v miru. (Vau!) Šel bom tudi na tisto drugo stran, da jih prav tako na kolenih in s priklonom zaprosim, naj se v skupnem interesu v tako težkih prilikah razidemo v miru. (Izdajstvo!).

Po nagovoru študentom v središču Starega Beograda se je srbski patriarh Pavle odpravil na Ušće, da bi nagovoril podpornike Slobove vlade. Aktivisti SPS pa so se razkropili, še preden jih je patriarh lahko dosegel.

Demonstracije so se končale šele po nekaj dneh; v znamenje popuščanja je vlada izpustila iz zapora Draškovića in njegove somišljenike; ni pa omilila svoje nacionalistično-hujskaške politike, kar je v juniju pripeljalo tudi do napada JNA na Slovenijo ter posledično do Slovenske osamosvojitvene vojne.

Drašković je postal vodilni Miloševićev nasprotnik. Njegovi ognjeviti in čustveni govori so mu prislužili vzdevek "Car ulic".Zaradi zagovarjanja nenasilja in sprave so ga začeli krasiti tudi z vzdevkom „Apostol krščanske ljubezni“ („Apostol hrišćanske ljubavi“).

V opoziciji in v vladi

Leta 1990 je ustanovil Srbsko obnovitveno gibanje (Srpski pokret obnove SPO), ki je bil na čelu vseh protivladnih protestov: "devetega marca 1991, Vidovdanske skupščine 1992, junijskih demonstracij 1993, trimesečnih demonstracij 1996 in 1997, aprilskega shoda 2000 in oktobrske ljudske vstaje 2000 — ki je privedla do padca Miloševićeve vojno-usmerjene vladavine —, pa tudi mnogih drugih."

Čeprav je bil Drašković nacionalist in je bil udeležen pri hujskanju hrvaških Srbov k uporu zoper domnevno "Tuđmanovo hegemonijo nad tamkajšnjimi Srbi", se je kot književnik ter razgledan akademik ter izobraženec z izostrenim čutom za pravičnost vedno bolj nagibal k pogovorom in sožitju ter zagovarjal v nasprotju z militaristično usmerjenimi rusofili in skrajnimi desničarji tudi prozahodne in protivojne poglede ter je gluhim ušesom predlagal mirno reševanje jugoslovanske krize tudi med nastopom na TV pred predsedniškimi volitvami 1990: „S sosedi se moramo pogovarjati. Bolje da se pogovarjamo pet let, ko da se z njimi vojskujemo en dan, kajti tudi po končani vojni se bomo morali pogovarjati.“ V zvezi s tem je značilna njegova iskrenost: "Nisem želel razpada Jugoslavije, a nisem niti nedolžen".

Njegov načrt je bil hitro preoblikovanje največjega in najbolj poseljenega dela Jugoslavije (tj. Srbije) po zahodnih merilih; tako bi morebitna mednarodna vpletenost v jugoslovansko krizo koristila srbskim koristim in privedla do mirne rešitve balkanske kvadrature kroga. Njegovi nasprotniki navajajo njegova pretirano nacionalistična čustva (vključno s poudarjanjem srbske ogroženosti v drugih republikah in s poskusom rehabilitacije srbsko-nacionalističnih četnikov) kot nasprotna njegovemu vztrajanju pri mirnih rešitvah. Obenem trdijo, da je bila Draškovićeva politična dejavnost v tem zgodnjem obdobju njegove politične kariere polna nedoslednosti in nasprotujočih si stališč in dejanj. Po Draškovićevih besedah se njegovo prozahodno in miroljubno stališče od začetka politične krize v Jugoslaviji ni nikoli spremenilo. V osnovi je preudarno vztrajal, da bi morala srbska vlada spodbujati korenite demokratične spremembe in obnavljati tradicionalna zavezništva z zahodnimi državami (vključno z vstopom v NATO) kot način za ohranitev neke oblike jugoslovanske konfederacije, namesto da bi se neposredno spopadala s Hrvati. Seveda pod Miloševićevim vodstvom česa takega ni bilo pričakovati, saj mu je bilo odstranitev komunistične rdeče zvezde s srbske zastave težja kot bi bilo hodžu podiranje minareta pri mošeji.

