Uporabnik:Cr/Dražgoška bitka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za narediti: np, viri, opombe, sovražniki->Nemci.

Dražgoška bitka
Del Druga svetovna vojna
Datum9 - 11. januar 1942
Prizorišče
Dražgoše, Slovenija
Izid hude izgube Nemcev
uničenje vasi
Udeleženci
Partizani Tretji Rajh
Poveljniki in vodje
Jože Gregorčič-Gorenje
Moč
208[1]
24 strojnic[1]
približno 2500
1 mitraljez
topništvo
tanki
1 letalo
Žrtve in izgube
9 mrtvih
41 pobitih civilistov
11 ranjenih
neznano

Dražgoška bitka je bila ena večjih bitk na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše. Z njo se je zaključila splošna vstaja jeseni 1941 na Gorenjskem.

Povod[uredi | uredi kodo]

Proti koncu decembra 1941 se je zaradi zime močno zmanjšan Cankarjev bataljon v Poljanski dolini in na Škofjeloškem. Po zadnjih akcijah na Silvestrovo se je razkropljeni bataljon zbral v vasi Dražgoše. Kljub negodovanju prebivalstva je bilo odločeno, da bo bataljon tam prebil nekaj naslednjih dni.

Štab bataljona in 1. četa sta se namestila v naselju Na pečeh, v sokolskem domu in po hišah, 2. četa Pri cerkvi v prosvetnem domu in v šoli, v Jelenšče pa je bil poslan vod 2. čete. Postavili so straže in zasede, vzpostavili zvezo z organizacijami OF v dolini in za vsako skupino postavili kuhinjo.

Čas med taborjenjem v vasi so izkoristili za propagandno delo in 1. ter 4. januarja priredili dve zborovanji v Sokolskem domu. Na drugo zborovanje so prišli tudi ljudje iz Selške doline in onkraj Jelovice.

Prebivalstvo je bilo zelo strah posledic nemškega napada in so se odločili partizane prijaviti oblastem. Po nekaterih virih jim je to bataljonsko poveljstvo tudi dovolilo.

Čeprav je bil sedaj nemški napad že zelo verjeten, se je štab odločil, da bo zaradi odličnih obrambnih pogojev ostal in sprejel bitko ter po prizadejanih izgubah sovražniku izginil na Jelovico.

Sovražnik pa je sklepal ravno obratno in računal na težavno obrambo in zahtevnost umika. Vojaška štaba "Jug" in "Jugovzhod" sta pripravila akcijo, v kateri so sodelovali 44., 83., 93., 171. in 325. policijski bataljon, SS polk Wiesland ter smučarski patruljni oddelek[2]; vsega skupaj več kot 2500 mož. Priprave na napad so se začele že 6. januarja, prvi nemški oddelki pa so se začeli razvrščati 8. januarja zvečer.

9. januar[uredi | uredi kodo]

V noči na 9. januar so bataljonske straže opazile prihod sovražnikovih enot v Selško dolino. Bataljon je nemudoma uredil položaje in se pripravil na borbo.

Okoli četrte ure zjutraj se je približno kilometer severno od Selc ena od bataljonskih patrulj spopadla s sovražnikovimi izvidniki. Ko je ta ugotovil, da mu presenečenje ni uspelo, je poslal več kolon, zamaskiranih v bela ogrinjala, nad partizanske položaje.

Največje sile so bile usmerjene na vzhodno krilo partizanskih položajev. Ena kolona je prodirala po dolini Selnice mimo naselja Spodnje Lajše in kmetije Jakš proti sedlu med skalo Jerenco in Slemenom, druga pa čez Kališe in Sv. Križ na Sleme. Samostojen krilni vod je pri kapelici na sedlu obe koloni nekaj ur odbijal, ko pa se je sovražnikovim silam pridružil še smučarski oddelek, se je sredi dopoldneva premaknil na višje položaje in poslal po okrepitve. S temi so odbili vse nadaljnje napade in tako preprečili sovražnikov načrt, da bi partizane potisnil s ključnih položajev, obkolil in uničil.

