Tino Mamić

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tino Mamić
Portret
Rojstvo28. maj 1972({{padleft:1972|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1] (51 let)
Šempeter pri Gorici
Pomembne nagradeČastno priznanje Boruta Meška za medijsko osveščanje slovenske družbi 2012
ZakonecMojca Strmšek Mamić
Spletna stran
tinomamic.eu

Tino Mamić, slovenski zgodovinar, profesor, novinar, književnik in publicist * 28. maj 1972, Šempeter pri Gorici, SFRJ.[2]

Zapriseženi sodni izvedenec za področje rodoslovja.[3] Izdeluje tudi družinska drevesa.[4] Z ženo Mojco Strmšek Mamić in petimi otroki živi na Manžanu pri Kopru.[5][6][7] Je stalni komentator oddaje Faktor na TV3 Slovenija.[8]

Kot profesor zgodovine je član zgodovinske komisije koprske škofije za beatifikacijo Filipa Terčelja,[9] Slovenskega rodoslovnega društva (SRD),[10] Association of Professional Genealogists (APG),[11] Sveta zavoda Pokrajinskega arhiva Koper. Kot novinar je član Tiskovnega društva Ognjišče (TDO), Združenja novinarjev in publicistov (ZNP),[12] Društva katoliških časnikarjev in Hrvatskih novinara i publicista (HNIP). Ustanovil je tudi rodoslovni časopis in portal »Slovenski rod«. Ureja tudi brezplačnik Vipavska, ki izhaja v nakladi 10.000 izvodov, in portal Vipavska.eu.[13][14]

Od leta 2021 je odgovorni urednik novega tiskanega tednika Domovina, ki ga izdaja Zavod Iskreni.[15][16]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v družini Stomažanke Neže Bratina in Dalmatinca Ivana Mamića, politika. Odraščal je v Šturjah pri Ajdovščini. Obiskoval je klasično gimnazijo v Vipavi, kjer je leta 1991 maturiral kot prva generacija maturantov Škofijske gimnazije, ki jim je država priznala spričevalo. V Zavodu za invalidne otroke v Vipavi je leta 1996 opravil tudi civilno služenje vojaškega roka. Na ljubljanski univerzi je diplomiral 1998. in postal profesor zgodovine in diplomirani novinar. Njegova prva redna služba je bila v Kopru, kjer je bil urednik na reviji Ognjišče, odgovorni urednik mladinskega lista Sončna pesem[17] in odgovorni urednik koprskega studia Radia Ognjišče.[18] Za založbo Ognjišče je uredil več zgodovinskih knjig. Leta 2002 ga je Urad za uradne objave EU povabil v Luksemburg, kjer je kot uslužbenec Evropske komisije opravljal delo korektorja za slovenščino na oddelku za sekundarno zakonodajo, poleti 2004 pa je dobil službo v Bruslju, kjer je delal kot novinar na generalnem direktoratu za pravosodje. Leta 2005 je prevzel novinarsko in redaktorsko delo pri Primorskih novicah.[19] Pokrival je področja zunanje in notranje politike ter kulture. Leta 2006 je postal odgovorni urednik tega takrat četrtega slovenskega dnevnika in mu povečal naklado.[20] Po sedmih letih dela na Primorskih novicah se je odločil za samostojno pot. Kot samostojni novinar dopisuje v različne medije. Ustanovil je prvo agencijo za rodoslovje v državi in bil član upravnega odbora Slovenskega rodoslovnega društva.[10][21] Leta 2006 je postal zapriseženi sodni izvedenec za področje rodoslovja.[3][11]

Leta 2012 je bil nagrajen s častnim priznanjem Boruta Meška za medijsko osveščanje slovenske družbe.[22] Je eden od ustanoviteljev in aktualni predsednik Združenja novinarjev in publicistov (2013).[12][23][24] Bil je član programskega sveta RTVS,[25] član Sveta Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in poslanec študentskega parlamenta ŠOU v Ljubljani. Je član zgodovinske komisije koprske škofije za beatifikacijo Filipa Terčelja.[9]

Izbor del[uredi | uredi kodo]