Njegova stranka SPO je poleg tega organizirala paravojaško enoto, imenovano Srbska garda, ki so jo vodili nekdanji kriminalci kot Đorđe Božović "Giška" in Branislav Matić "Beli". Božović je umrl na Hrvaškem oktobra 1991, Matića pa je aprila 1991 ubila Miloševićeva tajna policija. Čeprav je Drašković sprva trdil, da je ta milica spodbujala srbske oblasti k oblikovanju neideološke nacionalne oborožene sile, ki ni JNA, se je sčasoma od teh nepredvidljivih polvojaških tolp povsem ločil. Po besedah zgodovinarke Dubravke Stojanović so bili Draškovićevi protivojni pogledi iskreni, vendar nedosledni, saj je podpiral tudi nacionalistične programe z oboroževanjem srbskih vstajnikov, ki so se po metodah in ciljih le malo razlikovali od Miloševićevih oziroma JLA in SANU; on in njegova stranka nista nikoli uspela uskladiti teh nasprotij. Zategadelj so nepristranski opazovalci Draškoviću očitali, da je tolikokrat spremenil svoje mnenje in zamenjal stran v politiki, da tega niti sam ne ve.

Zoper krvoločno bratomorno vojno

Njegovi protivojni pogledi so prišli v ospredje že pri volitvah za predsednika Srbije 1990 ko je vztrajno ponavljal. da je treba sporna vprašanja reševati s pogovori in ne s spopadi; še bolj sredi 1991, zlasti pa novembra istega leta, ko je v srbskem dnevniku Borba napisal ostro obsodbo krvavega obleganja Vukovarja.

V javnosti pa na splošno njegovi pozivi za prenehanje množičnega norenja (masovno ludilo), ropanja in ubijanja niso naleteli na ustrezen odziv, saj so bile cele množice kot zasanjane v stoletni mit samopomilovanja, samoogrožanja in samoobčudovanja, češ da je edinstveno trpljenje svetega srbskega ljudstva nezasluženo in krivično ter torej ima "nebeski narod" vso pravico in dolžnost maščevanja, kajti "Srbi niso nad drugimi nikoli počenjali takih grozot kot tujci nad njimi":

Da li su Srbi opljačkali koju crkvu?	Ali so Srbi oropali kako cerkev?
Interesantno bi bilo da se ispita da li su i Srbi negde u tuđoj nekoj zemlji opljačkali koju crkvu, i doneli u Srbiju koje zvono, krst, ikonu...? Da su nas mnogi "prijatelji" i neprijateli pljačkali, to znamo, ali ne znamo, da su i Srbi opljačkali nešto u zemljama onih koji su nas pljačkali!	Zanimivo bi bilo poizvedeti, ali so Srbi nekje v tuji državi oropali kako cerkev in v Srbijo prinesli zvon, križ, ikono...? Vemo, da so nas mnogi "prijatelji" in sovražniki oropali, ne vemo pa, da so tudi Srbi kaj oropali v deželah tistih, ki so nas ropali!

V začetku 1992 je vse državljane Bosne pozval, naj zavrnejo nacionalizem. Leta 1993 sta bila z ženo Danico Drašković po uličnih nemirih v Beogradu aretirana, pretepena in poslana v strogo varovan zapor.Njegova gladovna stavka in mednarodno ogorčenje nad situacijo sta pritisnila na vlado, da je par izpustila. Leta 1996 je SPO ustanovila opozicijsko zavezništvo „Zajedno“ ("Skupaj") z Demokratsko stranko Zorana Đinđića in Državljansko zvezo Srbije pod vodstvom Vesne Pešić, ki je novembra istega leta doseglo velik uspeh na krajevnih volitvah, a se je kasneje razdelilo.

Pisatelj tudi v politiki hodi svoja pota

Draškovićev SPO je samostojno sodeloval na volitvah septembra 1997, ki so se jih njegovi nekdanji sopotniki nepremišljeno vzdržali kljub temu, da je bila vrsta krajevnih občil v rokah opozicije, kar je drastično oklestil šele Vučić po svojem prevzemu oblasti, ko je delil frekvence le tistim, ki so z njim soglašali.

Januarja 1999 je bila parlamentarna stranka SPO pozvana, naj se pridruži koaliciji z Miloševićevo Socialistično partijo Srbije, da bi izkoristila svoj vpliv na zahodne politike, saj so se napetosti z ZDA in Natom stopnjevale. V začetku leta 1999 je tako Drašković postal podpredsednik vlade Zvezne republike Jugoslavije, pristojen za mednarodne odnose in zunanje zadeve. To je storil kot odgovor na Miloševićev poziv k narodni enotnosti zaradi albanske vstaje na Kosovem in grozečega spopada z Natom. Premier Momir Bulatović pa ga je že 28. aprila 1999 odstavil zaradi javne kritike nedemokratičnih metod režima.

