Turovska kneževina
Turovsko-Pinska kneževina | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 10. stoletje–14. stoletje | |||||||||
 Turovsko-Pinska kneževina leta 1237 | |||||||||
| Status | kneževina | ||||||||
| Glavno mesto | Turov Pinsk | ||||||||
| Skupni jeziki | stara vzhodna slovanščina | ||||||||
| Religija | pravoslavje | ||||||||
| Vlada | monarhija | ||||||||
| knez Turova | |||||||||
• 950–980 | Tur[a] | ||||||||
| Zakonodajalec | veče | ||||||||
| Zgodovina | |||||||||
• ustanovitev | 10. stoletje | ||||||||
• vključitev v Veliko litovsko kneževino | 14. stoletje | ||||||||
| |||||||||
Turovska kneževina, kasneje imenovana Turovsko-Pinska kneževina (belorusko: Турава-Пінскае княства, romanizirano: Turava-Pinskaje kniastva; rusko: Турово-Пинское княжество, romanizirano: Turovo-Pinskoye knyazhestvo; ukrajinsko: Турово-Пінське князівство, romanizirano: Turovo-Pins'ke knyazivstvo), znana tudi kot Turovska Rusija,[1] je bila srednjeveška kneževina Kijevske Rusije na ozemlju današnje Belorusije in severne Ukrajine. Turovski knezi so v začetku 10. in 11. stoletja pogosto služili kot veliki kijevski knezi. Njeno glavno mesto je bil Turov (Turaŭ), druga pomembna mesta pa so bila Pinsk, Mazir, Sluck, Luck, Brest in Volodimir.
Do 12. stoletja je bila kneževina zelo tesno povezana s Kijevsko-Volinsko kneževino. Kasneje je bila za kratek čas priključena Gališko-Volinski kneževini in do mongolske invazije uživala visoko raven avtonomije. V 14. stoletju je postala del Velike litovske kneževine.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Turovska kneževina izvira predvsem iz plemena Dregovičev in delno Drevljanov. Čeprav okoliščine njenega nastanka niso jasne, je omenjena v Zgodovini minulih let in je obstajala že leta 980. Po legendi je mesto Turov, prvič omenjeno leta 980, okoli leta 950 ustanovil varjaški knez Tur, brat Rogvoloda, prvega v kronikah omenjenega kneza Polocka.[2]
Kijevska kneževina
[uredi | uredi kodo]V času Vladimirja Velikega (980–1015) je mesto Turov in njegova neposredna okolica postala del Kijevske Rusije. Okoli leta 988 je Vladimir svojega osemletnega sina Svjatopolka I. Kijevskega imenoval za turovskega kneza. Kasneje je Vladimir Svjatopolka zaprl zaradi načrtovanja upora. Malo pred Vladimirjevo smrtjo je bil Svjatopolk osvobojen in po Vladimirjevi smrti postal veliki knez Kijevske Rusije.
Izjaslaviči
[uredi | uredi kodo]V nizo treh bitk med letoma 1016 in 1018 je Jaroslav Modri strmoglavil svojega starejšega brata Svjatopolka I. in sam postal veliki knez Kijevske Rusije. Okoli leta 1042 ali 1043 je Jaroslav poročil svojega najstarejšega sina Izjaslava s sestro poljskega kralja Kazimirja I. in ga imenoval za kneza Turova in Pinska. Leta 1054 je Izjaslav postal veliki kijevski knez z nestanovitno vladavino.
Po Izjaslavovi smrti leta 1078 je njegov brat in novi veliki knez Vsevolod I. Kijevski imenoval Izjaslavovega najstarejšega sina Jaropolka Izjaslaviča za kneza Volinije in Turova. Leta 1084 so Rostislaviči, vladarji sosednje Galicije (Haliča), poskušali zavzeti del Jaropolkove kneževine, vendar sta Jaropolk in Vsevolodov sin Vladimir Monomah premagala napadalce. Jaropolk se je na kratko uprl velikemu knezu Vsevolodu, bil ponovno postavljen na prestol in leta 1087 umorjen, verjetno s strani Rostislavičev.
Nasprotovanje Vladimirju Monomahu
[uredi | uredi kodo]Turovska kneževina je prešla v roke njegovega mlajšega brata Svjatopolka II., ki je upravljal Novgorodsko kneževino. Ko je Svjatopolk II. postal veliki kijevski knez, je Turovsko kneževino predal svojemu nečaku, Jaropolkovemu sinu Vjačeslavu. Kasneje je Svjatopolk dal Volodimir-Volinski in Brest svojima sinovoma Jaroslavu oziroma Mstislavu. Kot veliki knez je Svjatopolk poskušal premagati uporniške Rostislaviče, ki so se dobro uveljavili v Gališki kneževini, vendar so bili njegovi poskusi precej neuspešni. Leta 1100 je Turovska kneževina prešla v roke Jaroslava Svjatopolkoviča, ki je vladal tako Turovski kot Volinski kneževini. Med drugim sporom med turovskim knezom in velikim kijevskim knezom je bil Jaroslav leta 1118 odstavljen. Turovska kneževina je nato prešla v roke Svjatopolkovega drugega sina Brjačislava, Volinija pa je bila dana Romanu, sinu Vladimirja Monomaha.
Ljubeški koncil leta 1097 je spremenil sistem imenovanja knezov, tako da je kneževina postala patrimonialna država.
