Pojdi na vsebino

Turkmančajski mirovni sporazum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Turkmančajski mirovni sporazum
Podpisovanje sporazuma
Datum podpisa22. februar 1828
LokacijaTurkmančaj, Kadžarsko cesarstvo, Iran
Podpisniki
Jeziki

Turkmančajski mirovni sporazum (perzijsko احدنامه تركمانčای, latinizirano: Ahdnāme-ye Torkmânčây, rusko Туркманчайский договор, latinizirano: Turkmančajskij dogovor) je bil sporazum med Kadžarskim Iranom in Ruskim carstvom, s katerim se je zaključila rusko-perzijska vojna 1826–1828. Sporazum je bil drugi v nizu sporazumov med omenjenima državama, ki je prisilil Iran, da popustil ali priznal rusko oblast na ozemljih, ki so bila prej del Velikega Irana.[1][2]

Prvi v nizu sporazumov je bil Gulistanski mirovni sporazum iz leta 1813, zadnji pa Ahalski mirovni sporazum iz leta 1881.

Sporazum je bil podpisan 21. februarja 1828 (5. ša'ban 1243) v Turkmančaju, vasi med Tabrizom in Teheranom.[3] S sporazumom je Iran prepustil Rusiji več območij na južnem Kavkazu: Erevanski kanat, Nahčevanski kanat in preostanek Tališkega kanata. Meja med Rusijo in Perzijo je bila postavljena na reki Aras. Na tem ozemlju so zdaj Armenija, jug Azerbajdžanske republike, Nahčevan in provinca Iğdır, ki je zdaj del Turčije.

Sporazum sta za Iran podpisala prestolonaslednik Abas Mirza in Alah-Jar Kan Asaf al-Daula, kancler šaha Fath Alija, za Rusijo pa general Ivan Fjodorovič Paskevič. Podobno kot Gulistanski sporazum iz leta 1813 je bil tudi ta sporazum Iranu vsiljen po ruski vojaški zmagi. Paskevič je Irancem zagrozil, da bo v petih dneh zasedel Teheran, če sporazum ne bo podpisan.

Po podpisu tega in Gulistanskega sporazuma je Rusija dokončala osvajanje kavkaških ozemelj Kadžarskega Irana. Severno od reke Aras je Iran do okupacije Rusije v 19. stoletju posedoval ozemlja sedanje Gruzije, Azerbajdžana, Armenije in Severnokavkaške republike Dagestan.[4][5][6][7][8][9]

Nekdanja iranska ozemlja so bila pod rusko in kasneje sovjetsko oblastjo približno 180 let. Dagestan je še danes konstitutivna republika v Ruski federaciji. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so se osamosvojile tri ločene države, ki obsegajo večino ozemlja, pridobljenega z Gulistanskim in Turkmajčajskim sporazumom: Gruzija, Azerbajdžan in Armenija.

Določbe

[uredi | uredi kodo]
Iranci v Tabrizu plačujejo odškodnino
Turkmančajski top,zdaj v Vojaškem muzeju Teherana

Sporazum je med drugimi vseboval tudi naslednje določbe:[10][11]