  • Skrilje in Stomaž : zgodovinsko-turistični vodnik (2017) (COBISS)
  • Dalmatino (2017) (COBISS)
  • Protestantino: kolumne izpod Čavna, 2014 (monografija) (COBISS)
  • Magajnov socialni čut je nadčasoven: osmi simpozij o pisatelju Bogomirju Magajni, 2012 (COBISS)
  • Anton Laščak beg – življenjepis kraljevega arhitekta, 2008 [26]
  • Zgodovinske, socialne in politične razmere v slovenski Istri 1913–1945, 2002 [27]
  • Razmah genealogije na Slovenskem, 2001 (COBISS) [28]
  • Krščanstvo – 2000 let, slovenska dopolnila v zgodovinskem atlasu, 1999 (COBISS)
  • Priimki njihov izvor in pomen: 1, Primorska 2020 ISBN 9788896632857 (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/mamic-tino/
  2. ↑ »KARDINAL STEPINAC, REŠITELJ SLOVENCEV | Frančiškanski samostan Koper«. franciskani-koper.rkc.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2020. Pridobljeno 9. julija 2020.
  3. ↑ 3,0 3,1 »Imenik sodnih izvedencev«. spvt.mp.gov.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  4. ↑ »Primorske.si«. Primorske novice.
  5. ↑ Čakš, Rok (28. april 2018). »Tino Mamić: v politiko odhajam, ker ne morem vedno le kritizirati, ampak tudi ponuditi rešitve«. Domovina. Pridobljeno 9. julija 2020.
  6. ↑ »Tino Mamić«. www.Družina.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  7. ↑ »Tino Mamić gost večera Kluba krščanskih izobražencev | Občina Ajdovščina | MojaObčina.si«. www.mojaobcina.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  8. ↑ »Tino Mamič o tem, da so nacisti lepše skrbeli za stadion za Bežigradom kot današnja oblast«. Dnevnik. Pridobljeno 10. julija 2020.
  9. ↑ 9,0 9,1 Časnik (30. maj 2014). »Vabilo: Terčeljev rod«. Časnik. Pridobljeno 9. julija 2020.
  10. ↑ 10,0 10,1 »Tino Mamić«. rodoslovje.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  11. ↑ 11,0 11,1 »Tino Mamic«. APG. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2020. Pridobljeno 9. julija 2020.
  12. ↑ 12,0 12,1 »Predsednik ZNP znova postal Tino Mamić«. www.znp.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  13. ↑ »Vipavska - junij 2018«. Issuu (v angleščini). Pridobljeno 10. julija 2020.
  14. ↑ noviSplet.com (4. april 2019). »Sodobna medijska inovacija » Noviglas«. Noviglas. Pridobljeno 10. julija 2020.
  15. ↑ Vovk, Igor (18. maj 2021). »Prihaja tednik Domovina: vse, kar vas zanima«. Domovina. Pridobljeno 25. maja 2021.
  16. ↑ »STA: Zavod Iskreni: Ne živimo od javnih razpisov, stremimo k neodvisnosti od javnih sredstev«. www.sta.si. Pridobljeno 6. avgusta 2021.
  17. ↑ Marko. »Rojstni dan Ognjišča«. revija.ognjisce.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  18. ↑ RO. »Mamić o primeru Bandellija: Šlo je za politično korupcijo«. Avdio arhiv Radia Ognjišče. Pridobljeno 9. julija 2020.
  19. ↑ »Tino Mamić potrjen za odgovornega urednika Primorskih novic«. Finance.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  20. ↑ »Primorske novice v finančni in kadrovski krizi«. Dnevnik. Pridobljeno 9. julija 2020.
  21. ↑ »SEZNAM AVTORJEV IN SODELAVCEV | PRIIMKI | LEKSIKON PRIIMKOV | Rodoslovje.com«. www.rodoslovje.com. Pridobljeno 9. julija 2020.
  22. ↑ »Meškova priznanja 2012 Viktorju Blažiču, Tinu Mamiću in Primožu Lavretu«. znp.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  23. ↑ Ognjišče, Radio. »AUDIO: Novi predsednik ZNP je Tino Mamić«. Radio Ognjišče. Pridobljeno 9. julija 2020.
  24. ↑ Cerkev, Katoliška. »Radio Ognjišče vas vabi k spremljanju zadnjih dveh v nizu okroglih miz Podobe Slovenije v medijih, ki bosta v Mengšu in Ljutomeru«. Katoliška Cerkev v Sloveniji. Pridobljeno 9. julija 2020.
  25. ↑ »RTVSLO.si«. RTVSLO.si. Pridobljeno 9. julija 2020.
  26. ↑ »dLib.si - Anton Laščak beg - življenjepis kraljevega arhitekta«. www.dlib.si. Pridobljeno 10. julija 2020.
  27. ↑ Mamić, Tino (2003). »Zgodovinske, socialne in politične razmere v slovenski Istri v obdobju 1913-1945«. Življenje in delo Alojza Kocjančiča, slovenskega istrskega pesnika, pisatelja in duhovnika. str. 53–68.
  28. ↑ »dLib.si - Razmah genealogije na slovenskem«. www.dlib.si. Pridobljeno 10. julija 2020.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tino_Mamić&oldid=6081231«