Pojdi na vsebino

Teozofsko društvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Teozofsko društvo je upravni organ teozofije, skrivnega novejšega versko-čarovniškega gibanja. Ustanovljeno je bilo leta 1875 v New Yorku v Združenih državah Amerike. Med njegovimi 19 ustanovitelji izstopa ukrajinska mističarka in čarovnica Helena Blavatska, gibalo tega gibanja, in prvi predsednik društva Henry Olcott. Vsebuje mešanico starejših evropskih poganskih verstev kot je starogrško in starorimsko, in filozofije kot neoplatonizem in okultizem, pa tudi vzhodna verska izročila kot hinduizem in budizem.[1][2]

Ustanovitelji so si teozofijo ali bogovednost zamišljali kot povezavo znanosti, vere in filozofije. Po tej miselnosti je namen človeškega življenja duhovna osamosvojitev; človeška duša pa se v smislu učenja indijskih verstev po telesni smrti reinkarnira. Najprej je bil sedež društva v New Yorku; 1880-ih let pa so središče preselili v indijski Adjar v Madrasu (sedaj Čenaju), kjer je še danes.

Sedeži

[uredi | uredi kodo]
Uprava Bogovednega društva v Adjarju 1890

Prvotno središče je bilo v New Yorku. Upravno ima društvo po delitvah, razkolih in prerazporeditvah več naslednikov.[3] Že za Blavatskinega življenja so društvo pestili številni izstopi in razhajanja v miselnosti, po njeni smrti pa je prišlo med vodilnimi ustanovnimi člani do očitnih nasprotij. Središče je Blavatska že za življenja prenesla v indijski Adjar, ki zbira še danes največje število članstva. V kalifornijski Pasadeni pa je svoje razkolniško društvo ustanovil William Judge. Poleg teh obstaja še nekaj manjših vej s podobno usmeritvijo. Danes je vsekakor najbolj razširjena in vplivna mednarodna skupnost s prvotnim imenom "Teozofsko društvo" v Adjarju, ki obsega celo mestno četrt indijskega Čenaja, nekdanjega Madrasa, in je takrat štela za njegovo najimenitnejše predmestje.[4]

Zgodovina in nameni Društva

[uredi | uredi kodo]
Prvi mednarodni shod Bogovednega društva v Adjarju v Indiji 1883[5]

Blavatska pride v New York

[uredi | uredi kodo]

Kadar življenjepisci opisujejo zakonsko življenje Helene Petrovne Blavatske, ga omenjajo ali kot neprijetno pustolovščino, ali pa ga kratkomalo zaradi neverjetnih in neugodnih posameznosti kar opuščajo; nikdar namreč ni hotela biti zakonska žena v klasičnem pomenu besede. Zato niti ni jasno, kakšna je bila pravzaprav njena spolna usmerjenost, ki je vsekakor občutno odstopala od normalnosti. 1848 se je že kot sedemnajstletno dekle zaročila z Nikiforjem Blavatskim, od nje 20 let starejšim generalom osemintridesetih let (1810-1877 Poltava Ukrajina), ki je delal kot podguverner Erevanske pokrajine. Ni pravzaprav čisto jasno, zakaj se je sploh podala v to njej očitno zoprno in neljubo pustolovščino, saj možu po poroki 1849 ni dovolila približevanja in je po hudih pretepih ter nekaj neuspelih poskusih od njega pobegnla; pozneje je trdila, da jo je pritegnila le njegova zaverovanost v čarovništvo, kar pa vsekakor ni mogel biti trden temelj za družinsko skupnost. Iz njene življenjske izkušnje je razumljiv tudi njen mizantropizem, saj si v svojih zamišljenih rasnih dobah idealnega človeka zamišlja kot duhovno bitje tako na začetku kot tudi na koncu zgodovinskega razvoja.[6]

Kmalu po nesrečni poročni zvezi so se začela njena več kot desetletna potepanja križem-kražem po svetu, ko je med drugim obiskala tudi Indijo in Tibet. Ni pa mogoče z gotovostjo ugotoviti, kod je pravzaprav tavala, saj je pri njej tako v potopisih kot v modroslovju stvarnost pogostoma pomešana z bujno domišljijo. Zato jo stalno spremljajo utemeljeni očitki, da si je marsikaj sproti izmišljevala: med drugim nekatera potovanja, pa tudi skrivnostna Mahatmova pisma ter "Mojstre", ki da so usmerjali njeno življenje in ji narekovali osnovne ideje in potovanja. Poleg tega so ji utemeljeno očitali, da je pri svojih spiritističnih sejah na debelo goljufala in ji zato 1884 ni preostalo drugega, kot da pred hudimi obtožbami za stalno pobegne iz Indije.

