Teorija storilnostne motivacije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Prvo teorijo storilnostne informacije sta izdelala Atkinson in McClelland s sodelavci. Sam pojem storilnostne motivacije se nanaša na potrebo po doseganju uspehov pri delu. Sprva so preučevali le zunanje vplive na storilnost, kot so učinek pohvale in graje, vpliv poznavanja rezultatov itd. Nato so kmalu ugotovili, da ti dejavniki ne delujejo na vse ljudi enako, zato so se začeli večjo pozornost namenjati notranjim motivacijskim dejavnikom. Prišli so do ugotovitve, da je težnja po dosežkih razmeroma trajna osebnostna lastnost, ki se kaže na različnih področjih.

O pozitivni storilnostni motivaciji govorimo, kadar posameznika pri njegovem delu motivira želja po dosežkih in uspehu, o negativni pa kadar posameznik opravlja neko delo zato, da se izogne neprijetnim posledicam.

Na podlagi svojih ugotovitev je McClelland zasnoval posebne učne programe za povečanje storilnostne motivacije otrok in odraslih. Pomembno je, da posamezniku, ki že obvlada neko dejavnost, ponudimo vedno nekoliko zahtevnejšo nalogo. Če so naloge premalo zahtevne, se razvije nizka storilnostna motivacija, če pa so prezahtevne pa se razvije strah pred neuspehom. Storilnostna motivacija je zelo pomembna za predvidevanje dosežkov (npr. doseganje izobrazbe, poklicnega cilja). McClelland in Atkinson sta tudi ugotovila, da je težnja po dosežkih razmeroma trajna osebnostna lastnost, ki se kaže na različnih področjih dejavnosti[1].

Viri[uredi | uredi kodo]

<references>

  1. Cukjati, M. (2006). Motivacija odraslih za izobraževanje. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede.