Uporabnik:Luka11235/David Lynch 2

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

David Keith Lynch (rojen 20. januar 1946) je Ameriški režiser, slikar, glasbenik, igralec in fotograf. On je bil opisan za Guardian kot "najbolj pomembno direktor tega obdobja,"Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). , medtem ko AllMovie ga imenuje " Renesančni človek moderne Ameriške filmmaking."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). svoja filma Modri Žamet (1986) in Mulholland Drive (2001) se pogosto šteje kritiki, da bo med največjimi filmov svojih desetletjih,Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). , medtem ko je uspeh njegovega 1990-91 televizijski seriji Twin Peaks led za filmski kritik Pauline Kael označevanje mu "prvi priljubljenih ]."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). je prejel tri oskarja nominacijeNapaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). za Najboljšega Režiserja, in je osvojil Francije, César Nagrado za Najboljši Tuji Film dvakrat, kot tudi Palme d ' or na Filmskem Festivalu v CannesuNapaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). in Zlati Lev - nagrada za življenjsko delo na Beneškem Filmskem Festivalu.

Rojen srednjega razreda družine, v Missoula, Montana, Lynch preživel svoje otroštvo potuje po Združenih državah amerike, preden je študiral slikarstvo na Pennsylvania Akademiji za Likovno Umetnost v Philadelphia, kjer je prvi na prehod na izdelavo kratkih filmov. Se je preselil v Los Angeles, kjer je proizvedeno njegova prva filmska,] grozljivka Eraserhead (1977). Po Eraserhead postal kultna klasika o polnoči film vezja, Lynch se je zaposlil neposredno biografske film Človek Slon (1980), iz katerega je pridobil mainstream uspeh. On je bil takrat zaposlen pri De Laurentiis Zabava Skupine in nadaljeval, da bi v dveh filmih: the science-fiction epski Dune (1984), ki se je izkazala za kritično in komercialni neuspeh, in potem neo-noir skrivnost film Modri Žamet (1986), ki meša polemike svoje nasilja, kasneje pa so se dvignile v kritičnih ugled.

Naslednji, Lynch ustvaril je svoj televizijski seriji z Mark Frost, priljubljena skrivnost umora Twin Peaks (1990-1991). Ustvaril je tudi filmske prequel, Twin Peaks: Ogenj Hodi z Menoj (1992), v cestnem filmu Divji v Srcu (1990) in družinski film Je Naravnost Zgodba (1999) v istem obdobju. Struženje dodatno k] filmmaking, tri njegove poznejše filme, ki vodi na sanje logiko nelinearne pripovedne strukture: Lost Highway (1997), Mulholland Drive (2001), in Inland Empire (2006). Medtem, Lynch objame Internet kot medij, ki proizvajajo več spletnih prikazuje, kot je animirani DumbLand (2002) in nadrealistično sitcom Kuncev (2002). Lynch in Zmrzali združeni za Showtime omejeni seriji Twin Peaks: Vrnitev (2017), z Lynch co-pisanje in usmerjanje vsaki epizodi.

Lynch je druga umetniška prizadevanja vključujejo: njegovo delo kot glasbenik, ki zajema dve solo albumi—Noro Klovn Čas (2011) in Velike Sanje (2013)—kot tudi glasba in zvok načrt za različne njegovih filmov; slikarstvo in fotografijo; pisanje dveh knjigah—Slike (1994) in Lovljenje Velikih Rib (2006); in usmerjanje več glasbo, videi in oglasi, vključno z Dior promocijski film Lady Blue Šanghaju (2006). Navdušen zdravnika Transcendentalne Meditacije (TM), Lynch ustanovil David Lynch Fundacije v letu 2005, ki zahteva, da sklad poučevanje TM v šolah in je od takrat razširila na področje njene uporabe na drugih ogroženih populacij, vključno z brezdomci, bivši in beguncev.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Filadelfija in kratki filmi: 1966–1970[uredi | uredi kodo]

Lynch se je ob vrnitvi v Združene države Amerike odpravil v Virginijo, kjer je bival pri prijatelju Tubyju Keelerju, saj sta s starša odselila v Walnut Creek v Kaliforniji. Odločil se je, da se preseli v Filadelfijo in se po nasvetu Jacka Friska, ki je tam študiral, vpiše v akademijo Pennsylvania Academy of Fine Arts. V Filadelfiji mu je bilo lažje, saj je v bilo "v mestu veliko dobrih in resnih slikarjev, ki so se medsebojno navdihovali, zato je bilo vse najlepše."[1] Leta 1967 se je poročil s študentko Peggy Reaver in leto kasneje se jima je rodila hčerka Jennifer. Peggy je za ta čas kasneje dejala, da "je bil [Lynch] nerad oče, a je bil vseeno ljubeč. No, pa saj sem bila noseča, ko sva se poročila. Oba sva omahovala."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči). Kot družina so se preselili v sosesko Fairmount v Filadelfiji, kjer so si lahko za relativno nizko celo 3.500$ privoščili veliko dvanajstsobno hišo, saj je bilo v območju veliko kriminala in visoka revščina. Lynch je življenje v tej hiši kasneje opisal:

Živeli smo poceni, a mesto je bilo polno strahu. Na naši ulici so ustrelili otroka... Dvakrat so nas oropali, prestrerili so okna in nam ukradli avtomobil. Hiša je bila prvič uničena samo tri dni po vselitvi... Ta občutek je bil tako blizu ekstremni nevarnosti in strah je bil tako izrazit. Povsod je bilo nasilje in sovraštvo in umazanija. Vseeno pa je bilo to mesto moj največji navdih. [2]