Julija 1872 je Blavatska obiskala svojo družino v Odesi, aprila 1873 pa spet odšla.[7] Nekaj časa je preživela v Bukarešti in Parizu,[8] kjer ji je baje skrivnostni Indijec Morja naročil, naj gre v Združene države Amerike; v New York je prispela 8. julija 1873.[9][10] Tam se je nastanila v ženski stanovanjski zadrugi v ulici Madison Street na Manhattnu, ter se preživljala s šivanjem po naročilu in oblikovanjem reklamnih kartic.[11] Tu je časnikarki Ani Ballard iz newyorškega časopisa „The Sun“ dala odmeven intervju, v katerem je omenila, da je preživela nekaj časa v Tibetu.[12]

Kmalu zatem je prejela novico o očetovi smrti, ki je umrl 27. julija 1873, in je tako podedovala 500 dolarjev oziroma 1000 rubljev od svoje skromne dediščine, ki pa je hitro pošla.[13] Preselila se je namreč v razkošen hotel in spet začela živeti boemsko razsipno v skupnem stanovanju z dvema časnikarjema in eno časnikarko.[14][15] Decembra 1874 je spoznala Gruzijca Mihaila Betanelija, ki je bil vanjo do ušes zaljubljen ter jo je večkrat prosil za roko, v kar je na koncu privolila, čeprav je bil njen mož še živ. Ker pa ni hotela z njim trajno živeti, je Betaneli zahteval ločitev ter se vrnil v Gruzijo.[16]

Srečanje z Olcottom

[uredi | uredi kodo]
Blavatska in Olcott 1888

Blavatska je bila navdušena, ko je zvedela, da v Chittendenu v Vermontu delujeta brata William in Horatio Eddy, ki baje da lahko lebdita in izvajata duhovne pojave. Oktobra 1874 je obiskala Chittenden in tam srečala častnika in časnikarja Henrija Olcotta, ki je preiskoval trditve bratov za Daily Graphic.[17] Olcott je trdil, da ga je pa Blavatska navdušila s svojo lastno tovrstno sposobnostjo, zato je o njej napisal v časopisu članek.[18][19][20] Kmalu sta se tako tesno spoprijateljila, da sta se klicala z vzdevkoma "Maloney" (Olcott) in "Jack" (Blavatska).[21] Pomagal je nanjo pritegniti pozornost, tako da je urednika časopisa Daily Graphic nagovoril k objavi intervjuja z njo,[22][23] in o njej razpravljal v svoji knjigi o spiritizmu „Ljudje z drugega sveta“ (1875).[24] Ruski dopisnik Aleksander Aksakov jo je spodbujal, naj to knjigo prevede v ruščino.[25] Olcotta je začela poučevati o svojih lastnih čarovniških sposobnostih in pogledih. Na njeno spodbujanje je postal samec odnosno celibater, brezalkoholec in rastlinojedec, čeprav se sama k slednjemu ni mogla zavezati.[26] Januarja 1875 sta obiskala spiritistična medija Nelsona in Jennie Owen v Filadelfiji, ki sta prosila Olcotta, naj ju preizkusi ter dokaže, da pojavi, ki sta jih izvajala, niso goljufivi; čeprav jima je Olcott verjel, je Blavatska o tem podvomila, češ da nekatera svoja izvajanja ponarejata.[27]

1883 sta oba skupaj — pozneje je med njima prišlo do razhajanj — bila na Prvi mednarodni konvenciji oziroma shodu Teozofskega društva v Indiji, ki je potekal leta 1883 v Adjarju pri Madrasu; to naselje je danes južna in najodličnejša mestna četrt v Madrasu, ki je ne tako davno preimenovan v Čenaj. Prisostvovala sta torej kot soustanovitelja tako Helena Blavatska kot Henri Olcott in sicer na 8. obletnico Bogovednega društva, od 27. do 30. decembra 1883. Na sliki sedita na sredini; Olcott ima prepoznatljivo dolgo belo brado.[28]

Ustanovitev Bogovednega društva

[uredi | uredi kodo]
Soustanovitelji Bogovednega društva
[30] maja 1891
.
7. septembra 1875 so se na srečanju Čudežnega kluba v New Yorku Blavatska, Olcott in Judge skupaj z nekaterimi drugimi somišljeniki dogovorili o ustanovitvi tajne organizacije; Charles Sotheran pa je predlagal, da jo poimenujejo Teozofsko društvo.[31] 13. septembra pa so Društvo javno razglasili.

