Temišvarski ejalet
| Temišvarski ejalet | |||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Ejalet Osmanskega cesarstva | |||||||||||
| 1552–1716 | |||||||||||
 Temišvarski ejalet leta 1683 | |||||||||||
| Glavno mesto | Temišvar 1552–1659 in 1693–1716, Janova 1659–1693[1] | ||||||||||
| Površina | |||||||||||
| • Koordinati | 45°45′N 21°13′E / 45.750°N 21.217°E | ||||||||||
| Zgodovina | |||||||||||
• Obleganje Temišvarja | 1552 | ||||||||||
| 1716 | |||||||||||
| |||||||||||
| Danes del | |||||||||||
Temišvarski ejalet (osmansko turško:ايالت طمشوار, Eyālet-i Tımışvār)[2] je bil upravna enota prvega reda (ejalet) Osmanskega cesarstva. Obstajal je od leta 1552 do 1716. Pokrajinska uprava je bila od leta 1552 do 1659 in nato ponovno od leta 1693 do 1716 v Temišvarju v sedanji Romuniji. Od leta 1659 do 1693 je bila uprava province v Janovi (zdaj Ianova, Romunija). V tem obdobju se je imenoval Janovski ejalet. Ejelet je poleg Banata obsegal tudi južne dele regije Križana severno od reke Mureš. Njegovo ozemlje je danes razdeljeno med Madžarsko, Romunijo in Srbijo.[3][4][5]
Imena
[uredi | uredi kodo]
Ime province v osmanski turščini je bilo Eyâlet-i Temeşvar ali Eyâlet-i Tımışvar, v sodobni turščini pa Temeşvar Eyaleti ali Tamışvar Eyaleti. V madžarščini se je imenoval Temesvári vilajet, v romunščini Eialetul Timișoarei ali Pașalâcul Timișoara, v srbščini pa Темишварски ејалет ali Temišvarski ejalet. Ime je dobil po svojem upravnem sedežu Temišvarju. Turško ime Temeşvar izvira iz madžarskega imena Temesvár, ki pomeni "grad na reki Temiš".
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Po zasedbi Beograda leta 1521 je Osmansko cesarstvo okrepilo svoje vdore na ogrsko ozemlje onkraj Donave in postopoma vzpostavilo več postojank na njenem levem bregu. Temiška županija in okoliške regije so ostale pod ogrsko oblastjo. Do leta 1536 je v Vzhodnem Ogrskem kraljestvu obstajala Banovina Lugos in Karansebes kot vojaška meja proti Osmanom. Hkrati se je kot delno avtonomni guverner regije pojavil lokalni magnat Petar Petrović (umrl 1557), ki je balansiral med Madžari in Osmani.[6][7]
Po razpadu Vzhodnega Ogrskega kraljestva poleti 1551 je bil velik del njegovega ozemlja, vključno z Temišvarsko županijo in okoliškimi regijami, vključen v Habsburško Ogrsko, kar je izzvalo reakcijo Osmanskega cesarstva, da je jeseni istega leta napadlo regijo in zavzelo več mest. Temišvarja takrat ni moglo osvojiti.[8]
Temišvarski ejalet je bil ustanovljen leta 1552, ko so osmanske čete pod vodstvom Kara Ahmeda Paše 26. julija 1552 dokončno zavzele ogrski grad Temišvar, ki ga je branila četa Istvána Losonczyja.[9]
Ejalet je upravljal vali (guverner) ali beglerbeg, včasih s položajem paše ali vezirja. Njegova rezidenca je bila v letih 1552–1659 in 1693–1716 na nekdanjem gradu Hunyadijev v Temišvarju in v letih 1659–1693 v Janovi.[1]
Ejelet je bil ukinjen leta 1716, ko je njegovo ozemlje med avstrijsko-turško vojno (1716–1718) osvojila Habsburška monarhija. Leta 1718 so Habsburžani na tem območju ustanovili novo provinco, imenovano Temišvarska banovina.[10]
Temišvarski ejalet in Banat Lugos in Karansebes leta 1568
Temišvarski ejalet sredi 17. stoletja
Temišvarski ejalet leta 1699
Zemljevid iz leta 1700; Temišvarski ejalet je pobarvan rožnato
Demografija
