Pojdi na vsebino

Tom Waits

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tom Waits
Tom Waits okoli leta 1975
Osnovni podatki
Rojstno imeThomas Alan Waits
Rojstvo7. december 1949({{padleft:1949|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1][2][…] (75 let)
Pomona[d]
Slogi
Poklickantavtor, pevec, igralec, skladatelj, jazzovski pianist, pisatelj, džez kitarist
Leta delovanja1969–danes
Založba

Thomas Alan Waits, ameriški pevec, besedilopisec, skladatelj in igralec, * 7. december 1949, Pomona, Kalifornija, ZDA.

Prepoznaven je po gledaliških, včasih vodvilskih nastopih, globokem raskavem glasu in slogu nastopanja, ki je mešanica petja in recitativov.[3] Vsebinsko se njegove pesmi najpogosteje osredotočajo na podtalno mestno življenje in ljudi na družbenem robu.[4] V svojem zgodnjem delu je Waits mešal žanre kot jazz, blues in folk, njegova glasba od osemdesetih let naprej pa je eksperimentalni rock s primesmi industrialne glasbe, temnega kabareja in avantgardnega jazza v različnih merah.[5]

Waits je skladal tudi za filme, kot sta Noč na zemlji Jima Jarmuscha in One from the Heart Francisa Forda Coppole, za katerega je bil nominiran za oskarja.[6] Za albuma Bone Machine in Mule Variations je prejel grammyja.[7][8] Leta 2011 je bil sprejet v Hram slavnih rokenrola.[9]

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja leta in glasbeni začetki

[uredi | uredi kodo]

Tom Waits se je rodil v kalifornijski Pomoni 7. decembra 1949 učiteljema Jesseju Franku Waitsu in Almi Johnson McMurray; oče je bil škotsko-irskega rodu, mati pa norveško-ameriškega.[10] Ima eno starejšo in eno mlajšo sestro.[11][12] Leta 1960 sta se starša ločila in z materjo sta se preselila v Whittier pri Los Angelesu, kasneje pa v National City, blizu meje z Mehiko.[10]

V srednji šoli Chula Vista v okrožju San Diego je Waits leta 1965 začel igrati v R&B/soul skupini The Systems in delati v lokalni piceriji, kar je kasneje proslavil na albumih Small Change (»I Can't Wait to Get Off Work«) in The Heart of Saturday Night (»The Ghosts of Saturday Night (After Hours at Napoleone's Pizza House)«).[13]

Pet let pozneje se je zaposlil kot vratar v enem izmed nočnih klubov v San Diegu, kjer je lahko poslušal nastope glasbenikov različnih žanrov. Tam je odigral tudi svoj prvi plačani nastop. Kot oboževalec Boba Dylana, Jacka Kerouaca, Louisa Armstronga, Howlin' Wolfa in Charlesa Bukowskega je začel razvijati lasten glasbeni slog.[14]

Po služenju v ameriški obalni straži[15] se je vrnil v Los Angeles in se zaposlil v klubu Troubadour, kjer so se vrstili nočni koncerti. Naselil se je v Echo Parku, soseski v Los Angelesu, kjer so med drugim živeli Glenn Frey iz skupine Eagles, Jackson Browne in Frank Zappa. Spoznal je producenta Herba Cohena in posnel več demo posnetkov, ki so kasneje izšli na kompilacijskem albumu The Early Years. S Cohenovo pomočjo je sklenil svojo prvo pogodbo z založbo Asylum Records.[16]

1973–1980: sedem albumov založbe Asylum Records

[uredi | uredi kodo]

