Pojdi na vsebino

Ujgurski kaganat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ujgurski kaganat
𐱃𐰆𐰴𐰕:𐰆𐰍𐰕:𐰉𐰆𐰑𐰣
Toquz Oɣuz Budun
744–840
Tamga klana Jaglakar Ujgurski kaganat
Tamga klana Jaglakar
Ozemlje Ujgurskega kaganata (745–850)
Ozemlje Ujgurskega kaganata (745–850)[2]
Statusnomadsko cesarstvo
Glavno mesto
Skupni jeziki
Religija
Vladamonarhija
Kagan 
• 744–747
Kutlug I. Bilge (prvi)
• 841–847
Enjan kagan (zadnji)
Zgodovina 
• ustanovitev
744
• ukinitev
840
Površina
Leto 800[4][5]3100000 km2
Predhodnice		Naslednice
Drugi turški kaganat
Karahanidski kanat
Gansu
Kočo
Jenisejski kirgiški kaganat
Ujgurski kaganat
Bogu Kagan, tretji kagan Ujgurov, se spreobrača v manihejstvo[6][7]
Huihu
Tradicionalno kitajsko回鶻
Poenostavljeno kitajsko回鹘
Huihe
Tradicionalno kitajsko回紇
Poenostavljeno kitajsko回纥
Devet plemen
Kitajsko九姓
Dobesedni pomenDevet priimkov
stara turščina ime
stara turščina𐱃𐰆𐰴𐰕:𐰆𐰍𐰕:𐰉𐰆𐰑𐰣
Toquz Oɣuz Budun
"Ljudstvo devetih plemen]]"

Ujgurski kaganat, ki se je sam opredelil kot Tokuz Oguz (Devet plemen),[8][9][10] dinastija Tang pa ga je imenovala Džušing,[11] je bil turški kaganat,[12] ki je obstajal približno sto let od sredine 8. do sredine 9. stoletja. Kaganat je bil plemenska zveza z vodilnim ujgurskim plemstvom.[11]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Vzpon

[uredi | uredi kodo]

Sredi 5. stoletja so bili Ujguri pleme Tele, podložno Prvemu turškemu kaganatu (552–603).[13]

Leta 657 je Zahodni turški kaganat premagala dinastija Tang, nakar so Ujguri prestopili k dinastiji Tang. Ujguri so se že pred tem nagibali k zavezništvu s dinastijo Tang, ko so se leta 627 na njihovi strani borili proti Tibetanskemu cesarstvu in Turkom.[14][15]

Leta 742 so se Ujguri, Karluki in Basmili uprli Drugemu turškemu kaganatu.[16]

Leta 744 so Basmili zavzeli turško prestolnico Otuken in ubili vladajočega kagana Ozmiša. Kasneje istega leta se je proti Basmilom izoblikovala ujgursko-karluška zveza in jih premagala. Njihov kagan je bil ubit in Basmili kot ljudstvo so prenehali obstajati. Kasneje so sovražnosti med Ujguri in Karluki prisilile Karluke, da so se preselili na zahod v Žetisu in se spopadli s Turgeši. Leta 766 so jih premagali in osvojili njihovo ozemlje.[17]

Prvi ujgurski kagan, Kutlug I. Bilge, je trdil, da je vrhovni vladar vseh plemen. Svojo prestolnico je zgradil v Ordu-Baliku. Po Novi knjigi Tanga je ozemlje Ujgurskega kaganata takrat "na svojem vzhodnem koncu doseglo ozemlje Šiveja, na zahodu Altajsko gorovje, na jugu pa puščavo Gobi, tako da je pokrivalo celotno ozemlje Šiungnujev".[18] Leta 745 so Ujguri ubili Kulun bega, zadnjega kagana Gokturkov, in njegovo glavo poslali dinastiji Tang.[19]

Plemena

[uredi | uredi kodo]

V knjigi Tang huijao (Institucionalna zgodovina dinastije Tang) je v 98. zvezku naštetih devet plemen s priimkom Tokuz Oguz. Seznam plemen je tudi v Stari in Novi knjigi Tanga. Po mnenju japonskih zgodovinarjev Hašimota, Katajame in Sengeja je vsako ime na seznamih v knjigah Tanga pomenilo priimek poglavarja tistega plemena. Na drugem setnamu v Tang Huijao so imena plemen zapisana tudi v turškem jeziku.[20][21] Walter Bruno Henning je leta 1938 [22] imena devetih plemen povezal z imeni na Staël-Holsteinovem zvitku, pisanem v sakejskem jeziku, kot so jih zapisali avtorji Hani.

Plemensko ime v mandarinščini in pinjinuPlemensko ime v sakijščiniPlemensko ime v stari turščiniPriimek v stari turščiniPriimek v sakijščiniPriimek v mandarinščini in pinjinu
迴紇 (Huihe)Uyğur 𐰺𐰍𐰖𐰆𐰖𐰍𐰞𐰴𐰺 YağlaqarYahīdakari藥羅葛 (Jaoluoge)
僕固 (Pugu)Bākū*Buqu[t]*(H)Uturqar胡咄葛 (Huduoge)
渾 (Hun)*Qun*KürebirKurabīri咄羅勿 (Guluovu)
拔曳固 (Bajegu)BayarkātaBayırku*BoqsıqıtBāsikātti貊歌息訖 (Mogešiči)
同羅 (Tongluo)TtaugaraTongra*Avučağ阿勿嘀 (A-Vudi)
思結 (Sidžje)Sīkari*Sıqar*Qasar葛薩 (Gesa)
契苾 (Čibi)Kāribari斛嗢素 (Huvasu)
阿布思 (A-Busi)*YabutqarYabūttikari藥勿葛 (Jaovuge)
骨倫屋骨(思) (Gulunvugu(si))*(Q)AyabirAyabīri奚耶勿 (Šijavu)

Zlata doba

[uredi | uredi kodo]
Ujgurski princesi na freski v Bezekliku

Leta 747 je Kutlug I. Bilge umrl. Nasledil ga je njegov najmlajši sin Bajančur kan, ki je zgradil številne trgovske postaje za trgovanje s Tangom in dobiček uporabil za gradnjo prestolnice Ordu-Balik in Baj Balika, mesta višje ob reki Selenga. Nato se je odpravil na vrsto pohodov, da bi pod svojo zastavo združil vsa stepska ljudstva. V tem času se je cesarstvo širilo in pod svojo oblast priključilo Sekiške Oguze, Kirgize, Karluke, Turgeše, Tokuške Tatare, Čike in ostanke Basmilov.

Leta 751 je cesarstvo Tang utrpelo strateški poraz z Arabci v bitki pri Talasu. Tang se je po porazu umaknil iz Srednje Azije, kar je Ujgurom omogočilo, da so postali nova prevladujoča sila v regiji.[23]

Leta 755 se je začel An Lušanov upor proti dinastiji Tang. Naslednje leto se je cesar Sudzong iz dinastije Tang obrnil po pomoč k Bajančurju. Kan mu je poslal približno 4000 ujgurskih konjenikov pod poveljstvom svojega sina, ki so pomagali osvojiti izgubljeni mesti Čangan in Luojang. Po osvojitvi Luojanga so Ujguri tri dni ropali in se ustavili šele potem, ko so zbrali veliko količino svilenih tkanin. Za svojo pomoč so od cesarja dobili še 20.000 zvitkov svile in častne nazive. Ujguri so začeli trgovati s konji in za vsakega prodanega konja dobili 40 zvitkov svile. Med bivanjem v dinastiji Tang so dobili status gosta.[16][24] Sklepali so tudi vzajemne poroke. Bajančur se je poročil s princeso Ninguo, ujgurski princ pa s princeso iz Tanga.[19] Cesarstvi sta leta 756 sklenili zavezništvo proti An Lušanu in ga potrdili s porokami. Bajančur je svojo hčerko, princeso Pijio, poročil s princem Li Čengcajem, sam pa se je poročil s princeso Ningguo, hčerko cesarja Sudzonga.