Blavatska in Olcott sta vzbudila zanimanje za svoje zamisli z objavo okrožnice v bostonski spiritistični publikaciji Eldridgea Gerryja Browna „The Spiritual Scientist“.[32] Tam sta se predstavila kot »Luksorsko bratstvo«; to ime je morebiti navdihnilo že obstoječe „Hermetično luksorsko bratstvo“.[33] Začela sta živeti skupaj v najetih newyorških stanovanjih, ki sta jih krasila s prepariranimi živalmi in podobami duhov; preživljala pa sta se v veliki meri z Olcottovimi odvetniškimi dohodki.[34] Njuno zadnje takšno stanovanje je bilo znano kot Lamasery.[35] Blavatsko in Olcotta so domnevno spodbujali "Mojstri" k ustanovitvi Čudežnega kluba (Miracle Club), prek katerega sta v New Yorku vodila predavanja o magijskih zadevah.[36] Prek te skupine sta spoznala irskega spiritista Williama Judgea[37] , ki se je z njima v marsičem strinjal.[38]

Na srečanju Čudežnega kluba 7. septembra 1875 so se Blavatska, Olcott in Judge dogovorili o ustanovitvi tajne organizacije; Charles Sotheran pa je predlagal, da jo poimenujejo Teozofsko društvo.[31] Izraz teozofija izvira iz grških besed Θεός (Theos = „bog“ oziroma "Bog") in Σoφíα (Sofia = „modrost“, tudi "Modrost"), kar pomeni dobesedno "Božja modrost", "božanska modrost"; oziroma v tej zvezi gre pri Blavatski bolj za „zavest o Bogu“, „vednost o Bogu“ ali „bogovednost“, vsaj tako si njeni pripadniki glede tega domišljajo: da oni o božanstvu vedo in ga izkušajo, drugi pa ne.[39] Izraz ni bil nov, ampak so ga v različnih zvezah in pomenih uporabljali že poprej, na primer alkimist George Starkey (1628–1665) in krščanski protestanstski mistik Jakob Böhme (1575-1624).[40]

Teozofija ali bogovednost se v marsičem loči od teologije oziroma bogoslovja. Teozofija hoče izkušati neosebno božanstvo z raznimi vajami, torej "ve" o božanstvu iz izkušnje, čigar del, "iskra", je tudi človek sam; teologija pa preučuje Boga in se mu skuša približati s spoznanjem njega in njegove volje, ki pa je vse ustvaril ex nihilo sui[41], in je torej Bog različen od stvarstva in od človeka. O tem govori sveto pismo že takoj v prvi knjigi: "V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo" [42] ter: "Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti"[43]. Po teozofskem gledanju pa je človek in narava del božanstva: iz njega izhaja in se vanj vrača. Teozofi so se pogosto prepirali o tem, kako opredeliti teozofijo; Judge je celo izrazil mnenje, da je to pravzaprav nemogoče.[39] Blavatska je sicer vztrajala, da teozofija sama po sebi ni religija, vendar se v praksi obnaša kot taka.[44] Lachman je gibanje opisal kot "zelo širok dežnik, pod katerim bi lahko vedrilo veliko stvari".[45]Ob ustanovitvi je bil Olcott imenovan za predsednika, Judge za tajnika, Blavatska pa za dopisnico, čeprav je ostala slejkoprej glavna teoretičarka in vodilna osebnost skupine.[46] Med vidnejšimi zgodnjimi člani so bili Emma Hardinge Britten, Signor Bruzzesi, C.C. Massey in William L. Alden; ob ustanovitvi je bilo precej članov, ki so pa kmalu drug za drugim izstopali iz društva.[47]

Nameni društva

[uredi | uredi kodo]
Središče v Adjarju se je v začetku uspešno razvijalo. (Bombay 1881)[48]
Zapiski s sestanka o predlogu za ustanovitev Bogovednega društva v New Yorku, 8. septembra 1875
Platnice obzornika Lucifer

Vodilna teoretičarka Bogovednega ali Teozofskega društva — Helena Petrovna Blavatska (HPB) — [49] je postavljala njegove "miselne osnove".[50] Njeni spisi pomenijo usmeritev za Društvo in teozofsko gibanje nasploh.[51] Njene ideje niso nič drugega kot neka oblika čarovništva,[52] ki je usmerjeno protikrščansko znotraj zahodnega ezoterizma, ki si je izmišljal idejo o neobstoječi starodavni in vesoljni "skrivni vedi", katero bi bilo treba ponovno oživiti.[53] Te nauke naj bi ji prenašali "mahatmi", „vedeži“ ali „mojstri“, ki so živeli v različnih delih sveta; da bi se z njimi srečevala, je skoraj neprestano potovala križem kražem.[54]

V svoji domišljiji je torej smatrala, da obstaja "starodavno modrostno verstvo", ki je bilo nekoč razširjeno po vsem svetu in ki so ga poznale razne starodavne osebnosti kot grški filozof Platon, kitajski vedež Konfucij in hindujski modreci.[55] To domnevno starodavno modrostno verstvo je povezovala s hermetično filozofijo, svetovnim nazorom, v katerem je vse v vesolju opredeljeno kot razodetje Božanstva.[56] Po tem mnenju so se vsa svetovna verstva razvila iz te prvotne vesoljne vere.[56] Teozofija ali bogovednost naj bi bila torej dedič neoplatonističnih filozofov pozne antike, ki so prav tako gojili hermetizem.[57] Blavatska je sumila krščanstvo, češ da je zaradi pokristjanjevanja v Evropi čarovniško izročilo izginilo, medtem ko se je v spremenjeni obliki ohranjalo v Indiji in Afriki. Zavzemala se je za zavestno magično pripoved o ponovnem oživljanju čarovnštva.[58] Menila je, da se bo oživljena "starodavna modrostna religija" prek teozofskega gibanja razširila po vsem svetu in zasenčila uveljavljene tradicionalne svetovne religije[56] ter je imela sebe za tovrstni mesijanski lik.[59]

