Uporabnik:Klaraz23/Čar ljubezni

Čar ljubezni

Čar ljubezni
Avtor	Angelca Pogelšek Pivk
Država	Slovenija
Jezik	slovenščina
Žanr	kratek, ljubezenski roman
Objavljeno	1998
Št. strani	135

Čar ljubezni je ljubezenski roman profesorice slovenščine, psihologinje, pisateljice in pesnice Angelce Pogelšek (Pivk). Gre za njen tretji roman, ki je izšel leta 1998 in obsega 135 strani. Kot posebnost je v roman vključenih 12 pesmi. Roman je posvetila vsem svojim bralcem in iz spoštovanja tudi takratnem predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku in predsedniku Republike Slovenije dr. Milanu Kučanu.

Vsebina

Otroštvo in odraščanje

Knjiga govori o petletni Jasmini, ki jo je skoraj vsak dan obiskoval njen sosed Janez. Skupaj sta preživljala veliko časa in se igrala številne igre. Janez se je odselil v Slovensko Bistrico in Jasmini je za igro ostal le še njen brat Benjamin. Ko je bila Jasmina stara šest let, je odšla v osnovno šolo. Otroci so radi zavlačevali pot domov, ko so končali pouk. Veliko so se igrali in plesali. Doma so se vedno izgovarjali, da so imeli dolg verouk ali pa predvojaške vaje. Le tako so se namreč lahko za kratek čas izognili trdemu in neprijetnemu kmečkemu delu. Jasmina in Benjamin sta dobila sestrico Mašo, ki je bila ljubljenka staršev, zato sta bila nanjo ljubosumna.

Jasmina je rada pisala pesmi in prvo je napisala že v tretjem razredu osnovne šole z naslovom Prvi sneg. To je bilo leta 1951, ko se je odvijala borba za Trst. V šoli so veliko poslušali o preteklih vojnah in o vojni, ki bi se lahko zgodila, če Slovenija ne bi dobila Trsta. Čez čas se je stanje umirilo. Ta pesem je nastala prav iz teh domovinskih čustev. Učitelj Jakoš, ki je poučeval slovenščino, je bil navdušen nad Jasmininim slogom pisanja in je v njej videl velik potencial. Jasmina je za svoje pisanje prejela prvo nagrado Celjske banke.

Jasmina je imela očeta Frančka in mamo Nežko. Oče Franček je bil kmet in cestar. Bil pa je tudi dober gospodar in skupaj z Benjaminom sta posadila veliko sort jablan, tako da so imeli zelo veliko sadja. Mama Nežka je bila bistro kmečko dekle ter zelo skrbna mama in soproga. Že v mladih letih je bila kuharica, nato pa je postala medicinska sestra. Kasneje se je poročila s Frančkom in na oddaljeni hribovski kmetiji skrbela za svojo družino.

Avtorica nato poda retrospektiven pogled na posebno težke čase v obdobju druge svetovne vojne. Takrat je bila ta domačija izpostavljena nevarnosti Nemcev in Italijanov. Doma so imeli hudega psa, ki je lajal, če se je kdo potikal okoli hiše. Oče Franček je bil obveščevalec in povezan s partizani, kar pa mami Nežki ni bilo všeč, saj je bilo nevarno. Nežka je veliko pekla in je vedno imela kaj pri roki za prigrizniti in popiti, ko so prišli ranjeni partizani. Te težke vojne čase so tako na kmetiji preživeli v strahu in v veri. Prišlo je leto 1945 in z njim najlepša pomlad za slovenski narod. Spet so lahko govorili v svojem jeziku in veliko ljudi se je v svobodi prekrstilo. Čeprav je bila ta pomlad res čudovita, pa so ostale številne vojne posledice. Veliko je bilo požganih hiš, osamljenih domov in ubitih svojcev. Jasmina je bila ob koncu vojne stara tri leta.