Ujgurski princi v kitajskih oblačilih in s kitajskimi pokrivali; Bezeklik, jama 9, 9.–12. stoletje

Leta 758 so Ujguri svojo pozornost usmerili na severne Kirgize v porečju Jeniseja. Bajančur je uničil več njihovih trgovskih postojank in nato premagal kirgiško vojsko in usmrtil njihovega kana.[24]

"Na dan ren-shen v petem mesecu prvega leta vladavine Čjanjuana [29. marec 758] so odposlanci Hui-heja [Ujgurskega kaganata], Duo-ji-hai-a-boja in drugih, skupaj osemdeset ljudi, ter emir Črnooblečenih Dašijev [Abasidski kalifat], Nao-ven in drugi, skupaj osem ljudi, prišli hkrati na obisk [dvora Tanga]; ko so se sprehodili do stranskega vhoda v palačo, sta se [obe delegaciji] prepirali, kdo naj prvi [stopil pred cesarja]. Tolmači in palačni tajniki so jih razporedili v levo in desno skupino, potem pa so hkrati vstopili skozi vzhodna in zahodna vrata. [Po tem] sta Ven-še-ši in odposlanec Črnooblečenih Dašijev obiskala [kitajskega cesarja]."[25]
— Cefu Juangui

Leta 759 so Ujguri ponovno poskušali pomagati Tangu pri zatiranju upornikov, vendar jim je to spodletelo. Bajančur kan je umrl. Nasledil ga je sin Bogu kagan.[24]

Leta 762 je Bogu kagan načrtoval napad na dinastijo Tang s 4.000 vojaki, po pogajanjih pa je prestopil na njeno stran in pomagal poraziti upornike v Luojangu. Po bitki su Ujguri izropali mesto. Prebivalci so se zatekli v budistične templje, ki so jih Ujguri zažgali. Ubitih je bilo več kot 10.000 ljudi. Dinastija Tang je morala Ujgurom za pomoč izplačati 100.000 zvitkov svile, šele potem so zapustili državo.[26] Med pohodom je Bogu kan srečal manihejske duhovnike, ki so ga spreobrnili v manihejstvo, ki je postalo uradna vera Ujgurskega kaganata.[27]

Propad

[uredi | uredi kodo]
Fragmenta slike na svili iz manihejskega templja blizu Gaočanga, ki prijazuje moške v oklepih; 8. ali 9. stoletje, Muzej azijske umetnosti, Berlin[28]

Leta 839 je bil Džangšin kagan prisiljen storiti samomor. Prestol je s pomočjo 20.000 šatuojskih konjenikov iz Ordosa zasedel minister Kasar kagan. Še istega leta so se zgodili lakota, epidemija in posebej huda zima, ki je ubila veliko živine, na kateri je temeljilo ujgursko gospodarstvo.[29]

Leta 840 je Kulug Baga, eden od devetih ujgurskih ministrov in Kasarjev tekmec, pobegnil k Jenisejskim Kirgizom in jih pozval, naj napadejo Ujgurski kaganat s severa. Z vojsko približno 80.000 konjenikov so Kirgizi izropali Ordu-Balik in ga zravnali z zemljo.[30] Kasarja so ujeli takoj obglavili. Nato so uničili še druga mesta po Ujgurskem kaganatu in jih do tal požgali. Ujguri so pobegnili v dveh skupinah. Skupina s 30.000 možmi, ki jo je vodil aristokrat Ormaz, je poiskala zatočišče na ozemlju Tanga, vendar je cesar Vudzong iz Tanga ukazal zaprtje meja. Druga skupina, ki je štela 100.000 mož in jo je vodil Baojijev sin Vudžje kagan, je prav tako pobegnila na ozemlje Tanga. Vudžje je od cesarja zahteval prostor za naselitev, pa tudi zaščito manihejcev in hrano. Vudzong je zahteve ocenil kot nesprejemljive in jih zavrnil. Ormazu je podelil azil v zameno za sodelovanje njegove vojske proti Vudžjeju. Dve leti pozneje je Vudzong prepoved manihejstva razširil na krščanstvo, zaratustrstvo in zlasti budizem.[31]

Vojaka iz Karasahra, 8. stoletje

Jenisejski Kirgizi in dinastija Tang so med letoma 840 in 848 začeli uspešno vojno proti Ujgurskemu kaganatu, pri čemer so kot utemeljitev za zavezništvo uporabili svoje domnevne družinske vezi.[32]

Leta 841 se je Vudžje s svojimu Ujguri odpravil na pohod v današnji Šaanši.