Ob študiju je delal tudi kot tiskar gravur, da bi lahko denarno podpiral svojo družino.Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Na Pennsylvania Academy je posnel svoj prvi kratki film z naslovom Six Men Getting Sick (Six Times) (1967). Do ideje je prišel, ko je razvil željo, da bi se njegove slike premikale, zato je začel pogovor z umetnikom Brucem Samuelsonom o izdelavi animacije. Ko do tega projekta ni prišlo, je kupil najcenejšo k16-milimetrsko kamero in sam ustvaril film. Delal je v zapuščeni sobi na akademiji in z 200$ (kar se mu je zdelo veliko denarja) produciral Six Men Getting Sick.[4] Delo je opisal kot "57 sekund rasti in ognja ter 3 sekunde bruhanja". Predvajal ga je v zanki na razstavitvi ob zaključku akademskega leta in si delil prvo mesto s sliko Noela Mahaffeya.[5][6] Zaradi tega uspeha je dobil od bogatega študenta H. Bartona Wassermana naročilo za stvaritev filmske inštalacije v njegovem domu, za kar mu je ponudil 1.000$. 478,28$ je zapravil za "svojo sanjsko" (rabljeno) kamero Bolex, a je bil končni izdelek nezadovoljiv, saj je bila kamera pokvarjena in je posnela samo motno sliko. Poklical je Wassermana in mu pojasnil, da "je film katastrofa. Kamera je bila pokvarjena in moje delo se ni izkazalo, kot bi želel." Wasserman mu je dejal, "naj ne skrbi. S preostalim denarjem naj ustvari nekaj drugega."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

S preostalim denarjem je ustvaril eksperimentalno mešanico animacije in igranja v živo, štiriminutni kratki film Alphabet (1968). V filmu igra Lyncheva žena Peggy kot "Dekle", ki skandira abecedo ob slikah psov, preden na koncu ne umre zaradi krvavitve po rjuhah. Z zvočno obdelavo posnetka hčerkinega joka je izdelal popačen zvok, ki se mu je zdel učinkovit. O navdihu za film je rekel, da "je Peggyjina nečakinja nekoč med nočno moro ponavljala abecedo na zelo mukotrpen način. To je nekako pognalo The Alphabet. Za vse ostalo je poskrbela pozavest."[6][7]

Ko je izvedel za novoustanovljen Ameriški filmski inštitut, ki je podpiral ustvarjalce filmov, ki so že izdelali uspešne projekte in so imeli scenarij za nov projekt, jim je poslal kopijo kratkega filma The Alphabet in scenarij za nov film, ki bi bil skoraj v celoti igran, The Grandmother.[8] Inštitut mu je odobril sredstva; sprva 5.000$, a je Lynch zahteval 7.200$, kar so odobrili. V filmu so igrali poznanci iz službe in akademije, snemali pa so kar v njegovi hiši.[9] The Grandmother govori o zanemarjenem fantu, ki "vzgoji" babico iz semena, da bi skrbela zanj. Kritiki so kasneje zapisali, da "je film resnično čudo, a vsebuje mnoge teme in ideje, ki jih je kasneje vgradil v svoja dela. Kaše tudi na izredno razumevanja [filmskega] medija."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Los Angeles in Eraserhead: 1971-1979[uredi | uredi kodo]

Lynchev Eraserhead s Henryjem Spencerjem (igra ga Jack Nance)

Leta 1971 se je Lynch z družino preselil v Los Angeles, kjer je študiral izdelavo filmov v konservatoriju API Conservatory, ustanovi, ki jo je kasneje opisal kot "popolnoma kaotično in neorganizirano, kar mi je všeč... hitro si se naučil, da če želiš nekaj ustvariti, moraš vse storiti sam. Hoteli so nam pustiti, da počnemo svoje stvari."[10] Začel je pisati scenarij za "Gardenback", ki se je "izvil iz slike, ki sem je naslikal." Pri podvigu so ga podpirali tudi na konservatoriju, kjer so ga spodbujali, naj mu doda dolžino in dialog, kar je (sicer nerad) sprejel. Zaradi tega in ker je moral po vrnitvi v drugi letnik spet obiskovati predmete prvega, se je konservatorija naveličal. Dekan ga je prosil, če še enkrat premisli, saj je menil, da je eden najboljših študentov. Lynch je privolil in začel z delom za novi film, ki ga je poimenoval Eraserhead.[11]

Čeprav je nameraval posneti 42-minutni film (končni izdelek je trajal 89 minut), je bil scenarij dolg samo 21 strani in nihče ni več pritiskal nanj. Snemanje se je začelo 29. maja 1972 ponoči v neki zapuščeni konjušnici, s čimer si je lahko produkcijska ekipa (večinoma Lynchevi prijatelji; Sissy Spacek, Jack Fisk, Frederick Elmes in zvočni snovalec Alan Splet) ustvarila sobo za kamero,"green room", sobo za montažo, sobo za hrano in stranišče.[12] Na začetku je projekt financiral AFI, ki je zagotovil 10.000$, kar pa ni bilo dovolj. Studii so nanje pritiskali zaradi uspeha relativno poceni filma Easy Rider, zato mu niso mogli priskrbeti dodatnih sredstev. Lynch je dobil posojilo od očeta, delal pa je tudi kot raznašalec časopisa Wall Street Journal.[13][14] Ne dolgo v produkcijo filmo sta se Lynch in Peggy sporazumno ločila, zato je lahko ves čas živel na kraju snemanja. Leta 1977 je se ponovno poročil, tokrat z Mary Fisk, sestro Jacka Fiska.[15]