Napadi

Atentati pod Slobom

V obračunavanju z Miloševićevo samovlado so ga dvakrat prijeli: 9. marca 1991 in junija 1993, ko sta bila skupaj z ženo Danico obsojena na dva meseca zapora, kjer so z njima zelo grdo ravnali; njegovo ženo so takrat zasramovali z "Alijino vlačugo"; oba sta se namreč tokrat javno zavzela za muslimane v Vukovem Gackem, kjer so ene Srbi neusmiljeno pomorili, druge pa pregnali iz njihovih starodavnih ognjišč. Izpuščena sta bila šele zaradi pritiska mednarodne javnosti in množičnih demonstracij v Srbiji.

Na Draškovića je bilo izvedenih tudi več napadov in vsaj dvakrat so ga poskušali umoriti: 3. oktobra 1999 na Ibarski magistrali, ko so pri naletu neosvetljenega tovornjaka in avtomobila v kolono avtomobilov umorili štiri njegove tesne sodelavce, ki so skupaj z njim potovali v treh avtomobilih — med njimi tudi Veselina Boškovića, brata njegove žene Danice Ponovno je bil napaden 15. junija 2000 v Budvi, kamor se je umaknil iz Beograda po nasvetu svojih prijateljev, ki so zvedeli za smrtonosne načrte; morilec ga je tokrat "samo" obstrelil.

Sojenje za ta zločina kakor tudi zaradi umora predsednika Zorana Đinđića in Ivana Stambolića se je vleklo „od nemila do nedraga“ skozi celih šest let (2003-2009) in se je končalo z obsodbo več udeležencev. Vrhovno sodišče je konec oktobra 2009 razpravljalo o pritožbah. in 21. decembra 2009 razglasilo prejšnje obsodbe za več udeležencev na večletne kazni za dokončne. Obsojeni so bili neposredni izvršitelji; pravih krivcev in verjetnih nalogodajalcev — "stricev iz ozadja" — pa sojenje sploh ni zajelo in se jim do danes ni nič zgodilo, čeprav obstaja sum, da so bili tako politični umori kot ti in drugi atentati pripravljani in naročani z najvišjega vrha takratne oblasti.

Pritiski pod "Dobročiniteljem"

Po zmagi Šešljevega duhovnega sina Vučićana volitvah 2012 so se začeli stopnjevati napadi na oporečnike, zlasti na študente, ki protestirajo od 1. novembra 2025, od Padca nadstreška v Novem Sadu. Tarča napadov je med drugimi postal tudi Vuk zaradi svojih izjav, ki so navadno podane v obliki zgodb in posredno ali neposredno podpirajo oporečnike.

Za "izdajalca" in krivca vseh nesreč, ki pestijo Srbijo, ga pod vplivom medijev in uličnih čenč imajo celo berači. 2025 opisuje v svoji črtici "Srečanje v Košutnjaku med revežem in "izdajalcem". Glavni junak zgodbe je revež, s katerim se srečuje v belograjskem parku Košutnjaku, ki kljub temu, da ga ne pozna, o Vuku "ve" vse najslabše, čeprav Drašković praktično nima nobenega vpliva na oblast in njeno delovanje že skoraj od leta 2000. Ko ta od mraza se tresoči revež spozna, da je vse te izmišljotine pripovedoval samemu prizadetemu, je tako užaljen, da od njega noče sprejeti niti pomoči, ki mu jo le-ta v svoji človekoljubnosti ponuja.

Črtica „Ave, Marija!“ pa ne govori o Devici Mariji — kot bi kdo na prvi pogled pomislil —, ampak o profesorki sociologije Mariji Vasić iz Novega Sada, ki je bila na temelju nezakonitega prisluškovanja skupaj s študenti ne le ujeta marca 2025, ampak je bil posnetek posredovan medijem in Udbi, „filijali tajnih službi režima u Kremlju koji sprovodi armagedon nad Ukrajinom, a u Rusiji obnavlja gulage, masovna ubistva i teror iz krvavih decenija svemoći KGB i Josifa Staljinaf“, kot pravi pisatelj črtice in spomni, da je bil 1970. leta ravnatelj bolnišnice, ki so mu tudi podtaknili prisluškovalne naprave — a on je po srbsko preklinjal Tita in partijo —, na takratnem komunističnem sodišču oproščen; pod Vučićem pa so bile nezakonito prisluškovane osebe ne samo pozaprte in obsojene, ampak tudi javno osramočene. Zato je Marija Vasić začela gladovno stavnko, Vuk jo pa v povesti spodbuja: „Moraš živeti, Ave Marija!“

Da so pa pritiski na opozicijo nasploh vedno hujši, opozarja Drašković v poučnih črticah, v katerih brani svobodo govora in zlasti študente "blokaderje", kot jim imenujejo režimski mediji in v tej oceni skorajda "izrednega stanja" ni osamljen; ne čudi, da tudi njega mediji stalno napadajo in črnijo. Čeprav že starec (rojen 1946) – se je poleg tenisača Novaka Đokovića, pisateljice in slikarke Biljane Vilimon in drugih nedvosmiselno postavil na stran študentov za obrambo svobode, evropeizacije in demokracije zoper »srbski svet« in »putinizacijo Srbije«, ki je po njegovem mnenju »kopija izvirnika Adolfa Hitlerja..

