Tokijska cesarska palača

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Koordinati: 35°40′57″N 139°45′08″E / 35.6825°N 139.7521°E / 35.6825; 139.7521

Panorama cesarske palače v Tokiu
karta cesarske palače in okoliških parkov
Palača leta 1979

Cesarska palača v Tokiu (皇居 Kōkyo, dobesedno 'cesarska rezidenca') je primarna rezidenca japonskega cesarja. To je velik park, ki se nahaja v okraju Chiyoda v Tokiu v katerem je več stavb, vključno glavna palača (宮殿 Kyūden?), zasebna rezidenca cesarske družine, arhiv, muzeji in drugi uradi.

Zgrajena je na mestu starega gradu Edo. Skupna površina vključno s parki znaša 3,41 kvadratnih kilometrov. Leta 1980, v času japonskega nepremičninskega balona, so palačo vrednotili za večjo vrednost kot vse nepremičnine v državi Kaliforniji. [1][2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad Edo[uredi | uredi kodo]

Po kapitulaciji šogunata in obnovi Meidži, so prebivalci, vključno s šogunom Tokugawa Yoshinobu, morali izprazniti prostore gradu Edo. Ko je 26. novembra 1868 zapustil Kjotsko cesarsko palačo, je cesar prišel na grad Edo na njegovo novo prebivališče in ga preimenoval v grad Tōkei (東京 城 Tōkei-jō?). V tem času se je Tokio prav tako imenovalo Tōkei. Cesar je ponovno odšel iz Kjota v Tokio 9. maj 1869 in grad preimenoval v cesarski grad (皇城 Kojō?). [3]

Prejšnji požari so uničili območje honmaru (本 丸) - star bivalno-obrambni grad (sam je zgorel v Meireki požaru leta 1657). V noči 5. maja 1873 je požar zajel palačo nishinomaru (西の丸?, ‘zahodni trakt’) (prej šogunovo prebivališče) in novo cesarsko palačo. Nova je bila zgrajena na istem mestu leta 1888. Neprofitna organizacija za obnovo Edo-ja (NPO 江 戸 城 再 建?) je bila ustanovljena leta 2004 z namenom, da zagotovi zgodovinsko pravilno rekonstrukcijo vsaj glavnega bivalnega gradu. Marca 2013 je Naotaka Kotake, vodja skupine, dejal, da »glavno mesto potrebuje simbolno stavbo« in da skupina načrtuje zbiranje donacij in podpisov peticije v podporo obnovi gradu. Načrt rekonstrukcije je bil narejen na osnovi starih dokumentov. Cesarjeva osebna agencija v tem času ni navedla ali bi projekt podprla. [4][5]

Stara palača[uredi | uredi kodo]

宮殿) kmalu po dokončanju v poznih 1800-ih
Palača iz obdobja Meiji, uničena v drugi svetovni vojni
Prestolna dvorana v Meidžjevi palači,uničan v 2. Svetovni vojni

V obdobju Meidži je večina strukture gradu Edo izginila. Nekatere so podrli, da bi naredili prostor za druge stavbe, druge so uničili potresi in požari. Na primer, leseni dvojni most (二 重 橋 Nijūbashi?) čez jarek so nadomestili s kamnitim in železnim mostom. Zgradbe cesarske palače zgrajene v obdobju Meidži so bile lesene. Njihova zasnova je bila tradicionalna japonska arhitektura po zunanjem videzu, medtem ko je bila notranjost eklektična mešanica takratne mode japonskih in evropskih elementov. Strop velike dvorane je bil kasetiran z japonskimi elementi, v prostoru pa zahodnjaški stoli, mize in težke zavese. Tla v javnih prostorih so bila parket ali preproge, v stanovanjskih prostorih so uporabljali tradicionalne tatami preproge.