Pogodbo z založbo Asylum Records je Waits podpisal leta 1972[16] in posnel prvi album Closing Time v jazzovskem slogu s pridihom folka. Album, ki ga je produciral Jerry Yester iz skupine The Lovin' Spoonful, je izšel marca 1973 in pritegnil le malo pozornosti, prejel pa je naklonjene ocene kritikov.[11][12] Odpravil se je na prvo turnejo, na kateri je predvsem nastopal kot predskupina bolj uveljavljenim glasbenikom. Leto zatem je izdal naslednji album, The Heart of Saturday Night, ki so ga leta 2003 uvrstili na seznam 500 največjih albumov vseh časov revije Rolling Stone.[17]

Leta 1975 se je preselil v motel Tropicana na losangeleškem Santa Monica Boulevardu in izdal album Nighthawks at the Diner (naslov je navdihnila Hopperjeva slika Ponočnjaki), posnet v studiu z majhnim občinstvom, ki je poustvarilo intimno vzdušje jazzovskega kluba.[18] Album so obeležili Waitsovi dolgi uvodni monologi in vložki med pesmimi. 1975 in naslednja leta so bila za glasbenika težka. Živel je v gostiščih, slabo jedel in čezmerno pil.

Sloves alkoholika s težkim življenjem si je Waits utrdil po izidu cinično-pesimističnega albuma Small Change s pesmimi kot »The Piano Has Been Drinking« in »Bad Liver and a Broken Heart«.[19] Kljub temu je kritiški in komercialni uspeh albuma presegel vsa Waitsova prejšnja dela. Album je postal prvi, ki se je uvrstil na lestvico Billboard 200, uspeh, ki ga je Waits ponovil šele leta 1999 z albumom Mule Variations.[20] Po uspehu na Billboardu so zanj začele zanimati revije kot Time, Newsweek in Vogue. Zbral je zasedbo spremljevalnih glasbenikov in začel prirejati redne večerne koncerte.

Promocijska fotografija Toma Waitsa, nastala v letih 1979–80

Leta 1977 je izdal album Foreign Affairs, ki je zvenel v duhu prejšnjih del, vendar z večjo umetniško prefinjenostjo in globljim raziskovanjem jazza in bluesa.[21] Kasnejši album Blue Valentine se je odmaknil od pihalne spremljave in dal večji poudarek električni kitari ter klaviaturam, s čimer se je še bolj približal bluesu.[22] Leta 1978 je Waits prvič nastopil v filmu: odigral je stransko vlogo pianista v filmu Peklenska četrt s Sylvestrom Stallonom.

Heartattack and Vine, zadnji album za založbo Asylum Records, je izšel leta 1980. Poleg balad je vse bolj kazal vplive grobega ritma in bluesa.[23] Proti koncu desetletja je Waits začel sodelovati tudi s Francisom Fordom Coppolo in posnel glasbeno podlago za njegov film One from the Heart, ki je bil nominiran za oskarja za najboljšo glasbo.[24]

1981–1989: eksperimentalna trilogija pri založbi Island Records

[uredi | uredi kodo]

Avgusta 1980 se je Waits poročil s Kathleen Brennan, ki jo je spoznal na snemanju filma One from the Heart. Potem ko je zapustil založbo Asylum Records, je ta izdala tri njegove kompilacijske albume: Bounced Checks, ki je vseboval redke različice znanih pesmi, ter zbirki uspešnic Anthology of Tom Waits in Asylum Years. Waits je odigral še tri manjše vloge v Coppolovih filmih: Odpadniki, Rumble Fish in The Cotton Club. Po rojstvu prvega otroka se je Waits z družino preselil v New York, kjer je ostal do leta 1987, ko so se vrnili v Los Angeles.[12]

Leta 1983 je podpisal pogodbo z založbo Island Records,[25] pri kateri je izšel njegov osmi album Swordfishtrombones, ki je postal glasbena prelomnica. Album je zaznamoval skoraj popoln odmik od klavirja in kitare, ki so ju zamenjala neobičajnejša glasbila.[26] Na Swordfishtrombones je bil njihov nabor še posebej eklektičen: dude, marimba, orgle in Strohova violina. Ta izbor inštrumentov je glasbenik začel imenovati »Junkyard Orchestra« (»Smetiščni orkester«). Radikalno so se spremenile tudi Waitsove pesmi. Klasične balade iz 70. let z aranžmaji za godala in klaviature so nadomestile pesmi, ki so mešale sloge, kot so rumba, tango, zgodnji country, spremljale pa so jih kabaretne predstave in eksperimenti z glasom.