Danes, v soboto, 23. maja 2026, poteka v Beogradu protestni shod študentov prav zoper stalne žalitve, s katerimi njih in njihovo gibanje zasipljejo državni mediji. Eden izmed starejših protestnikov, Milisav Radić iz Malega Zvornika, je izjavil:

Pritisak na studente	Pritisk na študente
„Ovoliki pritisak na studente i na obične građane koji drugačije misle ja nisam zapamtio. A zapamtio sam od Tite, od Miloševića, od Borisa Tadića pa sve do sada.“	„Tolikšnega pritiska na študente, na navadne državljane, ki drugače razmišljajo, se ne spominjam. Pa se spomnim časov od Tita, Miloševića, Tadića pa vse do danes.

Po demokratičnih spremembah

Drašković je v tem, kar je kasneje sam označil za "slabo politično potezo", preprečil, da bi se njegova stranka SPO vključila v široko koalicijo Demokratične opozicije Srbije (DOS) proti Miloševiću, ki se je oblikovala leta 2000; njegov kandidat na zveznih predsedniških volitvah 24. septembra 2000 Vojislav Mihailović ni dosegel velikega uspeha, SPO pa ni bil uspešen niti na poznejših parlamentarnih volitvah, na katerih je DOS prepričljivo zmagal. Zaradi tega sta bila Drašković in njegova stranka v naslednjih treh letih porinjena na rob političnega dogajanja.

Jeseni 2002 se je poskušal vrniti kot eden od enajstih kandidatov na srbskih predsedniških volitvah; te volitve so bile kasneje zaradi nizke volilne udeležbe razglašene za neveljavne. Kljub dodelani marketinški kampanji, v kateri je Drašković spremenil svoj osebni videz in omilil svojo ognjevito retoriko, je na koncu prejel le 4,5 % vseh glasov, kar je precej manj kot Vojislav Koštunica — ki je leta 2000 premagal Miloševića (tokrat je prejel 31,2 % glasov) — in Miroljub Labus (27,7 %), ki sta se uvrstila v drugi krog.

Njegova naslednja priložnost za političen uspeh se je ponudila konec leta 2003. Drašković se je po več kot treh letih politične pozabe popolnoma zavedel šibkega političnega položaja SPO (pa tudi svojega), zato je svojo stranko vključil v predvolilno povezavo z Novo Srbijo (NS) in se tako ponovno združil s starim strankarskim kolegom Velimirjem Ilićem. Na parlamentarnih volitvah leta 2003 sta združila moči in dosegla omejen uspeh, a jima je uspelo priti v koalicijo, ki je oblikovala manjšinsko vlado (skupaj z DSS in G17 Plus), kar ji je zagotovilo ključne parlamentarne sedeže, s katerimi je lahko tokrat zadržala skrajno desničarske Šešeljeve radikalce (SRS).

V poznejši delitvi oblasti je Drašković postal zunanji minister, kar je opravljal do maja 2007. V odgovor na črnogorsko zahtevo po neodvisnosti je Drašković pozval k obnovi srbske monarhije: »To je zgodovinski trenutek za samo Srbijo, začetek, ki bi temeljil na zgodovinsko dokazanih in zmagovitih stebrih srbske države, govorim pa o stebrih kraljestva.«

Avgusta 2010 se je Drašković zavzel za spremembo srbske ustave iz leta 2006, da bi se odstranile omembe Kosova kot dela Srbije, ker po njegovem mnenju »Srbija nima nobene nacionalne suverenosti nad Kosovim. Vsa Srbija ve, da Kosovo v resnici ni pokrajina znotraj Srbije, da je popolnoma izven nadzora vlade in države Srbije«.

Zasebno življenje

Drašković je poročen z Danico (rojeno Bošković). Spoznala sta se leta 1968 med študentskimi protesti na Pravni falulteti. Takrat mu je zamerila, da je brez pridržka podprl Titov govor v prid študentov in priredil celo Kozarsko kolo na tej visoki izobraževalni šoli. Pozneje sta se ob novih demonstracijah pomirila in se 1973 poročila.

