Pojdi na vsebino

Toba (jezero)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jezero Toba
Danau Toba (indonezijsko)
Pogled na jezero Toba in otok Samosir
Jezero Toba se nahaja v Indonezija
Jezero Toba
Jezero Toba
Jezero Toba se nahaja v Sumatra
Jezero Toba
Jezero Toba
LegaBalige, Severna Sumatra
Koordinate2°41′N 98°53′E / 2.68°N 98.88°E / 2.68; 98.88
TipVulkan/tektonika
Delporečje Asahan Toba
Glavni odtokireka Asahan
Države porečja Indonezija
Maks. dolžina100 km
Maks. širina30 km
Površina1130 km2
Povp. globina216 m
Maks. globina505 m
Količina vode244 km3
Gladina (n.m.)905 m
OtokiSamosir (glavni)
Hole, Sibandang, Tulas
NaseljaAmbarita, Pangururan

Jezero Toba (indonezijsko Danau Toba, Toba Batak: ᯖᯀᯬ ᯖᯬᯅ; romanizirano: Tao Toba) je veliko naravno jezero v Severni Sumatri v Indoneziji, ki zaseda kaldero supervulkana Toba. Jezero je na sredini severnega dela otoka Sumatra, z nadmorsko višino približno 900 metrov, razteza pa se od 2°53′N 98°31′E / 2.88°N 98.52°E / 2.88; 98.52 do 2°21′N 99°06′E / 2.35°N 99.1°E / 2.35; 99.1. Jezero je dolgo približno 100 kilometrov, široko 30 kilometrov in globoko do 505 metrov. Je največje jezero v Indoneziji in največje vulkansko jezero na svetu.[1] Kaldera Toba je eden od dvajsetih geoparkov v Indoneziji,[2] julija 2020 pa je bila priznana kot eden od UNESCO-vih globalnih geoparkov.[3][4][5]

Jezero Toba je kraj supervulkanskega izbruha, ocenjenega na VEI 8, ki se je zgodil pred 69.000 do 77.000 leti,[6][7] kar predstavlja dogodek, ki je spremenil podnebje. Nedavni napredek v metodah datiranja kaže na natančnejši datum izbruha pred 74.000 leti.[8] Gre za največji znani eksplozivni izbruh na Zemlji v zadnjih 25 milijonih let. Po teoriji katastrofe Toba je imel izbruh globalne posledice za človeško populacijo, saj je ubil večino ljudi, ki so takrat živeli, in naj bi ustvaril ozko grlo prebivalstva v osrednji vzhodni Afriki in Indiji, kar vpliva na genetsko sestavo svetovne človeške populacije do danes.[9] Nedavna študija je podvomila v to teorijo in ni našla dokazov o bistvenih spremembah svetovnega prebivalstva.[10]

Prav tako je bilo predlagano, da je izbruh kaldere Toba povzročil vulkansko zimo s svetovnim znižanjem temperature med 3 in 5 °C in do 15 °C na višjih zemljepisnih širinah. Dodatne študije v Malavijskem jezeru v vzhodni Afriki kažejo, da so se zaradi izbruhov kaldere Toba odložile znatne količine pepela, tudi na tako veliki razdalji, vendar malo znakov pomembnega podnebnega vpliva v vzhodni Afriki.[11]

Geologija

[uredi | uredi kodo]
Batu Gantung (Viseči kamen) v jezeru Toba
Zemljevid jezera

Kaldera Toba v Severni Sumatri obsega štiri prekrivajoče se vulkanske kraterje, ki mejijo na sumatransko 'vulkansko fronto'. S 100 x 30 kilometri je največja kvartarna kaldera na svetu ter četrta in najmlajša kaldera. Seka tri starejše kaldere. Med enim največjih eksplozivnih vulkanskih izbruhov v novejši geološki zgodovini se je sprostilo približno 2800 km3 piroklastičnega materiala, enakovrednega gosti kamnini, znanega kot najmlajši tuf Toba.[12] Po tem izbruhu se je znotraj nove kaldere oblikovala ponovno vzdignjena kupola, ki je združila dve polkupoli, ločeni z vzdolžnim grabnom.

