Pojdi na vsebino

Tripoljsko-kukutenska kultura

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tripoljsko-kukutenska kultura
Druga imenatripoljska kultura, kukutenska kultura
Geografski obsegRomunija Romunija
Moldavija Moldavija
Ukrajina Ukrajina
Obdobjeneolitik in bakrena doba
Datumisredina 5. tisočletja pr. n. št. do leta 2650 pr. n. št.
Prednikbojansko-mariška kultura,
buško-dnestrska kultura
Naslednikjamnajska kultura

Tripoljsko-kukutenska kultura, tripoljska kultura ali kukutenska kultura je neolitsko-halkolitska kultura jugovzhodne Evrope, ki je trajala od okoli 5500 pr. n. št. do 2750 pr. n. št. Razširjena je bila od Karpatov do porečij Dnepra in Dnestra s središčem v sedanji Moldaviji. Pokrivala je precejšnje dele zahodne Ukrajine in severovzhodne Romunije in obsegala površino 350.000 km2. Razdalja od Brașova na jugozahodu do Kijeva na severovzhodu meri približno 500 km.[1][2]

Nenavaden vidik tripoljsko-kukutenske kulture je, da so svoja naselja po približno 60 do 80 letih bivanja v njih požgali.[3] Vzroki za požig so še vedno predmet razprav. Nekatera naselja so bila kasneje na istem mestu tudi večkrat znova zgrajena, pri čemer so ohranila obliko in orientacijo prejšnjih stavb. Najdišče Poduri v Romuniji je razkrilo trinajst bivalnih nivojev, zgrajenih v več stoletjih drug nad drugim.[3]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Bronastodobne kulture jugovzhodne Evrope z glavnimi arheološkimi najdišči

Tripoljsko-kukutenska kultura je cvetela na ozemlju današnje Moldavije, vzhodne in severovzhodne Romunije ter delov zahodne, srednje in južne Ukrajine. V Romuniji je na jugu segala do Donave od Železnih vrat do Črnega morja. Obsegala je osrednje Karpate ter ravnine, stepe in gozdne stepe na obeh straneh gora. Zgodovinsko jedro kulture je bilo porečje srednjega do zgornjega Dnestra (Podoljska planota).[2] Na tem ozemlju je bila Evropa od konca zadnje ledene dobe najtoplejša in najbolj vlažna in imela zato ugodne pogoje za kmetijstvo.

Od leta 2003 je bilo odkritih okoli 3000 kulturnih območij,[3] od majhnih vasi do velikih naselij z več sto hiš, obdanih z več jarki.[4]

Kronologija[uredi | uredi kodo]

Za romunsko kukutensko in ukrajinsko tripoljsko kulturo se uporabljata različni periodizaciji.

Kukuktenska shema, ki jo je predlagal nemški arheolog Hubert Schmidt leta 1932,[5] razlikuje tri obdobja: predkukutensko, kukutensko in horodištejsko–folteštijsko obdobje, ki so razdeljena na nekaj podobdobij.[6]

Prvo tripoljsko shemo je razvila Tatjana Sergejevna Passek leta 1949.[7] Razdelila jo je v glavne faze A, B in C s podfazami BI, BII, CI in CII. Shema je bila kasneje na osnovi novih odkritij posodobljena.[8](str.103)

Tripoljsko-kukutenska kultura kot celota se običajno deli na rano, srednje in kasno obdobje:

  • rano obdobje: 5800 do 5000 pr. n. št.
  • srednje obdobje: 5000 do 3500 pr. n. št.
  • kasno obdobje: 3500 do 3000 pr. n. št.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Pokrajina ob Dnestru v Ternopilski oblasti, Ukrajina

Tripoljsko-kukutenska kultura je bila v 2750 letih svojega obstoja dokaj stabilna in statična, vendar je doživela nekaj sprememb in imela nekaj skupnih značilnosti z drugimi neolitskimi družbami, vključno s:

  • skoraj neobstoječo socialno razslojenostjo,
  • pomanjkanjem političnih elit,
  • rudimentarnim gospodarstvom,
  • pastirstvom in samooskrbljenostjo.

