Pojdi na vsebino

Turan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Iran in Turan v njegovem približnem obsegu na zemljevidu iz leta 1843

Turan (perzijsko توران DMG Tūrān) se je v iranski mitologiji nanašal na srednjeazijsko regijo severovzhodno od Ērāna (Iran), v tem kontekstu razumljeno kot naselje in oblast starodavne Perzije. Izraz se je v pozni antiki uporabljal v kontekstu ideologije vladavine Sasanidskega cesarstva.

Izraz Turan, ki dobesedno pomeni "[Dežela] Tura", sina šestega mitskega prvobitnega kralja Ferejduna,[1] se je v Šahnami uprabljal za označevanje dežele Neirancev (Aniran) onkraj reke Oxus (Amu Darja).

Izraz Turan se je v islamskem obdobju nanašal tudi na regijo v Beludžistan .

Turan kot nasprotnik Irancev v zgodovinskih časih in kot politično-ideološki koncept

[uredi | uredi kodo]

V starodavni perzijski misli je poleg Ērāna (Iran) obstajal tudi Anērān (Neiran), dežela Neirancev. Oba izraza se v Avesti pojavljata kot Airja oziroma Anairja. Izraz Iran in Neiran so v pozni antiki skovali kralji Sasanidskega cesarstva. Trdili so, da so v svojem cesarstvu Ērānšāhr pod svojo oblastjo združili ves civiliziran svet. To ni pomenilo, da je treba Neiran podjarmiti, temveč da mora Neiran priznati prevlado Ērāna. Ta politična ideologija je nenazadnje služila tudi kot podlaga za zahteve sasanidskih kraljev po oblasti.[2]

Ime Turan, ki se je pojavilo v sasanidskem obdobju, je za poznejše Perzijce pomenilo barbarska območja, naseljena s tradicionalni sovražniki Irana. V okviru sasanidskega koncepta imperija je bil svet razdeljen na tri dele: poleg Irana je na zahodu obstajal Hrōm/Rūm (Rim, se pravi Rimsko cesarstvo), na severovzhodu v Transoksanji pa Turan, dežela divjih nomadov, s katerimi naj bi se borili perzijski kralji. Sasanidski cesarji so se pogosto vojskovali na severovzhodni meji cesarstva, najprej proti Kušanom in nato proti nomadskim napadalcem. Znanstveniki nove nasprotnike, ki so se pojavljali od sredine 4. stoletja naprej, imenujejo Iranski Huni, ki pa nimajo neposredne povezave s Huni na zahodu. Ti novi nasprotniki se niso omejili le na plenilske napade, temveč so vzpostavili bolj ali manj trdne vplivne sfere.[3] Izkazali so se za trdovratne nasprotnike perzijskih vladarjev, saj so se za zagotovljenje oblasti zanašali na iranske institucije.[4]

Sasanidi niso utrpeli le ozemeljskih izgub. Zlasti Heftaliti so se celo vmešavali v notranje boje za oblast v Perziji, kralj Peroz I. pa je leta 484 v bitki proti njim padel. V tem kontekstu so se Sasanidi soočali s strateško dilemo, saj so morali zavarovati svojo severovzhodno mejo in se hkrati soočati s še močnejšim nasprotnikom na zahodu: Rimskim cesarstvom.[5] Sasanidi so morali paziti na zaščito svoje severovzhodne meje tudi po padcu Heftalitskega cesarstva okoli leta 560, saj so zdaj tam mejili na veliko večje Gokturško cesarstvo.

Ime Turan verjetno izvira iz starejših izročil. V Avesti, svetem spisu zaratustrcev, se pojavljata izraza Tur in Tuirja. Nanašata se na Turance, zaklete nomadske sovražnike zaratustrske Arje.[6] V poznejšem perzijskem izročilu se zdi, da se je izraz Turan, domnevno izpeljan iz prejšnjega, uporabljal tudi za druge, spreminjajoče se nasprotnike Irana, zlasti za različne nomadske nasprotnike onkraj Amu Darje.[7] Za poznoantične Perzijce z njihovo razvito civilizacijo je Turan s svojimi sovražnimi nomadskimi plemeni postal antiteza. Zdi se, da so različna mitsko-zgodovinska besedila nastala na sasanidskem dvoru zavestno, da bi poudarila manjvrednost tega sovražnega sveta.[8]

Za perzijske kralje pozne antike je bila njihova osrednja naloga obramba njihovega imperija, razumljenega kot civilizirani svet, pred barbarskim zunanjim svetom. V tem kontekstu je imela pomembno vlogo sasanidska ideologija vladavine. Od ahemenidskega obdobja je bil obzidan vrt, staroperzijsko paridaida, razumljen kot zemeljski raj,[9] Motiv zaščitenega vrta je Sasanidom služil kot simbol varovanja imperija pred zunanjimi grožnjami. Sasanidi so aktivno nadzirali meje.[10]

V islamskem obdobju je perzijski filozof Firduzi v svojem monumentalnem epu Šahname (Knjiga kraljev) uporabil izraz Turan, pri čemer se je delno opiral na sasanidske vire, kot so prevodi sasanidske Knjige gospodarjev (Xwaday-namag). V tem kontekstu so na njegovo delo očitno vplivale starejše sasanidske ideje.[11] Za Firduzija je bil Turan antiteza Irana, Turanci pa dedni sovražniki Perzijcev in sovražniki miru. Firduzijevo mnenje bi lahko bilo tudi rezultat njegovih lastnih izkušenj zaradi prisotnosti Turkov v sosednji srednjeazijski regiji.[12]