Pri šestnajstih letih je Jasmina spoznala sosedovega fanta Marka, ki je prihajal z velike kmetije. Nekega dne je Mark prišel k Benjaminu na obisk, a ga ni bilo doma. Jasmina je pomivala posodo, Mark pa jo je nenadoma poljubil in ji rekel, naj bo njegova. Marku je Jasmina povedala, da je še otrok in da se namerava šolati, ne pa ostati na kmetiji. Mark je vztrajal in začela sta se pogosteje srečevati. Kmalu sta se videvala skoraj vsak dan, saj sta se skupaj vozila v gimnazijo in sedela v vagonu na vlaku, ki je bil namenjen vozačem. Tam sta se lahko učila in pogovarjala, medtem ko so se v delavskih vagonih vozili delavci in ženske s košarami živil. Jasmina se je sramovala svojega podeželskega izvora, saj se je tudi njena mama pogosto vozila z vlakom v Celje, kjer je prodajala sadje. Jasmina je po pouku morala pomagati pri nošenju košar in tudi pri sami prodaji živil. Sram jo je bilo, ko je kmečko oblečena hodila med ljudmi, a ni imela druge izbire.

Kasneje je bila Jasmina sprejeta v gimnazijo v Celju, kamor je hodil tudi Mark. Nekega dne sta šla skupaj v kino, tisto noč pa sta sedela v senu in si obljubila večno zvestobo. Jasmina je bila srečna, saj je verjela, da ju nič ne bo ločilo. A Marko je moral v vojsko, saj ga je čakalo služenje v Prilepu v Makedoniji. Jasmina je končala gimnazijo pri osemnajstih letih in se pripravljala na študij v Ljubljani. Marko je bil v vojski, Benjamin pa je služil v Sarajevu. Jasmina je tako dvakrat obiskala brata v Sarajevu in trikrat Marka v Prilepu. Ko je prišla k Marku, sta skupaj spala v hotelu in prvič se je prepustila telesni ljubezni.

Ljubljana

Jasmina se je leta 1963 preselila v Ljubljano. Sprva je bila vpisana na Ekonomsko fakulteto, a se je kmalu prepisala na Višjo šolo za medicinske sestre, saj je ta nudila štipendijo in bivanje v internatu. Internat je bil strogo voden; ob desetih so morale biti vse dijakinje v postelji, nadzorovali pa sta jih stroga direktorica Nives in inšpektorica Mica. Dopoldne so študentke opravljale prakso na različnih klinikah, zvečer pa so imele predavanja. V prostih večerih so hodile na ples na Gospodarsko razstavišče ali v Študentsko naselje.

Jasmina se je začela dobivati z Jovanom, postavnim Srbom iz Leskovca, ki je študiral tekstilstvo. Zaljubila sta se in Jasmina je skoraj pozabila na svojega fanta. Jovan jo je razvajal in ji kupoval darila, Jasmina pa se je branila spolnih odnosov, saj jo je bilo strah nosečnosti. Bila je razdvojena med Markom in Jovanom. Ko je primerjala oba, je ugotovila, da sta si zelo različna: Marko je bil preprost podeželski fant, Jovan pa starejši in izkušen mestni moški. Njeno šolsko delo je zaradi Jovana začelo trpeti. Direktorica jo je poklicala na razgovor in jo posvarila pred izgubo štipendije. To je Jasmino prebudilo in odločila se je končati razmerje z Jovanom. Tisto noč je napisala dolgo pismo Marku, v katerem mu je obljubila, da ga bo čakala in ga večno ljubila. Nekaj tednov pozneje se je Jasmina za tri dni odpravila k Marku v Prilep.

Po vrnitvi v Ljubljano je delala na nevrokirurški kliniki. Ob delu je pogosto bruhala. Na Onkološkem inštitutu je bila prisotna pri operacijah raka. Delala je tudi na dermatologiji, včasih pa v mrtvašnici. Pogosto je imela občutek, da je premlada za tako grozljive prizore, vendar se je sčasoma privadila. Ko se je Marko vrnil iz vojske, se je vpisal na študij medicine, saj je želel postati otroški zdravnik.