Zgodnje družbe plemen lovcev in nabiralcev niso bile družbeno razslojene, v poznejših družbah bronaste dobe pa je bila razslojenost že opazna. Ustvarili so se poklici, vladajoče politične, verske in vojaške elite na eni strani in sloj revnih, zasužnjenih in lačnih na drugi. V tripoljsko-kukutenski kulturi družbena razslojenost ni bila zelo očitna.[9]

Bakreno orodje

Tako kot druge neolitske družbe tudi tripoljsko-kukutenska kultura skoraj ni imela delitve dela, čeprav so imela nekatera naselja do 15.000 prebivalcev in bila morda največja na svetu.[10] Za specializacijo dela ni nobenih dokazov. Vsaka družina je zase obdelovala svoja polja, lovila divjad in opravljala vsakdanja opravila. V nasprotju s splošnim prepričanjem so imele neolitske družbe obilo hrane in drugih virov.[2]

Povečano število najdenih predmetov iz poznega obdobja kaže, da se je družba takrat začela razvijati v bolj zapleten sistem.[11] Od približno 3000 pr. n. št. do 2750 pr. n. št. se je po vsej regiji začel pojavljati baker, s katerim se je trgovalo predvsem z družbami na Balkanu. Na vzhod ni prihajala samo bakrova ruda, ampak tudi bakrena orodja, orožja in drugi predmeti. Sprva primitivna trgovska mreža je postajala vse bolj zapletena in sčasoma nadomestila tripoljsko-kukutensko kulturo.[2]

Prehrana[uredi | uredi kodo]

Tripoljsko-kukutenska kultura je bila družba samooskrbnih kmetov. Kmetovanje je bil verjetno glavni poklic večine prebivalcev. Večino njihove prehrane so sestavljale žitarice. Pridelovali so pšenico, oves, , proso, ječmen in konopljo. Žito so verjetno mleli in pekli kot nekvašen kruh. Gojili so tudi grah in fižol, marelice, češnje in vinsko grozdje. Za proizvodnjo vina ni nobenega trdnega dokaza.[12] Nekaj najdb kaže, da so se morda ukvarjali tudi s čebelarstvom.[13]

Tripoljsko naselje na vrhu griča, Trinca-La Șanț, Moldavija

Ukvarjali so se tudi z živinorejo. Redili so predvsem govedo, prašiče, ovce in koze. Umetniške upodobitve živali kažejo, da se je vol uporabljal kot vprežna žival.[12] Upodobitve konj ne dokazujejo, da gre za udomačenega konja, čeprav so ga v tistem času že uporabljali za delovno žival in vir mesa.[14][15]

Prehrano je dopolnjeval lov s pastmi in orožjem, vključno z lokom in puščicami, sulico in kiji.[14] Lovili so predvsem jelenjad in srnjad, divje svinje, medvede in lisice.

Sol[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejše znane soline na svetu so v Poiani Slatinei, blizu vasi Lunca v Romuniji. Uporabljale so jih že starejše kulture od okoli leta 6500 pr. n. št.[16] Sol so pridobivali iz slane izvirske vode s kuhanjem v lončenih posodah.[17]

Oskrba s soljo je za največja naselja pomenila velik logistični problem. S spremembo prehrane z mesa in rib na žitarice, so morali ljudje v svojo prehrano vključiti dodatno sol. Sol je potrebovala tudi živina, saj se je mlečnost molznih živali ob pomanjkanju soli zelo zmanjšala. Ocenjuje se, da so ljudje in živali potrebovali od 36 do 100 ton soli letno. Sol so uvažali predvsem iz Karpatov in s črnomorske obale. Prevažali so jo verjetno predvsem po vodnih poteh. [18]

Tehnologija in materialna kultura[uredi | uredi kodo]

Tripoljsko-kukutenska kultura je znana po svojih značilnih naselbinah, arhitekturi, zapleteno okrašeni keramiki ter antropomorfnih in zoomorfnih figuricah. Na svojem vrhuncu je bila ena od tehnološko najnaprednejših družb na svetu v tistem času,[11] ki je razvila nove tehnike za proizvodnjo keramike, stanovanjsko gradnjo, kmetijstvo in proizvodnjo tkanih tekstilij, ki se niso ohranile in so znane samo posredno.