Leta 843 je vojska dinastije Tang pod vodstvom Ši Šjonga napadla Ujgure in 13. februarja 843 na gori "Ubij barbare" (Šahu) ubila 10.000 mož.[33] Vudžje je bil ranjen.[34][33][35][36] Po porazu je Vudzong ukazal, da preživele ujgurske vojake razdelijo med različne enote vojske Tanga. Ker se je Ormaz temu uprl, je general Lu Mian pobil vse njegove vojake. V porazu dveh glavnih ujgurskih skupin je Vudzong videl priložnost, da se znebi manihejcev. Ukazal je uničenje manihejskih templjev v več mestih, zaplembo njihovih posesti in usmrtitev duhovščine.[37]

"V četrti luni leta 843 je bil izdan cesarski odlok, [ki je ukazal] ubiti manihejske duhovnike cesarstva. [...] Manihejske duhovnike Ujguri zelo spoštujejo."[31]
— Ennin

Leta 846 je bil Vudžje po šestletnem vladanju ubit, potem ko se je boril proti Kirgizom, podpornikom svojega tekmeca Ormaza, bratu Kasarju in vojakom dinastije Tang v Ordosu in današnjem Šaanšiju.[27] Njegovega brata Enjan kagana so sile dinastije Tanga odločilno premagale leta 847.[37]

Nasledniki

[uredi | uredi kodo]
Ujgurski kralj iz pokrajine Turfan s spremstvom; jama Mogao 409, 11.–13. stoletje

Jenisejski Kirgizi, ki so nasledili Ujgurski kaganat, niso imeli veliko interesa za vladanje imperiju, ki so ga uničili. Obvladovali so ozemlje od Bajkalskega jezera na vzhodu do reke Irtiš na zahodu. Ujguru Kulug Bagi, ki je prebegnil na njihovo stran, so prepustili oblast nad dolino Orhona. Med vladavino cesarja Jidzonga iz Tanga (vladal 860–873) so bili zabeleženi trije stiki med Tangom in Kirgizi, narava njihovih odnosov pa ni jasna. Oblikovalci politik Tanga so trdili, da gradnja kakršnih koli odnosov s Kirgizi nima smisla, saj jih Ujguri ne ogrožajo več. Kitani so leta 890 Kirgizom odvzeli dolino Orhona, zatem pa ni zabeleženih nobenih nadaljnjih nasprotovanj Kirgizov.[38][39]

Kitanski vladar Abaodzi je leta 924 razširil svoj vpliv na Mongolsko planoto, vendar ni nobenih znakov o kakršnem koli konfliktu s Kirgizi. Edini podatki iz kitanskih (Ljao) virov o Kirgizih, kažejo, da sta sili vzdrževali diplomatske odnose. Znanstveniki, ki pišejo o kirgiškem 'cesarstvu' približno od leta 840 do 924, opisujejo izmišljotino. Vsi razpoložljivi dokazi kažejo, da Kirgizi kljub nekaterim kratkotrajnim razširitvam svoje moči na Mongolsko planoto po svojih zmagah v 840. letih tam niso ohranili niti pomembne politične niti vojaške prisotnosti.[38][39]

Po padcu Ujgurskega kaganata so se Ujguri preselili proti jugu in ustanovili Ujgursko kraljestvo Gandžov v sedanjem Gansuju [40] in kraljestvo Kočo blizu sodobnega Turpana. Ujguri v Koču so se spreobrnili v budizem in so bili po besedah Mahmuda al-Kašgarija 'najmočnejši neverniki'. Ujgure iz Gandžova so v 30. letih 11. stoletja podjarmili Tanguti.[41] Kašgari je Ujgure hvalil kot dvojezične turkofone, katerih turško narečje je ostalo 'čisto' in 'najbolj pravilno', tako kot narečji enojezičnih Jagmijev in Tuhsijev. Kašgari je med dvojeziče turkofone štel tudi Kaje, Tatare, Basmile, Čormule, Jabakuje in druge, ker so v svoj govor vključevali izposojene tuje besede in nerazločno izgovarjavo.[42]

Leta 1134 je Kočo postal vazal nastajajočega karakitajskega imperija, ki ga je vodil Jelu Daši. Leta 1209 je vladar Koča Idikut (Gospodar sreče) Barčuk Art Tegin razglasil svojo zvestobo Džingiskanu. Ujguri so postali pomembni državni uslužbenci v kasnejšem Mongolskem cesarstvu. Svojo staro pisavo so prilagodili mongolskemu jeziku in postala je uradna mongolska pisava. Po Novi knjigi Tanga se je tretja skupina Ujgurov odpravila iskat zatočišče pri Karlukih.[43]

