Ubald Vrabec

Ubald Vrabec
Rojstvo	11. december 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})
Smrt	27. januar 1992({{padleft:1992|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (86 let)
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Svobodno tržaško ozemlje  Kraljevina Italija  Avstro-Ogrska
Poklic	skladatelj, glasbeni pedagog, zborovodja, violinist

Spominska tabla

Ubald Vrabec, slovenski skladatelj, violinist in zborovodja, * 11. december 1905, Trst, † 27. januar 1992, Izola.

Poleg zborovskih skladb je pisal tudi orkestrske skladbe, komorno glasbo, solistično glasbo za instrumente in glasove, kantate in opero. Njegova glasba je v repertoarju mešanih, moških in ženskih zborov še vedno dobro zastopana. Njegovo življenje je bilo posvečeno zborovski glasbi in poučevanju. Vrabec je bil odličen zborovski pedagog in je zbor pogosto označeval kot "ljudski konservatorij", tj. kraj, kjer se lahko tudi tisti, ki niso imeli dostopa do formalne glasbene izobrazbe, približajo glasbi, spoznajo njene skrivnosti in delujejo kot posrednik med skladateljem in občinstvom.

Njegov zborovski opus obsega 294 znanih skladb: 3 za otroški zbor, 23 za mladinski zbor, 10 za ženski zbor, 42 za moški zbor in 111 za mešani zbor (devet v italijanščini). Poleg tega: 21 skladb za sopran, alt in klavir ter 3 skladbe za solista, mešani zbor in klavir. Sakralna produkcija vključuje tudi: 12 skladb za različne zasedbe, 57 priredb popularnih tem, 5 maš in skladbe za vokalni kvartet. Objektivno težavo predstavlja datacija večine skladb, saj jih avtor le redko datira.

USTVARJANJE

Njegova pot je zelo osebna, sestavljena iz vztrajnega študija kontrapunkta in obsesivne pozornosti do podrobnosti. Vrabec je vedno prepoznaven, njegov glasbeni jezik je zelo raznolik in vključuje tako skladbe iz ustnega izročila kot tudi skladbe velike kompleksnosti ali pa izjemno preproste elaboracije. Glavne značilnosti so skrbni melodični in harmonski razvoj, uporaba kromatičnih elementov, tesna povezanost med besedilom in glasbo ter ritmična raznolikost. Je tudi odličen poznavalec glasu, ki ga vedno spoštuje in zgledno uporablja, kar je posledica dolgoletnih dirigentskih izkušenj z vokalnimi skupinami različnih kakovosti, od povprečnih do odličnih. Med njimi velja omeniti še danes delujoč mešani pevski zbor "Jacobus Gallus", ki ga je ustanovil in vodil med letoma 1960 in 1975 ter dosegal odlične rezultate na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Med njegovimi stvaritvami na zborovskem področju so skladbe, ki so še danes med najbolj izvajanimi in so del repertoarja skorajda vsakega slovenskega pevca. Poleg skladb v slovenščini je Vrabec pisal tudi v italijanščini, srbščini in hrvaščini ter latinščini.

ŽIVLJENJE

Ubalc Vrabec je imel razgibano življenje, zlasti v mladosti, ko je moral tako kot številni drugi Slovenci v Italiji bežati pred fašističnim preganjanjem in umakniti najprej v nekdanjo Jugoslavijo in nato v Argentino.

Leta 1918 se je začel učiti violino pri Karlu Mahkotu, nato pri Franu Topiču in pozneje pri Avgustu Ivančiču na "Glasbeni matici" v Trstu, ki se je takrat nahajala v "Narodnem domu" na ul. Filzi, in so ga dve leti pozneje zažgali fašistični škvadristi. Kasneje se je učil tudi klavir pri Viktorju Šoncu in Vasiliju Mirku, ki je bil tudi njegov prvi učitelj harmonije in kompozicije. V dvajsetih letih 20. stoletja je fašistična vihra poleg Narodnega doma požgala tudi številne slovenske ustanove in društva; Vrabec se je vpisal na konservatorij "G. Verdi" v Trstu, kjer je pri Vitu Leviju študiral violino in kompozicijo. V teh letih je začel poučevati violino. Igral je v amaterskem orkestru 'Filarmonica Triestina', ki ga je vodil Avgust Jankovič, in sodeloval z orkestrom gledališča 'Giuseppe Verdi'. V tem obdobju se je začel ukvarjati tudi z zborovsko glasbo. Leta 1929 je na bolonjskem konservatoriju diplomiral iz violine