HPB je začela septembra 1887 v Londonu izdajati obzornik Lucifer, ki je veličal čarovništvo in hudiča kot človeškega dobrotnika, ter se je njeno društvo na ta način bližalo satanizmu, pa tudi nacizmu. Razne panoge je ta "Lučonosec" obravnaval pod filozofskim, znanstvenim in verskim vidikom. Podobno usmeritev je zagovarjal tudi Friedrich Nietzsche, čigar programsko knjigo Tako je govoril Zarathustra je list med drugim priporočal.[60]

Po Goodrick-Clarkovih besedah je Teozofsko društvo »širilo izdelano filozofsko zgradbo, ki je vključevala kozmogonijo, makrokozmos vesolja, duhovno hierarhijo in posredniška bitja, pri čemer so slednja ustrezala hierarhičnemu pojmovanju človeškega mikrokozmosa.«[61]

  1. Zapisnik sestanka, na katerem je bil 7. septembra 1875 predlagana ustanovitev Teozofskega društva, nosi datum naslednjega dne, tj. 8. septembra.
  2. Pečat društva je vseboval simbole svastike, Davidove zvezde, ankha, avma in ovborosa.
  3. Društvo je bilo uradno potrjeno v New Yorku 17. novembra 1875.
  4. Ustanovnih članov je bilo 19; med njimi kot najbolj znani in delavni izstopajo Helena Petrovna Blavatska, polkovnik Henry Steel Olcott ter William Quan Judge.[62] Samostojno se je opisalo za zunanjo objavo kot "nesektaška skupnost iskalcev resnice, ki si prizadevajo za spodbujanje Bratstva in služenja človeštvu." Olcott je bil njegov prvi predsednik in je ostal na tem položaju do svoje smrti leta 1907. V prvih mesecih leta 1875 sta Olcott in Judge prišla do prepričanja, da je bila HPB dokaj nenavadna spiritistkinja.[63] Prvotni cilj društva je bil "preučevanje in pojasnjevanje čarovništva, kabale ipd." Po nekaj letih sta se Olcott in Blavatska preselila v Indijo in tja prenesla mednarodni sedež v počitniškem in lovskem prestižnem predmestju Madrasa (Čenaja) Adjarju ter vključila v društveno vsebino tudi preučevanje vzhodnih verstev.[64]
  5. Po več spremembah se je vodstvo uspelo 3. aprila 1905 v Madrasu dogovoriti glede treh osnovnih ciljev:[65]
    1. Oblikovati jedro vesoljnega človeškega bratstva ne glede na raso, veroizpoved, spol, kasto ali barvo kože.
    2. Spodbujati preučevanje primerjalnih verstev, modroslovja in vede.
    3. Raziskovati nepojasnjene naravne zakone in v človeku skrite zmožnosti.[66] Po Washingtonovem mnenju so te tri usmeritve vodile k "odkrivanju v človeku skritih zmožnosti in moči skozi skrivno preučevanje znanosti, filozofije in religije kot najprimernejše poti do družbene vzajemnosti in enakosti, kar naj bi napovedovalo, pripravljalo in udejanjalo to božansko skladnost."[67]
  6. Zasledovanje in sprejemanje teh ciljev je bilo obvezno in zadostno za sprejem v društvo. Prepovedano pa je bilo vnšanje političnih sporov, čemur bi sledila takojšnja izključitev.[68]
  7. Društvo je ta stališča, ki jih je potrdil vrhovni svet, zopet razglasilo 23. decembra 1924.[69]

Razkoli

[uredi | uredi kodo]

Nestrinjanja zaradi ponarejanja in goljufije

[uredi | uredi kodo]

Po smrti HPB 1891 se je zdelo, da voditelji društva mirno sodelujejo, kar pa ni trpelo dolgo. Olcott in Besantova sta Judgea obtožila ponarejanja Mahatmovih pisem. Obtožbe glede ponarejanja, goljufanja in izmišljanja pa so stalno spremljala že Blavatsko od vsega začetka njenega javnega delovanja. Obsežne kraje izvirnega gradiva jo je dolžil zlasti William Coleman, ki ji pripisuje tudi vnašanja lastnih čarovniških pogledov med prepisana besedila, ki v izvirniku tega niso vsebovala. Vrh tega izredno natančno navaja, katere odstavke „svojega“ pisanja in v katerih svojih delih – pripisanega „starodavnim vedežem, Mojstrom in Mahatmam“ – je HPB dobesedno prepisala iz čisto določenih knjig in prav ničesar iz "živega razodetja" nadnaravnih bitij:

Plagiarism[70] Prepisovanje[71]

"In Isis Unveiled I have traced some 2,000 passages copied from other Voice of the Silence, claimed to be a translation by her of a Tibetan work, is a compilation from various Buddhistic and Brahmanical works—a wholesale plagiarism. The Book of Dzyan, another bogus translation of an alleged ancient work, is also a compilation from various uncredited sources — all of them 19th century books."

