The Smashing Pumpkins

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Skupina ob koncertu leta 2007 v Luksenburgu

The Smashing Pumpkins so ameriška alternativna rock skupina, ki je bila ustanovljena leta 1988 v Chicagu. Do sedaj so izdali osem studijskih albumov, ki so se prodali v več kot 30 milijonov kopij po celem svetu [1]. Njeni prvotni člani so bili Billy Corgan (kitara, vokali, pesmi), James Iha (kitara) in D'arcy Wretzky (bas). Kasneje se jim je pridružil še Jimmy Chamberlin (bobni). Skozi leta se je postava zaradi nesoglasij med člani ter zaradi zlorabe mamil redno menjala, njen stalni član pa je edino frontman Billy Corgan [2].

So pripadniki alternativnega rocka, v njihovem zvoku pa se lahko slišijo primesi gothic rocka, folka, psihedeličnega rocka, heavy metala in elektronike. The Smashing Pumpkins so znani po eksperimentiranju z različnimi glasbenimi zvrstni [3], po izpovednih besedilih ter po prepoznavnem glasu Billy Corgana [4].

Začetki in komercialni uspeh[uredi | uredi kodo]

Skupina je prodrla na sceno z debitanskim albumom Gish (1991), ki sicer ni imel izstopajočih singlov, a je kljub temu na valu pozitivnih kritik [5] s časom uspel priti do platinaste naklade. Po uspehu prvega albuma je skupino podpisala založba Virgin Records in je s pomočjo založbe prodrla v mainstream [6] z albumom Siamese Dream (1993), ki je vseboval tri single (Cherub Rock, Today, Disarm) [7], ki so prodrli v top 10 Billboard lestvico za rock glasbo in skupino postavili ob bok najuspešnejših izvajalcev devetesetih.

Leta 1995 so izdali dvojni album Mellon Collie and the Infinite Sadness [8], ki je vseboval štiri single (Bullet With Butterfly Wings, 1979, Tonight, Tonight, 33), ki so se prodrli v top 40 Billboard lestvico za rock glasbo. Skupina si je za album leta 1997 prislužila sedem grammy nominacij. Kljub uspehu albuma (9,5 milijonov prodanih kopij v ZDA) pa je to obdobje zasnovala smrt klavirista Jonathana Melvoina ter odhod bobnarja Jimmy Chamberlina, ki se je spopadal z odvisnostjo od drog in alkohola [9] [10].

Adore, Machina in razpad[uredi | uredi kodo]

Skupina je nato nadaljevala kot trio ter so leta 1998 izdali album Adore, ki je za razliko od prejšnjih albumov vseboval veliko več elektronike kar je bil očiten odmik od njihovega klasičnega zvoka. Skupina je za snemanje albuma uporabila vrsto različnih bobnarjev (Matt Walker - Filter, Matt Cameron - Soundgarden/Pearl Jam, Joey Waronker - Beck). Album je bil dobro sprejet s strani kritikov [11] in je skupini prislužil grammy nominacijo. Kljub prodaji štirih milijonov kopij je bil označen za komercialno razočaranje, ker se je v ZDA prodalo samo 1,1 milijona kopij [12].

Naslednji album Machina/the Machines of God (2000) je oznanila vrnitev bobnarja Jimmy Chamberlina in je zadnji album, ki so ga posneli vsi štirje ustanovitveni člani [13]. Takoj po končanem snemanju albuma je skupino zapustila basistka D'arcy Wretzky, ki je imela hude težave z odvisnostjo. Zamenjala jo je bivša basistka skupine Hole Melissa Auf Der Maur. Kljub uspehu singla Stand Inside Your Love je bil album označen za komercialni neuspeh, saj se je prodal v 600.000 kopijah v ZDA, kar je bilo občutno manj od ostalih albumov skupine. Skupina je istega leta objavila, da se bo po končani turneji razpadla. Pred razpadom so na internetu brezplačno objavili album Machina II, ki je bil pozitivno sprejet s strani kritikov in občinstva [14].

Ponovna združitev in Zeitgeist[uredi | uredi kodo]

Po nekaj solo projektih sta frontman Billy Corgan in bobnar Jimmy Chamberlin leta 2005 spet postavila skupino na noge [15]. V ponovni združitvi sta manjkala druga dva ustanovitvena člana kitarist James Iha in basistka D'arcy Wretzky, za kar je bila skupina kritizirana tako s strani oboževalcev kot tudi kritikov. Člana sta kritike utišala s potrditvijo govoric, da sta v preteklosti Iha in Wretzky redkokdaj sodelovala v kreativnem in studijskem procesu. Wretzky je v radijskem intervjuju leta 2009 izjavila, da se ni odločila za ponovno sodelovanje, ker ji to ni omogočalo zdravje. [16] [17].

Leta 2007 sta Corgan in Chamberlin izdala povratniški album Zeitgeist [18], ki je bil sprejet z mešanimi kritikami, a je kljub temu uspel doseči zlato naklado. Album je označil prehod Corgana v pisanje politično obarvanih besedil [19] in je vseboval tri single, ki so prodrli v Billboard top 100 (Doomsday Clock, Tarantula, That's the Way My Love Is). Za turnejo so se skupini pridružili Jeff Schroeder (kitara), Ginger Sling (bas) in Lisa Harriton (klaviature) [20]. Po izidu albuma je skupina izdala še live DVD If All Goes Wrong in akustični EP American Gothic.