Kranj

Po končanem šolanju se je Jasmina zaposlila v Kranju, kjer je vstopila v povsem novo okolje in spoznala nove ljudi. Najbolj se je navezala na zdravnico Barbaro, ki je bila dvajset let starejša od nje, a izjemno topla, prijazna in izobražena ženska. Pozneje je Jasmina opravila podiplomski tečaj medicine dela in se začela ukvarjati s preventivno medicino, ki je bila bistveno manj obremenjujoča od kurativne medicine.

Ko je Marko končal študij, sta se z Jasmino poročila. Pri Jasmini doma so pripravili pravi »kmečki ohcet« in povabili vse znance. Mladoporočenca sta se odločila, da bosta živela v Kranju. Kupila sta parcelo in kmalu pričakovala prvega otroka. Ker pa je Jasmina preveč delala in bila preobremenjena, je v šestem mesecu spontano splavila. Kasneje je Jasmina ponovno zanosila in rodila sina Sama, nato pa sta dobila še enega sina, Boža.

Jasmina je bila prestavljena na drugo delovno mesto, kjer je spoznala mladega zdravnika Jožeta in se vanj močno zaljubila. Z Jožetom sta bila pogosto sama v ambulanti in veliko sta se poljubljala. Jože s svojo ženo ni bil srečen in si je iskal ljubice za kratek čas, ki se jih je hitro naveličal in jih zamenjal z drugimi. Jasmini je laskalo, da jo je Jože razvajal, in ob njem je ponovno zaživela. Jasmina in Jože sta veliko sanjarila o skupnem življenju, vendar sta ju ovirala njuna zakona, zato so stvari ostale nedorečene.

Ko je bila Jasmina ponovno prestavljena na novo delovno mesto, je tam spoznala pravnika Romana. Tudi z njim se je zapletla, saj jo je povabil na večerjo, kjer sta plesala in se pogovarjala o svojih nesrečnih zakonih. Preden jo je Roman odložil doma, jo je poljubil. Takrat je Jasmino prešinil občutek krivde, saj jo je Marko čakal doma in jo zasliševal, kje je bila. Opazil je njeno napetost. Takrat je Marko prvič podvomil v zvestobo svoje žene. Tisto noč je Jasmina spoznala, da je njena prava ljubezen njen mož Marko, in sklenila, da se bo Romanu izogibala ter se z njim ne bo več sestajala.

Doma

Leta 1973 se je poročila sestra Maša in njena selitev od doma je starše močno prizadela. Benjamin je živel v Celju, Jasmina v Kranju, Maša pa v Šmarju. Ko je Maša odšla od doma, je obljubila, da se bo pogosto vračala in pomagala staršem, vendar se to ni zgodilo in zemlja na posestvu je ostala neobdelana. Starši so kasneje posestvo razdelili na tri dele: Benjamin je dobil vinograd, Maša veliko njivo in Jasmina sadni drevored sliv. Mama Nežka je hudo zbolela in bila kasneje diagnosticirana z rakom. Takrat je vsa družina priskočila na pomoč pri delu na kmetiji. Prišel je dan, ko je mama Nežka umrla, in Jasmino je zajela globoka žalost, saj je izgubila svojo najboljšo svetovalko in prijateljico. Oče je ostal popolnoma sam in se je težko spopadal z izgubo ljubljene soproge. Maša ga je vzela k sebi, rodno hišo pa so zaprli in se le občasno vračali na posestvo.