„V knjigi Isis Unveiled (Razkrita Izida) sem zasledil približno 2000 odlomkov, prepisanih iz drugih Voice of the Silence (Glasov tišine), za katere trdi, da so njen prevod tibetanskega dela, vendar so zmes različnih budističnih in brahmanskih del – popolno plagiatorstvo. Knjiga Dzjan, še en ponarejen prevod domnevnega starodavnega dela, je prav tako skupek različnih neugotovljivih virov – vse to so pa knjige iz 19. stoletja.“


Judge je zato leta 1895 prekinil sodelovanje z njima ter s seboj odpeljal večino ameriškega odseka. Prvotna uprava pa ima še danes svoj osrednji sedež v indijskem Adjarju. Judgeova skupnost se je po njegovi smrti 1896 zopet razcepila: od 1898 je eno ločino vodila Katherine Tingley, drugo pa Judgeov tajnik Ernest Temple Hargrove in je pozneje usahnila. Tingleyevo društvo pa še obstaja na "Mednarodnem sedežu v kalifornijski Pasadeni" (Theosophical Society – "International Headquarters, Pasadena, California"). Od slednje se je končno odcepila 1909 še „Združena loža teozofov“ ali ULT (United Lodge of Theosophists).

Leta 1902 je postal vrhovni tajnik nemško-avstrijskega odseka Bogovednega društva Rudolf Steiner. Ohranjal je zahodno usmerjeno pot, sorazmerno neodvisno od Adjarskega središča.[72][73] Po resnih sporih z Annie Bessantovo in drugimi člani mednarodnega vodstva glede duhovnega pomena Kristusa in položaja najstnika Džiduja Krišnamurtija se je večina nemških in avstrijskih članov leta 1913 odcepila in pod Steinerjevim vodstvom ustanovila samostojno „Antropozofsko društvo“, ki se je nato razširilo v številne druge države.[74]

Angleški sedež Teozofskega društva na naslovu Gloucester Place 50 je izdihnil. Medtem pa še deluje Bogovedno društvo na Irskem s sedežem na Pembroke Road v Dublinu kot popolnoma neodvisna združba, ki je baje svojo listino prejela neposredno od HPB.[75] Prvotno skupino so med drugim sestavljali irski pesnik in narodnjak George William Russell, ki je navadno uporabljal psevdonim Æ; vodilno vlogo pa je kasneje prevzel njegov prijatelj in učitelj okultizma P. G. Bowen, za njima pa njegova učenka Dorothy Emerson. Poleg tega obstaja v Belfastu še eno društvo, ki pa je odvisno od Adjarja.

Od bratstva do nacionalizma

[uredi | uredi kodo]

Če je v drami o svetorimskem cesarju Frideriku II. zapisano, češ da je bil "Nemec, ki vedno rije v skrajnost," se nekateri s tem strinjajo tudi v zvezi z reformacijo, še bolj pa v zvezi s pojavom nacionalsocializma; med drugimi zgodovinskimi obdobji pa bi mogli tako "ritje v skrajnost" naobrniti tudi na novejšo nemško teozofsko ali bogovedno zgodovino.

Prvo nemško Teozofsko društvo – „Loža Isis“ – je bilo v Hamburgu ustanovljeno leta 1879. Leta 1884 sta v Elberfeldu Marie Gebhard in Wilhelm Hübbe-Schleiden ustanovila „Ložo Germania“.

Franz Hartmann je upošteval smernice Teozofskega društva iz leta 1875 in 1896 ter ustanovil Nemško bogovedno društvo (Theosophische Gesellschaft in Deutschland — TGD) kot ameriško pasadensko podružnico.[76] Leta 1896 je kot predsednik TGD združil osem bogovednih lož; v kratkem pa je prišlo kmalu do razkolov zaradi častihlepnosti, dobičkaželjnosti in prerivanja glede vplivnosti in naukov znotraj mednarodnega teozofskega gibanja. Hartmann je odklanjal Bessantino preusmerjanje Blavatskinih izvirnih naukov k azijskim verstvom kot "vzhodnjaško". Prepiri so se stopnjevali tudi zaradi humanitarne dejavnosti Ameriškega pasadenskega društva. Zato je 3. septembra 1897 ustanovil Hartman „Mednarodno bogovedno bratstvo“ („Internationale Theosophische Verbrüderung“ – ITS), čigar sedež je prenesel iz Münchna v Leipzig, kjer je delovala tudi Teozofska knjigarna.[77]

