Tribok

Tribok

Tribok ((francosko trébuchet, arabsko al-manjaniq, kitajsko pao (砲)) je protiutežna mehanska metalna naprava podobna katapultu, ki je bila v uporabi od leta 1250 do konca srednjega veka.

Tribok je v bistvu povečana prača, ki izrablja utež, da nato izvrže izstrelek. Razširjen je bil predvsem v srednjem veku. Zgradili so ga kar na samem bojišču, ker je bil pretežak za vleko. Povprečen iztrelek je bil težak 150 kg. Tak izstrelek je potoval do 200 metrov daleč, namenjen je bil predvsem za uničevanje strelnih lin in obrambnih stolpov. Izstrelki so bili kamnite ali svinčene krogle, v času kuge pa so vanj namestili tudi glave in trupla umrlih za kugo. Protiutež je tehtala tudi do 7 ton (odvisno od velikosti triboka).

Obstajata dve glavni vrsti tribokov. Prvi je vlečni tribok ali mangonel, ki s pomočjo delovne sile zaniha roko. Na Kitajskem se je prvič pojavil v 4. stoletju p. n. št. Tehnologijo, ki so jo Avari prevažali proti zahodu, so v poznem 6. stoletju našega štetja sprejeli Bizantinci, v naslednjih stoletjih pa njihovi sosedje. Kasnejši in pogosto večji in močnejši, protiutežni tribok, s pomočjo protiuteži zaniha roko. V krščanskih in muslimanskih deželah okoli Sredozemlja se je pojavil v 12. stoletju, Mongoli pa so ga v 13. stoletju prenesli nazaj na Kitajsko.

Zasnova

Tribok je sestavljen stroj, ki izkorišča mehansko prednost vzvoda, za metanje izstrelka. Običajno gre za velike konstrukcije, katerih dolžina tramu je 15 metrov, nekatere pa naj bi bile še večje. Izdelane so predvsem iz lesa, po navadi ojačenega s kovino, usnjem, vrvjo in drugimi materiali. Običajno so nepremični in jih je treba sestaviti na kraju samem, po možnosti z uporabo lokalnega lesa, z vojsko na mesto obleganja ali bitke pa so pripeljani le ključni deli.

Tribok je sestavljen predvsem iz dolgega nosilca na katerega je pritrjena os, ki je visoko nad tlemi tako, da se lahko tram vrti navpično skozi širok lok (običajno nad 180°). Na enem koncu trama je pritrjena zanka, ki drži izstrelek. Izstrelek se vrže, ko se tram hitro zasuka z uporabo sile na nasprotni konec trama. Mehansko prednost dobimo predvsem s tem, da je odsek trama nosilca veliko daljši od nasprotnega odseka, kjer deluje sila - običajno 4 do 6 krat daljši.

Razlika med protiutežnim in vlečnimi tribokom je v tem, kakšno silo uporabljajo. Tribok z protiutežjo uporablja gravitacijo; potencialna energija se shrani tako, da se počasi dvigne izredno težak zaboj (običajno napolnjena s kamni, peskom ali svincem), pritrjen na krajši konec nosilca (običajno na tečajni povezavi), in se po ukazu sprosti. Vlečni triboki uporabljajo človeško moč; na ukaz moški vlečejo vrvi, pritrjene na krajši konec triboka. Zaradi težav pri večkratnem in predvidljivem usklajevanju vlečenja številnih moških so protiuteži primerne za večje stroje, čeprav so za inženirja bolj zapleteni.

Ko deluje tribok, sila povzroči pospeševanje vrtenja trama okoli osi (vrtišče vzvoda). Ti dejavniki pomnožijo pospešek, ki se prenaša na metalni del trama in pritrjeno zanko. Zanka se začne vrteti z tramom, vendar se vrti dlje (običajno približno 360 °) in zato hitreje, s čimer prenese to povečano hitrost na izstrelek. Dolžina zanke povečuje mehansko prednost in spreminja tudi smer, tako da ob izpustu iz zanke izstrelek potuje z želeno hitrostjo in kotom, da se doseže cilj. Prilagoditev sprostitvene točke zanke je glavno sredstvo za natančno uravnavanje dosega, saj je ostalo delovanje triboka po izdelavi težko prilagoditi.