Film Eraserhead je posnet v črno-beli tehniki. Govori o mlademu Henryju (Jack Nance), ki živi v distopični industrijski pušči. Njegovo dekle rodi deformiranega otroka in ga zapusti v njegovi negi. Dojenček stalno joče, kar ga skrbi. Ko ugotovi, da je bolan, mu skuša pomagati, ker vodi v dojenčkovo smrt. Po smrti da preganjajo demoni, ki predstavljajo otroka, in Henry se znajde v "nebesih", ki jih doseže, ko vstopi v središče kamnitega planeta. Lynch se upira temu, da bi film interpretiral ali "priznal svoje razmišljanje, ki se skriva za mnogimi abstrakcijami v filmu".[16] Kljub temu je priznal, da je na film vplivala strašno ozračje v Filadelfiji in ga označil za "svoj Philadelphia Story".[17][18]

Zaradi finančnih težav je bilo snemanje neredno z mnogimi prekinitvami in novimi začetki. Med eno prkinitvijo leta 1974 je Lynch ustvaril kratki film The Amputee o ženski z amputiranimi nogami (igrala jo je Catherine Coulson, Nancejeva žena), ki glasno prebira pismo, medtem ko ji zdravnik (igra ga Lynch sam) izpira štrclja.[19][20]

Eraserhead je bil končan leta 1976 po petih letih produkcije. Lynch ga je skušal uvrstiti v program Filmskega festivala v Cannesu, a so kljub nekaterim dobrim recenzijam drugi kritiki menili, da je obupen, zato ga niso izbrali. Zavrnili so ga tudi na Newyorškem filmskem festival, doživel pa je predvajanje na Filmskem festivalu v Los Angelesu, kjer je zanj slišal Ben Barenholtz.[21] Zelo je podpiral film in pomagal z distribucijo po ZDA leta 1977. Eraserhead je postal priljubljen v krogih ljubiteljev podtalnega "polnočnega filma".[16] Oklicali so ga za enega najpomembnejših "polnočnih filmov" sedemdesetih poleg filmov El Topo, Rožnati plamenci, The Rocky Horror Picture Show, The Harder They Come in Noč živih mrtvecev.[22] Priznani filmski ustvarjalec Stanley Kubrick je dejal, da je bil eden od njegovih najljubših filmov vseh časov.Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Človek slon in uspeh pri širšem občinstvu: 1980-1982[uredi | uredi kodo]

Po uspehu kultnega filma Eraserhead ga je odkril Stuart Cornfeld, izvršni producent za Mela Brooksa in dejal, da ga je film "popolnoma osupnil... Mislil sem si, da je najboljša stvar, ki sem jo kdaj videl. Film je bil izkušnja očiščenja."[23] Obrnil se je na Lyncha, ki mu je obljubil pri naslednjem projektu, filmu Ronnie Rocket, za katerega je Lynch že napisal scenarij. Kmalu je spoznal, da ne bo nihče financiral filma, za katerega je dejal, da je "o elektriki in tri čevlje visokem rdečelascu", zato je prosil Cornfeld za scenarij kakšnega drugega pisca, po katerem bi lahko režiral film. Ko je slišal naslov prvega, Človek Slon, ga je takoj izbral.[24]

Človek slon (po scenariju Chrisa de Voreja in Erica Bergrena) temelji na resnični zgodbi o Josephu Merrichz, močno iznakaženem gospodu, ki živi v viktorijanskem Londonu. Najprej je bil del zabavne predstave, ki jo je prirejal njegov nasilen skrbnik, pozneje pa ga zdravi in spoznava londonski kirurg Frederick Treves. Lynch je žele uvesti nekaj sprememb, ki bi po njegovem mnenju izboljšale zgodbo.[25] Da bi to lahko storil, je potreboval Brooksovo privolitev. Ta si je pozneje ogledal film Eraserhead in po prihodu iz dvorane Lyncha objel, rekoč: "Vi ste norec, ljubim vas! You're in."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Nastali film z Johnom Hurtom v vlogi Johna Merricka (kasneje Joseph Merrick) in Anthonyjem Hopkinskom v vlogi Fredericka Trevesa je bil velik kritiški in finančni uspeh. Snemanje je potekalo v Londonu. Lynch je dodal svoj nadrealistični pristop s snemanjem v črno-beli tehniki na barvni filmski trak. Kljub temu ga opisujejo kot eden Lynchevih "najbolj konvencionalnih" filmov.[26] Človek slon je prejel osem nominacij za oskarja, med njimi za najboljšo režijo in najboljši prirejeni scenarij za Lyncha osebno.[27]

Dune - puščavski planet in Modri žamet: 1983-1986[uredi | uredi kodo]

Po uspehu Človeka slona mu je George Lucas, ki je bil tudi sam oboževalec filma Eraserhead, ponudil režiranje tretjega dela v njegovi trilogiji Vojne zvezd, Vrnitev jedija, a je Lynch odklonil, saj je želel, da ga Lucas režira po svoji viziji.[28][29] Kmalu se je pojavila nova priložnost za režiranje znanstvenofantastičnega epa z velikim proračunom. Dino de Laurentiis ga je prosil, da ustvari filmsko predelavo znanstvenofantastičnega romana Dune Franka Herberta.[29] S podpisom pogodbe je bil Lynch obvezan, da ustvari še dve deli za Laurentiisovo podjetje. Najprej je pisal scenarij po izvirnem romanu skupaj s Chrisom de Vorom in Ericom Bergrenom, kasneje pa sam, saj De Laurentiis ni bil zadovoljen z njunimi idejami.[30] Lynch je pomagal pri izgradnji nekaterih prizorišč, saj je želel za film ustvariti "nek določen izgled". Še posebej je užival pri izdelavi prizorišča za planet Giedi Prime, za katerega je "uporabil jeklo, vijake in porcelan".[31]

