Ukrajinska uporniška vojska

Ukrajinska uporniška vojska
Українська повстанська армія
Zastava Ukrajinske uporniške vojske
Voditelji	Vasil Ivakiv Dmitro Kljačkivski Roman Šukhevič Vasil Kuk
Datumi delovanja	14. oktober 1942–1949 1949–1956 (lokalizirana)
Območja aktivnosti	Volinija Polesje Galicija Podolje Karpati
Ideologija	ukrajinski nacionalizem antikomunizem protipoljsko razpoloženje protirusko razpoloženje protinemško razpoloženje antisemitizem Frakcije levi nacionalizem
Velikost	20.000–200.000 (ocena)
Pripada	Ukrajinski vrhovni osvobodilni svet
Zavezniki	Nacistična Nemčija (raznoliko)
Nasprotniki	Nacistična Nemčija (raznoliko) Poljska podtalna država Poljska ljudska republika Sovjetska zveza
Bitke in vojne	Glej seznam druga svetovna vojna sovjetsko-ukrajinski partizanski konflikti (1941–1944) bitka pri Striganih nemško-ukrajinski konflikti (1941–1944) bitka pri Volodimercu operacije v Voliniji-Polesju prvi napad na Mizocz bitka pri Radovičih bitka za samostan Zahoriv bitka na Lopati boji proti Sovjetom bitka pri Gurbiju bitka pri Gornji Leščavi bitka pri Kosmaču napad na Varjaž pohod na Stanislav napad na Verbkovice napad na Hrubješov protikomunistični upori Vzhodni Evropi operacija B (1945–1947) bitka za Partizansko Lupčo bitka za Nezbudsko Ločko madžarska revokucija (1956) poljsko-ukrajinski konflikt (1939–1947) obramba Hute Stepanjske in Virke boitka pri Gruškovi obramba Kutija bitka pri Močulanki obramba Przebražeja obramba Zasmikija Hrubješovska revolucije bitka za Gnojno bitka za Oždzjutice bitka za Prehorila napad na Mazjarnjo Vavrzkovo bitka za Nabrož bitka za Narol bitka za Ulhovek in Rzečico bitka za Birčo jasjelski pokol bitka za Javornik Ruski operacija Visla

Ukrajinska uporniška (vstajniška) vojska (UUV, ukrajinsko Українська повстанська армія, latinizirano: Ukrajins'ka povstans'ka armija, kratica UPA(ukr. УПА) ), po svojem vodji Stepanu Banderi znana tudi kot banderovci, je bila ultranacionalistično in antisemitsko partizansko krilo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki se je v obdobju 1942–1949 ter lokalno do 1956, predvsem v zahodni Ukrajini, borilo proti sovjetskim in nacističnim okupacijskim silam ter Poljakom. V zgodovino se je zapisala tudi z vojnimi zločini, kot je bil pokol v Voliniji. Med žrtvami UUV so bile tudi druge narodnosti, ki so živele na Voliniji: Rusi, Armenci in volinski Čehi. Ubijali so tudi Ukrajince, ki se niso strinjali z njihovo politiko.

Izven zahodne Ukrajine UUV ni bila pomembna. Večina prebivalstva vzhodne Ukrajine je imela UUV za nemškega kolaboranta.

Ustanovitev

23. maja 1938 je bil v bombnem napadu ubit prvi predsednik Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN) Jevgenij Konovalet. Za njegovo smrt je bil odgovoren agent NKVD Pavel Sudoplatov. Ta dogodek je privedel do razkola OUN na dve frakciji. Prva, ki jo je vodil Andrij Melnik, je imela starejše in bolj konzervativno članstvo in se nagibala k sodelovanju z Nemci. Druga, pod vodstvom Stepana Bandere (OUN(b)), je imela mlajše in bolj radikalno članstvo. Zanašala se je na lastne sposobnosti in je sodelovanje z Nemci videla le kot orodje. Radikali, kot je bil Roman Šuhevič, ki so se nagibali k oboroženemu uporu, so bili blizu tej frakciji.

