Upor mornarjev v Boki Kotorski

Upor mornarjev v Boki Kotorski je izbruhnil 1. februarja 1918 v takratnem oporišču Avstro-ogrske vojne mornarice v Boki Kotorski in je trajal do 3. februarja tega leta.

Izbruhnil je predvsem zaradi protivojnega razpoloženja in vpliva oktobrske revolucije. Upor so začeli mornarji na oklepni križarki SMS Sankt Georg, nato pa se je razširil še na druge enote avstro-ogrske mornarice v Boki Kotorski, s približno 6.000 mornarji v Kotorju.

Ko je 3. februarja priplula eskadra vojnih ladij iz Pulja (bojne ladje SMS Erzerzog Max, SMS Erzherzog Karl in SMS Erzherzog Friedrich, v spremstvu štirih rušilcev in osmih torpedovk), je bil upor zatrt, brez nasilja. Okoli 800 mornarjev je bilo zaprtih, 40 pa jih je bilo poslanih pred naglo vojno sodišče. Štiri mornarje so obsodili na smrt z ustrelitvijo, in sicer vodjo upora Františka Rascha, mornariškega vodnika iz Češke, Antuna Grabara, mornarja iz Poreča, Jerka Šižgorića, topničarja iz Žirja pri Šibeniku, in Mateja Brničevića, topničarja iz vasi Jasenice blizu Omiša.

Vrhovni poveljnik Avstro-ogrske vojne mornarice, admiral Maximilian Njegovan je bil zaradi upora zamenjan, na njegovo mesto pa je bil imenovan kontraadmiral Miklós Horthy, zadnji poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice.

Sklici

Viri

Perhauc, Rafael (1976). Upor mornarjev v Boki Kotorski. Partizanska knjiga. COBISS 24392.
Stanić-Griša, Josip (1983). Radnički pokret i socijalistička revolucija na području Omiša 1900-1950 (v hrvaščini). Institut za historiju radničkog pokreta Dalmacije. COBISS 748558.

Glej tudi

Avstro-ogrska vojna mornarica

Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.