Njun zakon je ostal brez otrok. Otrok nimata ne zato, ker jih ne bi želela, ampak "ker jih Bog ni dal" in se tolažita, da so podobno usodo preživljali tudi nekateri drugi slavni pisatelji kot npr. Ivo Andrić ali Miroslav Krleža.

Književna dela

• Ja, malograđanim („Jaz, malomeščan“ 1981)
• Sudija („Sodnik“ 1981)
• Nož (1982)
• Molitva („Molitev“ 1985)
• Molitva 2 („Molitev 2“ 1986)
• Odgovori (1987)
• Ruski konzul (1988)
• Koekude, Srbijo („Srbija kjerkoli“ 1989)
• Sve moje izdaje („Vse moje objave“ 1992)
• Noć đenerala („Noč generala“ 1994)
• Podsećanja („Opomniki“ 2001)
• Kosovo (Govori in pogovori; 2006)
• Meta („Tarča“ 2007)
• Doktor Aron (2009)
• Via Romana („Rimska cesta“ 2012)
• Tamo daleko („Tam daleč“ 2013)
• Isusovi memoari („Jezusovi spomini“ 2015)
• Priče o Kosovu („Zgodbe o Kosovem“ 2016)
• Izsečci vremena („Rezine časa“ 2016)
• Ko je ubio Katarinu? („Kdo je ubil Katarino?“ 2017)
• Aleksandar od Jugoslavije („Aleksander Jugoslovanski“ 2018)
• I grob i rob („In grob in suženj“ 2020)
• Ožiljci života („Brazgotine življenja“ 2022)
• Monah Hokaj („Menih Hokaj“ 2023)
• Suđenje („Sojenje“ 2025)

Ocena

Največji srbski pisatelj

Najveći živi spski pisac	Največji živi srbski pisatelj
Po mnogima, najveći živi srpski pisac je Vuk Drašković. Čak i oni koji se sa njim politički duboko ne slažu smatraju ga za vrhunskog književnika. Sve što je ikada napisao, od tekstova u novinama do romana, nikoga nije ostavilo ravnodušnim.	Po mnenju mnogih je Vuk Drašković največji živeči srbski pisatelj. Tudi tisti, ki se z njim politično nikakor ne strinjajo, ga imajo za vrhunskega pisatelja. Vse, kar je kdaj napisal, od člankov v časopisih do romanov, ni nikogar pustilo ravnodušnega.

Dosledna nedoslednost

Od četničkog ’Noža’ do izdajnika srpstva

Od četniškega ’Noža’ do izdajalca srbstva

„Kod mene je uvijek bilo sve jasno“ - izjavio je nedavno ministar vanjskih poslova SCG-a Vuk Drašković. Čak i oni koji ovlaš poznaju njegov životni i politički put zdvojno su podigli obrve. Naime, toliko kontradiktornih izjava, neuvjerljivih objašnjenja koja vrijeđaju i prosječnu inteligenciju, teško je naći kod političara i na ovim prostorima, naviklima na konvertitstvo, izdaje životnih i ideoloških stavova kao što je to bilo u Vuka Draškovića. Jedino u čemu je Drašković dosljedan njegova je nedosljednost podređena jednom cilju - da bude novi srpski mesija. Prošao je put od smjernog i vatrenog komunista do nabrijanog antikomunističkog disidenta i radikalnog nacionalista, "borca" za mir koji je slao svoje dragovoljce na Hrvatsku, žestokog protivnika Slobodana Miloševića ("Milošević je najveći zlotvor srpskog naroda") do njegova aplogeta ("Milošević je borac za mir") i bliskog suradnika (potpredsjednik srbijanske vlade) da bi sada, nakon svega, izigravao proeuropskog lidera koji je trošio mnogo energije kako bi pokušao spriječiti hrvatski put u EU te bruxelleskog "messangera" zaduženog da Srbima priopći najneugodnije novosti - neovisno Kosovo, neovisna Crna Gora, Mladić u Haagu... No, bio je i ostao ništa drugo nego velikosrpski nacionalist.