Pri zaselku Na pečeh je napadala sovražnikova vojaške enota. Partizani so jih pustili, da so se jim neposredno približali, nato pa so po njih udarili z vso silo in jih prisilili k umiku. Proti zahodnemu krilu ob zaselku Pri cerkvi je sovražnik poslal le desetino, ki je bila takoj razbita.

Sredi dneva je začel sovražnik Dražgoše obstreljevati tudi s topovi, postavljenimi ob vasi Rudno, in težkimi strojnicami, razpostavljenimi po pobočju Starega vrha. Topovsko obstreljevanje ni bilo uspešno zaradi neprimerne vrste (prebojne) granat.

Zvečer je bil del moštva postavljen v straže in zasede.

V protinapadih so partizani ta dan zasegli strojnico in nekaj pištol[2].

Ponoči je v Pri cerkvi poskušala vdreti kolona sovražnikovih smučarjev, a je bila odkrita in razbita.

10. januar[uredi | uredi kodo]

V noči na 10. januar je sovražnik topovski bateriji, postavljeni ob Rudnem, dodal še nekaj topov večjega kalibra ter na Slemenu postavil opazovalnico in nekaj težkih strojnic. Ta dan je za napade uporabljal predvsem vojsko.

Partizanski štab se je ponoči sestal, pretehtal minule boje in popravil položaje strojnic ter strelcev. Skupina partizanov pa je, brez da bi jo opazil sovražnik, iz skrivališča pri Besnici prinesla strelivo.

V zgodnjih jutranjih urah je štab poslal desetino iz druge čete, nameščeno Pri cerkvi, v zasedo na Jelovico, da bi sovražniku preprečili prodor čez to planoto.

Okoli 8. ure zjutraj je sovražnik začel s topniško pripravo napada, ki ga je skoncentriral na vzhodnem delu bojišča, zato se je tam nameščeni partizanski vod pomaknil bliže skali Jelenci in na njej postavil strojnično skupino. Sovražnik jih je obstreljeval s položajev na Slemenu, a so bili partizani v prednosti in so lahko odbojali napade.

Odbita je bila tudi sovražnikova smučarska kolona, ki je prišla iz smeri Jamnika, a je žal sovražnik zavzel položaje pri kapelici. Hudo tudi pritiskal tudi pri položajih Na pečeh, a je bil odbit.

Na desnem krilu je sovražnik uspel zavzeti nekaj senikov in se približal položajem ob robu zaselka Pri cerkvi, a se ni mogel vkliniti v obrabno črto.

Tisti dan so zaradi zažigalnih granat zgorele tri hiše in veliko senikov. V boju je na partizanski strani sodelovalo tudi veliko prebivalcev, nekateri z orožjem, drugi pa s prenašanjem hrane in streliva ter gašenjem požarov.

Z mrakom so se sovražnikove enote umaknile v dolino. Tudi ta dan so partizanske enote uspele ohraniti svoje položaje, pri čemer je bil odločilna zasedba skale Jelence ter obsteljevanje sovražnikovih topovskih in mitraljeških položajev.

10. januarja je bila v protinapadih zasežena ena strojnica in osem pušk[2].

11. januar[uredi | uredi kodo]

V noči na 11. januar so štab bataljona in komandirji kljub izčrpanosti borcev odločili, da bodo v Dražgošah ostali še en dan. Po strelivo so na isto mesto kot prejšnji dan spet poslali skupino borcev.

Razpravljali so tudi o možnostih nočnega napada, pri čemer naj bi ena skupina napadla sovražnikove topovske položaje pri Rudnem, druga pa njegova transportna sredstva. Na koncu so poslali le dve skupini poi 20 mož čez Sleme, a sta se zaradi sovražnikovih patrulj vrnili. Uspelo pa jima je uničiti sovražnikove telefonske vode.

Ob 8.30 zjutraj so sovražnikove policijske enote pod zaščito topniškega in mitralješkega ognja začele z napadom. Najhujši pritisk je bil na vmesne prostore med partizanskimi položaji ter na skrajno levo krilo.