Dune - puščavski planet se odvija daleč v prihodnosti, ko ljudje živijo v medzvezdnem cesarstvu s fevdalnim sistemom. Glavni junak Paul Atreides (igra ga Kyle MacLachlan) je sin plemiča, ki prevzame nadzor nad puščavskim planetom Arrakisom, na katerem raste redka Začimba (angleško Spice, tudi melange), ki je najbolj dragocena dobrina v cesarstvu. Lynch ni bil zadovoljen s končnim izdelkom. Kasneje je pripomnil: "Dune je bil nekakšen studijski film. Nisem smel določiti končne različice. Počasi sem začel podzavestno sprejemati kompromise".[32] Veliko posnetkov so na koncu odstranili iz končne kinematografske različice, kar je bistveno zgostilo zgodbo.[33] Čeprav je De Laurentiis upal, da bo tako uspešen kot Vojna zvezd, je bil sprejem pri gledalcih in kritikih slab. Izdelava je stala 45 milijonov dolarjev, na ameriškem trgu pa se je povrnilo samo 27,4 milijonov dolarjev. Kasneje je Universal Studios izdal uro daljšo različico z novo pripovedno nitjo, ki ni predstavljala Lynchevih namenov, a se je studiu vseeno zdela bolj razumljiva od prejšnje dvourne različice. Lynch je ugovarjal tem spremembam, zato se je dal črtati iz mesta režiserja (ime so spremenili v "Alan Smithee") in scenarista, kjer je uporabil psevdonim "Judas Booth", ki je odseval občutek izdaje, ki ga je čutil.[34]

Leta 1983 je začel pisati strip The Angriest Dog in the World, v katerem nastopa pes na povodcu v vseskozi enaki upodobitvi, ki je tako jezen, da se ne more premikati, skupaj z nerazložljivimi filozofskimi sklici. Objavljal ga je med leti 1983 in 1992 v tabloidih in drugih publikacijah, kot je Village Voice, Creative Loafing.[35] Lynch se je začel zanimati tudi za fotografijo kot umetniško obliko. Potoval je na sever Anglije in fotografiral razpadajoče industrijske krajine, za katere se je še posebej zanimal.[36]

Glede na pogodbo je moral Lynch za De Laurentisa izdelati še dva filma. Nadaljevanje Duna ni prišlo v poštev, saj film zaradi neuspeha prvega dela sploh ni prišel v fazo pisanja scenarija.[30] Tretji film je bil bolj osebne narave, posnet po scenariju, ki ga je Lynch pripravljal dlje časa. V njem je razvijal ideje, ki so nastajale že od leta 1973. Modri žamet se odvija v namišljenem mestu Lumberton v ZDA in govori o študentu Jeffreyju Beaumontu (igra ga Kyle MacLachlan), ki najde na polju odrezano uho. S pomočjo prijateljice Sally (igra jo Laura Dern) nadaljuje z raziskavo in odkrije, da je povezano z zločinsko tolpo, ki jo vodi psihopat Frank Booth (igra ga Dennis Hopper), ki je ugrabil moža in otroka pevke Dorothy Vallens (igra jo Isabella Rossellini) in jo večkrat posiljeval. Lynch je opisal zgodbo kot "sanje o čutnih poželenjih, zavitih v misterij".[37]

V filmu se je odločil za pop glasbo iz šestdesetih, kot sta pesmi "In Dreams" Roya Orbisona ter "Blue Velvet" Bobbyja Vintona, ki je v veliki meri navdihnila film kot pesem, "ki je podžgala film... Glede pesmi je nekaj skrivnostnega. Zaradi nje sem začel razmišljati o stvareh. In prva stvar, na katero sem pomislil, so bile zelenice - zelenice in soseska."[38] Tudi drugo glasbo za film so producirali sami; skladal jo je Angelo Badalamenti, ki je produciral glasbo tudi za nadaljnje Lyncheve filmske projekte.[39] Dino de Laurentiis je bil nad filmom navdušen, a ga širše občinstvo ni maralo.[40] Čeprav je bil Lynch popularen že zaradi Človeka slona, ga je šele polemika med kritiki in gledalci Modrega žameta predstavila širšim množicam filmskih gledalcev. Modri žamet je bil velika kritiška in srednja finančna uspešnica. Prinesel mu je drugo nominacijo za oskarja za najboljšega režisera- Woddy Allen, čigar film Hannah and Her Sisters je bil nominiran za najboljši film, je dejal, da je njegov najljubši film leta.[41]

Twin Peaks, Wild at Heart in Ogenj hodi z menoj: 1987-1996[uredi | uredi kodo]