Leta 1913 je Rudolf Steiner — takratni tajnik nemškega odseka Teozofskega društva, ki je priznavalo adjarsko vodstvo, — skupaj s svojimi številnimi privrženci ustanovil neodvisno Antropozofsko društvo (Anthroposophische Gesellschaft).[78]

Hartmannov ITV je sedaj pravzaprav obrnil ploščo in zapostavil svoje prvotne cilje. V svojih novih pravilih iz leta 1919 se je izrecno oddaljil od teozofskega internacionalizma. Prvi cilj teozofije – bratstvo ne glede na raso, narodnost, vero, barvo kože, stan ali spol –, je bil kratkomalo odstranil in ga pritaknil le v dodatek. Tudi drugi cilj, ki je poudarjal preučevanja primerjalnega veroslovja, je odstopil prednost preučevanju arijskih idej pred zahodnimi in vzhodnimi. Leta 1933 je predsednik ITV Hermann Rudolph izjavil, da sta nacionalsocializem in teozofija v bistvu enaka in da se razlikujeta le po stopnji: medtem ko je nacionalsocializem kot pomožno društvo in predhodnik teozofije ciljal na moralno prenovo človeštva, je bil cilj teozofije njegov duhovni prerod. 20. avgusta 1933 so v ITV tako prvotni in osnovni cilj gladko nadomestili z izjavo, da želijo »služiti verski združitvi nemškega ljudstva in človeštva«; zahteva po bratstvu in enakosti je izginila.

1. oktobra 1933 so trije uslužbenci Nemškega teozofskega društva podpisali izjavo s korenito nacionalističnimi stališči, v kateri so se opisali kot vodniki in sodelavci nacionalsocialističnega gibanja na duhovnem področju z novim ciljem, ki da je »versko poslanstvo nemškega ljudstva svetu in verska združitev arijskih ljudstev in vseh ljudi skozi teozofsko bratstvo.«[79] Kljub skrajnim prilagajanjem nestrpni Hitlerjevi usmerjenosti pa so bila leta 1937 v Nemčiji prepovedana vsa teozofska društva kot tudi njihov tisk.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Dixon 2001, str. 4.
  2. ↑ Campbell 1980, str. 72, 196.
  3. ↑ Melton, Gordon J. (Sr. ed.) (1990). "Theosophical Society". New Age Encyclopedia. Farmington Hills, Michigan: Gale Research. pp. 458–461. ISBN 0-8103-7159-6. "No single organization or movement has contributed so many components to the New Age Movement as the Theosophical Society. ... It has been the major force in the dissemination of occult literature in the West in the twentieth century." In same, see sections "Theosophy" and "Theosophical Offshoots", pp. xxv–xxvi [in "Introductory Essay: An Overview of the New Age Movement"]. Note "Chronology of the New Age Movement" pp. xxxv–xxxviii in same work, starts with the formation of the Theosophical Society in 1875.
  4. ↑ »Theosophical Society International Headquarters, Adyar Chennai Visit, Travel Guide«. medium.com. 19. junij 2019. Arhivirano iz spletišča dne 9. avgusta 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  5. ↑ Blavatska in Olcott — s svojo značilno dolgo belo brado — sta prav na sredini fotografije
  6. ↑ Meade 1980, str. 52–54; Cranston 1993, str. 35–36; Washington 1993, str. 30; Goodrick-Clarke 2004, str. 3; Lachman 2012, str. 29–30; Сенкевич 2010, str. 124.
  7. ↑ Cranston 1993, str. 106–107; Lachman 2012, str. 84.
  8. ↑ Meade 1980, str. 96–97; Cranston 1993, str. 107; Lachman 2012, str. 84.
  9. ↑ Higgins, S. (2018). From the Seventh Arrondissement to the Seventh Ward: Blavatsky's Arrival in America 1873. Theosophical History: A Quarterly Journal of Research, XIX(4), 2nd ser., 158–171.
  10. ↑ Meade 1980, str. 101; Cranston 1993, str. 107–108; Washington 1993, str. 40; Lachman 2012, str. 84.
  11. ↑ Meade 1980, str. 102; Washington 1993, str. 40; Lachman 2012, str. 87.
  12. ↑ Meade 1980, str. 102–103; Lachman 2012, str. 88–89.
  13. ↑ W. Dallas TenBroeck. »Helena Petrovna Blavatsky 1831 - 1891: Chronological review of events in her life« (v angleščini). Blavatsky Study Center. Pridobljeno 11. januarja 2026.
  14. ↑ »Helena Petrovna Blavatsky« (v angleščini). preterhuman.net. Pridobljeno 16. januarja 2026.
  15. ↑ Lachman 2012, str. 89–90.
  16. ↑ Meade 1980, str. 116–117, 137, 145; Kuhn 1992, str. 58; Washington 1993, str. 48–49; Lachman 2012, str. 121–122.
  17. ↑ Meade 1980, str. 110–114; Cranston 1993, str. 124–126; Washington 1993, str. 29; Goodrick-Clarke 2004, str. 6; Lachman 2012, str. 92–98.
  18. ↑ Meade 1980, str. 125; Cranston 1993, str. 126–127; Lachman 2012, str. 98–99, 101.
  19. ↑ »The Countess Blavatsky's Visitors«. The Springfield Daily Republican. 9. december 1874. str. 4.
  20. ↑ »African Jugglery«. The Marion Commonwealth. 17. december 1874. str. 1.
  21. ↑ Campbell 1980, str. 22; Meade 1980, str. 126; Washington 1993, str. 43; Lachman 2012, str. 101.
  22. ↑ Lachman 2012, str. 107–108.
  23. ↑ »Marvelous Spirit Manifestations«. Holt County Press. december 1874. str. 1.
  24. ↑ Campbell 1980, str. 23; Lachman 2012, str. 122.
  25. ↑ Lachman 2012, str. 123.
  26. ↑ Lachman 2012, str. 108–109.
  27. ↑ Meade 1980, str. 134–135; Washington 1993, str. 42–43; Lachman 2012, str. 108–110.
  28. ↑ Marja (26. julij 2022). »History of Conventions« (v angleščini). Adjar: News of 150th Convention. Pridobljeno 20. januarja 2026.
  29. ↑ Gonzalo Carlos Novillo Lapeyra (20. januar 2026). »La masónica Teosofía de Helena Blavatsky: "Satán, (…) el verdadero creador y bienhechor."« (v španščini). Un Católico Perplejo. Pridobljeno 21. januarja 2026.
  30. ↑ Annie Besant, Henri Olcott in William Judge v Londonu po Blavatskinem pogrebu
  31. 1 2 Campbell 1980, str. 27–28; Meade 1980, str. 151; Washington 1993, str. 53–54; Goodrick-Clarke 2004, str. 7; Lachman 2012, str. 130–31, 136.
  32. ↑ Meade 1980, str. 140; Washington 1993, str. 495; Godwin 1994, str. 282; Lachman 2012, str. 124.
  33. ↑ Meade 1980, str. 140; Godwin 1994, str. 282; Lachman 2012, str. 124, 126.
  34. ↑ Washington 1993, str. 44–45; Lachman 2012, str. 143–144.
  35. ↑ Campbell 1980, str. 76; Meade 1980, str. 177; Goodrick-Clarke 2004, str. 10–11.
  36. ↑ Campbell 1980, str. 26; Washington 1993, str. 49; Goodrick-Clarke 2004, str. 7; Lachman 2012, str. 129–130.
  37. ↑ William Quan Judge (* 13. IV. 1851 Dublin, † 21. III. 1896 New York) je bil irsko-ameriški odvetnik, čarovnik in pisatelj ter eden od ustanoviteljev Teozofskega društva. Po prvem razkolu Bogovednega društva je ustanovil neodvisno Teozofsko društvo v Ameriki, katerega predsednik je tudi postal.
  38. ↑ Meade 1980, str. 148; Goodrick-Clarke 2004, str. 7; Lachman 2012, str. 129–130.
  39. 1 2 Lachman 2012, str. 132.
  40. ↑ Washington 1993, str. 55; Goodrick-Clarke 2004, str. 8; Lachman 2012, str. 133.