Izstrelek je lahko skoraj vse, tudi ruševine, razpadajoča trupla ali goreči premeti, vendar je bil običajno velik kamen. Kamen ali celo kovina, posebej obdelani, da so okrogli in gladki, zagotavljajo najboljši domet in predvidljivost. Ko poskušate prebiti sovražne stene, je pomembno, da uporabite material, ki se ob udarcu ne bo razbil. Leta 1332 so med obleganjem gradu Schwanau (v Alzaciji) triboki v notranjost obzidja izstreljevali sode, napolnjene z odpadki! Voda in hrana sta postali neužitni in obleganci so se morali predati.

Gibljiva utež

V srednjem veku je tribok postajal učinkovitejši zaradi zelo pomembne novosti: pritrjeno utež je zamenjala gibljiva. Zagon gibljive uteži zavira gibanje nihala in ga v navpičnem položaju tako rekoč ustavi. Orožje je zaradi tega lahko manjše, pa tudi odskakovanje naprave se zmanjša. Hitrost streljanja je zato lahko večja, saj triboka ni več treba po vsakem strelu ponovno nameščati. Poleg tega je bil boljši prenos energije s triboka na iztrelek, torej ga lahko izstrelimo dlje in natančneje.

Ročni tribok

Ročni tribok (grško cheiromangana) je bil pas, ki je bil pritrjen na drog z vzvodnim mehanizmom za metanje izstrelkov. V bistvu je bil vlečni tribok z enim človekom, ki ga je cesar Nikeforos II. Fokas okoli leta 965 uporabil za motenje sovražnih formacij na prostem. Omenjen je bil tudi v Taktiki generala Nikefora Ourana (ok. 1000) in navedena v De obsidione toleranda (anonimni avtor) kot oblika topništva.

Hibridni tribok

Po mnenju Paula E. Cheveddena naj bi obstajal hibridni tribok, ki je uporabljal tako protiutež kot človeški pogon. Vendar od trenutka, ko naj bi bili uporabljeni, ne obstajajo nobene ilustracije ali opisi naprave. Celoten argument za obstoj hibridnih tribokov temelji na poročilih o vedno bolj učinkoviti obleganju.

Propad vojaške uporabe

Z uvedbo smodnika je tribok začel izgubljati svoje mesto kot izbirni oblegovalni stroj. Triboki so se še vedno uporabljali tako pri obleganju Burgosa (1475–1476) kot pri obleganju Rodosa (1480). Eden zadnjih zabeleženih vojaških uporab je bil Hernán Cortés ob obleganju azteške prestolnice Tenochtitlán leta 1521. Poročila o napadu opozarjajo, da je bila njegova uporaba motivirana z omejeno ponudbo smodnika. Poskus naj bi bil neuspešen: prvi izstrelek je pristal na samem triboku in ga uničil.

Na Kitajskem so zadnjič resno razmišljali o tribokih za vojaške namene leta 1480. Pozneje o njih ni več slišati.

Galerija

• 
  Francoska risba srednjeveškega triboka iz 19. stoletja
• 
  Tribok v Middelaldercentretu na Danskem
• 
  Tribok, ki so ga postavili izgredniki na ulici Hrushevskoho, Kijev, 2014
• 
  Tribok z protiutežjo v Château des Baux v Franciji
• 
  Tribok narejen po zasnovi "Warwolf"

