Transkaspijska železnica

Transkaspijska železnica (imenovana tudi Srednjeazijska železnica, rusko Среднеазиатская железная дорога) je železnica, ki sledi poti svilne poti skozi večji del zahodne Srednje Azije. Zgradil jo je Ruski imperij med svojo širitvijo v Srednjo Azijo v 19. stoletju. Železnica se je začela graditi leta 1879 po ruski zmagi nad Kokandom. Prvotno je služila vojaškemu namenu, da bi olajšala delovanje cesarske ruske vojske pri akcijah proti lokalnemu odporu njihovi vladavini. Ko pa je lord Curzon obiskal železnico, je pripomnil, da meni, da njen pomen presega lokalni vojaški nadzor in ogroža britanske interese v Aziji.^[1]

Zgodovina

Gradnja

Trasa transkaspijske železnice v Turkmenistanu

Trasa transkaspijske železnice v Uzbekistanu

Pristanišče in železniška postaja Uzun-Ada

Gradnja ozkotirne železnice do Gizilarbata se je začela leta 1879 v povezavi z ruskim osvajanjem Transkaspije pod generalom Mihailom Skobeljevim. Hitro so jo spremenili v standardno rusko tirno širino 5 čevljev (1524 mm), gradnja do Ašhabada in Merva (današnji Mari) pa je bila dokončana pod generalom Mihailom Nikolajevičem Annenkovom leta 1886. Prvotno se je proga začela pri Uzun-Adi ob Kaspijskem jezeru, vendar je bil končni konec kasneje premaknjen proti severu v pristanišče Krasnovodsk. Železnica je leta 1888 dosegla Samarkand prek Buhare, kjer je bila deset let ustavljena, dokler je bila leta 1898 podaljšana do Taškenta in Andijana. Stalni most čez Oksus (Amu Darja) je bil dokončan šele leta 1901, do takrat pa so vlaki vozili po majavi leseni konstrukciji, ki so jo pogosto poškodovale poplave. Že leta 1905 je čez Kaspijsko jezero vozil železniški trajekt od Krasnovodska do Bakuja v Azerbajdžanu. Taškentska železnica, ki je povezovala Transkaspijsko vojaško železnico z omrežjem drugih ruskih in evropskih železnic, je bila dokončana leta 1906.

Gospodarski vpliv

Železnica je omogočila ogromno povečanje količine bombaža, izvoženega iz regije. Ta se je povečal z 873.092 pudov leta 1888 na 3.588.025 pudov leta 1893. Na območje so uvažali tudi sladkor, kerozin, les, železo in gradbeni material. Te naraščajoče številke trgovine je generalni guverner Nikolaj Rozenbakh uporabil za zagovor podaljšanja železnice do Taškenta, trgovec N. I. Rešetnikov pa je za isti namen ponudil zasebna sredstva.^[2]

Revolucija in državljanska vojna

Železnica je bila najpomembnejše komunikacijsko sredstvo na tem območju, železniški delavci pa so postali ključni aktivisti med rusko revolucijo. Petintrideset železniških delavcev je 2. marca 1917 ustanovilo Taškentski sovjet.^[3] Odločili so, da se uprava železnice prenese iz Ašhabada, in v to mesto poslali komisarja Frolova, kar se je izkazalo za nepriljubljeno.^[4] Železniški delavci vzdolž zahodnega konca železnice so nato sprožili odcep od boljševiško usmerjenega Taškenta in 14. julija 1918 ustanovili Izvršni odbor Ašhabada.

Tako železnica kot delavci so igrali pomembno vlogo v ruski državljanski vojni. V nekaterih bitkah vzdolž železniške proge so sodelovale čete britanske indijske vojske. Taškent je bil pomemben bastion Rdeče armade.^[5]

Pod Sovjetsko zvezo

V sovjetskem obdobju in pozneje je železnica delovala iz Taškenta.

Potek

Železnica se začne na vzhodni obali Kaspijskega jezera pri Turkmenbašiju (Krasnovodsk) in se nadaljuje proti jugovzhodu, vzdolž roba puščave Karakum. Pomembno križišče na progi in skladišče za popravilo lokomotiv je v mestu Bereket (prej Gazandjik), približno 340 km vzhodno. Na tej točki se Transkaspijska železnica križa tudi z novo zgrajeno transnacionalno železnico sever-jug, ki povezuje Rusijo, Kazahstan, Turkmenistan, Iran in se konča v Perzijskem zalivu. Po Bereketu poteka proga vzporedno s Karakumskim prekopom. Poteka skozi Ašhabat in se nadaljuje proti jugovzhodu, ob vznožju gorovja Kopet Dagh in skozi Tejen. Pri Tejenu se odcepi sodobna železniška povezava, ki vodi do iranske meje pri Serakhu in od tam do Mašhada v Iranu. Iz Tejena se Transkaspijska železnica usmeri proti severovzhodu, skozi Mari (Merv), kjer stranska proga, zgrajena v 1890-ih, vodi do afganistanske meje pri Gušgiju, glavna proga pa se nadaljuje do Turkmenabata (Chärjew). Od tam stranska proga, zgrajena v sovjetskem obdobju, povezuje severozahodno z Urgenčem in naprej s Kazahstanom in Rusijo.

Glavna proga se nadaljuje iz Turkmenabata skozi Buharo (kjer stranska proga, zgrajena leta 1910, vodi do Termeza in Dušanbeja) in nato do Samarkanda. V Sirdarju, kjer prečka reko Sir Darjo, se stranska proga nadaljuje proti vzhodu v rodovitno Fergansko dolino. Od tam železnica nadaljuje do Taškenta. Tam teče še ena severozahodna proga do Kazahstana, ki se pri Arisu odcepi in tvori Turkestansko-sibirsko železnico do Novosibirska.

Sklici

↑ Military power, conflict, and trade by Michael P. Gerace, Routledge, 2004 p182
↑ Russian Colonial Society in Tashkent by Jeff Sahadeo, Indiana University Press, 2007, p120
↑ Sahedeo, Jeff, Russian colonial Society in Tashkent, 1865-1923, Indiana University Press, 2007, p. 190
↑ The Times, The Fighting In Trans-Caspia, 3 March 1919
↑ Peter Hopkirk, On Secret Service East of Constantinople, John Murray, 1994

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Transkaspijska železnica.

Open railway map.

[1] Military power, conflict, and trade by Michael P. Gerace, Routledge, 2004 p182

[2] Russian Colonial Society in Tashkent by Jeff Sahadeo, Indiana University Press, 2007, p120

[3] Sahedeo, Jeff, Russian colonial Society in Tashkent, 1865-1923, Indiana University Press, 2007, p. 190

[4] The Times, The Fighting In Trans-Caspia, 3 March 1919

[5] Peter Hopkirk, On Secret Service East of Constantinople, John Murray, 1994

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]