V jezeru so vidni vsaj štirje stožci, štirje stratovulkani in trije kraterji. Stožec Tandukbenua na severozahodnem robu kaldere ima le redko vegetacijo, kar kaže na mladost, nekaj sto let. Tudi vulkan Pusubukit (Hill Center) (1971 m nadmorske višine) na južnem robu kaldere je solfatarno aktiven.[13]

Zdi se, da je magmatski rezervoar supervulkana Toba sestavljen iz plasti zloženih magmatskih pragov, ki se raztezajo vsaj 7–30 kilometrov pod otokom Samosir, v središču jezera, in merijo 10–20 kilometrov v premeru, s plitvo magmatsko komoro, ki je na vrhu magmatskih pragov. Ta struktura je bila opisana kot 'magmatske palačinke' in podobne strukture naj bi potencialno obstajale tudi v supervulkanu Taupō in kalderi Long Valley. 'Magmatske palačinke' so odkrili s študijo, ki je vključevala seizmični hrup v okolju, in domneva se, da so gonilna sila preteklih superizbruhov supervulkana Toba.[14]

Velik izbruh

[uredi | uredi kodo]
Lokacija jezera Toba je na zemljevidu prikazana z rdečo barvo

Izbruh Tobe (dogodek Toba) se je zgodil na območju, ki je danes jezero Toba, pred približno 73.700 ± 300 leti.[15] Bil je zadnji v seriji vsaj štirih izbruhov, ki so na tej lokaciji oblikovali kaldero, prej znana kaldera pa se je oblikovala pred približno 1,2 milijona let. Ta zadnji izbruh je imel ocenjeni VEI 8, zaradi česar je bil največji znani eksplozivni vulkanski izbruh v kvartarju.

Bill Rose in Craig Chesner z Michiganske tehnološke univerze sta ocenila, da je bila skupna količina materiala, sproščenega med izbruhom, vsaj 2800 km3[16] – približno 2000 km3 ignimbrita, ki je tekel po tleh, in približno 800 km3, ki je padel kot pepel večinoma proti zahodu. Vendar pa je Toba, ko je na voljo več izdankov, verjetno izbruhnila 3200 km3 ignimbrita in ko-ignimbrita. Piroklastični tokovi izbruha so uničili območje najmanj 20.000 km2, z nanosi pepela debelimi do 600 m ob glavnem izbruhu. Izbruh je bil dovolj velik, da je po vsej Južni Aziji odložil plast pepela, debelo približno 15 cm; na enem mestu v osrednji Indiji je plast pepela Tobe danes debela do 6 m, deli Malezije pa so bili prekriti z 9 m pepela.[17]

Posledični udor je oblikoval kaldero, ki se je napolnila z vodo in ustvarila jezero Toba. Otok v središču jezera tvori ponovno nastajajoča kupola.

Landsat-ova fotografija Sumatre ob jezeru Toba

Natančno leto izbruha ni znano, vendar vzorec odlaganja pepela kaže, da se je zgodil med severnim poletjem, saj je le poletni monsun lahko odložil pepel Tobe v Južnokitajskem morju.[18] Izbruh je trajal morda dva tedna, vulkanska zima, ki je sledila, pa je povzročila znižanje povprečnih svetovnih temperatur za 3,0 do 3,5 °C za več let. Ledena jedra iz Grenlandije beležijo impulz močno zmanjšanih ravni vezave organskega ogljika. Zelo malo rastlin ali živali v jugovzhodni Aziji bi preživelo in možno je, da je izbruh povzročil izumrtje celotnega planeta. Vendar sta o globalnem ohlajanju razpravljala Rampino in Self. Njun sklep je, da se je ohlajanje začelo že pred izbruhom Tobe. Ta sklep sta podprla Lane in Zielinski, ki sta preučevala jezersko jedro iz Afrike in GISP2. Sklenila sta, da po izbruhu Tobe ni bilo vulkanske zime in da visoke količine H2SO4 ne povzročajo dolgoročnih učinkov.[19][20] Poleg tega so zaradi nizke topnosti žvepla v magmi emisije hlapnih snovi in ​​podnebni vplivi verjetno omejeni.[21]

Dokazi iz študij mitohondrijske DNK kažejo, da so ljudje v tem času morda prestali genetsko ozko grlo, ki je zmanjšalo genetsko raznolikost pod pričakovano raven glede na starost vrste. Glede na teorijo katastrofe Toba, ki jo je leta 1998 predlagal Stanley H. Ambrose z Univerze v Illinoisu v Urbana-Champaignu, so učinki izbruha Tobe morda zmanjšali velikost človeških populacij na le nekaj deset tisoč posameznikov.[22] Vendar ta hipoteza ni splošno sprejeta, ker podobnih učinkov na druge živalske vrste niso opazili, paleoantropologija pa kaže, da ni bilo ozkega grla populacije. Genetsko ozko grlo je zdaj prepoznano kot učinek ustanovitelja zunaj Afrike in ne kot dejansko zmanjšanje populacije.

