Pojdi na vsebino

Thegn

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skonokoščen pečat neznanega thegna Godwina iz prve polovice 11. stoletja, Britanski muzej

V poznejši anglosaški Angliji je bil thegn ali thane[1] (latinsko minister[2]) plemič na tretji družbeni ravni. Nad njim so bili kralj in ealdormani. [3] Moral je biti velik zemljiški posestnik.

Izraz 'thanage' je lahko pomenil posesti, v lasti thegna, ali položaj njihovega lastnika kot tak. Naziv thegn je bil približno enakovreden sodobnemu nazivu baron.

V zgodnji srednjeveški Skandinaviji se je izraz thane uporabljal za razred vazalov, v srednjeveški vzhodni Škotski pa so naziv podeljevali lokalnim kraljevim uradnikom. Po rangu je bil enakovreden otrokom grofa.

Izvor

[uredi | uredi kodo]
Beseda gesith/gesiþ (mn. gesithum/gesiðum), predhodnica thegna, zapisana v staroangleški epski pesnitvi Beowulf

V 5. stoletju so se germanska ljudstva, znana kot Anglosasi, preselila v po-rimsko Britanijo in prevzela oblast na vzhodu in jugovzhodu otoka. Arheološki dokazi, kot so grobovi in zgradbe, kažejo, da v teh zgodnjih skupnostih ni bilo nobene družbene elite. Približno polovico prebivalstva so tvorili svobodni in neodvisni kmetje (staroangleško ceorlas), ki so obdelovali kos zemlje, dovolj velik za preživetje družine. Drugo polovico so tvorili sužnji, večinoma domorodni keltski Briti.[4]

Do konca 6. stoletja se je razvila družbena elita, kar dokazujejo razkošnejši grobovi in zgradbe.To obdobje je sovpadalo s poznoantično malo ledeno dobo in Justinijanovo kugo. Ti dogodki so povzročili lakoto in druge družbene motnje, ki so verjetno povečale nasilje in pripeljale do tega, da so se prej neodvisni kmetje podredili vladavini močnih gospodov. Staroangleška beseda za gospoda je 'hlaford' in pomeni 'varuh hlebca' ali 'tisti, ki daje kruh'.[5]

Zgodnji zakoni Kenta so za opis plemiča uporabljali staroangleško besedo 'eorl' ('visokorojen', 'plemenit'). Do 8. stoletja je besedo 'eorl' kot splošni izraz za plemiča nadomestila beseda 'gesith' ('spremljevalec', latinsko comes). [6][7] Obstajali so tako gesiti, ki so posedovali zemljo, kot gesiti brez nje.[8] Gesithi brez zemlje so služili kot vazali v komitatusu kralja, kraljice ali lorda. V zameno so dobili zaščito (staroangleško mund) in plačilo v zlatu in srebru. Mladi plemiči so se vzgajali skupaj z otroki kraljev, da bi nekega dne postali njihovi gesithi.[9] Gesith je bil za zvesto služenja lahko nagrajen s posestvom.[6]

Do 10. stoletja se je anglosaška družba razslojila na tri glavne družbene razrede: sužnje, ceorle (svobodnjaki) in þegnase (aristokrati).[10] Naziv thegn (staroangleško þeġn) je pomenil služabnika ali bojevnika in je nadomestil nsziv gesith. [6] V zakonikih je bila za ceorla določena cena (weregild) v višini 200 šilingov in za thegna 1200 šilingov.[11]

Razredi in funkcije

[uredi | uredi kodo]

Zgodovinarka Ann Williams navaja, da so bili thegni razdeljeni v tri razrede: ealdormane (kasnejši grofje), kraljeve thegne in nižje thegne.[12] Večina thegnov je spadala v spodnja dva razreda.[13] Thegni so bili hrbtenica lokalne uprave in vojske. Iz tega družbenega razreda so se izbirali šerifi in lokalni sodniki grofovskih sodišč. David Carpenter jih je zato opisal kot "podeželsko plemstvo anglosaške Anglije".[14][15] Čeprav njihova natančna vloga ni jasna, je dvanajst višjih thegnov od sto igralo pomembno vlogo pri razvoju angleškega pravosodnega sistema. Po Etelredovih zakonih "se zdi, da so delovali kot sodni odbor sodišča za namene obtožbe",[16] kar kaže na nekaj povezav s sodobnim porotnim sojenjem.