Paravojaška organizacija Karpatska sič je tesno sodelovala z OUN. Njeni borci so izkoristili razpad Češkoslovaške in v noči s 13. na 14. marec 1939 napadli vojašnico češkoslovaške vojske v Hustu v Podkarpatski Ruteniji. Napad je bil neuspešen in češkoslovaški vojaki so napadalce odbili. Po nekaterih virih je ukrajinske nacionaliste takrat podpiral nemški Abwehr.

Po padcu Poljske jeseni 1939 so Nemci zasedli Galicijo. Njihov načrt je bil izrabiti ukrajinske nacionaliste v boju proti Sovjetski zvezi, medtem ko so ukrajinski nacionalisti nameravali izrabiti Nemce za ustvarjanje lastne totalitarne in etnično čiste države, iz katere bi odstranili vse "Latvijce (Poljake), Moskovčane (Ruse in Rusom naklonjene domačine) in Jude".

Spomladi 1941 je Abwehr v Krakovu iz ukrajinskih nacionalistov oblikoval dve majhni enoti: Sonderformation Nachtigall pod poveljstvom Romana Šuheviča in Roland. Med invazijo na Sovjetsko zvezo sta se obe enoti obnašali zelo kruto, njihovo napredovanje skozi zahodno Ukrajino pa so spremljali pogromi. Poleti 1941 so ukrajinski nacionalisti v Lvovu razglasili neodvisno državo, na katero so se Nemci odzvali negativno. Bandero so aretirali in zaprli. Bataljon Nachtigall je bil poslan v Frankfurt na Odri, kjer je bil reorganiziran v policijski bataljon Schutzmannschaft 201. Po reorganizaciji je bil bataljon spomladi 1942 poslan v Belorusijo, kjer naj bi opravljal stražarsko službo in protipartizanske akcije. Akcije so pogosto vključevale poboje civilistov, kot se je zgodilo v beloruski vasi Hatin.

Konec leta 1942 se je začela oblikovati Ukrajinska uporniška vojska (UUV) kot oborožena veja OUN(b). Oficirski kader UUV so sestavljali borci, ki so služili v nemških oboroženih silah in so imeli izkušnje s protipartizanskim vojskovanjem. Zgodaj spomladi 1943 je na čelu uporniške vojske stal triumvirat Romana Šuheviča, Oleksandra Luckéga in Vasilija Sidorja.

Druga svetovna vojna

UUV je od leta 1943 operirala tudi proti Nemcem. 7. februarja 1943 je napadla nemško posadko v Volodimirki, ki je štela 30 Nemcev, 70 Uzbekov in približno 200 pripadnikov različnih organov pregona in policije. Boji so trajali vso noč in vojaki osi so morali zapustiti svoje položaje. Februarja je UUV iz zapora Kremenec izpustila vse zapornike. Marca 1943 so njeni borci napadli tovarno vezanega lesa. Med akcijo, v kateri so Nemci po podatkih UUV izgubili 60 mož, je bil ubit poveljnik akcije Sergij Kačinski. Aprila je četa Grigorija Jurčenka v diverzantski akciji razstrelila nemški vojaški vlak.

Marca in aprila 1943 so se vrste UUV okrepile za približno 5500 pripadnikov pomožnega policijskega korpusa (Schutzmannschaft). Slednji so dezertirali iz svojih enot in v UUV prinesli svoje izkušnje, zlasti iz brutalnih protipartizanskih akcij.

28. marca se je dogajala bitka za Ludvipol, ki ga je UUV obvladovala od začetka leta. Tistega dne je mesto napadlo približno 1000 nemških vojakov s podporo baterije havbic in minometov. Mesto sta branili Skirdijeva četa in Šavulova enota, sestavljena iz 3-4 čet. Borci UUV so odbili odbili tri nemške napade.

Do sredine leta 1943 je UUV obvladovala znatne dele ukrajinskega podeželja, kjer so po ukrajinski historiografiji ustanovili tri tako imenovane uuvejevske republike. Vse tri so si lastile Banderovo zapuščino in se predstavljale kot delna izpolnitev ukrajinske državnosti, razglašene 30. junija 1941 v Lvovu. Dejanje je bilo v razmerah nemške okupacije zgolj simbolično.