Ko je sovražnikova granata uničila partizansko strojnično gnezdo ob stebru žičnice, ki pelje z Jelovice, je 93. rezervni policijski bataljon uspel sredi dopoldneva pri cerkvi prodreti do prvih hiš, ena od sovražnikovih skupin pa je prodrla do poti med zaselkoma. Obe enoti sta bili odbiti z bočnim ognjem in 1. ter 2. četa sta ju prisilili k umiku.

Na levem krilu so se sovražnikovi policisti uspeli vkliniti v položaje med Jelenščami in Na pečeh ter se povzpeti na skalo Jelenco. S tem so levokrilni samostojni partizanski vod prisilili k umiku s skale in umiku na pobočje Britmance. Od tam so skupaj s prvo četo, sicer nameščeno Na pečeh, zadrževali nadaljnje sovražnikovo prodiranje.

Po teh premikih se je štab bataljona odločil, da je potrebno zaselek Na pečeh obdržati do noči, ob mraku pa organizirati umik vseh borcev in prebivalcev proti Kališniku na Jelovici. Medtem ko so na drugih odsekih bojišča partizani sovražnika uspešno zadrževali, se je Na pečeh popoldne kljub okrepitvam bil že boj prsi ob prsi.

Ob mraku se je bataljon skupaj z delom prebivalcev (11 oz. 12 družin[1]) s konji in sanmi začel umikati proti Jelovici. Do 21. ure so zapustili položaje in ponoči prispeli na planino Kališnik.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Nemško maščevanje[uredi | uredi kodo]

Še istega večera so v vas prodrli Nemci. Takoj so zbrali in postrelili na Jelenščah 20 domačinov vpričo njihovih sorodnikov, popoldne oziroma zvečer naslednjega dne še 21 v zaselku "Na pečeh"; samih moških različnih starosti, od otrok do starcev. Med mrtvimi domačini pa so bile tudi ženske.

80 vaščanov so Nemci poslali v koncentracijska taborišča, nekaj v pregnanstvo, ostali pa so se naselili pri sorodnikih. Vas so nemški vojaki izropali in požgali, februarja 1942 pa tja poslali še minerski vod, ki je ostanke vasi popolnoma porušil. Po vojni je bila vas obnovljena.

Žrtve bitke[uredi | uredi kodo]

Partizani so imeli v bitki vsega skupaj 9 žrtev, od tega 5 mitraljezcev in 4 njihove pomočnike. O številu padlih Nemcev obstajajo številne domneve, ki se zelo razlikujejo. 45 pripadnikov policije je bilo pokopanih na pokopališču v Kranju, pripadniki vojske pa so bili odpeljani v notranjost Rajha. Okupatorjevi viri navajajo 50 mrtvih, partizanski (pretirano) med 550 in 1200, povojni zgodovinarji so predlagali okrog 200 mrtvih in 300 ranjenih, Tone Ferenc pa npr. samo 27 mrtvih in 42 ranjenih.[1]

Mošenjska planina[uredi | uredi kodo]

S Kališnika je bataljon poslal vod 2. čete ne Mošenjsko planino, da bi ga zavaroval. Vod se je nastanil v koči na planini ter poslal zasede proti Lipniški planini in Radovljici. Sredi dopoldneva 13. januarja je tja prišel še en vod kot zamena. Okoli 14. ure, ko je bilo v koči zbranih okoli 60 borcev, jo je obkolil nemški policijski smučarski patrolni oddelek z Bleda, ki je neopaženo prišel v dveh kolonah.

Ker podnevi iz koče preboj ni bil možen, sta bila voda prisiljena sprejeti boj in preprečevala Nemcem, da bi se približali koči. Prvi nočni poskus preboja ni uspel, ob dveh zjutraj 14. januarja pa se jim je uspelo prebiti tako, da so izkopali rov pod visokim snegom. V obleganju koče in prvem poskusu preboja je padlo 12 partizanov, ki so jih Nemci naslednjega jutra zažgali s kočo vred. Oba voda pa sta se v bližini Kališnika kasneje priključila glavnini bataljona. V noči na 15. januar se je bataljon premaknil v bližino Sv. Mohorja ter se nato razdelil na skupine, ki so odšle na vse strani Gorenjske.