Istega leta se je poročil z Emo Gombač in se zaradi naraščajočega protislovanskega nasilja izselil v Argentino. Izgon je bil kratkotrajen: Vrabec, ki ni bil naklonjen kompromisom, ni odobraval metod in mentalitete ljudi, s katerimi je prišel v stik. Po njegovih besedah niso bile drugačne od metod fašistov, zato se je po dveh letih vrnil v Evropo. Kot mnogi drugi primorski intelektualci se je zatekel v Maribor, kamor sta emigrirala tudi Karol Pahor in Vasilij Mirk: slednji mu je med letoma 1931 in 1941 priskrbel službo pri "Glasbeni matici Maribor". Ko je Vrabec leta 1941 izvedel, da ga iščejo nacisti, se je preselil v Ljubljano, kjer je izvedel, da ga iščejo tudi fašisti. Vrnil se je v Trst, kjer je po zaslugi Vita Levija dobil delo v "Casa musicale Giuliana", kjer je bil zaposlen do konca vojne. Leta 1942 se je pridružil OF kot kulturni referent pod psevdonimom Miha.

Vrabec je v letih fašizma na skrivaj vodil različne zbore (otroške, mladinske, moške in ženske) in za svoje pevce pisal različne vrste pesmi, od partizanskih do avtorskih. Leta 1945 je ustanovil vokalno skupino, najprej s petimi, nato pa s 14 člani, to je bil Komorni zbor, za katerega je napisal številne skladbe, ki se še danes pogosto izvajajo, med njimi: Slovenska pesem, Veter (na besedilo Srečka Kosovela), Polka je ukazana, Zapuščena, Bratci veseli in številne druge. Zbor je bil ustanovljen za obogatitev glasbenega sporeda Programov v slovenskem jeziku Deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino - Radio Trst A. V povojnem obdobju je napisal tudi številne orkestrske skladbe: simfonično pesnitev "Le vkup uboga gmajna", simfonijo Škocjanske jame ter dve kantati: Zaljubljeno morje in Dve sestri ter Veselo simfonijo. Dejavnost Komornega zbora se je pod novim imenom "Jacobus Gallus" nadaljevala leta 1960. V tistih letih je zbor zmagal na tekmovanju "Antonio Illersberg" v Vidmu, leta 1963 in 1964 pa še na tekmovanju "Seghizzi" v Gorici, kjer je zasedel tretje in drugo mesto. Zbor "Jacobus Gallus" je leta 1975 prenehal delovati, leta 1991 pa ga je ponovno ustanovil maestro Stojan Kuret.

SLOG

Na Vrabčev slog vplivajo različni avtorji, predvsem Vito Levi, pa tudi avtorji, katerih partiture je Vrabec posedoval. Med njegovimi najljubšimi skladatelji so Wagner, Musorgski, Rachmaninov, Glinka, Di Lasso, Gallus, Palestrina ter najljubša Bach in Beethoven. Med sodobnimi slovenskimi skladatelji ima rad Lebiča in Lajovica, ceni pa tudi srbskega S. S. Mokranjaca. Vrabec je obrtnik, izviren in deloma moderen v svojem pisanju, vendar še vedno zasidran v tonaliteti. Ne mara nove atonalne glasbe in serialnosti ter nasprotuje tistim, ki: "... poskušajo dokazati svoj progresivizem tako, da šokirajo poslušalce z nepovezanim ropotanjem in nadležnimi zvoki ... Uporabiti je mogoče vse, konsonance in disonance, diatonične in kromatične lestvice, če le imajo funkcijo v skladateljevii zamisli". Izogiba se konformizmu in ceni izvirnost. Njegove skladbe so izredno ritmično bogate; pogosto sta prisotna poliritem in polimetrija, kontrapunkt pa je za Vrabca nepogrešljiva, skoraj vsakodnevna vaja.

Glej tudi

• seznam slovenskih skladateljev
• seznam slovenskih violinistov
• seznam slovenskih zborovodij