Raziskovanje eksperimentalne glasbe se je nadaljevalo z albumom Rain Dogs iz leta 1985, ki je prejel odlične kritike.[27] Album se je uvrstil na 21. mesto na seznamu 100 najboljših albumov osemdesetih let revije Rolling Stone,[28] ista revija pa ga je pozneje uvrstila še na seznam 500 največjih albumov vseh časov.[29] Na albumu je Waits uporabljal instrumente, kot so marimba, harmonika, kontrabas, pozavna in bendžo. Pri ustvarjanju so sodelovali tudi kitaristi Marc Ribot, Robert Quine in Keith Richards. Za pesem »Downtown Train« je bil posnet Waitsov prvi glasbeni video.[30]

Leta 1986 sta Waits in Brennanova sodelovala pri muzikalu z naslovom Franks Wild Years, ki je kasneje postal studijski album. Premiero je doživel v gledališču Steppenwolf v Chicagu, glavno vlogo pa je igral Waits sam.[31] Istega leta je skupaj z Johnom Luriejem in Robertom Benignijem zaigral v neodvisnem filmu Jima Jarmuscha Pod udarom zakona. V filmu sta bili dve pesmi iz albuma Rain Dogs, »Jockey Full of Bourbon« in »Tango Till They're Sore«. Z Jarmuschem, Benignijem in Luriejem je Waits kasneje še sodeloval.

Franks Wild Years, zadnji album eksperimentalne trilogije, je izšel leta 1987 s podnaslovom Un Operachi Romantico in Two Acts (»Romantična opera v dveh dejanjih«). Leto kasneje je izšel Waitsov drugi album v živo, Big Time, na katerem so bile izbrane pesmi s treh albumov založbe Island Records. Izdan je bil tudi istoimenski nadrealistični koncertni film.[32] Glasbenik je odigral eno glavnih vlog v črni komediji Cold Feet, stransko vlogo v drami Plevel z Jackom Nicholsonom in posnel pesem »Sea of Love« posebej za film Morje ljubezni z Alom Pacinom v glavni vlogi.[33] Za konec desetletja je Waits sodeloval v Jarmuschevem filmu Vlak skrivnosti kot glas radijskega didžeja.[34]

1990–1997: sodelovanje z Robertom Wilsonom

[uredi | uredi kodo]
Gledališče Thalia v Hamburgu, kjer sta bili premierno izvedeni igri The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets in Alice

31. marca 1990 je bila premiera igre The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets, temelječe na nemški pravljici Čarostrelec. Režiral jo je Robert Wilson, scenarij je napisal William Burroughs, glasbo za igro pa je napisal Tom Waits, navdihnjen z deli Bertolta Brechta in Kurta Weilla.[35] Sledil je nastop na albumu skupine Primus Sailing the Seas of Cheese kot glas lika Tommy the Cat, ki je obeležil začetek sodelovanja s pevcem skupine Lesom Claypoolom, snemanje glasbe za film Jima Jarmuscha Noč na zemlji in mimobežna pojavitev v filmu Terryja Gilliama Kraljevi ribič.