Naselja[uredi | uredi kodo]

3D model mega mesta Majdanecke, Ukrajina, okoli 3700 pr. n. št.[19]

Nekatera naselja v Ukrajini so bila morda večja od naselij v Sumeriji in zahodni Evropi. Naselje Talianki je imelo 15.000 prebivalcev in površino 335 hektarjev.[20]

Arheologi so med izkopavanji odkrili veliko artefaktov, ki so zdaj na ogled v muzejih Rusije, Ukrajine in Romunije. Manjše zbirke imajo tudi drugi muzeji v regiji.[9]

Naselja so bila občasno požgana in po 60-80 letih ponovno zgrajena. Vse zgradbe v naseljih so bile med seboj povezane v funkcionalno celoto. Gradile so se tri vrste hiš:

  • pletene hiše
  • hiše iz brun (ukrajinsko: площадки, ploščadki)
  • podzemne hiše, imenovane bordei.

Nekatere hiše so bile dvonadstropne in na zunanji strani okrašene z zapletenimi vrtinčastimi motivi okrasto rdeče barve. Večina hiš je imela slamnato streho in lesena tla, prekrita z ilovico.[20]

Keramika[uredi | uredi kodo]

Model lončarske peči

Večina tripoljsko-kukutenske keramike je izdelana ročno brez uporabe lončarskega vretena. Nekaj najdb kaže, da so uporabljali tudi enostavno počasno lončarsko vreteno, ki so ga sicer iznašli šele v železni dobi.[14]

Posoda je okrašena z vrtinčastimi in drugačnimi zapletenimi vzorci, včasih tudi z urezi. Najstarejši vzorci so zamolklo rjavi in beli. Kasneje so se za okrasje uporabljali železovi oksidi za rdeče odtenke, magnetit in jakobsit[22][23] za črne in kalcijev silikat za bele. Poleg mineralnih pigmentov so se uporabljali tudi pigmenti, pridobljeni iz organskih materialov, na primer iz kosti in lesa.[24]

V kasnem obdobju tripoljsko-kukutenske kulture so se začele uporabljati dvokomorne lončarske peči s kontrolirano atmosfero. V teh pečeh je bilo kurišče ločeno od prostora za žganje. Keramika se je žgala pri približno 900°C, s čimer se je doseglo bolj enakomerno in popolno žganje.[22]

Ko je proti koncu tripoljsko-kukutenske kulture postajal vse bolj dostopen baker, so se izkušnje žganja keramike prenesle v metalurgijo.

Tekstil[uredi | uredi kodo]

Uteži za statve

Tekstila iz tripoljsko-kukutenske kulture še niso odkrili, saj so takšne najdbe zaradi vlažnega podnebja tudi sicer zelo redke. Odtisi tekstila na keramiki in uteži s statev pa nekaj povedo o njihovih tkaninah.[25][26] Uteži so iz nekakovostne keramike in kažejo, da so bile s srednje težkih statev. [27]

Odtisi tekstila, najdeni v okolici Iașija, Romunija, kažejo, da so poznali tudi pletenje.[28]

Orodje in orožje[uredi | uredi kodo]

Kamnito orodje

Orodje in orožje je bilo izdelano iz obklesanega in poliranega kamna, kosti in rogov, kasneje iz bakra. Večina kamnitega orodja je bila izdelana iz lokalnega kremena, uporabljali pa so se tudi skril, jaspis in obsidian. Orodja so bila pritrjena na lesene ročaje, ki se niso ohranili.

Kolo

Nekateri raziskovalci menijo, da je tripoljsko-kukutenska kultura uporabljala voz s kolesi.[29] Med najdbami so samo figurice živali in skodelice na štirih kolesih, ki sodijo v prvo polovico 4. tisočletja pr. n. št., za katere se pogosto misli, da so bile otroške igrače. Figurice ne glede na to izražajo idejo, da bi se tovore lahko prevažalo na kolesih. Za rabo koles na pravih vozovih zaenkrat ni nobenega dokaza.[30]

Religija[uredi | uredi kodo]

Značilen kipec boginje, izdelan iz gline

V nekaterih skupnostih so arheologi odkrili stavbo, ki so jo prepoznali kot svetišče. V teh svetiščih so bili najdeni predmeti očitno verske narave, med njimi tudi taki, ki so bili tam zakopani namerno. Predmete navidezno verske narave so našli tudi v zasebnih hišah. Med njimi je veliko glinenih figuric in kipcev, ki naj bi zaščitili njihove lastnike.[8] Ženske figurice so postale znane kot boginje, vendar ta izraz ni nujno točen, saj kaže, da so jih uporabljali za različne namene.[8] Število najdenih tovrstnih kipcev je tako veliko, da jih posedujejo številni muzeji v vzhodni Evropi.

Eno od neodgovorjenih vprašanj, povezanih s tripoljsko-kukutensko kulturo, je majhno število artefaktov, povezanih s pogrebnimi obredi. Čeprav so arheologi raziskali zelo veliko naselij, so dokazi o pogrebni dejavnosti skoraj nevidni. Trenutno je edino znano tripoljsko najdišče, kjer so bili najdeni človeški ostanki iz prve polovice 4. tisočletja pr. n. št., jama Verteba v zhodni Ukrajini. Med najdbami so lobanje pogostejše od druge kosti, ostankov moških pa sploh niso našli.[31] Edini dokončni zaključek, ki ga je mogoče potegniti iz arheoloških dokazov, je, da v tripoljsko-kukutenski kulturi v veliki večini primerov trupel niso odlagali znotraj naselitvenega območja.[8](str.116)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »7,000 years ago, Neolithic optical art flourished – Technology & science – Science – DiscoveryNews.com«. NBC News. 22. september 2008. Arhivirano iz spletišča dne 24. decembra 2015. Pridobljeno 24. decembra 2015.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Mantu, Cornelia-Magda (2000). »Cucuteni–Tripolye cultural complex: relations and synchronisms with other contemporaneous cultures from the Black Sea area«. Studia Antiqua et Archaeologica. Iași, Romania: Iași University. VII: 267. OCLC 228808567. Arhivirano iz spletišča dne 11. julija 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 Monah, Dan (2005), »Religie si arta in cultura Cucuteni« [Religion and art in Cucuteni culture], v Dumitroaia, Gheorghe (ur.), Primul muzeu Cucuteni din Romania [The first Cucuteni museum for Romania], Bibliotheca memoriae antiquitatis XV (v romunščini), Piatra-Neamț, Romania: Editura Foton, str. 162–173, OCLC 319165024
  4. Mallory, J.P.; Adams, D.Q. (1997), Encyclopedia of Indo-European Culture, Chicago: Fitzroy Dearborn, OCLC 37931209
  5. Schmidt, Hubert (1932), Cucuteni in der oberen Moldau, Rumănien: die befestigte Siedlung mit bemalter Keramik von der Steinkupferzeit bis in die vollentwickelte Bronzezeit [Cucuteni in upper Moldova, Romania: the fortified settlement with painted pottery from the stone age to the copper age] (v nemščini), Berlin: W. de Gruyter, OCLC 4942033
  6. Lazarovici, Cornelia-Magda (2010). »New data regarding the chronology of the Pre-Cucuteni, Cucuteni and Horodiștea–Erbiceni cultures«. PANTA RHEI: Studies on the Chronology and Cultural Development of South-Eastern and Central Europe in Earlier Prehistory Presented to Juraj Pavúk on the Occasion of His 75th Birthday: 71–94.
  7. Passek, Tatiana Sergeyevna (1949), Periodizatsiia tripolʹskikh poseleniĭ, iii–ii tysiacheletie do n. ė. [Trypillia settlement periodization…], Materialy i issledovaniia po arkheologii SSSR (v ruščini), zv. 10, Moscow: Izd-vo Akademii nauk SSSR, OCLC 27000780, OL 22401126M
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 Bailey, Douglass W. (2005). Prehistoric figurines: representation and corporeality in the Neolithic. London; New York: Routledge. OCLC 56686499.
  9. 9,0 9,1 Khol, Philip L. (2002). "Archeological transformations: crossing the pastoral/agricultural bridge". Iranica Antiqua. Leiden: E.J. Brill. 37: 151–190. OCLC 60616426. Arhivirano iz izvirnika 17. julija 2011. Pridobljeno 21. novembra 2009.
  10. Chapman, John; Videiko, Mikhail Yu; Hale, Duncan; Gaydarska, Bisserka; Burdo, Natalia; Rassmann, Knut; Mischka, Carsten; Müller, Johannes; Korvin-Piotrovskiy, Aleksey (2014). »The Second Phase of the Trypillia Mega-Site Methodological Revolution: A New Research Agenda«. European Journal of Archaeology (v angleščini). 17 (3): 369–406. doi:10.1179/1461957114Y.0000000062. ISSN 1461-9571.
  11. 11,0 11,1 Mallory, J.P.; Adams, D.Q. (1997), Encyclopedia of Indo-European Culture, Chicago: Fitzroy Dearborn, OCLC 37931209.
  12. 12,0 12,1 Comșa, Eugen (1973). »Cultura plantelor în cursul epocii neolitice pe teritoriul României« [Cultivated plants of the Neolithic current epoch in Romanian territory]. Terra Nostra: Culegere de Materiale Privind Istoria Agriculturii în România (Our Earth: Selections from a Material Perspective of Agricultural History in Romania). Bucharest: Consiliul Superior al Agriculturii. 3: 243–252. OCLC 72954112.
