Teorija ledene gore

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Teorija ledene gore (znana tudi kot teorija izpustitve) je literarno-teoretski koncept, ki ga je uveljavil ameriški pisatelj Ernest Hemingway. Gre za stil pisanja, katerega ključna značilnost je izpuščanje.

Hemingway je začel svojo pisateljsko kariero kot reporter. Novinarsko pisanje, predvsem za časopise, se osredotoča le na poročanje dogodkov, pri čemer se deli, ki so nebistveni, bralcu neznani in nepotrebni, izpuščajo. Ko začne pisati romane, obdrži ta minimalističen stil pisanja, ki se osredotoča predvsem na površinske elemente, ki pa nakazujejo na neko temeljnešjo temo ali problematiko. Hemingway je menil, da pravo sporočilo nekega dela ne sme biti jasno že iz površinske zgodbe, ampak se ga mora - skritega sicer nekje v globini besedila - kljub temu dati razbrati.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Kot mnogi ameriški pisatelji je tudi Hemingway po dokončani srednji šoli pričel z delom novinarja pri The Kansas City Star, kjer se je hitro naučil, da se resnica pogosto skriva pod površjem (zgodbe). Med poročanjem aktualnih dogodkov takratne grško-turške vojne za Toronto Star je pridobil dragocene pisateljske izkušnje, ki so mu bile v pomoč pri ustvarjanju leposlovja. Verjel je, da leposlovje sicer lahko temelji na realnosti, ampak če povzema izkušnje, kot je pojasnil, je to, kar si je izmislil, bolj resnično od tistega, česar se spomni.

Definicija[uredi | uredi kodo]

Leta 1923, po končanju romana Out of Season, se je Hemingway domislil nove teorije pisanja. V A Moveable Feast, po njegovi smrti objavljenih memoriarih, pojasni: »Izognil sem se pravemu koncu, v katerem se ta stari mož obesi, čeprav bi ta dogodek naredil zgodbo napeto.« V uvodnem poglavju Death in the Afternoon primerja njegovo teorijo pisanja z ledeno goro. Hemingwayev življenjepisec Carlos Baker pojasnjuje, da so pri teoriji ledene gore vsa ta dejstva nad površjem vodne gladine, medtem ko je struktura skupaj s simbolizmom skrita očem, torej se nahaja pod površjem gladine. V svojem delu Umetnost romana je Hemingway jasen glede svoje metode: »Kar se je izkazalo za resnično, je to, da če izpustiš znane, sicer pomembne podatke ali dogodke, to naredi zgodbo bolj napeto. Če se izogneš navajanju podatkov, ki ti niso znani, bo zgodba slabša. Mnenja je, da bi lahko bila kvaliteta nekega dela določena s kvaliteto materiala, ki ga je avtor izločil. Hemingway v svoji prozi uporabi ponavljanje, da sestavi kolaž posnetkov, ki nato gradijo celotno sliko. Njegova teorija osvetljuje simbolično vpletenost umetnosti.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Baker, Carlos (1972). Hemingway: The Writer as Artist (4th ed.). Princeton University Press. ISBN 0-691-01305-5.
  • Ernest Hemingway (1990). "The Art of the Short Story". In Benson, Jackson. New Critical Approaches to the Short Stories of Ernest Hemingway. Duke University Press. ISBN 978-0-8223-1067-9.
  • Benson, Jackson (1989). "Ernest Hemingway: The Life as Fiction and the Fiction as Life". American Literature 61 (3): 345–358. doi:10.2307/2926824.
  • Oliver, Charles M. (1999). Ernest Hemingway A to Z: The Essential Reference to the Life and Work. New York: Checkmark. ISBN 0-8160-3467-2
  • Mellow, James R. (1992). Hemingway: A Life Without Consequences. New York: Houghton Mifflin. ISBN 0-395-37777-3.
  • Meyers, Jeffrey (1985). Hemingway: A Biography. London: Macmillan. ISBN 0-333-42126-4.
  • George Plimpton (Spring 1958). "Ernest Hemingway, The Art of Fiction No. 21". The Paris Review.
  • Reynolds, Michael S. (1998). The Young Hemingway. New York: Norton. ISBN 0-393-31776-5.
  • Tetlow, Wendolyn (1992). Hemingway's In our time: lyrical dimensions. Cranbury NJ: Associated University Presses. ISBN 0-8387-5219-5.
  • Smith, Paul. (1983). "Hemingway's Early Manuscripts: The Theory and Practice of Omission". Journal of Modern Literature (Indiana University Press) 10 (2): 268–288. JSTOR 3831126.
  • Stoltzfus, Ben (2003). "The Stones of Venice, Time and Remembrance: Calculus and Proust in Across the River and into the Trees". The Hemingway Review 22 (2): 20–29.
  • Trodd, Zoe (2007). "Hemingway's camera eye: The problems of language and an interwar politics of form". The Hemingway Review 26 (2): 7–21. doi:10.1353/hem.2007.0012.