Leta 1992 je izšel prvi nov studijski album po petih letih, Bone Machine, posnet v praznem kletnem prostoru studia Prairie Sun. Na albumu so prevladovala temačna besedila in groba glasba z izraženimi tolkali. Album je prejel glasbeno nagrado grammy, prvo za Waitsa.[36] 19. decembra istega leta je premiero doživela druga skupna gledališka igra Wilsona in Waitsa Alice – priredba Carrollovih Alice v čudežni deželi in Skozi zrcalo. Glasba iz igre je deset let pozneje izšla na istoimenskem studijskem albumu.[37] Prav tako leta 1992 je Waits odigral stransko vlogo v Coppolovi ekranizaciji Drakule z Garyjem Oldmanom, Winono Ryder, Keanujem Reevesom in Anthonyjem Hopkinsom.

Leto kasneje je izšel studijski album The Black Rider, sestavljen iz studijskih različic pesmi iz igre Wilsona in Burroughsa. Waits je odigral tudi vlogi v filmu Roberta Altmana Kratke zgodbe, ki je osvojil zlati globus za najboljšo igralsko zasedbo,[38] in skupaj z Iggyjem Popom v kratkem filmu Jima Jarmuscha Somewhere in California, ki je izšel leta 2003 kot del filma Kava in cigarete. Po letu 1993 je v Waitsovi karieri nastopilo zatišje. Leta 1997 je skupaj s Kathleen Brennan posnel pesem za risanko Bunny, ki je osvojila nagrado saturn za najboljši kratkometražni film.[39]

1999–2010: pogodba z ANTI-Records

[uredi | uredi kodo]

Leta 1998 se je Waitsova pogodba z založbo Island Records iztekla in založba je izdala zbirko njegovih pesmi Beautiful Maladies. Leto kasneje je izšel Waitsov dvanajsti studijski album Mule Variations, njegov prvi pri novi založbi ANTI-Records.[40] Album se je uvrstil na lestvico Billboard 200, osvojil nagrado grammy in prišel na seznam 500 največjih albumov vseh časov revije Rolling Stone.[41][42]

Leta 2002 sta hkrati izšla dva albuma: Alice in Blood Money, ki temeljita na istoimenskih gledaliških delih Waitsa in Wilsona[43] – Alice in Woyzecku.

Tom Waits in Lily Cole na premieri filma Imaginarij doktorja Parnasa

Njegov petnajsti album Real Gone je izšel leta 2004. Na tem albumu prvič po dolgem času ni gledaliških eksperimentov in je skoraj v celoti brez klavirja. Revija Harp je Real Gone izbrala za najboljši album leta 2004.[44] Po dolgem obdobju filmske neaktivnosti se je Waits pojavil v romantični komediji Roberta Benignija Tiger in sneg, na začetku katere je izvedel balado »You Can Never Hold Back Spring«.

Novembra 2006 je izšel trojni album Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards, ki ga sestavljajo redke, prej neobjavljene pesmi in povsem nov material.[45] Prvi disk vsebuje optimistične rock in blues skladbe, drugi tragične balade in romance, tretji pa ne sodi v nobeno kategorijo in vsebuje glasbene eksperimente.[46] Orphans se je uvrstil na seznam najboljših albumov leta 2006, ki ga je sestavila spletna stran Metacritic.[47]

Konec leta 2009 je Tom Waits zaigral v filmu Terryja Gilliama Imaginarij doktorja Parnasa. Produkcija filma se je začela leta 2007, vendar je bila zaradi smrti Heatha Ledgerja, ki je igral glavno vlogo,[48] ustavljena. Film so sčasoma dokončali s pomočjo več igralcev, ki so nadomestili Ledgerja.

2011–danes

[uredi | uredi kodo]
Koncert Toma Waitsa v Pragi (2008)

Waits je desetletje začel z majhno vlogo v postapokaliptičnem akcijskem filmu Knjiga odrešitve in s soustvarjanjem novega gledališkega muzikala z Wilsonom ter irskim dramatikom in režiserjem Martinom McDonaghom.[49] Novembra je Waits dokončal knjigo 23 pesmi z naslovom Seeds on Hard Ground, ki jo je navdihnila upodobitev brezdomcev v knjigi Michaela O'Briena.[50] Pred izidom knjige je bila organizirana kampanja zbiranja sredstev za pomoč brezdomcem v Kaliforniji.