Karluki so skupaj z drugimi plemeni, kot so bili Čigili in Jagmaji, kasneje ustanovili Karahanidski kanat (940–1212). Nekateri zgodovinarji povezujejo Karahanide z Ujguri, saj so bili Jagmaji povezani z Oguzi. Sultan Satuk Bugra Kan, za katerega velja, da je bil Jagma iz Artuksa, se je leta 932 spreobrnil v islam in leta 940 prevzel oblast nad Kašgarjem. Nastala je nova dinastija, znana kot Karahanidi.[44]

Odnosi s Sogdijci

[uredi | uredi kodo]
Manihejski pisarji iz Koča, 8.–9. stoletje

Za boljši nadzor nad trgovanjem vzdolž svilne poti so Ujguri vzpostavili trgovski odnos s sogdijskimi trgovci, ki so nadzirali nekatere oaze Srednje Azije. Ujgursko sprejetje manihejstva je bil eden od vidikov tega odnosa. Izbira manihejstva namesto budizma je bila morda motivirana z željo po neodvisnosti od vpliva dinastije Tang.[45] Spreobrnitve niso podpirali vsi Ujguri. Napis v Ordu-Baliku navaja, da so manihejci poskušali ljudi odvrniti od njihovih starodavnih šamanističnih prepričanj.[46] Nebrzdano navdušenje, ki ga je izkazoval Bogu kagan nad manihejstvom, opisuje naslednje precej pristransko ujgursko-manihejsko besedilo:

"Ko je božanski Bogu kagan spregovoril, smo se mi, izvoljenci vseh ljudi, ki so živeli v deželi, veselili. Tega našega veselja ni mogoče opisati. Ljudje so si pripovedovali zgodbo in se veselili. Takrat so se zbrale skupine tisočev in desettisočev ter se z najrazličnejšimi zabavami zabavale vse do zore. In ob svitu so se na kratko postile. Božanski vladar Bogu kagan in vsi izvoljenci njegovega spremstva so se posadili na konje, vsi knezi in princese pa so se pod vodstvom uglednih ljudi, veliki in mali, vse ljudstvo, sredi velikega veselja odpravili do mestnih vrat. In ko je božanski vladar vstopil v mesto, si je položil krono na glavo ... in sedel na zlati prestol."
—Ujgursko-manihejsko besedilo[46]

Ker je spreobrnitev temeljila na političnih in gospodarskih razmišljanjih, povezanih s trgovanjem s Sogdijci, so jo spodbujali vladarji, v nižjih družbenih slojih pa je pogosto naletela na odpor. Ker je bila kaganova politična moč odvisna tudi od njegove sposobnosti, da gospodarsko poskrbi za svoje podložnike, je bilo zavezništvo s Sogdijci in sprejetje njihove vere pomemben način za doseganje tega cilja.[45] Tako Sogdijci kot Ujguri so imeli od tega zavezništva ogromne koristi. Sogdijci so Ujgurom omogočili trgovanje v zahodnih regijah in izmenjavo svile iz Kitajske za drugo blago, Ujguri pa so Sogdijcem zagotavljali zaščito na svojem ozemlju. V 5. in 6. stoletju se je dogajalo veliko izseljevanje Sogdijcev na Kitajsko. Bili so glavni trgovci vzdolž svilne poti, Kitajska pa je bila vedno njihov največji trg. Med zapisi, najdenimi na pokopališču Astane blizu Turfana, je seznam davkov, plačanih na karavansko trgovino v kraljestvu Gaočang v 620. letih. Besedilo je nepopolno, vendar so v 29 komercialnih operacijah od 35 omenjeni sogdijski trgovci.[47] Vladarji tako nomadskih kot stalnih kraljestev so očitno prepoznali pomen trgovcev, tudi sogdijskih, da so z njimi sklepali zavezništva za uresničevanje lastnih načrtov za nadzor svilne poti.

Ordu-Balik

[uredi | uredi kodo]
Ordu-Balik, Mongolija, od leta 744 do 840 prestolnica Ujgurskega kaganata

Ujguri so ustvarili imperij z jasnimi perzijskimi značilnostmi, zlasti na področjih upravljanja.[48] Kmalu po ustanovitvi imperija so na mestu nekdanje gokturške prestolnice severozahodno od kasnejše mongolske prestolnice Karakorum zgradili svojo prestolnico Ordu-Balik. Mesto je bilo dobro utrjeno trgovsko središče, podobno drugim ob svilni poti. V obzidju so bili razgledni stolpi v samem mestu pa upravne zgradbe, vojašnice, trgovine in hlevi. Deli mesta so bili namenjeni trgovini in obrti. V središču mesta so bile palače, templji in celo samostan. Kaganova palača je imela utrjeno obzidje, dvoja glavna vrata, vodni jarek in stražne stolpe.