Novejša aktivnost

[uredi | uredi kodo]

Od velikega izbruha pred približno 70.000 leti so se v Tobi zgodili tudi izbruhi manjšega obsega. Majhen stožec Pusukbukita se je oblikoval na jugozahodnem robu kaldere in lavnih kupol. Najnovejši izbruh se je morda zgodil v Tandukbenui na severozahodnem robu kaldere, kar nakazuje pomanjkanje vegetacije, ki bi lahko bila posledica izbruha v zadnjih nekaj sto letih.[23]

Nekateri deli kaldere so pokazali dvig zaradi delnega polnjenja magmatske komore, na primer, kar je otok Samosir in polotok Uluan dvignilo nad površino jezera. Jezerski sedimenti na otoku Samosir kažejo, da se je od katastrofalnega izbruha dvignil za vsaj 450 m. Takšni dvigi so pogosti v zelo velikih kalderah, očitno zaradi pritiska magme pod zemljo. Toba je verjetno največja ponovno vzhajajoča kaldera na Zemlji. V bližini vulkana so se nedavno zgodili veliki potresi, zlasti leta 1987 ob južni obali jezera na globini 11 km. Takšni potresi so bili zabeleženi tudi v letih 1892, 1916 in 1920–1922.

Leta 2016 je študija pokazala, da ima supervulkan Toba magmatsko komoro, ki vsebuje 50.000 kubičnih kilometrov eruptivne magme, približno 30–50 kilometrov pod zemljo.[24] Zaradi tega je magmatska komora supervulkana več kot štirikrat večja od prostornine jezera Superior v Severni Ameriki in tudi večja od magmatske komore pod Yellowstonom.

Jezero Toba leži v bližini Velikega sumatranskega preloma, ki poteka vzdolž središča Sumatre v območju prelomne cone. Vulkana na Sumatri in Javi sta del Sundskega loka, ki je posledica severovzhodnega premikanja Indo-avstralske plošče, ki se premika pod vzhodno premikajočo se Evrazijsko ploščo. Subdukcijsko območje na tem območju je zelo aktivno: morsko dno blizu zahodne obale Sumatre je od leta 1995 prizadelo več večjih potresov, vključno s potresom v Indijskem oceanu z magnitudo 9,1 leta 2004 in potresom Nias-Simeulue z magnitudo 8,7 leta 2005, katerih epicentra sta bila približno 300 km od Tobe.

Ljudje

[uredi | uredi kodo]
Kanuji Bataki v bližini Haranggaola na jezeru Toba (okoli leta 1920)

Večina ljudi, ki živijo okoli jezera Toba, so etnično Bataki. Tradicionalne bataške hiše so znane po svojih značilnih strehah (ki se na obeh koncih ukrivijo navzgor, kot trup čolna) in barvitem dekorju.[25]

Promet

[uredi | uredi kodo]
Trajekti na jezeru Toba

Parapat je na robu jezera, ki je tranzitna točka za potovanje med jezerom in otokom Samosir. Medan je od mesta oddaljen približno 173 km po cesti in je s Pematang Siantarjem povezan s 48 km dolgo cesto preko Transsumatranske ceste. Mednarodno letališče Sisingamangaraja XII je od Parapata oddaljeno približno 76 km.

Rastlinstvo in živalstvo

[uredi | uredi kodo]

Rastlinstvo jezera vključuje različne vrste fitoplanktona, nadzemne makrofite, plavajoče makrofite in potopljene makrofite, okoliško podeželje pa je deževni gozd, vključno z območji sumatranskih tropskih borovih gozdov na višjih pobočjih gora.[26]

Živalstvo vključuje več vrst zooplanktona in bentoških živali. Ker je jezero oligotrofno (revno s hranili), je avtohtona ribja favna relativno redka, edina endemita pa sta Rasbora tobana (strogo gledano skoraj endemična, saj jo najdemo tudi v nekaterih pritokih, ki se izlivajo v jezero)[27] in Neolissochilus thienemanni, lokalno znana kot riba Batak. Slednjo vrsto ogrožajo krčenje gozdov (ki povzroča zamuljevanje), onesnaževanje, spremembe gladine vode in številne vrste rib, ki so bile vnesene v jezero. Druge domorodne ribe so vrste, kot so Aplocheilus panchax, Nemacheilus pfeifferae, Homaloptera gymnogaster, Channa gachua, Channa striata, Clarias batrachus, Barbonymus gonionotus, Barbonymus schwanenfeldii, Danio albolineatus, Osteochilus vittatus, Puntius binotatus, Rasbora jacobsoni, Tor tambra, Betta imbellis, Betta taeniata in Monopterus albus.[28] Med številnimi vnesenimi vrstami so Anabas testudineus, Oreochromis mossambicus, Oreochromis niloticus, Ctenopharyngodon idella, Cyprinus carpio, Osphronemus goramy, Trichogaster pectoralis, Trichopodus trichopterus, Poecilia reticulata in Xiphophorus hellerii.