„Pri meni je bilo vedno vse jasno“ - je 2006 izjavil minister za zunanje zadeve Srbije in Črne gore Vuk Drašković. Celo tisti, ki so bežno seznanjeni z njegovim življenjem in politično potjo, so namrščili obrvi. Težko je namreč najti toliko protislovnih izjav, neprepričljivih razlag, ki užalijo celo povprečno pametne med politiki, celo v tej regiji, vajeni spreobrnjenja, izdaje življenja in ideoloških stališč, kot je bil to primer z Vukom Draškovićem. Edino, v čemer je Drašković dosleden, je njegova nedoslednost, podrejena enemu cilju - biti novi srbski mesija. Iz skromnega in zagrizenega komunista se je prelevil v zagretega protikomunističnega oporečnika in korenitega nacionalista, "borca" za mir, ki je svoje prostovoljce pošiljal na Hrvaško, ostrega nasprotnika Slobodana Miloševića ("Milošević je največji zlikovec srbskega naroda") do njegovega zagovornika ("Milošević je borec za mir") in tesnega sodelavca (namestnika predsednika srbske vlade); zdaj pa navsezadnje igra vlogo proevropskega voditelja, ki je porabil veliko energije za preprečitev hrvaške poti v EU, in bruseljskega "glasnika", ki ima nalogo, da Srbom sporoči najbolj neprijetne novice - neodvisno Kosovo, neodvisno Črno goro, Mladića v Haagu ... A bil je in ostaja nič drugega kot velikosrbski nacionalist.

Spremenljivost stališč

Nanj nanašajo v zvezi z njegovo že kar pregovorno spremenljivostjo in nedoslednostjo tudi latinski pregovor, ki govori o volčji (vuk=volk) nezanesljivi naravi : „Lupus pilum mutat, non mentem.“ „Volk dlako menja, narave nikoli.“ in mu očitajo, da je velikokrat menjaval svoje izjave, češ da je „človek s sto obrazi“: komunist, četnik, mirotvorec itd… — včasih pa kar z večimi hkrati.

Pri svojih izjavah Vuk večkrat nima dlake na jeziku in je včasih za te prostore nepričakovano odkrit in odprt, kar pa žali bolj občutljiva ušesa, ki raje poslušajo samopomilovanje in samohvalo; zato si kmalu prisluži neprivlačne nadevke kot na primer: „Velesrb“ ali celo „NATO-v plačanec“; njegovo gibanje pa oblasti zmerjajo s „Srbskim gibanjem prevare“.

Kosovo je povezano z Vukovarjem in Sarajevom

Vsakega 24. marca se v Srbiji spominjajo grozljivega Natovega bombardiranja; o pravih vzrokih in medsebojni povezanosti je odkrito spregovoril takratni podpredsednik zvezne vlade Srbije in Črne gore:

"Nečasno je govoriti o NATO udarima na Srbiju a šutjeti o Sarajevu i Vukovaru"

"Nečastno je govoriti o Natovih udarih na Srbijo a molčati o Sarajevu in Vukovarju"

Svaka priča o 24. martu je duboko nečasna ako se ne kaže šta je bilo pre 24. mata. Samo u Bosni i Hercegovini i u Hrvatskoj ubijeno je 150.000 ljudi. VIše od dva miliona ljudi je rasejano i proterano. Samo u Sarajevu sa okolnih brda od srpskih granata ubijeno je više od 10.000 civila, a među njima više od 1.000 dece. Onako kako sada izgleda Bahmut 91. je izgledao Vukovar! To se apsolutno ne sme odvojiti od 24. marta. jer ako se odvoji, onda ispada da je jedna divna, demokratska, slobodarska zemlja iz čista mira zasuta bombama NATO alijanse. Savet bezbednosti 1998. usvojio je tri upozaravajuće rezolucije kojom se Miloševićeva Srbija optužuje za razbojničko ponašanje i zahteva se prekid užasnog terora nad kosovskim Albancima. Nama je ponuđeno da potpišemo sporazum po kojemu je Kosovo ostajalo čvrsto u sastavu Srbije uz sledeće obaveze: Da se prekine teror nad Albancima, da NATO privremeno uđe na teritoriju Kosova, razoruža UČK i uspostavi red. Milošević je rekao da treba odbiti mirovni sporazum. Treba isprovocirati NATO da baci bombe na Srbiju, da se oslobodimo Kosova, a da krivicu prebacimo na Amerikance i zapad, da se probudi antiameričko raspoloženje u Srbiji i da se okrenemo zagrljaju Rusije i Belorusije. Danas živimo crno Miloševićevo proročanstvo: 90 odsto Srba veruje da je NATO kriv za gubitak Kosova.