Glavna sprejemna dvorana je bila osrednji del palače. To je bila največja stavba v kompleksu. Gostje so bili tam sprejeti na javne prireditve. Površina je bila več kot 223 tsubo ali približno 737,25 m². V notranjosti je bil kasetiran strop v tradicionalnem japonskem slogu, medtem ko so bila tla iz parketa. Streha je bila oblikovan podobno Kjotski cesarski palači, vendar pa je bila pokrita z bakrenimi ploščami namesto skodle iz japonske ciprese (Chamaecyparis obtusa).

V poznem Taishō in zgodnjem obdobju Shōwa, so dodali več betonskih zgradb, kot je sedež Ministrstva za cesarske zadeve in Tajni svet. Te strukture kažejo samo odtenke japonskih elementov.

Od leta 1888 do 1948 se je kompleks imenoval Palačni grad (宮城 Kyūjō?). V noči na 25. maja 1945 je bila večina struktur cesarske palače uničena v bombnem napadu zavezniških sil na Tokio. V mesecu avgustu 1945, v zadnjih dnevih druge svetovne vojne, je cesar Hirohito sklical Tajni svet in odločal o predaji Japonske v podzemnem bunkerju v podzemlju palače imenovanem Njegovega veličanstva knjižnica (御 文庫 附属 室 Obunko Fuzokushitsu?). [6]

Po uničenju obsežne palače iz obdobja Meidži, je bila nova glavna palačna dvorana (宮殿 Kyūden?) in rezidenca zgrajena na zahodnem delu območja v 1960-ih. Območje je bilo preimenovano v Cesarsko rezidenco (皇居 Kōkyo?), leta 1948 pa je bil vzhodni del preimenovan v Vzhodni park (東 御苑 Higashi-Gyoen?) in leta 1968 postal javni park leta 1968.

Notranje podobe stare Meidžijeve palače, ki je bila uničena med drugo svetovno vojno

Današnja palača[uredi | uredi kodo]

Sedanja Cesarska palača zajema manjši del nekdanjega gradu Edo. Sodobna palača Kyūden (宮殿), načrtovana za različne cesarske vladarske funkcije in sprejeme, se nahaja v starem delu nishinomaru. Veliko bolj skromno prebivališče sedanjega cesarja in cesarice se nahaja v parku Fukiage. Zasnoval ga je japonski arhitekt Shōzō Uchii kot sodobno prebivališče in je bilo končano leta 1993. [7]

Razen Agencije za cesarske zadeve in Vzhodni park, je palača v glavnem zaprta za javnost. Vsako novo leto (2. januarja) in na cesarjev rojstni dan, se javnosti dovoli vstop skozi Nakamon (notranja vrata), kjer se zbirajo na trgu Kyuden Totei pred sprejemno dvorano Chowaden. Cesarska družina se pojavi na balkonu pred množico, cesar pa ima običajno kratek nagovor v pozdrav in zahvalo obiskovalcem in jim želi dobro zdravje in blagoslov.

Vsako leto 1. januarja v palači poteka konvencije poezija, ki se imenuje Utakai Hajime. [8] Stari deli honmaru, ninomaru in sannomaru so zdaj vključeni v Vzhodni park, območje za javni dostop, kjer so tudi upravne in druge javne zgradbe.

Park Kitanomaru se nahaja na severu in je nekdanje severno obzidje gradu Edo. To je javni park, v njem je tudi dvorana Nippon Budokan. Na jugu so zunanji vrtovi cesarske palače (Kōkyo-gaien), ki so tudi javni park.

Območje[uredi | uredi kodo]

Kyūden[uredi | uredi kodo]

Sprejemna dvorana Chōwaden, največji objekt v palači
Cesar Akihita pozdravlja javnost v sprejemni dvorani Chōwaden na svoj rojstni dan, 23. decembra 2004.