Silvestrovo

Na silvestrovo se je Jasmina udeležila službene zabave. Tam jo je na ples povabil mlad inženir Miran, ki je bil poročen, a si je želel prijetne družbe. Jasmina se je znova zapletla v prijeten pogovor, nato pa tudi v poljub. Dogodek je v njej prebudil strast, ki jo je dolgo potlačevala. Po dolgem času se je ponovno počutila zaželeno. Ko pa se je vrnila domov, jo je znova preplavil občutek krivde. Njen zakon je bil miren in srečen, mož Marko pa jo je imel rad. Spraševala se je, zakaj jo privlačijo drugi moški, če ima doma vse. Ko sta se z Miranom ponovno srečala, je predlagal, da bi z njim pobegnila v Švico, vendar mu je Jasmina jasno povedala, da ne more zapustiti svoje družine. Ponovno jo je poljubil, a Jasmina se je odločila, da mora to romanco končati.

Jasmina se je vrnila k Marku z večjo predanostjo. Odločila se je, da ne bo več dovolila, da jo zapeljejo drugi moški. Z možem sta začela več časa posvečati drug drugemu: odhajala sta na večerje, plesala in obujala spomine na mladost. Pogovarjala sta se o sinovih, ki sta odraščala in že izbirala svoji poti. Samo je razmišljal o gimnaziji, Božo pa o tehnični šoli. Jasmina je priznala, da jo pogosto skrbijo finance, preživetje in šolanje otrok. Marko jo je pomiril, ji obljubil pomoč in jo spomnil na njuno zakonsko zaobljubo. Omenil ji je tudi, da so njeni pravi prijatelji lahko le on, njuna otroka in člani njene družine, ne pa njeni nadrejeni. Postali so srečna družina. Najbolj so se veselili poletnega časa, ko so odhajali v kamp Finida v Umagu.

Konec

Brat Benjamin se je poročil z mestnim dekletom Pavlo in rodila se jima je deklica Marina, nato pa še sin Dominik. Maša se je prav tako poročila in imela dva otroka, Matjaža in Natalijo. Oče je umrl star 84 let, saj ga je zadela kap. Po smrti obeh staršev je Jasmina podedovala hišo, ki jo je lepo uredila.

Minevala so leta in Jasmina ter Marko sta se postarala skupaj ter postala velika prijatelja. Njuna sinova Samo in Božo sta odrasla. Samo je postal zdravnik, Božo pa inženir. Samo se je poročil s Tanjo in kmalu se jima je rodila hčerka Sanja, ki je postala prava ljubljenka svojih starih staršev. Babica Jasmina in dedek Marko sta jo pogosto varovala. Tudi Božo je spoznal svojo ljubezen Kristino in tudi onadva sta pričakovala prvega otroka.

Marko in Jasmina sta bila tedaj skupaj že 33 let. Jasmina se je močno poglobila v vero in v molitvi našla uteho ter občutek varnosti. Redno je hodila k maši in k sveti spovedi, romala na Brezje in molila za zdrav dom ter družino. Vsa družina se je ob praznikih zbirala ob kosilu ali večerji. Knjiga se konča z rojstvom deklice Asje Bonnie, ki se rodi materi Kristini in očetu Božu.

Recepcija

"To knjigo bralcem toplo priporočam: predvsem šolam, knjižnicam (Angelca piše za vse mlade po srcu), vsem ustanovam, kjer se zbirajo ljudje in radi berejo. Priporočam jo bolnicam, saj opisuje še naprej življenje v zdravstvu, zdravstvenim domovom, posebej pa še bralcem, tako otrokom, kot mladini in odraslim. Vsakdo bo v njej našel nekaj svojega in zase. Zato je ta knjiga vseskozi zanimiva." (recenzija Marije Galuf) 

"Teme o vojnah so Angelci neznane, teme o ljubezni pa so ji zapisane v srce in dušo. Zato je v svoji pripovedi prepričljiva, čustvena in jo slovenski bralci že poznajo po romanih, največ pa po pesmih, ki so vpletene v ta roman. Pesmi vseskozi tekst poživijo in ga poudarijo, kar je njen glavni cilj."(recenzija Štefana Slomška)

Viri in literatura

• Pogelšek, Angelca. Čar ljubezni. Preddvor: Samozaložba, 1998.