Z razvojem dogodkov na frontah druge svetovne vojne je postalo jasno, da bo Nemčija vojno izgubila. Leta 1944 je bila kot del Waffen-SS ustanovljena še ena divizija, 14. prostovoljna SS divizija Galicija, sestavljena iz ukrajinskih nacionalistov in fašistov. V divizijo je vstopilo tudi nekaj banderovcev, ki so imeli raje redno vojsko in so se zanašali na podporo Nemcev.

Pomemben uspeh UUV je bila zaseda v bližini vasi Miljatin, v katero je padla kolona s skupino sovjetskih častnikov. V skupini je bil tudi general Nikolaj Fjodorovič Vatutin, takrat poveljnik 1. ukrajinske fronte. Med strelskim spopadom je bil Vatutin težko ranjen in je zato kasneje umrl.

Leta 1943 se je v drugi svetovni vojni zgodil odločilen preobrat. Rdeča armada je začela napredovati proti zahodu in pritiskati na ozemlja, ki jih je nadzorovala UUV. Konec leta 1943 in v prvih mesecih leta 1944 se je UUV borila proti vsem: proti Nemcem, domobranski armadi, sovjetskim partizanom, enotam Rdeče armade in NKVD.

Sovjetske protibanderovske operacije so se začele v začetku leta 1944. Posebne enote NKVD so sistematično napredovale in eliminirale vsak odpor UUV. Med opreracijami je bil ubit tudi Dmitro Kljačevski z vzdevkom Klim Savur.

Volinski pokol

Po razpadu Ruskega imperija ob koncu prve svetovne vojne je na ozemlju današnje Ukrajine nastal kaos, v katerem so Poljaki zasedli zahodne regije Ukrajine, vključno z Volinijo, in Belorusijo, in jih priključili obnovljeni poljski državi. Politika Poljske na teh ozemljih je bila ostro kolonialna. Vlada je tja naselila na tisoče Poljakov in Judov, da bi zmanjšala delež ukrajinskega in beloruskega prebivalstva ter ustvarila poljsko hegemonijo. Preseljevanje je spremljala ostra polonizacija. Asimilacijska politika poljske vlade je vzbudila nasprotovanje ukrajinskih nacionalistov.

UUV je od prvih dni svojega obstoja pozivala k čiščenju svojega ozemlja, zlasti Poljakov. V začetku leta 1943 je poveljnik severnega odseka UUV Klim Savur sprožil etnično čiščenje v Voliniji. Akcijo je aprila 1943 odobrilo poveljstvo UUV. Sledili so vedno hujši napadi na poljske vasi in mestno prebivalstvo, kar je privedlo do spopadov z enotami poljske nacionalistične odporniške organizacije Armija Krajove (AK). AK, ki se je pripravljala na upor proti Nemcem, je sprva poskušala z Ukrajinci doseči premirje, vendar so se ti poskusi končali 10. julija 1943, ko so bili v vasi Kustycze brutalno umorjeni trije poljski pogajalci. Že naslednji dan so borci UUV izvedli brutalno akcijo, ki je za desetletja zaznamovala odnose med Ukrajinci in Poljaki.

Nedelja, 11. julij 1943, velja za dan, ko so se zgodili najbolj brutalni napadi v tako imenovanem Volinskem pokolu. UUV je prodirala od vasi do vasi in brez razlikovanja sistematično pobijala vse poljske prebivalce. Ravnali so izjemno brutalno, žrtve so iznakazili in postavili v groteskne položaje. Prvi dan dogodkov je bilo napadenih skoraj 100 vasi. Brutalni pokol je trajal do 16. julija, a so se izgoni in poboji Poljakov dogajali tudi kasneje. Julija je UUV napadla več kot 500 vasi in pomorila več kot 10.000 ljudi. Konec avgusta so napadli tudi Ukrajinci, ki so pod vodstvom Ivana Klimčuka Lisija ponovno napadli več sto vasi. Lokalno poljsko prebivalstvo je bilo varno le v mestih in zelo dobro utrjenih vaseh, ki so se hitro spreminjale v begunska taborišča. Nastala je paradoksalna situacija: ko so Nemci poslušali pripovedi zgroženih preživelij Poljakov, so oborožili več poljskih enot, da bi izenačili razmere na bojišču. Nekatere enote AK so se kljub prepovedim nadrejenih poveljnikov same odpravile na povračilne kazenske ekspedicije, na katerih je spet umiralo civilno prebivalstvo, tokrat ukrajinsko.

