Toparh
Toparh (grško τοπάρχης, latinizirano: topárhes, dob. 'kralj-vladar') je grški naziv guvernerja ali vladarja okrožja. Kasneje se je uporabljal tudi za ozemlje, na katerem je toparh izvajal svojo oblast.[1] V bizantinskem času se je izraz začel uporabljati za neodvisne ali pol odvisne vladarje na obrobju bizantinskega sveta.
Helenistično obdobje
[uredi | uredi kodo]Izraz izvira iz helenističnih časov, ko je bil tópos (τόπος, kraj, mesto) ustanovljen kot upravna enota, zlasti v Ptolemajskem kraljestvu, pa tudi v Selevkidskem cesarstvu in Pergamonskem kraljestvu, četudi je med slednjima manj dobro izpričan v primerjavi s Ptolemajci.[2] Ptolemajski tópos pod toparhom je obsegal številne vasi (komai, edn. komē) in nato postal enota nomosa – province, ki jo je upravljal strateg.[3] V ptolemajskem Egiptu je bil toparh običajno Egipčan. Odgovoren je bil za zbiranje dajatev in upravo.[4] V nekem poročilu je zapis, da so bile v času Nove zaveze toparhije del hiparhij, kot so bile Gaulanitis, Galileja, Samarija, Judeja, Pereja in Idumeja.[5] V Rimskem cesarstvu je naziv ostal v rabi na grškem vzhodu za guvernerja okrožja. Takšna okrožja so takrat imenovali toparhije (iz grškega τοπαρχία, toparhía).[6]
Bizantinsko cesarstvo
[uredi | uredi kodo]V Novellae constitutiones cesarja Justinijana I. (6. stoletje) je bil naziv toparh uporabljen za vse lokalne sodnike, tako civilne kot vojaške.[7]
Bizantinski pisci so izraz pogosteje uporabljali za označevanje lokalnih monarhov, zlasti v 10.–13. stoletju. Raba se ni razširila le na dejansko odcepljene ali de facto avtonomne bizantinske guvernerje, ki so se pojavili med vojaškimi krizami in razpadom uprave v 11.–12. stoletju, ampak tudi na neodvisne vladarje, običajno na obrobju Bizantinskega cesarstva. Med slednje so spadali na primer emir Krete, različni turški gospodje v Anatoliji ter vladarji Bolgarije in Srbije, katerih ozemlja so Bizantinci šteli za svoja.[7][8]
V tem kontekstu je Kekavmen iz poznega 11. stoletja velik del svoje Strategije posvetil svetovanju toparhom, kako naj ravnajo v odnosih s cesarjem in drugimi bizantinskimi guvernerji.[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Bagnall, Roger S. (2009). The Oxford Handbook of Papyrology. New York: Oxford University Press, USA. str. 527. ISBN 9780195178388.
- ↑ Eder, Walter. »Topos«. Brill's New Pauly. Brill Online. doi:10.1163/1574-9347_bnp_e1217420.
- ↑ Fried, Lisbeth S. (2011). Was 1 Esdras First?: An Investigation Into the Priority and Nature of 1 Esdras. Atlanta, GA: Society of Biblical Literature. str. 182. ISBN 9781589835443.
- ↑ Barnett, Paul (1999). Jesus & the Rise of Early Christianity: A History of New Testament Times. Downers Grove, Illinois: IVP Academic. str. 49. ISBN 9780830826995.
- ↑ Barnett, Paul (1999). Jesus & the Rise of Early Christianity: A History of New Testament Times. Downers Grove, Illinois: IVP Academic. str. 49. ISBN 9780830826995.
- ↑ Kießling, Emil (1937). »Toparches«. Realencyclopädie der Classischen Altertumswissenschaft. Zv. Band VIA, Halbband 12, Timon–Tribus. str. 1716.
- 1 2 3 Kazhdan, Alexander (1991). "Toparches". V Kazhdan, Alexander (ur.). The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford and New York: Oxford University Press. str. 2095. ISBN 0-19-504652-8.
- ↑ Cheynet, Jean-Claude (1984). »Toparque et topotèrètès à la fin du 11e siècle« (PDF). Revue des Études Byzantines (v French). 42: 215–224. doi:10.3406/rebyz.1984.2156.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)[mrtva povezava]