Z izgradnjo stalnega utrjenega mesta so Ujguri ustvarili zavarovan prostor za stabilen stalen dvor, skladiščenje trgovskega blaga, sprejemanje trgovcev in učinkovito utrjevanje svojo osrednje vlogo v trgovanju po svilni poti.[49] Stalnost in bogastvo sta hkrati pomenila tudi večjo ranljivost, ki je bila vzrok za propad Ujgurskega kaganata.[45]

Seznam ujgurskih kaganov

[uredi | uredi kodo]

Naslednji seznam temelji na delu Jihong Pana Zunanja politika Suja-Tanga: Študije štirih primerov.[50]

Osebno ime Turški naslov Kitajski naslov Vladanje
Kutlug Bilge kagan
Jaoluoge Jibiaobi		 Kutlug Bilge Kol kagan Huairen kagan
(懷仁可汗)		 744–747
Bajančur kagan
Jaoluoge Mojančuo		 Tengrida Bolmiš El Etmiš Bilge kagan Jigvu Veijuan Pidžja kagan
(英武威遠毗伽闕可汗)		 747–759
Bogu kagan
Jaoluoge Jididžjan		 Tengrida Kut Bolmiš El Tutmiš Alp Kulug Bilge kagan Jingji kagan
(英義可汗)		 759–780
Tun Baga tarkan
Jaoluoge Dunmohe		 Alp Kutlug Bilge kagan Vuji Čenggong kagan
(武義成功可汗)

Čangšov Tjančin kagan
(長壽天親可汗)

 780–789
Kulug Bilge kagan
Jaoluoge Duoluosi		 Kulug Bilge kagan Džongdžen kagan
(忠貞可汗)		 789–790
Kutlug Bilge kagan
Jaoluoge Ačuo		 Kutlug Bilge kagan Fengčeng kagan
(奉誠可汗)		 790–795
Kutlug II. Bilge kagan
Adje Guduolu, kasneje

Jaoluoge Guduolu

 Aj Tengride Ulug Bolmiš Alp Kutlug Kulug Bilge kagan Huajšin kagan
(懷信可汗)		 795–808
Baoji kagan Aj Tengride Kut Bolmiš Alp Bilge kagan Baoji kagan
(保義可汗)		 808–821
Čongde kagan Kun Tengride Ulug Bolmiš Kučlug Bilge kagan Čonde kagan
(崇德可汗)		 821–824
Džaoli kagan Aj Tengride Kut Bolmiš Alp Bilge kagan Džaoli kagan
(昭禮可汗)		 824–833
Džangšin kagan
Jaoluoge Hu		 Aj Tengride Kut Bolmiš Alp Kulug Bilge kagan Džangšin kagan
(彰信可汗)		 833–839
Kasar kagan (uzurpator)
Džueluovu ali Jaoluoge Hesa		 Kasar kagan
(㕎馺特勒)		 839–840
Vudžje kagan
Jaoluoge Vuši		 Vudžje kagan
(烏介可汗)		 841–846
Enjan kagan
Jaoluoge Enian		 Enjan kagan
(遏捻可汗)		 846–848