Literatura

• Chevedden, Paul E.; in sod. (Julij 1995). »The Trebuchet« (PDF). Scientific American. 273 (1): 66–71. Bibcode:1995SciAm.273a..66C. doi:10.1038/scientificamerican0795-66. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. januarja 2012. »arhivska kopija« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. julija 2004. Pridobljeno 16. marca 2021.. Original version.
• Chevedden, Paul E. (2000). »The Invention of the Counterweight Trebuchet: A Study in Cultural Diffusion«. Dumbarton Oaks Papers. 54: 71–116. doi:10.2307/1291833. JSTOR 1291833.
• Nicolle, David (2003), Medieval Siege Weapons 2, Osprey Publishing
• Dennis, George (1998). »Byzantine Heavy Artillery: The Helepolis«. Greek, Roman, and Byzantine Studies (39).
• Graff, David A. (2016), The Eurasian Way of War Military Practice in Seventh-Century China and Byzantium, Routledge
• Gravett, Christopher (1990). Medieval Siege Warfare. Osprey Publishing.
• Hansen, Peter Vemming (april 1992). »Medieval Siege Engines Reconstructed: The Witch with Ropes for Hair«. Military Illustrated (47): 15–20.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
• Hansen, Peter Vemming (1992). »Experimental Reconstruction of the Medieval Trebuchet«. Acta Archaeologica (63): 189–208. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2007. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2007. Pridobljeno 16. marca 2021.
• Jahsman, William E.; MTA Associates (2000). The Counterweighted Trebuchet – an Excellent Example of Applied Retromechanics.
• Jahsman, William E.; MTA Associates (2001). FATAnalysis (PDF).
• Janin, Hunt; Carlson, Ursula (10. januar 2014). Mercenaries in Medieval and Renaissance Europe. Jefferson, North Carolina: McFarland. ISBN 978-1-4766-1207-2. OCLC 1045562559. Pridobljeno 30. oktobra 2018.
• Archbishop of Thessalonike, John I (1979). Miracula S. Demetrii, ed. P. Lemerle, Les plus anciens recueils des miracles de saint Demitrius et la penetration des slaves dans les Balkans. Centre National de la Recherche Scientifique.
• Liang, Jieming (2006). Chinese Siege Warfare: Mechanical Artillery & Siege Weapons of Antiquity – An Illustrated History.
• Needham, Joseph (1994), Science and Civilization in China Volume 5 Part 6, Cambridge University Press
• Needham, Joseph (2004). Science and Civilization in China. Cambridge University Press. str. 218.
• Needham, Joseph (1986), Science and Civilization in China: Volume 4, Part 2, Caves Books, Ltd.
• Noble, T. F. X., ur. (2009). Charlemagne and Louis the Pious: The Lives by Einhard, Notker, Ermoldus, Thegan and the Astronomer. Pennsylvania State University Press.
• Payne-Gallwey, Sir Ralph (1903). »LVIII The Trebuchet«. The Crossbow With a Treatise on the Balista and Catapult of the Ancients and an Appendix on the Catapult, Balista and Turkish Bow (Reprint izd.). str. 308–315.
• Purton, Peter (2009), A History of the Early Medieval Siege c.450-1200, The Boydell Press
• Purton, Peter (2010), A History of the Late Medieval Siege 1200-1500, The Boydell Press
• Saimre, Tanel (2007), Trebuchet – a gravity operated siege engine. A Study in Experimental Archaeology (PDF)
• Siano, Donald B. (16. november 2013). Trebuchet Mechanics (PDF).
• Turnbull, Stephen (2001), Siege Weapons of the Far East (1) AD 612-1300, Osprey Publishing
• Al-Tarsusi (1947). Instruction of the masters on the means of deliverance from disasters in wars. Bodleian MS Hunt. 264. ed. Cahen, Claude, "Un traite d'armurerie compose pour Saladin". Bulletin d'etudes orientales 12 [1947–1948]:103–163.

Zunanje povezave

• Secrets of Lost Empires: Medieval Siege (building of and history of trebuchets), from the Nova (American TV series) website
• Warwick trebuchet
• Video Demonstration of the Medieval Siege Society's trebuchet
• Caerphilly Castle trebuchet shooting
• Trebuchet animation
• Trebuchet plans