  13. Crane, Eva (1999), The world history of beekeeping and honey hunting, New York: Routledge, str. 40–41, ISBN 0-415-92467-7, OCLC 41049690
  14. 14,0 14,1 14,2 Cucoș, Ștefan (1999). »Faza Cucuteni B în zona subcarpatică a Moldovei« [Cucuteni B period in the lower Carpathian region of Moldova]. Bibliotheca Memoriae Antiquitatis (BMA) (Memorial Library Antiquities) (v romunščini). Piatra Neamț, Romania: Muzeul de Istorie Piatra Neamț (Historical Museum Piatra Neamț). 6. OCLC 223302267. Arhivirano iz spletišča dne 9. oktobra 2010.
  15. Dergachev, Valentin A. (2002), »Two studies in defense of the migration concept«, v Boyle, Katherine V.; Renfrew, Colin; Levine, Marsha (ur.), Ancient Interactions: East and West in Eurasia, McDonald Institute monographs, Oxford: Oxbow Books, str. 93–112, ISBN 1-902937-19-8, OCLC 52221476, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2012
  16. Antiquity Vol 79 No 306 December 2005 The earliest salt production in the world: an early Neolithic exploitation in Poiana Slatinei-Lunca, Romania Olivier Weller & Gheorghe Dumitroaia Arhivirano 30 April 2011 na Wayback Machine.
  17. Andrei, Vasile. »Sarea, Timpul și Omul«. www.cimec.ro. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2009. Pridobljeno 6. maja 2018.
  18. Chapman, J; Gaydarska, Bisserka (2003). »The provision of salt to Tripolye mega-sites« (PDF). V Korvin-Piotrovsky, A; Kruts, V; Ryzhov, S M (ur.). Tripolye settlements-giants. The international symposium materials. Kiev: Institute of Archaeology. str. 203–211.
  19. Rassmann, Knut (2014). »High precision Tripolye settlement plans, demographic estimations and settlement organization«. Journal of Neolithic Archaeology. 16: 96–134. doi:10.12766/jna.2014.3.
  20. 20,0 20,1 Menotti, Francesco (2007), »The Tripolye house, a sacred and profane coexistence!«, WAC-6, 6th World Archaeological Congress (WAC6), Dublin, OCLC 368044032, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2014
  21. Gaydarska, Bisserka (Februar 2020). »Trypillia Megasites in Context: Independent Urban Development in Chalcolithic Eastern Europe«. Cambridge Archaeological Journal. 30 (1): 97–121. doi:10.1017/S0959774319000301. S2CID 208245898.
  22. 22,0 22,1 »Phase and chemical composition analysis of pigments used in Cucuteni Neolithic painted ceramics« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. maja 2011. Pridobljeno 17. januarja 2010. Phase and chemical composition analysis of pigments used in Cucuteni Neolithic painted ceramics. B. Constantinescu, R. Bugoi, E. Pantos, D. Popovici. Documenta Praehistorica XXXIV (2007).
  23. Investigation of Neolithic ceramic pigments using synchrotron radiation X-ray diffraction. Roxana Bugoi and Bogdan Constantinescu "Horia Hulubei" National Institute of Nuclear Physics and Engineering, 077125 Bucharest, Romania. Emmanuel Pantos CCLRC, Daresbury Laboratory, Warrington WA4 4AD, United Kingdom Dragomir Popovici National Museum of Romanian History, Bucharest, Romania
  24. Horia Hulubei National Institute for Physics and Nuclear Engineering Scientific report 2003–2004 Arhivirano 2015-12-24 na Wayback Machine.
  25. Pasternak 1963
  26. Brjusov 1951
  27. Marina Milicevic. Rekonstrukcija ženske odjeće u eneolitiku međuriječja Dunava, Drave i Save.
  28. Carmen Marian Mestesuguri Textile in Cultura Cucuteni, str. 102.
  29. Christoph Baumer, The History of Central Asia: The Age of the Steppe Warriors. I.B.Tauris, 2012 ISBN 1780760604 p90
  30. Hans J.J.G. Holm: The Earliest Wheel Finds, Their Archeology and Indo-European Terminology in Time and Space, and Early Migrations around the Caucasus. Archaeolingua Alapítvány, Budapest, 2019, ISBN 978-615-5766-30-5
  31. Gimbutas, Marija Alseikaitė (1991), The civilization of the Goddess: the world of Old Europe, San Francisco: HarperSanFrancisco, ISBN 0-06-250368-5, OCLC 123210574, pridobljeno 11. decembra 2009

