Pojdi na vsebino

Trg mučenikov, Tripolis

Trg mučenikov
ميدان الشهداء
Maydān ash-Shuhadā'
Trg mučenikov (takrat znan kot Zeleni trg) ​​leta 2007
Nekdanja imenaZeleni trg
NasloviKrižišče Ulice neodvisnosti, avenije Omarja Mukhtarja, avenije 24. decembra in ulice Mizran
LegaTripolis, Libija
Koordinate32°53′42″N 13°10′52″E / 32.89500°N 13.18111°E / 32.89500; 13.18111

Trg mučenikov (arabsko ميدان الشهداء, latinizirano: Maydān ash-Shuhadā[1][2]); znan kot Zeleni trg (arabsko الساحة الخضراء, latinizirano: as-Sāḥah al-Khaḍrā) pod Gadafijevo vlado; Trg neodvisnosti (arabsko ميدان الاستقلال, latinizirano: Maydān al-Istiqlāl) v času monarhije; in prvotno (v času italijanske kolonialne vladavine) znan kot Piazza Italia ('trg Italije') je znamenitost v središču mesta Tripolis v Libiji. Trg obdaja glavno trgovsko središče mesta.[3] Trg je tudi glavna turistična atrakcija Tripolisa. V središču trga je velik legendarni vodnjak, ki ga je zasnoval italijanski arhitekt. Trg je stičišče številnih različnih avenij. Avenija Omarja Mukhtarja je ena najdaljših v Severni Afriki, zgradili so jo Italijani v kolonialnem času, Libijci pa v času kralja Idrisa I. Od trga se odcepi tudi Ulica neodvisnosti, ki vodi do palače kralja Idrisa I. Avenija 24. decembra je prav tako italijansko zgrajena avenija. Ulica Mizran je zadnja ulica, ki se odcepi od Trga mučenikov.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Trg so prvotno zgradili italijanski kolonialni vladarji na mestu stare tržnice kruha (sūq al-khubs), v 1930-ih pa so ga večkrat razširili.

V italijanskem kolonialnem obdobju se je imenoval Piazza Italia. Po libijski neodvisnosti leta 1951 je bil v času libijske monarhije (1951–1969) znan kot Trg neodvisnosti. Po Gadafijevi revoluciji leta 1969 se je trg znova preimenoval v Zeleni trg,[4] da bi označil njegovo politično filozofijo v svoji Zeleni knjigi.[5]

2011 Libijska državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

V noči z 21. na 22. avgust so libijske uporniške skupine med bitko za Tripolis leta 2011 prevzele nadzor nad območjem in ga začele imenovati Trg mučenikov, da bi ga ločile od Gadafijeve vlade in da bi se spomnile tistih, ki so umrli v boju proti njegovi vladi.[6][7] Na Eid ul-Fitr (31. avgusta) in ponovno 2. septembra se je več deset tisoč prebivalcev Tripolisa, vključno s številnimi ženskami in otroki, zbralo na Trgu mučenikov, da bi proslavili konec Gadafijeve vladavine.[8][9]

Objekti

[uredi | uredi kodo]

Ob trgu je Rdeči grad (As-saraya Al-hamra), v katerem sta Libijski oddelek za starine in Narodni muzej z zbirko feničanskih, grških in rimskih artefaktov. Muzej razstavlja tudi kip Venere iz Hadrijanovih term v Leptis Magna, celotno libijsko-rimsko grobnico iz regije Ghirza in pisan volkswagnov hrošč, ki ga je uporabljal Gadafi do revolucije.[10] Na drugi strani je široka avenija, ki vodi proti obali, z dvema visokima stebroma. Na vrhu stebrov je ulita miniaturna lesena ladja; drugi prikazuje jezdeca.

Nekoč je nasproti Rdečega gradu stalo Kraljevo gledališče Miramare, a ga je Gadafijeva vlada po 1960-ih porušila, da bi ustvarila prostor za velike demonstracije.

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. The Independent, 31 August 2011. Gaddafi Son Offers to Surrender "..in Martyrs Square, the plaza formerly known as Green Square.." [1]
  2. [2] Jalil's speech in Martyrs Square, The Guardian, 13 September 2011
  3. »Libya Tripoly from Libyaonline.com«. Libyaonline.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2011.
  4. »The symbolic importance of Green Square«. 22. avgust 2011.
  5. »Libyans turn out big, then celebrate historic election«.
  6. Staff (28 August 2011). "Sky Correspondent On 'Amazing' Tripoli Scenes". Sky News. Retrieved 31 August 2011.
  7. Garcia-Navarro, Lourdes (24 August 2011). "Libyan Rebels Struggle To Impose Order on Tripoli". NPR. Retrieved 31 August 2011.
  8. Joyful crowds pack Martyrs’ Square in Tripoli[mrtva povezava] Euronews, 31 August 2011
  9. Tripoli celebrates first post-Gaddafi Eid, Al Jazeera, 31 August 2011.
  10. Chris Bradley (9. marec 2006). »Gateway to ancient wonders«. The Guardian. Pridobljeno 19. septembra 2017.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]