Vsako govorjenje o 24. marcu je hudo nečastno, če ne pove, kaj se je dogajalo pred 24. marcem. Samo v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem je bilo ubitih 150.000 ljudi. Več kot dva milijona ljudi je bilo razseljenih in izgnanih. Samo v Sarajevu je bilo z okoliških hribov zaradi srbskih granat ubitih več kot 10.000 civilistov, vključno z več kot 1000 otroki. Bahmut je zdaj videti tako, kot je bil Vukovar leta 1991! Tega nikakor ne smemo ločevati od 24. marca. Kajti če se loči, se izkaže, da je bila ena čudovita, demokratična, svobodoljubna država kar na lepem zasuta z bombami zavezništva NATO. Varnostni svet je leta 1998 sprejel tri opozorilne izjave, v katerih je Miloševićevo Srbijo obtožil razbojniškega vedenja in zahteval konec surovega nasilja nad kosovskimi Albanci. Ponudili so nam podpis sporazuma, po katerem bi Kosovo trdno ostalo znotraj Srbije, z naslednjimi obveznostmi: Konec terorja nad Albanci, začasen vstop Nata na ozemlje Kosova, razorožitev OVK in vzpostavitev reda. Milošević je dejal, da je treba mirovni sporazum zavrniti. Izzvati bi morali NATO, da bi metal bombe na Srbijo, da se bomo lahko znebili Kosova, krivdo pa prevalili na Američane in Zahod, da se bo v Srbiji prebudilo protiameriško razpoloženje in se bomo lahko obrnili v objem Rusije in Belorusije. Danes živimo Miloševićevo mračno prerokbo: 90 odstotkov Srbov verjame, da je za izgubo Kosova kriv NATO.

„Realpolitik“ v zvezi s Kosovim

Drašković je prvi med srbskimi politiki nedvoumno izjavil, da je Srbija od leta 1999 izgubila Kosovo in da morajo Srbi sprejeti to kruto resničnost; predsedniku Vučiću pa svetuje, naj bo srbski De Gaulle; to je bil francoski predsednik, ki je končal dolgoletno vojno v Alžiriji s tem, da je nekdanji francoski koloniji priznal samostojnost v prepričanju, da nima smisla žrtvovati človeška življenja za izgubljeno deželo.

Vuk je nadalje izjavil, da je Kosovo kruta resničnost, ki jo morajo sprejeti tako Srbi kot Srbija. Spomnil je na dejstvo, da je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo iz leta 1999 izgnal Srbijo s Kosova s soglasjem Rusije in vzdržanostjo Kitajske.

Drashkoviç: „Kosova është e humbur për Serbinë“

Draškovič: Kosovo je za Srbijo izgubljeno

Vuk Drashkoviç lë të kuptohet se është i pakuptueshëm angazhimi i tanishëm i Moskës dhe Pekinit zyrtar për gjoja mbrojtjen e sovranitetit serb mbi Kosovën për shkak se, thotë ai, për heqjen e tij ata dhanë kontribut të rëndësishëm: ‘Cili është qëllimi i kësaj politike që populli serb këtu të mbahet në një hipnozë, në një bindje të rrejshme se Kosova është edhe më tej krahinë autonome e Serbisë? Pra, Kosova është e humbur. Ky është realiteti.’ Politikani dhe shkrimtari Drashkoviç çmon se pavarësisht kësaj, nuk është humbur populli serb në Kosovë, thesari kulturor, kishat, manastiret për ruajtjen dhe mbrojtjen e të cilave duhet të angazhohet shteti serb, por tërheq vërejtjen nd të bëhet vetëm në një bashkëpunim me Evropën dhe Amerikën, por edhe me një marrëveshje të sinqertë me shqiptarët në Kosovë.

Vuk Draškovič namiguje, da je trenutna uradna vpletenost Moskve in Pekinga za domnevno zaščito srbske suverenosti nad Kosovim nerazumljiva, saj sta, kot pravi, (ravno onadva) pomembno prispevala k njeni odstranitvi: »Kaj je namen te politike, da se srbsko ljudstvo tukaj drži v hipnozi, v lažnem prepričanju, da je Kosovo še vedno avtonomna pokrajina Srbije? Resničnost je marveč taka, da je Kosovo izgubljeno.« Politik in pisatelj Drašković meni, da kljub temu srbsko ljudstvo na Kosovem ni izgubljeno; srbska država se mora zavezati za ohranjevanje kulturnih zakladov, cerkva in samostanov, vendar je to mogoče storiti le v sodelovanju z Evropo in Ameriko, pa tudi z iskrenim dogovarjanjem z Albanci na Kosovem.