Bitka med vojskama Irancev in Turancev pod vodstvom Kaj-Kozrava in Afrasijaba; ilustracija v timuridski Šahnami iz leta 1430

Firduzi je v svojo epsko pesnitev, ki je pripovedovala o boju med Iranom in Turanom, vključil številne starejše, z legendami okrašene zgodbe. Po legendi je šah Ferejdun svet razdelil med svoje tri sinove Iraja, Salma in Tura. Iraj je prejel Iran, srce cesarstva, Salm pa zahod, vključno z Anatolijo. Tur je prejel vso deželo onkraj Oksa (Amu Darja), ki se je od takrat naprej imenovala Turan:

"Potem je dal Tur Turanu,
in ga postavil za gospodarja Turkov in Činov."
– Firduzi, Šahname[13]

Za najbolj znanega med turanskimi kralji velja avestski lik Afrasiab (perzijsko ,فراسياب; avestsko Fraŋrasyan, srednjeperzijsko Frāsiyāv), sin Pešenga.[1] Boj med Iranom kot deželo plemičev in Turanom kot deželo mogočnih je bil pomemben del iranske mitologije.

Turan kot pradomovina turških ljudstev

[uredi | uredi kodo]

Naziv Turan se danes nanaša na prvotno območje naselitve turških ljudstev v Srednji Aziji. Beseda ima panturški ideološki prizvok, ker označuje državo, ki jo simbolizira kızıl elma (rdeče jabolko, lahko tudi zlato jabolko), v kateri naj bi bili združeni vsi Turki sveta (mit o turškem narodnem izvoru).[14] Drugo ime za območja naselitve turških ljudstev je Turkestan.

Ime pokrajine

[uredi | uredi kodo]

Ime Turan se nanaša tudi na nedostopno gorato območje v vzhodno-osrednjem Beludžistanu, ki so ga islamski geografi in zgodovinarji opisali zlasti v 10. stoletju. Na jugu je mejilo na Makran, na vzhodu pa na Sind. Njegovo glavno mesto je bilo Kusdar (Quṣdār, današnji Khuzdar). Ime Turan lahko izhaja iz perzijskega izraza za "sovražno, neiransko ozemlje".[15] Po mnenju perzjsko-arabskega zgodovinarja al-Tabarija je Makran in Turan osvojil prvi sasanidski kralj Ardašir I. Kot del kalifata je politično razdrobljeni Turan, katerega prebivalci so bili islamizirani relativno pozno, pred padcem v roke Gaznavidov pripadal med drugim Safaridskemu cesarstvu.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Ehsan Yarshater: AFRĀSĪĀB. Encyclopædia Iranica. Zv. 1. Roudlege, New York 1989.
  2. ↑ Matthew P. Canepa. The Two Eyes of the Earth. Art and Ritual of Kingship between Rome and Sasanian Iran. Berkeley, 2009
  3. ↑ Khodadad Rezakhani. ReOrienting the Sasanians. East Iran in Late Antiquity. Edinburgh, 2017
  4. ↑ Richard Payne: The Making of Turan. The Fall and Transformation of the Iranian East in Late Antiquity. In: Journal of Late Antiquity 9, 2016, str. 11ff
  5. ↑ James Howard-Johnston: The Sasanian's Strategic Dilemma. V: Henning Börm, Josef Wiesehöfer (ur.): Commutatio et contentio. Studies in the Late Roman, Sasanian, and Early Islamic Near East. Düsseldorf 2010, str. 37–70.
  6. ↑ Mary Boyce. A History of Zoroastrianism. Zv. 1. Leiden/Köln 1975, str. 104ff
  7. ↑ Joseph Marquart: Eransahr. Berlin 1901, str. 155f
  8. ↑ Richard Payne: The Making of Turan. The Fall and Transformation of the Iranian East in Late Antiquity. V Journal of Late Antiquity 9 (2016): 27f
  9. ↑ Mehrdad Fakour: Garden I. Achaemenid Period. Encyclopaedia Iranica 10: 297 f
  10. ↑ Touraj Daryaee: If these Walls Could Speak. The Barrier of Alexander, Wall of Darband and Other Defensive Moats. V Stefano Pellò (ur.): Itineraries on the Edges of Iran. Benetke, 2016, str 82–86
  11. ↑ Richard Payne: The Making of Turan. The Fall and Transformation of the Iranian East in Late Antiquity. Journal of Late Antiquity 9 (2016): 27ff
  12. ↑ Daniel T. Potts: Nomadism in Iran. From Antiquity to the Modern Era. Oxford 2014, str. 171f
  13. ↑ Friedrich Rückert: Firdosi’s Königsbuch (Schahname) Sage I–XIII. Berlin 1890, str. 86
  14. ↑ Berna Pekesen: Panturkismus. Europäische Geschichte Online (EGO). Leibniz-Institut für Europäische Geschichte (IEG), Mainz 2014.
  15. ↑ Turan. Encyclopædia Iranica

Vira

[uredi | uredi kodo]
  • Douglas Haug. The Eastern Frontier. Limits of Empire in Late Antique and Early Medieval Central Asia. I.B. Tauris, London/New York 2019.
  • Richard Payne. The Making of Turan. The Fall and Transformation of the Iranian East in Late Antiquity. Journal of Late Antiquity 9 (2016): 4–41.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Turan&oldid=6630460«