Panoramski pogled na jezero Toba

Potop ladje MV Sinar Bangun

[uredi | uredi kodo]

18. junija 2018 je bilo jezero Toba prizorišče nesreče trajekta, v kateri se je utopilo več kot 160 ljudi.[29] MV Sinar Bangun je bilo nepravilno delujoče plovilo na jezeru, ki se je prevrnilo s številnimi potniki na krovu. V incidentu je umrlo 167 ljudi, številni drugi pa so bili poškodovani. Predhodna poročila so pokazala, da je plovilo delovalo nepravilno. Ugotovljeno je bilo, da sta glavna razloga za nesrečo neupoštevanje preobremenitve plovila in delovanje v težkih vremenskih razmerah.

V popularni kulturi

[uredi | uredi kodo]

Izvor jezera Toba je ljudska zgodba o jezeru, v katerem je nekoč živel ribič, ki je ujel zlato ribico. Otok Samosir naj bi bil sin zlate ribice.[30]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »LakeNet – Lakes«. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2003.
  2. ↑ »Gov't Expects UNESCO to Recognize Kaldera Toba Geopark This Year«. Tempo. Pridobljeno 16. julija 2018.
  3. ↑ Gunawan, Apriadi (8. julij 2020). »Toba caldera finally recognized as UNESCO Global Geopark«. The Jakarta Post (v angleščini). Pridobljeno 9. julija 2020.
  4. ↑ »Lake Toba proposed as world geopark heritage site«. The Jakarta Post. Pridobljeno 16. julija 2018.
  5. ↑ »Perjalanan Geopark Kaldera Danau Toba Masuk Daftar UGG«. Kompas. Pridobljeno 16. julija 2018.
  6. ↑ »Toba: General Information«. Global Volcanism Program. Smithsonian Institution.
  7. ↑ Ninkovich, D.; N.J. Shackleton; A.A. Abdel-Monem; J.D. Obradovich; G. Izett (7. december 1978). »K−Ar age of the late Pleistocene eruption of Toba, north Sumatra«. Nature. 276 (5688): 574–577. Bibcode:1978Natur.276..574N. doi:10.1038/276574a0. S2CID 4364788.
  8. ↑ Vogel, Gretchen, How ancient humans survived global 'volcanic winter' from massive eruption, Science, 12 March 2018
  9. ↑ »When humans faced extinction«. BBC. 9. junij 2003. Pridobljeno 5. januarja 2007.
  10. ↑ Yost, Chad L.; Jackson, Lily J.; Stone, Jeffery R.; Cohen, Andrew S. (marec 2018). »Subdecadal phytolith and charcoal records from Lake Malawi, East Africa imply minimal effects on human evolution from the ~74 ka Toba supereruption«. Journal of Human Evolution. 116: 75–94. Bibcode:2018JHumE.116...75Y. doi:10.1016/j.jhevol.2017.11.005. PMID 29477183.
  11. ↑ Lane, Christine S.; Chorn, Ben T.; Johnson, Thomas C. (29. april 2013). »Ash from the Toba supereruption in Lake Malawi shows no volcanic winter in East Africa at 75 ka«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 110 (20): 8025–8029. Bibcode:2013PNAS..110.8025L. doi:10.1073/pnas.1301474110. PMC 3657767. PMID 23630269.
  12. ↑ Budd, David A.; Troll, Valentin R.; Deegan, Frances M.; Jolis, Ester M.; Smith, Victoria C.; Whitehouse, Martin J.; Harris, Chris; Freda, Carmela; Hilton, David R.; Halldórsson, Sæmundur A.; Bindeman, Ilya N. (25. januar 2017). »Magma reservoir dynamics at Toba caldera, Indonesia, recorded by oxygen isotope zoning in quartz«. Scientific Reports (v angleščini). 7 (1) 40624. Bibcode:2017NatSR...740624B. doi:10.1038/srep40624. ISSN 2045-2322. PMC 5264179. PMID 28120860.
  13. ↑ »Toba: Synonyms & Subfeatures«. Global Volcanism Program. Smithsonian Institution.
  14. ↑ Becky Oskin (30. oktober 2014). »Magma 'Pancakes' May Have Fueled Toba Supervolcano«. Live Science. Pridobljeno 23. decembra 2025.