Pomen bitke[uredi | uredi kodo]

Po zaslugi jesenske vstaje leta 1941 na Gorenjskem ter z njo povezane Dražgoške bitke se je ustavilo izseljevanje Slovencev ter zakasnila priključitev Slovenskega ozemlja Tretjemu Rajhu.

Dražgoška bitka je bila tudi prva velika bitka med drugo svetovno vojno, ko so se slovenski partizani odkrito bojevali proti okupatorju. Zaradi premoči napadalcev, pomanjkanja vojaške opreme, izčrpanosti in brez lastne artilerijske podpore so se partizani na koncu morali umakniti. Ta bitka je razkrila, da so prešibki za klasično frontalno bojevanje, saj kot gverilci niso imeli tolikšnih količin in vrst orožja (npr. artilerije in avtomatskega orožja), da bi lahko zaustavili sovražnikove pritiske. Šele po kapitulaciji Italije, ko so si materialno opomogli, so si upali spet odkrito spopasti s sovražnikom.

Bitka je bila eden najodmevnejših bojev slovenskih partizanov. Okupatorji so o njej objavili posebne lepake, partizani pa celoten potek bitke opisali v Slovenskem poročevalcu[3]. Kasneje tega leta je o bitki poročal tudi Saturday Evening Post in o bitki je pisal Louis Adamič v svoji knjigi Moja domovina, izdani leta 1943.[4]

Po vojni je postala bitka eden od simbolov upora na Slovenskem. Ob vasi Dražgoše je bil leta 1976 postavljen velik spomenik bitke, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batie in slikarja Ive Šubica[4]. Ob spomeniku vsako leto poteka proslava v spomin na bitko. Na noč pred proslavo so organizirani tudi pohodi Po poteh partizanske Jelovice.

O bitki je nastal tudi filmski scenarij. V letih 1979 in 1980 ga je za VIBA film napisal Ivan Ribič, predviden režiser filma pa je bil Marjan Brezovar.[5]

Odgovornost za bitko[uredi | uredi kodo]

Bitka je že kmalu po svojem koncu postala sporna zaradi vprašanja, če je bila res potrebna in kdo je bil glavni krivec za nemške povračilne ukrepe.

Nemški oblastniki so kmalu po koncu bitke objavili razglas, v katerem so za vse povračilne ukrepe obtožili same Dražgošane:

Razlaga partizanske strani in povojnih zgodovinarjev je bila, da je bila bitka izrednega pomena za slovensko partizansko gibanje in za nadaljni potek dogodkov. Skupaj z decembrsko vstajo leta 1941 je bila glaven vzrok za odložitev priključitve slovenskega ozemlja k Tretjemu Rajhu. Prav tako so bile povračilne žrtve med civilisti obrazložene s tem, da so imeli prebivalci možnost odhoda s partizani, kar jih je del tudi izkoristilo.

Po koncu vojne so se v slovenski emigraciji, po osamosvojitvi pa tudi v Sloveniji, pojavljale številne domneve, da je pri bitki šlo zgolj za prestižne razloge in da so vso krivdo za posledice bitke nosili partizani.[6] Širila se je tudi trditev, da so bili med bitko nekomunisti postavljeni na bolj ogrožene položaje, čeprav so bili od 9 padlih 4 člani KP, ob sicer majhnem deležu komunistov v bataljonu.[1] Emigrantski pisec Nikolaj Jeločnik je pod psevdonimom Stane Kos napisal


Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Jan, Ivo (1996). "Dražgoška bitka - Resnice in legende". v: Naš zbornik 1996, str. 90-100. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana.
  2. 2,0 2,1 2,2 Petelin, Stanko. Prešernova brigada. Nova Gorica, 1967. (COBISS)
  3. Ferenc, Tone (1987). "Bitka Cankarjevega partizanskega bataljona v Dražgošah". v: Enciklopedija Slovenije, str. 277. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  4. 4,0 4,1 The legend of Dražgoše. ZZB NOB. Povzeto 12. januarja 2008.
  5. Ribič, Ivan. Dražgoška bitka (delovni naslov): snemalna knjiga. VIBA film, Ljubljana 1979-1980. (COBISS)
  6. Cerar, Gregor (6. januar 2003). "Dražgoše zakrivili partizani?". Mladina

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]