Razpad Jugoslavije

Drašković z žalostjo ugotavlja, da se je „mogočna država od Alp do Ohrida, od Triglava do Vardarja“ — kjer so že bili "vsi Srbi v eni državi" —razpadla na najbolj surov način v sovaštvu in krvi ter meni, da so za to najbolj odgovorni Srbi, ki so se iz nekdanje žrtve prelevili v sedanje rablje in krvnike, ko so hoteli iz njenih razbitin ustvariti "Dušanovo cesarstvo":

Srbi će biti smatrani najodgovornijim

Srbe bodo imeli za najodgovornejše

"Srbi će kao najveći narod i kao narod koji je stvorio Jugoslaviju biti smatrani najodgovornijim što nisu učinili više da se spriječi raspad Jugoslavije." "Žao mi je bilo Jugoslavije, ali mi je iznad svega bilo žao što se narod žrtva genocida u Drugom svetskom ratu upreže u jedno krvavo kolo u kojem će izgubiti oreol svete žrtve i u mnogo čemu se izjednačiti sa dželatima."

„Srbi, kot največji narod in kot narod, ki je ustvaril Jugoslavijo, bodo veljali za najbolj odgovorne, ker niso storili več, da bi preprečili razpad Jugoslavije.“ „Žal mi je bilo za Jugoslavijo; predvsem pa mi je bilo žal, da so bili ljudje, ki so bili žrtve ljudomora v drugi svetovni vojni, vpreženi v krvavo kolo, v katerem bodo izgubili avreolo svete žrtve in se bodo v marsičem izenačili s krvniki.“

Navedki

“ „Voleti čoveka, to je ono što je najopasnije. Mrzeti ljude, biti slep za njihove rane, biti gluv za njihove molbe, biti nitkov koji ljude mami u stradanje i pogibije, to je ono što se nagrađuje.“
„Ljubiti človeka, to je najnevarnejša zadeva. Sovražiti ljudi, biti slep za njihove rane, biti gluh za njihove prošnje, biti ničvrednež, ki ljudi vabi v trpljenje in smrt, to je tisto, kar je nagrajeno.“ ”

“ „Postao sam meta neprijatelja, a i većine „prijatelja“. Najveći moj greh je što nikoga i nikada nisam obmanjivao i što sam verovao u ljude. Proživljeno iskustvo potvrđuje da je vera u ljude, kako je govorio Seneka, najopasnija vera, i da je koplje prijatelja često otrovnije od koplja neprijatelja.“

„ Postal sem tarča sovražnikov, pa tudi večine "prijateljev". Moj največji greh je, da nisem nikoli nikogar varal in da sem verjel v ljudi. Življenjske izkušnje potrjujejo, da je vera v ljudi, kot je rekel Seneka, najnevarnejša vera in da je sulica prijatelja pogosto bolj strupena kot sulica sovražnika.“

”

“ „Bogastvo je, naravno, zdravi poriv, ali samo dotle dok je ono u čovekovoj službi, a teška bolest kad novac i stvari zagospodare ljudima.“
„ Bogastvo je seveda zdrav nagon, a le dokler je v službi človeka; a huda bolezen, kadar denar in stvari zagospodarijo nad ljudmi. ”

Glej tudi

• seznam srbskih politikov
• seznam srbskih pisateljev
• Razpad Jugoslavije

Zunanje povezave

Spleti

(srbsko)

• ДРАШКОВИЋ, Вук | Српска енциклопедија
• Vuk Drašković - Biografija Online
• Vuk Drašković Biografija | Biografije Poznatih
• Vuk Drašković - Istinomer

(hrvaško)

• Drašković, Vuk - Hrvatska enciklopedija
• Jutarnji list - Vuk Drašković - od četničkog 'Noža' do izdajnika srpstva

(bosansko)

• Vuk Drašković: Nečasno je govoriti o NATO udarima na Srbiju a šutjeti o Sarajevu i Vukovaru

(angleško)

• Vuk Drašković Biography | Pantheon

Videi

• Vuk Drašković novi roman: Monah Hokaj | Kurir
• Vuk Drašković za Nova.rs: Zločini se ovde u Vučićevoj Srbiji promovišu u vrline, zločinci u branioce nacije, a meni su grobovi i u porodici i u stranci | Biljana Dimčić
• Bonus video: "PUTINOV GOVOR PODSEĆA NA HITLEROV IZ 1938!" Vuk Drašković za Kurir TV: Jasno je ko ovde nastupa s NACISTIČKIH POZICIJA Izvor: Kurir TV

Kategorija,Rojeni leta 1946 Kategorija,Živeči ljudje Kategorija,Srbski pravniki Kategorija,Srbski novinarji Kategorija,Srbski akademiki Kategorija,Srbski pisatelji Kategorija,Srbski politiki Kategorija,Srbski publicisti Kategorija,Srbski uredniki Kategorija,Srbski poligloti Kategorija,Oporečniki Kategorija,Srbski monarhisti Kategorija,Pacifisti