Lynch na podelitvi nagrad emmy leta 1990

V poznih osemdesetih je začel Lynch delati za televizijo in film. Leta 1989 je režiral kratko delo The Cowboy and the Frenchman za francosko televizijo.[42] Spoznal se je tudi s televizijskim producentom Markom Frostom, ki je poprej delal na policijski seriji Hill Street Blues. Začela sta delo na biografskem flimu igralke in pevke Marilyn Monroe po knjižni predlogi. Ker se projekt ni obnesel, sta začela z delom na komičnem scenariju One Saliva Bubble, ki tudi ni bil dokončan.[43][44] Med pogovorom v kavarni sta dobila idejo o truplu, ki ga splavi na obalo jezera, in se lotila tretjega projekta, imenovanega "Northwest Passage", ki postane serija Twin Peaks (1990–1991).[45] Dramska serija se odvija v malem mestu v zvezdni državi Washington, ZDA, kjer odkrijejo posiljeno truplo priljubljene dijakinje Laure Palmer. Posebni agent Dale Cooper (Kyle MacLachlan) skuša odkriti njenega morilca, a se mu razkrijejo tudi nadnaravni elementi umora in mnoge skrivnosti prebivalcev mesta. Lynch je sam povzel, da "je bil resnični projekt pomešanje policijske preiskave in običajnega življenja likov." Kasneje je razkril, da sta s Frostom vsaj na začetku delala zelo usklajeno, kasneje pa bolj vsak zase. Serijo sta predstavila televizijski hiši ABC Network, ki je financiral pilotno epizodo in kasneje naročil prvo sezono s sedmimi deli.[46]

V izdelavo je šla tudi druga sezona z 22 deli. Lynch je režiral samo šest epizod, saj je bil zaposlen s filmom Wild at Heart, a je pozorno izbral režiserje za preostale epizode.[47] Lynch se je pojavil v večih epizodah serije kot gluhi agent FBI Gordon Cole. Serija je bila zelo uspešna, tako v ZDA kot v tujini, in hitro pridobila kultni status. Vodstvo ABC Networka so menili, da zanimanje pri gledalcih pada, zato so vztrajali, da režiserja razkrijeta Laurinega morilca, kar sta v nezadovoljstvu tudi storila.[48] Lynch menil, da je bilo to eno njegovih največjih poklicnih obžalovanj.[49] Po razkritju so serijo prestavili iz četrtka na soboto in čeprav se je nadaljevala, so jo zaradi padca gledanosti ukinili. Lynch, ki mu ni bila všeč smer, ki so jo ubrali scenaristi in režiserji, je režiral zadnjo epizodo. Sezono je končal s "cliffhangerjem" in kasneje dodal, da "to še ni bil konec. To je bil samo konec, s katerim sem pustil gledalce."Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Med produkcijo Twin Peaksov je akademija Brooklyn Academy of Music Lyncha in skladatelja Angela Badalamentija (odgovornega za glasbo v seriji) zaprosila za odrsko delo, ki bi ga uprizorili samo dvakrat leta 1989 kot del Festivala New Music America. Ustvarila sta Industrial Symphony No. 1: The Dream of the Broken Hearted z Lauro Dern, Nicolasom Cagem in Michaelom J. Andersonom; vsebovala je pet pesmi, ki jih je odpela Julee Cruise. Lynch je leta 1990 produciral 50-minutni video predstave.[50] Istočasno je bil vpleten tudi v mnoge reklame za razna podjetja, kot so bili parfumerji Yves Saint Laurent, Calvin Klein in Giorgio Armani ter japonsko podjetje za kavo Namoj, v kateri je Japonec po mestu Twin Peaks iskal pogrešano ženo.[51]

1990 je bilo za Lyncha leto čudežev: Wild at heart je prejel zlato palmo v Cannesu, televizijska serija Twin Peaks pa se je izkazala za veliko uspešnico pri gledalcih povsod po svetu. Muzikal/performans Industrial Symphony No. 1, ki ga je Lynch uprizoril s pomočjo Angela Badalamentija na akademiji Brooklyn Academy of Music, je privedla do albuma Floating into the Night, ki je izstrelil pevko Julee Cruise. Pet samostojnih razstav med leti 1989 in 1991 (ki so povdarjale filmarjeve korenine v umetnosti in slikanju) ter niz reklam je potrjeval zahteve po pridihu Lyncha... V malo verjetnem scenariju za ustvarjalca Eraserheada je postal vpliven in trendovski ustvarjalec.

Christopher Rodley[52]

Lynch na Filmskem festivalu v Cannesu leta 1990

Med delom na prvih epizodah serije mu je prijatelj Monty Montgomery "dal knjigo, ki jo je želel prevesti v film. Vprašal me je, če želim biti izvršni producent ali kaj takega, na kar sem odgovoril, da se bojim, da se bom vanjo zaljubil, potem pa ga bom želel sam režirati, na kar je dejal, da lahko v tem primeru film režiram sam." Knjiga je bila roman Wild ar Heart: The Story of Sailor and Lula Barryja Gifforda, ki govori o dveh ljubimcih na cestnem potovanju. Lynch je dejal, da je bila knjiga "ravno prava stvar ob pravem času. Knjiga in nasilje v Ameriki sta se zlila v mojih mislih in zgodilo se je marsikaj."[53] Z Giffordovo podporo jo je predelal v film Wild at Heart, kriminalko z Nicolasom Cagem kot Sailorjem in Lauro Dern kot Lulo.[54] Zgodbo je opisal kot "čudno mešanico cestnega filma, ljubezenskega filma, psihološke drame in nasilne komedije". Spremenil je precej izvorne zgodbe, spremenil konec in dodal sklice na klasični film Čarovnik iz Oza.[55] Čeprav se ameriški kritiki ob filmu niso preveč zganili, je leta 1990 prejel zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu.[56]