Po ocenah so enote UUV med pogromi umorile med 70.000 in 100.000 lokalnih prebivalcev poljskega porekla, med njimi veliko žensk, otrok in starejših. Volinija je bila skoraj popolnoma očiščena poljskega prebivalstva. Na prelomu med letoma 1943 in 1944 so se poboji preselili v sosednjo Galicijo.

Povojno obdobje

V okviru nove povojne ureditve Evrope so bile vzhodne meje Poljske premaknjene proti zahodu. Regije zahodne Ukrajine, ki so bile od začetka dvajsetih let 20. stoletja pod poljsko oblastjo in jih je Sovjetska zveza okupirala po 17. septembru 1939, so bile priključene Sovjetski Ukrajini. Na teh ozemljih so se po drugi svetovni vojni nadaljevale operacije UUV proti sovjetski oblasti in ustrezne sovjetske protipartizanske operacije, ki so skupaj z NKVD postopoma odpravile zadnja žarišča odpora UUV. Leta 1950 je bil ubit Roman Šuhevič, poveljnik UUV. NKVD je na teh območjih začel tudi obsežno operacijo Zapad, v kateri je bilo v Kazaško SSR preseljenih približno 114.000 Ukrajincev, večinoma žensk in otrok.

Aprila 1947 so Poljaki na jugovzhodu svoje države sprožili obsežno operacijo Visla, uradno usmerjeno proti skupinam UUV. Že od samega začetka operacije je bilo jasno, da gre za notranje preseljevanje, med katerim je bilo več kot 141.000 Ukrajincev in pripadnikov karpatskih etničnih skupin, kot so Lemki in Bojki, preseljenih z vzhoda na prvotno nemška ozemlja v zahodni Poljski, pridobljena po drugi svetovni vojni.

Po razselitvi ukrajinskega prebivalstva iz karpatskih regij je UUV izgubila podporo in njen položaj je postal nevzdržen. Poveljstvo UUV se je odločilo, da se preostale vojaške enote prebijejo na Bavarsko. Pot je vodila preko ozemlja Češkoslovaške.

Leta 1955 je bila v Sovjetski zvezi uvedena obsežna amnestija, ki je osvobodila tudi številne ukrajinske nacionaliste. Mnogi od njih so dobili položaje, zlasti v regijah zahodne Ukrajine.

UUV na Češkoslovaškem

"Odprave" borcev UUV na vzhodno Slovaško so se začele sredi leta 1945. Bile so dobro pripravljene in organizirane. Njihov glavni cilj je bil izvajanje protikomunistične in protisovjetske propagande med civilnim prebivalstvom. Med prvo "odpravo" je na severovzhodno Slovaško vdrla skupina do 500 banderovcev. V tem delu Slovaške takrat ni bilo nobene vojaške enote, ki bi se lahko kosala z izkušenimi veterani UUV. Poveljnik 10. pehotne divizije češkoslovaške vojske s sedežem v Košicah, general Emil Perko, je v severovzhodno Slovaško premestil le en bataljon, katerega bojna sposobnost ni bila prav velika. Češkoslovaške varnostne sile so se zato omejile na spremljanje in beleženje dejavnosti banderovcev. Prvi val banderovcev je zajel vasi Osadné, Papín, Palota, Vydraň, Zboj, Runina in nekaj drugih krajev v okrožjih Snina, Stropkov, Medilaborce in Humenné.