9. februarja 2011 je bilo objavljeno, da bo Tom Waits sprejet v Hram slavnih rokenrola. Slovesnost je potekala 14. marca v hotelu Waldorf-Astoria na Manhattnu v New Yorku.[51] Waitsa je v Hram sprejel njegov kolega Neil Young, pridružila pa sta se mu Alice Cooper in Neil Diamond. Waits je nagrado sprejel s svojim značilnim humorjem in pripomnil: »Ljudje pravijo, da nimam nobenih uspešnic in da je z mano težko delati ... kot da bi bilo to slabo.«[52]

Tom Waits in Sullivan Waits na newyorškem filmskem festivalu (2025)

25. oktobra 2011 je izšel Waitsov prvi studijski album po sedmih letih, Bad as Me.[53] Dosegel je šesto mesto na lestvici Billboard 200, deveto mesto na seznamu 50 najboljših albumov leta revije Mojo[54] in prejel enoglasne pohvale kritikov.[55][56][57] Konec leta 2011 se je Waits pojavil kot pripovedovalec v Coppolovem filmu Twixt,[58] čemur je sledila premiera McDonaghovega filma Sedem psihopatov in shih tzu, v katerem je igral eno stranskih vlog.[59] V začetku leta 2013 je sodeloval s Keithom Richardsom pri pesmi »Shenandoah«.[60] Leta 2016 je posnel dve pesmi Blind Willieja Johnsona, »The Soul of a Man« in »John the Revelator«, za poklonilni album v njegovo čast God Don't Never Change.[61]

V zadnjih letih se je Waits bolj kot glasbi posvečal poeziji in igralstvu; na glasbeni turneji je bil nazadnje leta 2008, od leta 2011 pa ni izdal nobene nove glasbe. Vseeno občasno še vedno nastopa, pretežno na različnih prireditvah, kjer običajno izvede eno do tri pesmi.

Glasbeni slog

[uredi | uredi kodo]

Na Toma Waitsa so v različnih obdobjih vplivali različni umetniki in slogi. V zgodnji karieri je črpal vpliv folk glasbe Boba Dylana in predvojnih skladateljev Irvinga Berlina, Cola Porterja in Hoagyja Carmichaela. Na njegove albume v 70. letih so imeli velik vpliv Frank Sinatra ter besedni jazz ter poezija beatniških in sorodnih piscev, kot so Jack Kerouac, Lord Buckley in Charles Bukowski. Do leta 1982 se je v glasbenem slogu oddaljil od mnogih izmed zgodnejših vplivov in začel navdih črpati iz širšega nabora virov. Med njimi so bili Rolling Stones, avantgardni skladatelj Harry Partch, Howlin' Wolf in eksperimentalni rock Captaina Beefhearta iz poznih 60. let.[12][62]

Waits je izjavil, da je »za tekstopisca Dylan enako pomemben kot kladivo, žeblji in žaga za tesarja«.[63] Kot besedilopisca je hvalil tudi Merleja Haggarda.[11][12] Je ljubitelj opere.[63] Jazzovski vpliv mu je bil Thelonious Monk: »Zvenel je skoraj kot otrok, ki se učil klavirja. S tem sem se lahko poistovetil, ko sem začel igrati klavir, ker je razgrajeval glasbo, medtem ko jo je igral.«[63][64] Eden Waitsovih najljubših opisov lastnega vokalnega sloga je bil »Louis Armstrong in Ethel Merman, ki se srečata v peklu.«[11]

Znan je po eklektični rabi glasbil, ki jih je nekaj izmislil tudi sam. Zasluge za navdih in za uresničitev svojih eklektičnih zanimanj pripisuje ženi: »/.../ mi je pomagala videti, da se da najti mesto, kjer se prekrivata Lead Belly in Schönberg.«