Cesarska palača in sedež agencije za cesarske zadeve se nahaja v nekdanjem nishinomaru območju (zahodna trdnjava) gradu Edo. [9]

Glavne stavbe območja palače, vključno glavna palača, so bile hudo poškodovane v požaru maja 1945. Današnja palača je sestavljena iz več modernih struktur, ki so med seboj povezane. Palačni kompleks je bil dokončan leta 1968 in je bil izdelan iz jekla, uokvirjen z armiranobetonsko konstrukcijo, z dvema nadstropjema nad tlemi in enim podzemnim. Zgradbe cesarske palače je zgradila Takenaka Corporation v modernističnem slogu z jasnimi japonskimi arhitekturnimi referencami, kot so čopaste strehe z velikimi zatrepi, stebri in tramovi.

Kompleks je sestavljen iz šestih kril, vključno z:

  • Seiden - državna dvorana za protokolarne zadeve
  • Hōmeiden - državna banketna dvorana
  • Chōwaden – sprejemna dvorana
  • Rensui - jedilnica
  • Chigusa Chidori dnevna soba in
  • Cesarjeva delovna pisarna

Dvorane so Minami-Damari, Nami-no-Ma, multiple corridors, Kita-Damari, Shakkyō-no-Ma, Shunju-no-Ma, Seiden-Sugitoe (Kaede), Seiden-Sugitoe (Sakura), Take-no-Ma, Ume-no-Ma in Matsu-no-Ma. [10] Znani Nihonga umetniki (nihonga so slike, ki so narejene v skladu s tradicionalnimi japonskimi umetniškimi konvencijami, tehnikami in materiali), kot je Maeda Seison so dobili naročilo za umetniška dela.

Kyūden se uporablja tako za sprejemanje državnih gostov kot za uradne državne slovesnosti in funkcije. Matsu-no-Ma je prestolna soba. Cesar sprejema predsednika vlade v tej sobi, kot tudi imenuje ali razrešuje veleposlanike in ministre države. To je tudi prostor, kjer sta imenovana predsednik vlade in vrhovni sodnik.

Park Fukiage[uredi | uredi kodo]

Park Fukiage

Park Fukiage nosi ime iz obdobja Edo in se uporablja kot stanovanjska površina za cesarsko družino.

Palača Fukiage Ōmiya (吹 上 大 宮 御所) v severnem delu je bila prvotno rezidenca cesarja Showa in cesarice Kōjun in se je imenovala palača Fukiage. Po smrti cesarja leta 1989 se je palača preimenovala v Fukiage Ōmiya in je bila rezidenca cesarice vdove do njene smrti leta 2000. [11]

V območju palače so tri palačna svetišča (宮中 三 殿 Kyūchū-Sanden?). Deli cesarskih insignij Japonske se hranijo tukaj, svetišče pa ima tudi versko vlogo pri cesarjevem ustoličenju in poroki.

Vzhodni park[uredi | uredi kodo]

Palača je le malo spremenjena od leta 1945 (zgornja slika) in na spodnji sliki iz 2005 je prikazan most Seimon Ishibashi, ki vodi do glavnih vrat

Vzhodni park je tam, kjer se nahaja večina upravnih stavb za palačo in zajema nekdanje področje honmaru in ninomaru gradu Edo, skupaj 210.000 m². Tukaj je tudi cesarska Tokagakudo glasbena dvorana, glasbeni oddelek za upravne slovesnosti cesarske družine, arhiv in oddelek za mavzoleje, objekti za stražo, kot je Saineikan dodžo in muzej cesarskih zbirk.

Več objektov, ki so bili dodani od obdobja Meidži so sčasoma odstranili zaradi ureditve Vzhodnega parka. Leta 1932 je bila zgrajena kuretake-ryō kot spalnica za cesarske princese, pa tudi ta zgradba je bila odstranjena pred gradnjo sedanjih vrtov. Druge stavbe, kot so hlevi in stanovanja so bile odstranjene zaradi sedanje konfiguracije parka.