Viri[uredi | uredi kodo]

Angleščina

Francoščina

  • Chapman, John; Dumitroaia, Gheorghe; Weller, Olivier; et al, eds. Cucuteni: 120 ans de recherches. Le temps du bilan = 120 years of research: time to sum up. Volume 16 of the Bibliotheca memoriae antiquitatis series (Papers originally presented at a conference co-hosted by the Cucuteni Culture International Research Centre in Piatra-Neamț, and the Institute of Archaeology in Iași, on 21–24 Oct. 2004 in Piatra Neamț, Romania); Piatra-Neamț, Romania: Constantin Matasa, 2005. ISBN 973-7777-02-6 OCLC 243473152

Nemščina

  • Schmidt, Hubert. Cucuteni in der oberen Moldau, Rumänien: die befestigte Siedlung mit bemalter Keramik von der Steinkupferzeit bis in die vollentwickelte Bronzezeit. Berlin–Leipzig: W. de Gruyter, 1932. OCLC 4942033
  • Haarmann, Harald. Das Rätsel der Donauzivilisation. Die Entdeckung der ältesten Hochkultur Europas. München: C.H.Beck, 2011.

Romunščina

  • Dumitrescu, V. Arta culturii Cucuteni. București: Editura Meridiane, 1979
  • Biblioteca Antiquitatis, The first Cucuteni Museum of Romania Foton, 2005
  • Studia Antiqua et Archaeologica, IX, Iași, 2003 The Human Bone with Possible Marks of Human Teeth Found at Liveni Site (Cucuteni Culture) Sergiu Haimovici
  • Marius Alexianu, Gheorghe Dumitroaia and Dan Monah, The Exploitation of the Salt-Water Sources in Moldavia: an Ethno-Archaeological Approach, in (eds.) D. Monah, Gh. Dumitroaia, O. Weller et J. Chapman, L'exploitation du sel à travers le temps, BMA, XVIII, Piatra-Neamt, 2007, pp. 279–298
  • Cucoș, Ștefan (1999). »Faza Cucuteni B în zona subcarpatică a Moldovei (Cucuteni B period in the lower Carpathian region of Moldova)«. BMA: Bibliotheca Memoriae Antiquitatis (Memorial Library Antiquities). Piatra Neamț, Romania: Muzeul de Istorie Piatra Neamț (Piatra Neamț Museum of History). 6. OCLC 223302267. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2010. Pridobljeno 28. novembra 2009.

Ruščina

  • Археология Украинской ССР, Киев, 1985, т.1
  • Бибиков С. Раннетрипольское поселение Лука-Врублевецкая на Днестре. МИА н. 38. М. — П. 1953.
  • Збенович В. Г. Позднетрипольские племена Северного Причерноморья / АН УССР. НА. – К.: Наук. думка, 1974.
  • Збенович В. Г. Ранний этап трипольской культуры на территории Украины / АН УССР. ИА. – К.: Наук. думка, 1989.
  • Круц В. А. Позднетрипольские племена Среднего Поднепровья. – Киев: Наукова думка, 1977.
  • Маркевич В. И. Позднетрипольские племена Северной Молдавии. – Кишинев: Штиинца, 1981.
  • Пассек Т. Раннеземледельческие (трипольские) племена Поднестровья, МИА, н. 84. Москва, 1961.
  • Пассек Т. Периодизация трипольских поселений. МИА, н. 10. М. — П. 1949.
  • Рыбаков Б. А., Космогония и мифология земледельцев энеолита // Советская археология, 1965, № 1—2.
  • Рындина Н. В. Древнейшее металлообрабатывающее производство Восточной Европы, М., 1971.
  • Хвойко В. Каменный век Среднего Поднепровья // Труды одиннадцатого археологического сьезда в Киеве. І. Киев, 1901.
  • Трипольская культура в Украине. Поселение-гигант Тальянки. – Киев, 2008
  • Черныш Е. К., К истории населения энеолитического времени в Среднем Приднестровье // Неолит и энеолит юга Европейской части СССР, Москва, 1962.
  • Черниш Е. К. Энеолит Правобережной Украины и Молдавии // Энеолит СССР. – М., 1982. – С. 166—347.

Ukrajinščina

  • Бібіков С. Трипільська культура. Археологія Української РСР, т. І. Київ, 1971.
  • Дослідження трипільської цивілізації у науковій спадщині археолога Вікентія Хвойки. – Київ: Академперіодика,2007. – Частини І—ІІ
  • Дудкін В. П. Відейко М. Ю. Архітектура Трипільської цивілізації: від поселень до протоміст. – Київ: Мислене древо, 2009.
  • Енциклопедія Трипільської цивілізації, Київ, Укрполіграфмедіа, 2004, т. І—ІІ.
  • Захарук Ю. Пізній етап трипільської культури. Археологія Української РСР, т. I. Київ, 1971.
  • Пастернак Я. Археологія України. Торонто, 1961.
  • Ткачук Т. М. Семіотичний аналіз трипільсько-кукутенських знакових систем (мальований посуд) / Ткачук Т. М., Мельник Я. Г.; Національний заповідник "Давній Галич"; Прикарпатський ун-т ім. В.Стефаника. – Івано-Франківськ: Плай, 2000.
  • Трипільська культура, т. І, АН УРСР, Інститут Археології. Київ, 1940.
  • Цвек О. В. Поселення східнотрипільської культури (короткий нарис). – Київ, 2006.
  • Черниш К. Ранньотрипільське поселення Ленківці на Середньому Дністрі. АН УРСР, Інститут Археології. Київ, 1959.