Na podlagi poročil je januarja 1946 načelnik štaba 4. vojaške regije, polkovnik Elemír Polk, pripravil svoje poročilo o dejavnosti banderovcev, v katerem je navedel, da so novembra 1945 v okrožju Snina povečali svojo dejavnost in od rekviriranja hrane in oblačil prešli celo na politične umore in poboje. Eden od teh je bil pokol v Kolbasovu, v katerem so umorili 11 prebivalcev judovskega porekla. Polkovnik Polk v poročilu med političnimi umori omenja umore članov komunistične partije in Judov. To se je zgodilo na primer v Zboju, kjer je bil umorjen član KSS Ivan Šiškanič in še nekdo, pa tudi v Novi Sedlici oziroma Uliči, kjer je bila 6. decembra 1945, le nekaj ur pred pokolom v Kolbasovu, umorjena štiričlanska družina in oropana živilska zadruga. Scenarij napadov je bil podoben. Najprej so napadli postajo mejne straže in njene pripadnike prisilili k predaji. Banderovci so pred tem od lokalnih prebivalcev izvedeli imena in naslove komunistov in Judov.

Druga odprava na Slovaško se je zgodila aprila 1946 in je bila povezana z volitvami v državno ustavodajno skupščino, predvidenimi za 26. maj 1946. Banderovci so brez večjih težav ponovno prodrli v vzhodno Slovaško z namenom, da bi s protikomunistično propagando vplivali na lokalno prebivalstvo. Uporabljali so letake, plakate, pa tudi češkoslovaško pošto. Preko nje so pošiljali pisma nekomunističnim politikom, predstavnikom oboroženih sil, novinarjem in celo predsedniku Edvardu Benešu. Komunisti so svoj volilni poraz na teh volitvah v veliki meri pripisali agitaciji banderovcev. V naslednjem obdobju je komunistični tisk sprožil močno diskreditacijsko kampanjo proti UUV.

Odziv češkoslovaških oblasti na dejavnosti UUV in OUN na ozemlju Slovaške je bil sprva mlačen. Prvi vojaški ukrepi proti ukrajinskim nacionalistom na severovzhodu Slovaške so se začeli šele septembra 1945. Po ukazu ministra za narodno obrambo Ludvíka Svobode je štab 4. vojaške regije na vzhod Slovaške poslal tri pehotne bataljone, izvidniški vod in dve četi mitraljezcev iz Moravske. Vojska je v sodelovanju z nastajajočim Korpusom narodne varnosti in enotami Rdeče armade iz Zakarpatske Ukrajine do 21. septembra 1945 očistila Čergovo gorovje. Po dogovoru o sodelovanju s sovjetskimi obmejnimi silami se je 4. septembra 1945 v Kapušane premaknil motorizirani polk Rdeče armade. 4. oktobra je vodja obrambne obveščevalne službe (OBZ) Bedřich Reicin predsedniku republike poročal, da so se enote Rdeče armade, vključno z več tanki, odpravile tudi na območje okoli Prešova, da bi eliminirale Banderove podpornike.

Med drugim napadom so se banderovci izognili odprtemu boju in prišlo je le do nekaj manjših spopadov. Češkoslovaški vojaki niso bili kdove kako motivirani za posredovanje proti borcem UUV. Motivirani niso bili niti pripadniki Finančne straže niti Korpusa nacionalne varnosti. Nekateri vojaki in častniki slovaške narodnosti so celo začeli kazati simpatije do banderovcev. 15. aprila 1946 je poveljnik 4. vojaške regije, general Michal Šírica, izrazil nezadovoljstvo nad obnašanjem lastnih oboroženih sil.

Leto 1947

Leta 1947 se je zgodil prelom, ko so na UUV začeli pritiskati poljska vojska in specialne enote NKVD. Med operacijo Visla je bilo z deportacijo Ukrajincev etnično očiščena jugovzhodna Poljska. Enako se je zgodilo v zahodnih regijah Sovjetske Ukrajine, od koder je NKVD odpeljal več deset tisoč prebivalcev ukrajinskega porekla. UUV je izgubila vire in njen položaj je postal nevzdržen.