Gradbena dela so se začela leta 1961 z novim ribnikom v ninomaru, kot tudi popravilom in obnovo različnih ohranjenih stolpov in objektov iz obdobja Edo. 30. maja 1963 je japonska vlada območje razglasila kot »poseben zgodovinski relikt« v smislu zakona o varstvu kulturne objektov.

Tōkagakudō (glasbena dvorana)[uredi | uredi kodo]

Tōkagakudō (桃 華 楽 堂?, 'dvorana breskovega cveta') se nahaja vzhodno od nekdanjega glavnega bivalnega gradu Edo v honmaru. Ta glasbena dvorana je bila zgrajena v spomin na 60. rojstni dan cesarice Kojun 6. marca 1963. Armiranobetonska stavba pokriva skupno površino 1.254 m². Dvorana je osmerokotne oblike in vsaka od njenih osmih zunanjih sten je okrašena z različno zasnovanimi mozaik ploščicami. Gradnja se je začela avgusta 1964 in je bila končana februarja 1966.

Park Ninomaru[uredi | uredi kodo]

Simbolna drevesa, ki predstavljajo vsako prefekturo na Japonskem so posajena v severozahodnem vogalu območja ninomaru. Takšna drevesa so darovali iz vsake prefekture in jih je skupno 260 in 30 sort.

Suwano-chaya - čajnica

Suwa no Chaya[uredi | uredi kodo]

Suwa no Chaya (諏 訪 の 茶屋) je čajnica, ki se je nahajala v parku Fukiage v obdobju Edo. Preselili so jo v palačo Akasaka po ponovni vzpostavitvi Meidži, vendar je bila obnovljena na svojem prvotnem mestu leta 1912. Preselili so jo na sedanjo lokacijo ob urejanju Vzhodnega parka.

Kitanomaru[uredi | uredi kodo]

Park Kitanomaru se nahaja na severu, na območju nekdanjega severnega obzidja gradu Edo. To je javni park in je mesto dvorane Nippon Budokan.

Ta park vsebuje bronast spomenik kneza Kitashirakawa Yoshihisa (北 白 川 宮 能 久 親王 Kitashirakawa-no-Miya Yoshihisa-shinnō?)

Kōkyo-gaien[uredi | uredi kodo]

Na jugu so veliki zunanji vrtovi cesarske palače, ki so tudi javni park. V njih stoji bronast spomenik samuraja Kusunoki Masashige (楠木 正 成?)

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ian Cowie (7 August 2004). "Oriental risks and rewards for optimistic occidentals". The Daily Telegraph. Telegraph.co.uk. Pridobljeno dne 2013-05-07. 
  2. Edward Jay Epstein (17 February 2009). "What Was Lost (and Found) in Japan's Lost Decade". Vanity Fair. VF Daily. Pridobljeno dne 2011-09-02. 
  3. "皇居 ‐ 通信用語の基礎知識". Wdic.org. 2010-02-04. Pridobljeno dne 2015-09-14.  (v japonščini)
  4. "Rebuilding "Edo-jo" Association". Pridobljeno dne 2008-09-17. 
  5. Daily Yomiuri NPO wants to restore Edo Castle glory March 21, 2013
  6. "Time Wears on Imperial Shelter". The Japan News. Yomiuri Shimbun. 1 August 2015. Pridobljeno dne 1 August 2015. 
  7. "The Imperial Residence". The Imperial Household Agency. Pridobljeno dne 22 August 2015. 
  8. "Ceremony of the Utakai Hajime". Imperial Household Agency. Pridobljeno dne 13 November 2012. 
  9. Takahiro Fukada (20 January 2010). "Imperial Palace resides in otherworldly expanse: History abounds in cultural and religious preserve in heart of metropolis". The Japan Times. str. 3. 
  10. "The Imperial Palace: Photos". kunaicho.go.jp. Imperial Household Agency. Pridobljeno dne 2015-09-14. 
  11. "The Imperial Palace and other Imperial Household Establishments". Imperial Household Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne February 12, 2008. Pridobljeno dne 16 October 2008. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]