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]

»Hudiča ni, je samo bog, ko je pijan.«
»Nimam težav s pijačo, razen kadar ne morem priti do pijače.«
»Vsi, ki so mi všeč, so ali mrtvi ali pa se ne počutijo najbolje.«
»Tako sem na psu, da ne morem niti biti pozoren.«
»Treba je ostati v pogonu, konec koncev, še noben pes ni scal na premikajoč se avto.«
»Ne briga me, koga moram pohoditi na svoji poti navzdol.«

— Waitsove izjave, ki jih je biograf P. Humphries imenoval »waitsizmi«[11]

Leta 1980 se je Waits poročil s Kathleen Brennan. Živita v okrožju Sonoma v Kaliforniji in imata hčer ter dva sina.[11][12] Po poroki in rojstvu otrok se je začel zapirati pred javnostjo in skrbno varovati zasebnost družinskega življenja. Med intervjuji se je pogosto izmikal odgovorom o osebnem življenju in ni nikoli odobril nobene biografije.[11] Waitsov biograf Barney Hoskyns je izrazil prepričanje, da je za »zid nedostopnosti«, s katerim se je obdal Waits, zaslužna Brennanova.[12]

Na vprašanje o svojih verskih prepričanjih je Waits odgovoril: »Za te stvari o Bogu ne vem. Kaj je tam zgoraj, ne vem nič bolje kot kdorkoli drug.«[12]

Diskografija

[uredi | uredi kodo]