Obnovitev kneževine
[uredi | uredi kodo]Po smrti Brjačislava Vladimirja je Vladimir Monomah dal Turovsko kneževino svojemu sinu Vjačeslavu Monomahoviču, ki jo je s prekinitvami obdržal do sredine 12. stoletja. Okoli leta 1150 je Turov pripadel Andreju Bogoljubskemu in Borisu Jurjeviču, potomcema Jurija Dolgorokega. Nazadnje je Jurij Dolgoroki leta 1162 kneževino vrnil Juriju Jaroslaviču, enemu od Izjaslavičev in vnuku Svjatopolka II. Kijevskega, ki je pridobil popolno neodvisnost od Kijevske Rusije. Kneževina je bila zatem vse bolj razdeljena med več sinov kneza Jurija. Ustanovljena je bila delno neodvisna Pinška kneževina. Turovska vojska je skupaj s smolensko leta 1223 sodelovala v bitki na Kalki.
Propad
[uredi | uredi kodo].svg)
V začetku 13. stoletja je Turovska kneževina postala odvisna od Gališko-Volinske kneževine. Da bi se osvobodili te odvisnosti, so turovski knezi vse bolj sodelovali z Veliko litovsko kneževino. V začetku 14. stoletja se je Turovska kneževina nenasilno pridružila Veliki litovski kneževini. Takrat je v Pinsku že vladal Gediminasov sin Narimunt, medtem ko sta v Turovu in Haradoku še vedno vladala Rjurika. Kasneje je ozemlje Turovske kneževine postalo del Brestlitovskega, Novogrodskega in Minskega vojvodstva.
Knezi
[uredi | uredi kodo]Turovski knezi
[uredi | uredi kodo]- Svjatopolk I. Prekleti (980-1019)
- Izjaslaviči
- Izjaslav I. (okoli 1045-1078)
- Jaropolk Peter (1078–1087)
- Svjatopolk II. (1087–1094)
- Vjačeslav Jaropolkovič (1094-1104/1105)
- Smolenski Monomahi
- Vjačeslav Monomahovič (1125–1132)
- Izjaslav II. Monomahovič (1133–1134)
- Vjačeslav Monomahovič (1134–1141)
- Vjačeslav Monomahovič (1142–1146)
- ?
- Dolgoroki
- Andrej Bogoljubski (1150–1151)
- ?
- Boris I. (1155–1157)
- Jurjeviči (veja Izjaslavičev)
- Jurij Jaroslavovič (1157–1167)
- Ivan Yurjevič (1167–1190)
- Gleb (1190–1195)
- Ivan JUrjevič (1195–1207)
- Rostislav Glebovič (1207–1228)
- ?
- Jurij Volodimirovič (?-1292)
- Dmitrij Jurjevič (1292-)
- Danila Dmitrovič (?-pred 1366)
Pinski knezi
[uredi | uredi kodo]- Jurjeviči (veja Izjaslavičev)
- Jaroslav Jurjevič (-1184-)
- Volodimir Glebovič (-1228-)
- Rostislav Volodimirovič (-1242-)
- Fjodor Volodimirovič (-1262-)
- Jurij Volodimirovič (-1292)
- Demid Volodimirovič (1292-to 1292)
- Jaroslav Jurjevič (do 1292-)
- Jurij Dimitrijevič
- Gediminas (1320- ?)
- Narimantas (1340–1348)
- Mihail Glebovič Narimuntovič (1348-?)
- Vasilij Mihajlovič Narimuntovič (14. stoletje)
- Jurij Nos Vasiljevič Narimuntovič (pred 1398-po 1410)
- Jurij Semenovič (pred 1440-po 1471)
- Marija Olelkovič (1471–1501)
- Vasilij Olelkovič (1480–1495)
- Fjodor Ivanovič Jaroslavič (1501–1521)
Klecki knezi
[uredi | uredi kodo]- Jurjeviči (veja Izjaslavičev)
- Vjačeslav Jaroslavič (1127- ?)
- ?
- Mihael Zigmuntovič (1442–1452)
Slucko-Kopilski knezi
[uredi | uredi kodo]- Jaroslav Izjaslavovič ? (1148)
- Svjatoslav Olegovič (1148–1162
- Volodimir Mstislavovič (1162–1164) ?
- ?
- Volodimir Olgjerdovič (1395–1398)
- Aleksandr Olelko (1398–1454)
- Mihail Olelkovič (1454-1470/1481)
- Simeon I. Olelkovič (1481–1505)
- Jurij I. Olelkovič (1505–1542)
- Simeon II. Olelkovič (1542–1560)
- Jurij II. Olelkovič (1560–1572)
- Jurij III. Olelkovič (1572–1586)
Dubrovicijski knezi
[uredi | uredi kodo]- Ivan Jurjevič (1166–1182) ?
- Gleb Jurjevič (1182–1190)
- Aleksandr Glebovič (1190–1223)
Opomba
[uredi | uredi kodo]- ↑ Tur bi lahko bil mitski ustanovitelj, ker je samo bežno omenjen samo v Zgodovini minulih let za leto 980
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Jan Tyszkiewicz (2015): The stronghold in Sypniewo from the 10th–11th century[mrtva povezava]. str. 295
- ↑ Franklin, Simon; Shepard, Jonathan (2014). The Emergence of Rus 750-1200. Longman History of Russia. Routledge. ISBN 9781317872245.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Primary Chronicle
- Ermolovich M.I., Ancient Belarus - Polotsk and Novogrudskii period, 1990 (Ермаловіч М. І. Старажытная Беларусь. Полацкі і Навагародскі перыяд. Мн., 1990.) (belorusko)
- Saganovich G., Outline of the History of Belarus from antiquity to the end of 18th century (Сагановіч Г. Нарыс гісторыі Беларусі ад старажытнасці да канца XVIII ст. Мн., 2001.) (belorusko)
- Mykhailo Hrushevsky. "History of Ukraine-Rus". Vol.2 Ch.4 (page 5) (ukrajinsko)