Po uspehu filma Wild at Heart se je želel Lynch vrniti v svet takrat že ukinjene serije Twin Peaks, tokrat brez Marka Frosta. Ustvaril je filmski predhodnik in naslednik serije, saj da mu je všeč ideja o tem, da se zgodba giblje v preteklost in prihodnost.[57] Nastal je film Twin Peaks; Ogenj hodi z menoj (1992), ki prikazuje predvsem zadnje dni življenja Laure Palmer in je mračnejši kot televizijska serija. Umaknjena je večina humorja, pojavljata pa se tudi temi incesta in umora. Lynch je dejal, da film govori o "osamljenosti, sramoti, občutku krivde in uničenosti žrtev incesta". Ogenj hodi z menoj je financiralo podjetje CIBY-2000. Večina igralcev se je vrnila v svoje vloge iz serije, a so nekateri odklonili, nekateri pa nad projektom niso bili preveč navdušeni.[58] Film je bil kritiška in finančna polomija, a so ga ponekod po svetu hvalili. Nekateri kritiki ga smatrajo za Lynchevo "mojstrovino".[59]

V vmesnem času sta Lynch in Frost delala na novih serijah. Po Twin Peaksih sta producirala dokumentarec American Chronicles (1990), ki raziskuje življenje v ZDA, komično serijo On the Air (1992), ki so jo ukinili po samo treh epizodah in tri-epizodno miniserijo Hotel room (1993) za HBO o dogodkih v neki hotelski sobi, ki se zgodijo na različne datume.[60]

Izgubljena cesta, Resnična zgodba in Mulholland Drive: 1997-2001[uredi | uredi kodo]

Po izidu teh neuspešnih televizijskih podvigov, se je Lynch vrnil v snemanje filmov. Leta 1997 je prišla na filmska platna ne-linearna, temačna Izgubljena cesta z igralcema Billom Pullmanom in Patricio Arquette v glavnih vlogah, ki jo je napisal skupaj z Barryjem Gliffordom. Film je bil finančno neuspešen, pri kritikih pa je vzbudil mešane odzive..[61][62]

Po Izgubljeni cesti je začel delati na filmu po scenariju Mary Sweeney in Johna E. Roacha. Nastal je film Resnična zgodba (Straight Story) po resnični zgodbi Alvina Straghta (igra ga Richard Farnsworth), ostarelega možakarja iz Laurensa v Iowi, ki se odpravi na 300 milj dolgo potovanje do svojega obolelega brata na traktorski kosilnici. Lynch je izbral ta projekt, ker se je zaljubil v scenarij in občudoval Straighta, ki ga je opisal kot "James Deana, samo da je star".[63] Angelo Badalamenti je spet produciral glasbo, a je bila zelo drugačna od njegovega prejšnjega dela z Lynchem.[64]

Za razliko od prejšnjih filmov v Resnični zgodbi ni prizorov obscenosti, spolnosti in nasilja.[65] Le Blanc in Odell sta zapisala, "da je zgodba kolikor se le da odmaknjena od Lynchevih starejših del, a je od samega začetka povsem njegov - nadrealističen cesti film".[66]

Four people stand beside each other facing off-camera, from left to right: a blonde woman wearing a tan dress suit, a man with salt-and-pepper hair wearing a blazer over white shirt and slacks, a brunette wearing red pants and a black top, and a dark-haired man wearing a black leather jacket over black clothes.
Naomi Watts, David Lynch, Laura Elena Harring in Justin Theroux leta 2001 na Filmskem festivalu v Cannesu.

Istega leta je Lynch pri televizijski hiši ABC predlagal idejo za televizijsko dramo. Dali so mu dovoljenje, da posname dvourno pilotno epizodo za serijo Mulholland Drive, ki je bila zaradi dolžine in vsebine preložena za nedoločen čas. S 7 milijoni dolarjev francoske produkcijske hiše StudioCanal jo je dokončal kot film. Nadrealistična zgodba z nelinearno pripovedjo o temna plati Hollywooda z igralci Naomi Watts, Lauro Harring in Justinom Therouxom je bila finančno precej uspešna, na Filmskem festivalu v Cannesu leta 2001 pa je za svoje delo prejel tudi nagrado za najboljšega režiserja. Poleg te nagrade je prejel še svojo tretjo nominacijo za oskarja za najboljšega režiserja in nagrado za najboljšega režiserja New York Film Critics Association.[67] V letu 2016 je bil imenovan za najboljši film 21. stoletja s strani 177 fimskih kritikov iz 36 držav.Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici brez vsebine morajo imeti ime (glej stran pomoči).

Internetno delo in Inland Empire: 2002-2013[uredi | uredi kodo]

Z naraščajočo priljubljenostjo interneta kot distribucijskega kanala se je Lynch usmeril v ustvarjanje novih serij, ki jih je izdal na svoji spletni strani, davidlynch.com. Leta 2002 je nastala kratka spletna serija Dumbland. 8 epizod, namerno surovih po vsebini in izvedbi, so kasneje izdali na formatu DVD.[68] Istega leta je izdal še nadrealistično situacijsko komedijo Zajci ("Rabbits") o družini človeku podobnih zajcev. Kasneje je eksperimentiral s formatom Digital Video in nastal je 8-minutni film v slogu japonskih grozljivk, Darkened Room. Leta 2006 je izšel triurni film Notranje zadeve, Lynchev najdaljši. Kot Izgubljena cesta in Mulholland Drive pred njim tudi ta film ne vsebuje tradicionalne linearne zgodbe. V filmu igrajo Lynchevi pogosti sodelavci Laura Dern, Harry Dean Stanton, Justin Theroux ter Naomi Watts in Laura Harring (glasova Suzie in Jane Rabbit), pojavi pa se tudi Jeremy Irons. Lynch ga je opisal kot "misterij o ženski v težavah". Da bi ga promoviral, se je celo oblekel v kostum krave in nosil plakat s sloganom "Brez sira ne bi bilo Notranjih zadev."[69]