Studijski albumi

Glasbene podlage

Albumi v živo

Kompilacije

Filmografija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ SNAC — 2010.
  2. ↑ Internet Broadway Database — 2000.
  3. ↑ »Tom Waits ANTI- Artist Page«. Epitaph Records. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. julija 2011. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  4. ↑ Chapman, Glen (2. februar 2010). »Spotlight on Tom Waits«. Den of Geek. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  5. ↑ Petridis, Alexis (24. november 2004). »Tom Waits, Hammersmith Apollo, London«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  6. ↑ »One from the Heart«. Amazon.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  7. ↑ »35th Annual GRAMMY Awards«. Grammy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  8. ↑ »42nd Annual GRAMMY Awards«. Grammy. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  9. ↑ Lyons, Margaret (15. december 2010). »Rock and Roll Hall of Fame 2011«. Entertainment Weekly. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  10. 1 2 »Time Line: 1949 - 1975«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  11. 1 2 3 4 5 6 7 Humphries, Patrick (2007). The Many Lives of Tom Waits. London: Omnibus Press. ISBN 978-1-84449-585-6.
  12. 1 2 3 4 5 6 7 8 Hoskyns, Barney (2009). Lowside of the Road: A Life of Tom Waits. London: Faber and Faber. ISBN 978-0571235537.
  13. ↑ »Napoleone Pizza House«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  14. ↑ »Influences And Favourites«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  15. ↑ »Coast Guard History«. Obalna straža ZDA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  16. 1 2 Montandon, Mac (2005). Innocent When You Dream: The Tom Waits Reader. Thunder's Mouth Press. str. 416. ISBN 1560256672. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2012.
  17. ↑ »The Heart of Saturday Night«. 500 Greatest Albums of All Time. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  18. ↑ »Anecdotes On Waits«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  19. ↑ MacLaren, Trevor. »Small Change«. All About Jazz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  20. ↑ »Time Line: 1976—1980«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  21. ↑ Ruhlmann, William. »Foreign Affairs«. Allmusic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  22. ↑ Shewey, Don (22. marec 1979). »Blue Valentine«. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  23. ↑ Ruhlmann, William. »Heartattack and Vine«. Allmusic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  24. ↑ »Soundtrack«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  25. ↑ »Time Line: 1981—1985«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  26. ↑ Ruhlmann, William. »Swordfishtrombones«. Allmusic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  27. ↑ Ruhlmann, William. »Rain Dogs«. Allmusic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  28. ↑ Decurtis, Anthony (21. november 1985). »Tom Waits, 'Rain Dogs'«. 100 Best Albums of the 80's. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  29. ↑ »Tom Waits' Rain Dogs«. 500 Greatest Albums of All Time. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  30. ↑ Paghat the Ratgirl. »Tom Waits' music video«. Weird Wild Realm. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  31. ↑ »Frank's Wild Years: Credits«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  32. ↑ »Big Time: Introduction«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  33. ↑ »Guest Appearances«. TOM WAITS LIBRARY. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  34. ↑ »Full cast for Mystery Train«. IMDb. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  35. ↑ Wills, David S. (8. februar 2009). »Modern Beat: Tom Waits«. Beatdom. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  36. ↑ »Bone Machine«. Epinions. 9. junij 2003. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  37. ↑ »The Robert Wilson and Tom Waits adaptation«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. maja 2008. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  38. ↑ »Awards for Short Cuts«. IMDb. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  39. ↑ »BUNNY«. Blue Sky Studios. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  40. ↑ Hooker, Zach (27. april 1999). »Mule Variations«. Pitchfork. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  41. ↑ »Mule Variations in Billboard 200«. Billboard. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  42. ↑ »Tom Waits' Mule Variations«. 500 Greatest Albums of All Time. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  43. ↑ »Alice y Blood Money«. RIFF Fanzine. 16. marec 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  44. ↑ »Tom Waits Returns«. The Free Library. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  45. ↑ Mitchum, Rob (28. november 2006). »Orphans«. Pitchfork. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  46. ↑ Christgau, Robert (13. november 2006). »Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards«. Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  47. ↑ »Tom Waits' Orphans«. Metacritic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  48. ↑ »Gilliam, Ledger reteam for film«. Variety. 31. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. avgusta 2013. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  49. ↑ »New Musical From Tom Waits«. ANTI- Records. 2. februar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  50. ↑ »Seeds on Hard Ground«. TomWaits.com. 26. januar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  51. ↑ »Tom Waits To Be Inducted Into Hall Of Fame By Neil Young«. TomWaits.com. 9. februar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  52. ↑ »Neil Diamond, Tom Waits and Alice Cooper have become the latest music stars to be inducted into the Rock and Roll Hall of Fame«. BBC News Online. 15. marec 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  53. ↑ Young, Alex (23. avgust 2011). »Tom Waits announces new album: «Bad As Me»«. Consequence of Sound. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  54. ↑ Breihan, Tom (2. december 2011). »MOJO's Top 50 Albums Of 2011«. Mojo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  55. ↑ Browm, Helen (20. oktober 2011). »Bad as Me: Tom Waits, CD review«. The Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  56. ↑ Gill, Andy (21. oktober 2011). »Album: Tom Waits, Bad As Me«. The Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  57. ↑ Wheeler, Michael (25. oktober 2011). »Tom Waits' Bad As Me«. Drowned in Sound. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  58. ↑ »Full cast for Twixt«. IMDb. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  59. ↑ »Tom is currently in the studio working on his next album«. TomWaits.com. 27. avgust 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2012. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  60. ↑ »Tom Waits and Keith Richards Perform 'Shenandoah'«. Rolling Stone. 11. januar 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2013. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  61. ↑ Moreland, Quinn (15. februar 2016). »Waits covers of "The Soul of a Man" and "John the Revelator"«. Pitchfork. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. februarja 2016. Pridobljeno 27. avgusta 2012.
  62. ↑ Bowman, Rob. »Tom Waits« (PDF). rockhall.com. Rock and Roll Hall of Fame.
  63. 1 2 3 Waits, Tom (20. marec 2005). »'It's perfect madness'«. The Guardian.
  64. ↑ Bret Saunders (13. oktober 1999). Tom Waits Interview & Performance - KBCO.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tom_Waits&oldid=6529066«