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Slike Ujgurov so iz jam Bezeklik in Mogao.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Bosworth, C.E. (1. januar 1998). History of Civilizations of Central Asia, Volume 4 (v angleščini). UNESCO. str. 428. ISBN 978-92-3-103467-1.
  2. ↑ Bosworth, C.E. (1. januar 1998). History of Civilizations of Central Asia, Volume 4 (v angleščini). UNESCO. str. 428. ISBN 978-92-3-103467-1.
  3. ↑ »Data« (PDF). www.tekedergisi.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. junija 2020. Pridobljeno 19. januarja 2020.
  4. ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 222. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 16. septembra 2016.
  5. ↑ Taagepera, Rein (september 1997). »Expansion and Contraction Patterns of Large Polities: Context for Russia«. International Studies Quarterly. 41 (3): 475–504. doi:10.1111/0020-8833.00053. JSTOR 2600793.
  6. ↑ List iz Manihejske knjige MIK III 4979, 8. stoletje
  7. ↑ Rong, Xinjian (24. oktober 2022). »Gaochang in the Second Half of the 5th Century and Its Relations with the Rouran Qaghanate and the Kingdoms of the Western Regions«. The Silk Road and Cultural Exchanges between East and West. Leiden: Brill. str. 577–578. doi:10.1163/9789004512597_006. ISBN 978-90-04-51259-7.
  8. ↑ E.J. Brill (1962). Four studies on the history of Central Asia. str. 88.
  9. ↑ Levi, Scott C. (2009). Islamic Central Asia: An Anthology of Historical Sources. str. 29.
  10. ↑ V. V. Barthold (1956). Four Studies on Central Asia. str. 88.
  11. 1 2 Bughra 1983, str. 50–51.
  12. ↑ Benson 1998, str. 16–19.
  13. ↑ Chapter 195, Huihe. See wikisource
  14. ↑ Latourette 1964, str. 144.
  15. ↑ Haywood 1998, str. 3.2.
  16. 1 2 Sinor 1990, str. 317–342.
  17. ↑ Sinor 1990, str. 349.
  18. ↑ »Chapter 217 part 1«. 新唐書 [New Book of Tang]. 東極室韋，西金山，南控大漠，盡得古匈奴地。
  19. 1 2 Barfield 1989, str. 151.
  20. ↑ Golden 1992, str. 156–157.
  21. ↑ Senga, T. (1990). »The Toquz Oghuz Problem and the Origins of the Khazars«. Journal of Asian History. 24 (1): 57–69. JSTOR 419253799.
  22. ↑ Henning 1938, str. 554–558.
  23. ↑ Rhie, Marylin Martin (15. julij 2019). Early Buddhist Art of China and Central Asia, Volume 2 The Eastern Chin and Sixteen Kingdoms Period in China and Tumshuk, Kucha and Karashahr in Central Asia (2 vols) (v angleščini). BRILL. ISBN 978-90-04-39186-4.
  24. 1 2 3 Barfield 1989, str. 152.
  25. ↑ Wan 2017, str. 42.
  26. ↑ Barfield 1989, str. 152–153.
  27. 1 2 Bosworth 2000, str. 70.
  28. ↑ SKUPNIEWICZ, Patryk (Siedlce University, Poland) (2017). Crowns, hats, turbans and helmets.The headgear in Iranian history volume I: Pre-Islamic Period. Siedlce-Tehran: K. Maksymiuk & G. Karamian. str. 253.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  29. ↑ »chapter 217 part 2«. 新唐書 [New Book of Tang]. 方歲饑，遂疫，又大雪，羊、馬多死
  30. ↑ Drompp 2005, str. 37.
  31. 1 2 Baumer 2012, str. 310-311.
  32. ↑ Drompp, Michael R. (1999). »Breaking the Orkhon Tradition: Kirghiz Adherence to the Yenisei Region after A. D. 840«. Journal of the American Oriental Society. 119 (3): 390–403. doi:10.2307/605932. JSTOR 605932. Pridobljeno 4. septembra 2021.
  33. 1 2 Drompp 2005, str. 114.
  34. ↑ Dardess, John W. (10. september 2010). Governing China: 150–1850. Hackett Publishing. str. 32–. ISBN 978-1-60384-447-5.
  35. ↑ Drompp, Michael R. (2018). »THE UIGHUR-CHINESE CONFLICT OF 840–848«. V Cosmo, Nicola Di (ur.). Warfare in Inner Asian History (500-1800). Handbook of Oriental Studies. Section 8 Uralic & Central Asian Studies. BRILL. str. 92. ISBN 978-9004391789.
  36. ↑ Drompp, Michael R. (2018). »THE UIGHUR-CHINESE CONFLICT OF 840–848«. V Cosmo, Nicola Di (ur.). Warfare in Inner Asian History (500-1800). Handbook of Oriental Studies. Section 8 Uralic & Central Asian Studies. BRILL. str. 99. ISBN 978-9004391789.
  37. 1 2 Baumer 2012, str. 310.
  38. 1 2 Barfield 1989, str. 165.
  39. 1 2 Golden 1992, str. 181.