Družbena mobilnost

[uredi | uredi kodo]

Status thegna je bil deden. Nevesta iz vrst thegnov, ki se je poročila s ceorlom, je ohranila svoj plemiški status.[11] Uspešen thegn je lahko upal na napredovanje v grofa.[17] Premožni ceorl je lahko postal posestnik in si prizadeval doseči rang thegna. V pravni razpravi Geþyncðo je yorški nadškof Vulfstan (1002–1023) podrobno opisal merila za dosego položaja thegna:

"In če je ceorl uspeval, da je imel v lasti pet hidov, belhus in burhgeat [utrjeno graščino], sedež in posebno pisarno v kraljevi dvorani, je bil odtlej upravičen do pravic thegna."[18][19]

Pravno besedilo Norðleoda laga (Zakon severnega ljudstva) prav tako omenja pogoj petih hidov, vendar dodaja, da so morale posedovati tri generacije.[20]

Položaj thegna je lahko dosegel tudi trgovec, ki je "s svojimi sredstvi trikrat prepotoval široko morje".[21]

Gospodinjstva

[uredi | uredi kodo]

Plemiško gospodinjstvo je vključevalo več vazalov, imenovanih cniht ('mladenič', 'vazal', iz česar izhaja sodobna beseda vitez) ali huscarl ('hišni karl', 'moški gospodinjstva'). Rekonstrukcijo plemiških gospodinjstev omogočajo tudi oporoke thegnov. Thurstan Lustwin je v svoji oporoki, napisani okoli leta 1043, zemljo zapustil svojim cnihtom in dvema kaplanoma, ki sta poleg verskih dolžnosti opravljala tudi tajniško delo. Plemkinja Leofgifu je z oporoko zemljo zapustila njenim trem oskrbnikom, dvema sodnikoma, kaplanu in svojim cnihtom. Kot gospodinjski uradnik se v oporokah omenja tudi hunta (lovec).[22]

Tako kot so kraljevi thegni služili v kraljevem gospodinjstvu, so nižji thegni služili kot senešali, komorniki in oskrbniki kraljevih thegnov in ealdormanov. Te službe so veljale za častne in ne za suženjske. Vagn, vodja hišnih služabnikov grofa Leofrica, je imel v lasti 54 hidejev zemlje z glavnim dvorcem v Wootton Wawenu. Možje na visokih položajih, kot je bil Vagn, so tvorili ožji krog gospodovega gospodinjstva.[23]

Anglija po normanski osvojitvi

[uredi | uredi kodo]
Skandinavski runski kamni thengnov (rdeče točke) in nižje rangiranih drengrov (modre točke)

Leta 1066 je bilo v Angliji približno 5000 thegnov.[24] Po normanski osvojitvi Anglije leta 1066 je Viljem Osvajalec anglosaško aristokracijo zamenjal z normansko in angleško terminologijo nadomestil z ustrezno normansko. Razred thegnov je postal del viteškega razreda.[17]

Runski kamni

[uredi | uredi kodo]