Leta 2009 je produciral dokumentarno spletno serijo v režiji njegovega sina Austina Lyncha in prijatelja Jasona S., Interview Project.[70] Ker se je zanimal za delo z Wernerjem Herzogom, je leta 2009 produciral njegov film My Son, My Son, What Have Ye Done?. Z uporabo nenavadne pripovedne strukture pove zgodbo o igralcu, ki ubije lastno mater (igra jo pogosta Lyncheva sodelavka Grace Zabriskie).[71] Želi posneti dokumentarec o Maharishiju Mahešiju Yogiju (utemeljitelju transcendentalne meditacije) z intervjuji ljudi, ki so ga poznali.[72]

Leta 2010 se je pojavil kot gost v animirani seriji The Cleveland Show kot natakar Gus. V sodelovanje ga je prepričal glavni igralec Mike Henry, ki je velik Lynchev oboževalec.[73] Za modno hišo Dior je posnel 15-minutni reklamni video z Marion Cotillrard.

23. maja 2011 je režiral tudi koncert angleške skupine novega vala Duran Duran, ki so ga prenašali v živo na Youtubu iz losangeleškega kina Mayan Theater. Šlo je za otvoritev druge sezone serije koncertnih filmov Unstaged: An Original Series from American Express. "Ideja je poskusiti spotoma ustvarjati sloje kadrov, ki prikažejo Duran Duran na odru. Svet eksperimentiranja in (če gre vse po sreči) veselih naključij", je dejal Lynch.[74] Kratka animacija I Touch a Red Button Man, sodelovanje med Lynchem in glaspeno skupino Interpol, se je vrtla v ozadju med Interpolovim koncertom na festivalu Coachella Valley Music and Arts Festival aprila 2011. Ta kratki film z Interpolovo skladbo "Lights" je na voljo na spletu.[75]

Leta 2012 so se razširile govorice, da se namerava režiser upokojiti[76], a je Lynch kasneje v intervjuju dejal, da mu samo primanjkuje inspiracije za nov filmski projekt in da bi se dela lotil takoj, če dobi idejo, v katero se bo zaljubil.[77] Novembra istega leta je namignil na načrte za nov film.[78] Januarja 2013 je Laura Dern potrdila, da z Lynchem načrtujeta nov projekt[79][80], in časopis The New York Times je razkril, da režiser piše scenarij.[81] Idem Paris (spletna izdaja februarja 2013) je krajši dokumentarni film o izdelavi litografij.[82] 28. junija 2013 je izšel glasbeni spot za pesem Came Back Haunted skupine Nine Inch Nails, ki ga je sam režiral.[83] Posnel je tudi fotografije za album Dumb Numbers istoimenskega projekta, ki je izšel avgusta 2013.[84]

Ponovna oživitev serije Twin Peaks: 2014–danes[uredi | uredi kodo]

Lynch (levo) in Kyle MacLachlan leta 2017 na premieri 3. sezone serije Twin Peaks

6. oktobra 2014 je Lynch preko Twitterja potrdil, da bo začel leta 2015 z Markom Frostom snemati 9 epizod dolgo sezono serije Twin Peaks.[85] Lynch in Frost sta napisala vseh devet epizod. 5. aprila 2015 je oznanil, da je projekt še živ, a da ga ne želi več režirati, ker je proračun prenizek za to, kar želi ustvariti.[86] 15. maja je nato sporočil, da bo sodeloval pri oživitvi, saj da je rešil težave s produkcijsko mrežo Showtime.[87] Njihov izvršni direktor je kasneje potrdil, da bo Lynch režiser nove sezone in oznanil da bodo namesto prvotno načrtovanih devet epizod posneli kar 18 nadaljevanj.!!! Snemanje se je končalo aprila 2016!!!!!!, 21. maja 2017 pa je doživela dve epizodi dolgo premiero.!!! Od prikaza zadnje epizode se je špekuliralo, ali bo ustvaril še četrto sezono, česar Lynch ni zanikal, a je dejal, da ni zelo verjetno, da bi bila dokončana pred letom 2021.!!!