Teargarden, Oceania in Monuments to an Elegy[uredi | uredi kodo]

Pred snemanjem naslednjega albuma Teargarden by Kaleidyscope (2009) je skupino zapustil bobnar Jimmy Chamberlin. Skupino je zapustil zaradi želje po preživetju več časa z družino in zaradi težav s srcem, ki jih je imel na predhodni turneji. Zamenjal ga je Mike Bryne, ki je bil izbran preko javne avdicije. Teargarden by Kaleidyscope je zasnovan kot konceptni projekt, ki je sestavljen iz 44 pesmi, ki jih skupina postopoma objavlja brezplačno na svoji uradni spletni strani [21]. To je že drugi album, ki ga izdajajo brezplačno [22]. Za razliko od povratniškega albuma Zeitgeist je bil Teargarden projekt sprejet večinoma s pozitivnimi kritikami in je bil označen kot vračanje h koreninam psihedeličnega rocka iz samih začetkov skupine. Prvi album iz Teargarden projekta so naslovili Oceania in je bil izdan 19-tega junija 2012. Oceania je konceptni album, ki vsebuje shoegaze elemente in elemente alternativnega rocka. Album Monuments to an Elegy je izšel 9tega decembra 2014. Najavil ga je singel Tiberius.

Shiny and Oh So Bright Vol 1.[uredi | uredi kodo]

Leta 2018 sta se v skupino vrnila bobnar Jimmy Chamberlin, ki je bil odsoten od leta 2009 in kitarist James Iha, ki je bil odstoten od leta 2000. Združena skupina se je podala na turnejo po Ameriki in Evropi. Po koncu turneje so izdali novembra 2018 izdali album Shiny and Oh So Bright Vol.1. Album je med drugim vseboval singel Solara in singel Silvery Sometimes (Ghosts). Na albumu je kot producent delal legendarni Rick Rubin.

Diskografija[uredi | uredi kodo]

Gish (1991)

Lull (EP) (1991)

Siamese Dream (1993)

Pisces Iscariot (1994) (b-side kompilacija)

Vieuphoria (1994) (koncertni DVD/VHS)

MellonCollie and the Infinite Sadness (1995)

Aeroplane Flies High (1996) (b-side kompilacija)

Adore (1998)

Machina (2000)

Machina II (2000)

Greatest Hits Video Collection (2000) (kompilacija videov)

Greatest Hits (2001) (best of kompilacija)

Zeitgeist (2007)

If All Goes Wrong (2007) (koncertni DVD)

American Gothic (EP) (2007)

Teargarden by Kaleidyscope Vol. 1 (EP) (2010)

Teargarden by Kaleidyscope Vol. 2 (EP) (2010)

Oceania (2012)

Oceania: Live in NYC (2013) (koncertni DVD)

Monuments to an Elegy (2014)

Shiny and Oh So Bright Vol.1 (2018)

  • studio albumi so oznaceni s krepko pisavo, ostala diskografija je lezeca

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. "Artist Chart History - The Smashing Pumpkins". Billboard. [1]. Citirano April 25, 2010.
  2. Thomas, Richard. "Signal to Noise: The Sonic Diary of the Smashing Pumpkins". [2] EQ Magazine. October 2008.
  3. Shepherd, Julianne (13 June 2005). "Billy Corgan: Pitchfork Interview". PitchforkMedia.com. [3]. Citirano 25 April 2010
  4. Kelly, Christina. "Smashing Pumpkins-The Multi-Platinum Band is over the infighting but can the harmony last?" [4] US. December 1995
  5. "Meticulously Calculated Chaos". Rolling Stone. [5] August 8, 1991.
  6. The 500 Greatest Albums of All Time. Rolling Stone. 2005. p. 194. ISBN 978-932958-61-4.
  7. 4. Azerrad, Michael. "Smashing Pumpkins' Sudden Impact". Rolling Stone. [6] October 1, 1993.
  8. di Perna, Alan. "Zero Worship". Guitar World. [7] December 1995
  9. Corgan, Billy. "Coming Down the Mountain." The Confessions of Billy Corgan. [8] 2005/04/14.
  10. Kot, Greg. "Double Take: Smashing Pumpkins raises the stakes with 'Mellon Collie'". Chicago Tribune. [9] October 22, 1995.
  11. Kot, Greg (1998-05-18). "Smashing Pumpkins Adore". Rolling Stone.[10] Citirano 25 april, 2010.
  12. Corgan, Billy. "In the Shadows of Ruins." The Confessions of Billy Corgan. [11] 2005/05/30.
  13. Corgan, Billy. Live interview. KROQ. 2000/05/24.
  14. DeRogatis, Jim. Milk It!: Collected Musings on the Alternative Music Explosion of the 90's. Cambridge: Da Capo, 2003. ISBN 0-306-81271-1
  15. 5. Cohen, Jonathan. "Smashing Pumpkins to Reunite?". billboard.com. [12] June 21, 2005.
  16. Corgan, Billy. "Starcrossed, and subsequently, a door is opened (1997)." The Confessions of Billy Corgan. [13] 2005/04/12.
  17. Eisen, Benjy (December 10, 2009). "Billy Corgan Calls Smashing Pumpkins Split a 'Mistake'". Spinner.com. [14]. Citirano April 25, 2010.
  18. Ask A Pumpkin: Billy & Jimmy answer!". YouTube. [15]. Citirano April 25, 2010.
  19. Corgan, Billy (interview subject). Inside the Zeitgeist DVD. Zeitgeist Reissue. (Reprise Records, 2007).
  20. Jimmy Chamberlin and Billy Corgan. Audience Q&A, Gotischer Saal, Zitadelle Spandau; Berlin, DE Interview. [16] 2007/06/05
  21. Anderson, Kyle (December 7, 2009). "Smashing Pumpkins' Billy Corgan Explains Why He's Giving Away New LP For Free". MTV.com. [17]. Citirano 25 April, 2010
  22. Epstein, Dan (September 17, 2009). "Smashing Pumpkins Recording "A New Kind Of Album"". Shockhound.com. [18]. Citirano April 25, 2010.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]