V poznem 10. in 11. stoletju je na Danskem in Švedskem postalo običajno, da so družine ali druščine postavljale spominske runske kamne. Na približno petdeset kamnih je omenjeno, da je bil pokojnik thegn.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Britannica 1998.
  2. ↑ Licence 2020, str. 99.
  3. ↑ Keynes 2014, str. 459–461.
  4. ↑ Morris 2021, str. 49–50.
  5. ↑ Morris 2021, str. 50–55.
  6. 1 2 3 Loyn 1955, str. 530.
  7. ↑ Williams 2008, str. 5.
  8. ↑ Loyn 1955, str. 532.
  9. ↑ Jolliffe 1961, str. 14–15.
  10. ↑ Williams 2008, str. 2.
  11. 1 2 Williams 2008, str. 1.
  12. ↑ Williams 2008, str. 3.
  13. ↑ [[#CITEREF|]].
  14. ↑ Carpenter 2003, str. 66.
  15. ↑ Huscroft 2016, str. 28.
  16. ↑ Holdsworth 1903, str. 7.
  17. 1 2 Holland 1911, str. 743.
  18. ↑ Liebermann 1905, str. 456–458.
  19. ↑ Whitelock 1955, str. 432.
  20. ↑ Williams 2008, str. 4.
  21. ↑ Stubbs 1895, str. 65.
  22. ↑ Williams 2008, str. 63 & 66.
  23. ↑ Williams 2008, str. 67.
  24. ↑ Huscroft 2016, str. 29.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Chadwick, Hector Munro (1905). Studies on Anglo-Saxon Institutions. Cambridge University Press.
  • Carpenter, David (2003). The Struggle for Mastery: Britain 1066–1284. Penguin History of Britain. Penguin Books. ISBN 0140148248.
  • Huscroft, Richard (2016). Ruling England, 1042-1217 (2nd izd.). Routledge. ISBN 978-1138786554.
  • Holdsworth, William Searle (1903). A History of English Law. Vol. 1. London: Methuen & Co.
  • Holland, Arthur William (1911). »Thegn« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Vol. 26 (11. izd.). str. 743.
  • Jolliffe, J. E. A. (1961). The Constitutional History of Medieval England from the English Settlement to 1485 (4th izd.). Adams and Charles Black.
  • Keynes, Simon (2014). »Thegn«. V Lapidge, Michael; Blair, John; Keynes, Simon; Scragg, Donald (ur.). The Wiley Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England (2nd izd.). Chichester, West Sussex: Wiley Blackwell. str. 459–461. ISBN 978-0-470-65632-7.
  • Licence, Tom (2020). Edward the Confessor: Last of the Royal Blood. New Haven, Connecticut: Yale University Press. ISBN 978-0-300-21154-2.
  • Liebermann, F. (1905). Die Gesetze der Angelsachsen. Vol. 1. Halle: M. Niemeyer.
  • Loyn, HR (1955). »Gesiths and Thegns in Anglo-Saxon England from the Seventh to Tenth Century«. The English Historical Review. 70 (277): 529–549. doi:10.1093/ehr/LXX.CCLXXVII.529. JSTOR 558038.
  • Morris, Marc (2021). The Anglo-Saxons: A History of the Beginnings of England: 400–1066. Pegasus Books. ISBN 978-1-64313-312-6.
  • Stafford, Pauline (2014). »Ealdorman«. V Lapidge, Michael; Blair, John; Keynes, Simon; Scragg, Donald (ur.). The Wiley Blackwell Encyclopedia of Anglo-Saxon England (2nd izd.). Chichester, West Sussex: Wiley Blackwell. str. 156–157. ISBN 978-0-470-65632-7.
  • Stubbs, William (1895). Select Charters and Other Illustrations of English Constitutional History, from the Earliest Times to the Reign of Edward the First (8th izd.). Oxford: Clarendon Press.
  • »Thane«. Encyclopedia Britannica. 20. julij 1998.
  • Whitelock, Dorothy, ur. (1955). English Historical Documents c. 500–1042. Vol. 1. London: Eyre and Spottiswood.
  • Williams, Ann (2008). The World Before Domesday: The English Aristocracy, 900–1066. London: Continuum. ISBN 9781847252395.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Thegn&oldid=6680503«