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  2. Lynch and Rodley 2005. pp. 42–43.
  3. Lynch and Rodley 2005. pp. 42–43.
  4. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  5. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  6. 6,0 6,1 Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). »Akira«. doi:10.1007/978-1-84457-810-8. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  7. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  8. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  9. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  10. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  11. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  12. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  13. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  14. »David Lynch«. 21. julij 2012.
  15. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  16. 16,0 16,1 Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  17. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  18. Martin, Randall; Lynch, Timothy; Abram, Stephen E. (1985-07). »Torticollis Related Cephalgia: A Video Interview«. Cephalalgia. Zv. 5, št. 3_suppl. str. 314–315. doi:10.1177/03331024850050s3121. ISSN 0333-1024. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  19. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  20. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). »Akira«. doi:10.1007/978-1-84457-810-8. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  21. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  22. Hu, Yajie; Wang, Ziqi; Wu, Wei; Guo, Jianzhong; Zhang, Ming (2010-04). »Recommendation for Movies and Stars Using YAGO and IMDB«. 2010 12th International Asia-Pacific Web Conference. IEEE. doi:10.1109/apweb.2010.51. ISBN 9781424465996. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  23. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  24. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  25. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  26. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). Akira. London: British Film Institute. str. 30–55. ISBN 9781844578085.
  27. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  28. Martin, Randall; Lynch, Timothy; Abram, Stephen E. (1985-07). »Torticollis Related Cephalgia: A Video Interview«. Cephalalgia. Zv. 5, št. 3_suppl. str. 314–315. doi:10.1177/03331024850050s3121. ISSN 0333-1024. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  29. 29,0 29,1 Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  30. 30,0 30,1 Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  31. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  32. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  33. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  34. The cinema of David Lynch: American dreams, nightmare visions. Wallflower Press. 2004. ISBN 978-1-903364-85-7.
  35. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  36. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  37. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  38. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  39. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  40. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  41. Peary, Danny (1988). Cult Movies 3. New York: Simon & Schuster Inc. str. 38–42. ISBN 0-671-64810-1.
  42. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). Akira. London: British Film Institute. str. 75–81. ISBN 9781844578085.
  43. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  44. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). »Akira«. doi:10.1007/978-1-84457-810-8. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  45. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  46. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  47. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  48. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  49. »Suddenly My House Became a Tree of Sores«. Lynch on Lynch. doi:10.5040/9780571343539.ch-007.
  50. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). Akira. London: British Film Institute. str. 56–74. ISBN 9781844578085.
  51. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  52. Lynch and Rodley 2005. p. 191.
  53. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  54. »His dark materials«. www.newstatesman.com. Pridobljeno 15. novembra 2017.
  55. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  56. »Festival de Cannes: Wild at Heart«. festival-cannes.com. Pridobljeno 7. avgusta 2009.
  57. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  58. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  59. »David Lynch«. 8. februar 2007.
  60. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). »Akira«. doi:10.1007/978-1-84457-810-8. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  61. »Lost Highway (1997)«. Pridobljeno 3. avgusta 2016.
  62. »Lost Highway Reviews«. Pridobljeno 3. avgusta 2016.
  63. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  64. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  65. Rodley, Chris, ur. (1997). »Lynch on Lynch«. doi:10.5040/9780571343539. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  66. Blanc, Michelle Le; Odell, Colin (2014). »Akira«. doi:10.1007/978-1-84457-810-8. {{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine= (pomoč)
  67. »Academy Award Database: Lynch, David«. Academy of Motion Picture Arts and Sciences. 13. januar 2012.
  68. »It's Just Lynch«. 4. januar 2006.
  69. »Lynch dives within«. 7. februar 2007.
  70. »David Lynch's Interview Project Probes American Dreams«. 30. maj 2009.
  71. »Werner Herzog: a killer at the table«. 22. junij 2010.
  72. »David Lynch to shoot film about TM guru Maharishi Mahesh Yogi in India«. 18. november 2009.
  73. Faye, Denis. »A Kinder, Gentler Family Guy«. Writers Guild of America, West. Pridobljeno 29. novembra 2010.
  74. Lewis, Dave. »Watch: David Lynch, Duran Duran team for 'Unstaged' streaming concert«. www.HitFix.com. Pridobljeno 22. marca 2011.
  75. »David Lynch/Interpol Collaboration, 'I Touch A Red Button Man' (EXCLUSIVE)«. 13. julij 2011.
  76. Leigh, Danny (19. avgust 2011). »Has David Lynch retired, or is it just a bad dream?«. The Guardian. Pridobljeno 7. septembra 2015. {{navedi splet}}: Ležeče ali krepko označevanje ni dovoljeno v: |publisher= (pomoč)
  77. Hall, Jermaine (1998-05). »2nd Annual Film Conference: Los Angeles Convention Center Los Angeles, CA June 12–14, 1998«. SMPTE Journal. Zv. 107, št. 5. str. 305–305. doi:10.5594/j04467. ISSN 0036-1682. {{navedi revijo}}: Preveri datumske vrednosti v: |date= (pomoč)
  78. Rosser, Michael (26. november 2012). »David Lynch hints at new film | Diary Blog«. Top Right Group. Pridobljeno 26. novembra 2012.
  79. »Laura Dern's Enlightened approach«. 15. januar 2013.
  80. Weston, Hilary (16. januar 2013). »David Lynch and Laura Dern Have a Mysterious Project in the Works – Movies«. VIBE Media. Pridobljeno 17. januarja 2013.
  81. »David Lynch Is Back ... as a Guru of Transcendental Meditation«. 22. februar 2013.
  82. Fischer, Russ (12. februar 2013). »David Lynch Short Film Idem Paris Recalls the Industrial Tone of His Debut«. Pridobljeno 25. februarja 2013.
  83. »Nine Inch Nails Photos Preview 'Came Back Haunted' Clip«. 27. junij 2013.
  84. »Dumb Numbers II, by Dumb Numbers«.
  85. Littleton, Cynthia (6. oktober 2014). »Twin Peaks Revival to Air on Showtime in 2016«. Variety. Pridobljeno 6. oktobra 2014.
  86. »Suddenly My House Became a Tree of Sores«. Lynch on Lynch. doi:10.5040/9780571343539.ch-007.
  87. »David Lynch just announced he's rejoined Showtime's Twin Peaks«. The A.V. Club. 15. maj 2015. Pridobljeno 3. avgusta 2016.

[[Kategorija:Rojeni leta 1946]] [[Kategorija:Ameriški animatorji]] [[Kategorija:Ameriški filmski režiserji]] [[Kategorija:Ameriški tekstopisci]] [[Kategorija:Ameriški slikarji]] [[Kategorija:Finski Američani]] [[Kategorija:Ameriški rock glasbeniki]] [[Kategorija:Živeči ljudje]]