  41. ↑ "ex nihilo sui" = "iz ničesar, kar bi bilo on, Bog". Cel stavek se glasi: "Deus creavit omnia ex nihilo sui et subiecti" tj.: "Bog je ustvaril vse, vendar ne iz sebe ali stvari" - tj, da je vse ustvaril iz nič. To je skupna vera vsem enobožnim religijam: krščanstvu, judovstvu in islamu. Človek je po duši Bogu sicer podoben, ni pa Bog.
  42. ↑ 1Mz 1,1
  43. ↑ 1Mz 1,26-27
  44. ↑ Lachman 2012, str. 137.
  45. ↑ Lachman 2012, str. 135.
  46. ↑ Meade 1980, str. 155; Goodrick-Clarke 2004, str. 7; Lachman 2012, str. 130–131, 135–136.
  47. ↑ Washington 1993, str. 53–54; Lachman 2012, str. 136–137.
  48. ↑ Helena Blavatska stoji za Olcott, ki sedi na sredini, levo od njega pa sedi Damodar Mavalankar
  49. ↑ Santucci 2006b, str. 1114; Lachman 2012, str. 135–136.
  50. ↑ Bednarowski 1980, str. 221.
  51. ↑ Santucci 2006b, str. 1114.
  52. ↑ Morrison, Mark S. (1. december 2007). »The Periodical Culture of the Occult Revival: Esoteric Wisdom, Modernity and Counter-Public Spheres«. Pridobljeno 7. maja 2024.
  53. ↑ Hanegraaff 2013, str. 40.
  54. ↑ Cranston 1993, str. xix.
  55. ↑ Campbell 1980, str. 36; Goodrick-Clarke 2008, str. 216.
  56. 1 2 3 Goodrick-Clarke 2008, str. 216.
  57. ↑ Goodrick-Clarke 2008, str. 217.
  58. ↑ Josephson-Storm 2017, str. 117.
  59. ↑ Meade 1980, str. 7.
  60. ↑ An Index to Lucifer.
  61. ↑ Goodrick-Clarke 2008, str. 220.
  62. ↑ Syman, Stefanie (2010). The Subtle Body : the Story of Yoga in America. Farrar, Straus and Giroux. str. 62–63. ISBN 978-0-374-53284-0. OCLC 456171421.
  63. ↑ The Theosophical Movement 1875–1950, Cunningham Press, Los Angeles 1951.
  64. ↑ Kirby, W. F. (January 1885). "The Theosophical Society". Time XII (1): 47–55 (London: Swan Sonnenschein; OCLC 228708807). Google Books Search retrieved January 12, 2011. Profile by the entomologist and folklorist William Forsell Kirby.
  65. ↑ »Missions, Objectives and Freedom«. T S Adyar. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2020. Pridobljeno 5. maja 2020.
  66. ↑ Washington 1993, str. 69; Goodrick-Clarke 2004, str. 11; Lachman 2012, str. 134.
  67. ↑ Washington 1993, str. 69.
  68. ↑ Olcott, H. S. (January 1891). "Constitution and Rules of the Theosophical Society". The Theosophist 12 (4): 65–72. (Adyar: Theosophical Publishing House). ISSN 0040-5892. "As Revised in Session of the General Council, all the Sections being represented, at Adyar, December 27, 1890".
  69. ↑ "About the TS" Arhivirano May 14, 2011, na Wayback Machine. [see section "Freedom of Thought"]. ts-adyar.org. Adyar: Theosophical Society Adyar. Retrieved January 11, 2011.
  70. ↑ William Emmette Coleman, "Critical Historical Review of the Theosophical Society," Originally published in The Religio-Philosophical Journal (Chicago, IL, September 16, 1893): 264-266 Critical Historical Review of The Theosophical Society - An Expose of Madame Blavatsky. www.blavatskyarchives.com. Retrieved August 14, 2007
  71. ↑ »Helena Blavatsky« (v angleščini). New World Encyclopedia. Pridobljeno 12. januarja 2026.
  72. ↑ Rudolf Steiner's book Theosophy, An Introduction to Supersensible Knowledge of the World and the Destination of Man (published in German as Theosophie. Einführung in übersinnliche Welterkenntnis und Menschenbestimmung), first appeared in 1904 ().
  73. ↑ Rudolf Steiner, Theosophy of the Rosicrucian, lectures given in 1907 ().
  74. ↑ Paull, John (2018) The Library of Rudolf Steiner: The Books in English Arhivirano May 25, 2019, na Wayback Machine., Journal of Social and Development Sciences. 9 (3): 21–46.
  75. ↑ Melton, Gordon J. (Sr. ed.) (1990). "Theosophical Society". New Age Encyclopedia. Farmington Hills, Michigan: Gale Research. pp. 458–461. ISBN 0-8103-7159-6. "No single organization or movement has contributed so many components to the New Age Movement as the Theosophical Society. ... It has been the major force in the dissemination of occult literature in the West in the twentieth century." In same, see sections "Theosophy" and "Theosophical Offshoots", pp. xxv–xxvi [in "Introductory Essay: An Overview of the New Age Movement"]. Note "Chronology of the New Age Movement" pp. xxxv–xxxviii in same work, starts with the formation of the Theosophical Society in 1875.
  76. ↑ Horst E. Miers: Lexikon des Geheimwissens (= Esoterik. Bd. 12179). Original-Ausgabe; sowie 3. aktualisierte Auflage, beide Goldmann, München 1993, ISBN 3-442-12179-5, S. 617–619.
  77. ↑ Karl R. H. Frick: Licht und Finsternis. Gnostisch-theosophische und freimaurerisch-okkulte Geheimgesellschaften bis zur Wende des 20. Jahrhunderts, Band 2; Marix Verlag, Wiesbaden 2005; ISBN 3-86539-044-7; S. 307.
  78. ↑ Franz Wegener: Das atlantidische Weltbild. Nationalsozialismus und Neue Rechte auf der Suche nach der versunkenen Atlantis. Kulturförderverein Ruhrgebiet KFVR, Gladbeck 2. Auflage 2003, S. 61; Reihe: Politische Religion des Nationalsozialismus, Abt. 1: Das Wasser. Kulturförderverein Ruhrgebiet, 3. stark erw. Aufl. 2014, ISBN 1-4936-6866-8 Im Online-Buchhandel einsehbar
  79. ↑ Helmut Zander: Anthroposophie in Deutschland. Theosophische Weltanschauung und gesellschaftliche Praxis 1884–1945. Band 1, Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 2007, S. 307–312.

Opombe

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(angleško)
(špansko)