  15. ↑ Mark, Darren F.; Renne, Paul R.; Dymock, Ross C.; Smith, Victoria C.; Simon, Justin I.; Morgan, Leah E.; Staff, Richard A.; Ellis, Ben S.; Pearce, Nicholas J. G. (1. april 2017). »High-precision 40Ar/39Ar dating of pleistocene tuffs and temporal anchoring of the Matuyama-Brunhes boundary«. Quaternary Geochronology (v angleščini). 39: 1–23. doi:10.1016/j.quageo.2017.01.002. hdl:10023/10236. ISSN 1871-1014.
  16. ↑ »Supersized eruptions are all the rage!«. United States Geological Survey. 28. april 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. februarja 2012. Pridobljeno 12. januarja 2026.
  17. ↑ Scrivenor, John Brooke (1931). The Geology of Malaya. London: MacMillan. OCLC 3575130., noted by Weber.
  18. ↑ Bühring, C.; Sarnthein, M.; Leg 184 Shipboard Scientific Party (2000). »Toba ash layers in the South China Sea: evidence of contrasting wind directions during eruption ca. 74 ka«. Geology. 28 (3): 275–278. doi:10.1130/0091-7613(2000)028<0275:TALITS>2.3.CO;2.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
  19. ↑ Lane, Christine S (2013). »Ash from the Toba supereruption in Lake Malawi shows no volcanic winter in East Africa at 75 ka«. Proceedings of the National Academy of Sciences. 110 (20): 8025–8029. Bibcode:2013PNAS..110.8025L. doi:10.1073/pnas.1301474110. PMC 3657767. PMID 23630269.
  20. ↑ Zielinski, GA (1996). »Potential atmospheric impact of the Toba Mega-Eruption ~71,000 years ago«. Geophysical Research Letters. 23 (8): 837–840. Bibcode:1996GeoRL..23..837Z. doi:10.1029/96GL00706.
  21. ↑ Chesner, Craig A.; Luhr, James F. (30. november 2010). »A melt inclusion study of the Toba Tuffs, Sumatra, Indonesia«. Journal of Volcanology and Geothermal Research. Continental Margin Volcanism – A volume in memory of James F. Luhr (v angleščini). 197 (1): 259–278. Bibcode:2010JVGR..197..259C. doi:10.1016/j.jvolgeores.2010.06.001. ISSN 0377-0273.
  22. ↑ »Yellowstone Is a Supervolcano?«. Biot Reports (164). Suburban Emergency Management Project. 11. januar 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2008. Pridobljeno 21. februarja 2008.
  23. ↑ »Toba volcano (Indonesia, Sumatra)«. VolcanoDiscovery.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2013. Pridobljeno 12. januarja 2026.
  24. ↑ Koulakov, I.; Kasatkina, E.; Shapiro, N.M.; Jaupart, C.; Vasilevsky, A.; El Khrepy, S.; Al-Arifi, N.; Smirnov, S. (2016). »The feeder system of the Toba supervolcano from the slab to the shallow reservoir«. Nature Communications. 7 12228. Bibcode:2016NatCo...712228K. doi:10.1038/ncomms12228. PMC 4960321. PMID 27433784.
  25. ↑ »Batak People«. IndonesianMusic.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. avgusta 2008.
  26. ↑ »Danau Toba (Lake Toba)«. International Lake Environment Committee. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2009.
  27. ↑ Lumbantobing, Daniel N (2010). »Four New Species of the Rasbora trifasciata-Group (Teleostei: Cyprinidae) from Northwestern Sumatra, Indonesia«. Copeia. 2010 (4): 644–70. doi:10.1643/CI-09-155. S2CID 86114358.
  28. ↑ FishBase (2012). Species in Toba. Accessed 25 January 2012
  29. ↑ »Indonesia ferry disaster: Lake Toba captain detained«. BBC. 21. junij 2018. Pridobljeno 25. junija 2018.
  30. ↑ Kaltsum, Honest Ummi; Utami, Ratnasari Diah (7. november 2015). »Folklores as English Teaching Media for The Young Learners« (v ameriški angleščini). ISSN 2477-3328. {{navedi časopis}}: Navedi journal potrebuje |journal= (pomoč)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toba_(jezero)&oldid=6752784«