Njeno poveljstvo se je zato odločilo, da se bodo zadnje za boj sposobne enote in posamezniki iz razdrobljenih drugih enot prebili čez ozemlje Češkoslovaške v ameriško okupacijsko cono na Bavarskem, kjer je imelo sedež vodstvo Organizacije ukrajinskih nacionalistov. Dejavnosti banderovcev na ozemlju Češkoslovaške so dobile povsem drugo vsebino.

Na ozemlje Češkoslovaške je na koncu prišlo le pet večjih enot. Prva, ki je vstopila na Slovaško skozi goste gozdove nad vasjo Osadné, je bila Gromenkova četa s približno 120 člani. Napredovala je skozi gozdove in si nabavljala hrano na samotnih mestih in v gorskih kočah. Banderovci so se poskušali izogniti spopadom s češkoslovaško vojsko, redki spopadi, ki so jih imeli, pa za skupino niso bili usodni. Avgusta 1947 je postopoma vse manjša skupina prečkala Moravsko. Na Bavarsko je prišlo le 36 od 120 borcev, vključno s samim Hromenkom.

Druga enota, ki je vstopila na Slovaško, je bila četa Volodimirja Ščigolskega – Burlaka blizu Osadnega. Četa se je najprej utaborila nad vasjo in nato nadaljevala pohod proti zahodu in izropala vasi Parihuzovce, Pčoliné in Pichne, skozi katere je hodila. Kasneje so banderovci še naprej plenili in ubijali.

Reakcija češkoslovaških oblasti

Odziv češkoslovaških oblasti je bil počasen. Šele 25. junija 1947 je bil ustanovljen poseben odred Sveta za nacionalno varnost, 16. septembra 1947 pa so se akcijam proti UUV pridružili tudi nekdanji slovaški partizani. Njihov prispevek v bojnih akcijah je bil minimalen. Kasneje so akcije postale načrtovane in število vojakov je se je do konec avgusta povečalo na 7000. V akcije so bili vključeni tudi lahki tanki in letala.

20. in 21. avgusta se je v bitki pri Krasňanochu v celoti pokazala premoč češkoslovaških enot, saj se lahko oboroženi Burlakovi borci niso mogli zoperstaviti tankom, ki so odločili bitko. Burlakova vojska se je razdelila v manjše skupine, ki so samostojno delovale v Mali Fatri. Večina jih je bila na koncu ujeta. V noči s 3. na 4. september 1947 sta bila ujeta tudi Burlak in njegova ljubica. Burlaka so odpeljali v Košice in ga več mesecev zasliševali.

Do Bavarske se je prebilo 37-39 Burlakovih vojakov. Med boji z njimi je bilo ubitih 14 vojakov češkoslovaške vojske, 6 članov Sveta za nacionalno varnost in 5 članov finančne straže. Več deset je bilo ranjenih. Drugi podatki govorijo o do 32 smrtnih žrtvah. Českoslovaška vojska je uničila 350 banderovcev, od katerih jih je 61 padlo v boju.

Vladna komisija za preiskavo banderovcev je 12. februarja 1948 zaslišala 132 članov UUA ukrajinske narodnosti, enega nemške in enega slovaške narodnosti. 19. novembra 1948 je bilo sestavljenih 51 kazenskih ovadb. Večina kriminalnih dejanj je bila povezana s tatvinami. Po dogovoru s poljskimi oblastmi je bilo Poljski izročenih 112 banderovcev, med njimi tudi Burlak, ki je bil leta 1949 usmrčen.

V naslednjih mesecih je bilo še več konfliktov med manjšimi skupinami borcev UUV, ki so se še prebijale proti zahodu, s prebivalstvom in organi državne varnosti.

Vir

• ŘEPA, Tomáš. Banderovci: politické souvislosti, následky zneužití tématu komunistickou propagandou, návaznost na hybridní konflikt v současnosti. Vyd. 1. Praha : Academia, 2019. 364 s. (1938-1953; zv. 20.) ISBN 978-80-200-2998-0.