  40. ↑ Golden 2011, str. 47.
  41. ↑ Millward 2007, str. 50.
  42. ↑ Maħmūd al-Kašğari. "Dīwān Luğāt al-Turk". Ur. in prev. Robert Dankoff in James Kelly. Sources of Oriental Languages and Literature. (1982). Part I. ste. 82-84
  43. ↑ 新唐書 [New Book of Tang].
  44. ↑ Sinor 1990, str. 355–357.
  45. 1 2 3 Sinor 1990.
  46. 1 2 Prof. R. Roemer, ur. (1984). »The Uighur Empire of Mongolia (chapter 5)«. Guo ji zhongguo bian jiang xue shu hui yi lun wen chu gao. Taipei.
  47. ↑ de la Vaissière, Étienne. »Sogdians in China: a short history and some new discoveries«.
  48. ↑ Azad, Shirzad (9. februar 2017). Iran and China: A New Approach to Their Bilateral Relations. Rowman & Littlefield. str. 34. ISBN 978-1-4985-4458-0.
  49. ↑ Barfield 1989.
  50. ↑ Pan, Yihong (1990). Sui-Tang foreign policy: four case studies (diplomska naloga) (v angleščini). University of British Columbia. doi:10.14288/1.0098752.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Asimov, M.S. (1998), History of civilizations of Central Asia Volume IV The age of achievement: A.D. 750 to the end of the fifteenth century Part One The historical, social and economic setting, UNESCO Publishing
  • Barfield, Thomas (1989), The Perilous Frontier: Nomadic Empires and China, Basil Blackwell
  • Baumer, Christoph (2012), The History of Central Asia: The Age of the Steppe Warriors
  • Beckwith, Christopher I (1987), The Tibetan Empire in Central Asia: A History of the Struggle for Great Power among Tibetans, Turks, Arabs, and Chinese during the Early Middle Ages, Princeton University Press
  • Benson, Linda (1998), China's last Nomads: the history and culture of China's Kazaks, M.E. Sharpe
  • Bregel, Yuri (2003), An Historical Atlas of Central Asia, Brill
  • Bosworth, Clifford Edmund (2000), The Age of Achievement: A.D. 750 to the End of the Fifteenth Century – Vol. 4, Part II : The Achievements (History of Civilizations of Central Asia), UNESCO Publishing
  • Bughra, Imin (1983), The history of East Turkestan, Istanbul: Istanbul publications{{citat}}: Vzdrževanje CS1: lokacija založnika (povezava)
  • Drompp, Michael Robert (2005), Tang China And The Collapse Of The Uighur Empire: A Documentary History, Brill, ISBN 9004141294. Volume 13 of Brill's Inner Asian Library.
  • Golden, Peter B. (1992), An Introduction to the History of the Turkic Peoples
  • Golden, Peter B. (2011), Central Asia in World History, Oxford University Press
  • Haywood, John (1998), Historical Atlas of the Medieval World, AD 600–1492, Barnes & Noble
  • Henning, W.B. (1938), »Argi and the "Tokharians"«, Bulletin of the School of Oriental Studies, University of London, 9 (3): 545–571, doi:10.1017/S0041977X0007837X, JSTOR 608222, S2CID 161147644
  • Latourette, Kenneth Scott (1964), The Chinese, their history and culture, Volumes 1–2, Macmillan
  • Mackerras, Colin (1990), »Chapter 12 - The Uighurs«, v Sinor, Denis (ur.), The Cambridge History of Early Inner Asia, Cambridge University Press, str. 317–342, ISBN 0-521-24304-1
  • Mackerras, Colin (1972), The Uighur Empire: According to the T'ang Dynastic Histories, A Study in Sino-Uighur Relations, 744–840, Australian National University Press, ISBN 0-7081-0457-6
  • Millward, James A. (2007), Eurasian Crossroads: A History of Xinjiang, Columbia University Press
  • Rong, Xinjiang (2013), Eighteen Lectures on Dunhuang, Brill
  • Sinor, Denis (1990), The Cambridge History of Early Inner Asia, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-24304-9
  • Wan, Lei (2017), The First Chinese Travel Record on the Arab World
  • Wang, Zhenping (2013), Tang China in Multi-Polar Asia: A History of Diplomacy and War, University of Hawaii Press
  • Xiong, Victor (2008), Historical Dictionary of Medieval China, United States of America: Scarecrow Press, Inc., ISBN 978-0810860537
  • Xue, Zongzheng (1992), Turkic peoples, 中国社会科学出版社
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ujgurski_kaganat&oldid=6743212«