  • 4. člen: Iran mora Rusiji odstopiti Erevanski kanat (večji del današnje osrednje Armenije), Nahčevanski kanat (večji del današnje Nahčevanske avtonomne republike Azerbajdžan), Tališki kanat (jugovzhodni Azerbajdžan) ter regiji Ordubad in Mughan (zdaj del Azerbajdžana) in potrditi koncesije, dane Rusiji v Gulistanskim sporazumom.
  • 6. člen: Iran se obvezuje Rusiji plačati 10 korurjev v zlatu ali 20 milijonov srebrnih rubljev (v valuti iz leta 1828).
  • 7. člen: Rusija se obvezuje, da bo po smrti šaha Fath Alija podprla Abasa Mirzo kot prestolonasledniku Irana. Klavzula je postala sporna, ker je Abas Mirza umrl pred šahom Fath Alijem.
  • 8. člen: Iranske ladje nimajo več pravice svobodne plovbe po Kaspijskem jezeru in ob obalah, ki so bile podeljene Rusiji.
  • Iran mora ruskim podanikom v Iranu priznala kapitulacijske pravice.
  • 10. člen: Rusija dobi pravico pošiljati konzularne odposlance kamor koli v Iranu.
  • 10. člen: obe strani sprejmeta trgovinske sporazume s podrobnimi pogoji.
  • 13. člen: obe strani si izmenjata vojne ujetnike.
Spominski medalji "Turkmenčajski sporazum"; Zgodovinski muzej Azerbajdžana, Baku
  • Iran se mora uradno opravičiti za kršitev svojih obveznosti iz Gulistanskega sporazuma.
  • 15. člen: Šah Fath Ali Šah se obvezuje, da ne bo obtožil ali preganjal nobenega prebivalca ali uradnika v Iranskem Azerbajdžanu za kakršno koli dejanje, izvršeno med vojno ali med začasno oblastjo ruske vojske. Vsi prebivalci omenjenega okrožja dobijo pravico, da se lahko v enem letu preselijo iz perzijskih okrožij v ruska okrožja.
  • 15. člen je predvideval preselitev Armencev iz Iranskega Azerbajdžana na Kavkaz. Vključeval je tudi popolno osvoboditev Armencev, ki jih je Iran ujel od leta 1795 do 1804.[12] Priseljenci iz Irana naj bi nadomestili 20.000 Armencev, ki so se med letoma 1795 in 1827 preselili v Gruzijo.[13]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Baddeley, John (1908). The Russian Conquest of the Caucasus. London: Longman, Green and Co. str. 90.
  2. ↑ Adle, Chahryar (2005). History of Civilizations of Central Asia: Towards the contemporary period: from the mid-nineteenth to the end of the twentieth century. UNESCO. str. 470–477. ISBN 9789231039850.
  3. ↑ Simon, Payaslian (2008). The History of Armenia: From the Origins to the Present. Palgrave Macmillan. str. 111–112. ISBN 978-0-230-60858-0. OCLC 1132426878.
  4. ↑ Swietochowski, Tadeusz (1995). Russia and Azerbaijan: A Borderland in Transition. Columbia University Press. str. 69, 133. ISBN 978-0-231-07068-3.
  5. ↑ L. Batalden, Sandra (1997). The newly independent states of Eurasia: handbook of former Soviet republics. Greenwood Publishing Group. str. 98. ISBN 978-0-89774-940-4.
  6. ↑ E. Ebel, Robert, Menon, Rajan (2000). Energy and conflict in Central Asia and the Caucasus. Rowman & Littlefield. str. 181. ISBN 978-0-7425-0063-1.
  7. ↑ Andreeva, Elena (2010). Russia and Iran in the great game: travelogues and orientalism (reprint izd.). Taylor & Francis. str. 6. ISBN 978-0-415-78153-4.
  8. ↑ Çiçek, Kemal, Kuran, Ercüment (2000). The Great Ottoman-Turkish Civilisation. University of Michigan. ISBN 978-975-6782-18-7.
  9. ↑ Ernest Meyer, Karl, Blair Brysac, Shareen (2006). Tournament of Shadows: The Great Game and the Race for Empire in Central Asia. Basic Books. str. 66. ISBN 978-0-465-04576-1.[mrtva povezava]
  10. ↑ English translation https://karabakh.org/treaties/turkmenchay-treaty/
  11. ↑ Russian translation https://www.hist.msu.ru/ER/Etext/FOREIGN/turkman.htm
  12. ↑ »ФЭБ: Грибоедов. Записка о переселении армян из Персии в наши области. — 1917 (текст)«. feb-web.ru. Pridobljeno 2. januarja 2023.
  13. ↑ George Bournoutian. "The Politics of Demography: Misuse of Sources on the Armenian Population of Mountainous Karabakh." Journal of the Society for Armenian Studies, (1996, 1997 [1999]), str. 103.

Vira

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Turkmančajski_mirovni_sporazum&oldid=6309645«