[uredi | uredi kodo]Na tem območju se je po ustanovitvi ejaleta naselilo veliko muslimanov, večinoma z Balkana. Živeli so večinoma v mestih in bili povezani s trgovino in upravo. Podeželje Banata so na zahodu naseljevali večinoma Rašani (Srbi)[11] in na vzhodu Vlahi (Romuni). V nekaterih zgodovinskih virih se Banat imenuje tudi Raša, v drugih pa Vlaška.[11] V Temišvarju so so med osmansko vladavino prevladovali muslimani.[12]
Upravne enote
[uredi | uredi kodo]Ob ustanovitvi leta 1552 je bil Temišvarski ejalet razdeljen na naslednje sandžake:
- Temišvar (Timișoara)
- Arad (sedež je bil leta 1566 preseljen v Güle (Gyula), zato se je sandžak preimenoval Gülski sandžak)[3]
- Çanad (Cenad, ustvarjen z razširitvijo Beçkereškega (Zrenjaninskega) sandžaka, ustanovljenega leta 1551)[13][14]
- Lipva (Lipova)
- Modava (Moldova Nouă)
Do konca 16. stoletja so bili ustanovljeni še naslednji sandžaki:
- Pankota (Pâncota, ustanovljen leta 1565; sedež je bil okoli leta 1574 premeščen v Janovo (Ineu))[15]
- Orşova
V 17. stoletju so bili ustanovljeni še naslednji sandžaki:
- Fenlak (Felnac)
- Çakova (Ciacova)
- Lagoş (Lugoj, ustanovljen leta 1658)
- Şebeş (Caransebeș, ustanovljen leta 1658)
- Pançova (Pančevo, omenjen leta 1695)
Sandžaki Güle, Janova in Fenlak in severni deli sandžakov Çanad in Lipva so bili po podpisu Karlovškega miru leta 1699 prepuščeni Habsburški monarhiji.
Leta 1700 in 1701 je imel Temišvarsi ejalet per sandžakov:[16]
- Temišvar (Paşa Sancağı, Temišvar)
- Çanad (Cenad)
- Modava (Moldova Veche)
- Segedin (Szeged)
- Lipova
Pred sklenitvijo Karlovškega miru je bil sandžak Segedin del Egerskega ejaleta. Večina tega sandžaka, vključno z njegovim upravnim središčem Szegedom, je bila leta 1699 prenesena v Habsburško monarhijo. Majhen vzhodni del sandžaka na levem bregu reke Tise je ostal znotraj Osmanskega cesarstva.
Po zapisih v Sancak Tevcih Defteri je imel Temišvarski sandžak leta 1701 in 1702 šest sandžakov:[16]
- Tımışvar (Paşa Sancağı, Temišvar)
- Çanad] (Cenad)
- Şebeş in Lagoş (Caransebeș, Lugoj)
- Modava (Moldova Veche)
- İrşova ali Orşova[9] (Orşova)
- Lipova (Lipova, Arad)
Od leta 1707 do 1713 je imel tri sandžake:[16]
- Tımışvar (Paşa Sancağı, Temišvar)
- Sirem (Sremska Mitrovica)
- Semendire (Smederevo)
Guvernerji
[uredi | uredi kodo]Seznam ni popoln.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Kolçak 2020, str. 77.
- ↑ »Some Provinces of the Ottoman Empire«. Geonames.de. Pridobljeno 25. februarja 2013.
- 1 2 Dávid 1994, str. 143–162.
- ↑ Dávid 1999, str. 113–128.
- ↑ Kolçak 2020, str. 69–86.
- ↑ Bulboacă 2011, str. 88-97.
- ↑ Krstić 2022, str. 95-111.
- ↑ Dávid & Fodor 1994.
- 1 2 Sadık Müfit Bilge, "Macaristan'da Osmanlı Hakimiyetinin ve İdarî Teşkilatının Kuruluşu ve Gelişmesi", Ankara Üniversitesi Osmanlı Tarihi Araştırma ve Uygulama Merkezi Dergisi (OTAM), Sayı: 11 Sayfa: 033-081, 2000, p. 59. (turško)
- ↑ Dabić 2011, str. 191–208.
- 1 2 Pálffy 2021, str. 85.
- ↑ Ștefan Both (28. julij 2012). »Aniversare tristă pentru Timişoara: în 1552 s-a lăsat întunericul dominaţiei otomane în Banat« [Sad anniversary for Timişoara: in 1552 the darkness of Ottoman domination descended on Banat]. Adevarul.ro (v romunščini).
- ↑ Káldy-Nagy 2000.
- ↑ Dávid 2000, str. 287.
- ↑ Fodor 1999, str. 67–86.
- 1 2 3 Kılıç 1997, str. 48–49.
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 151
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 194
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 195
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 198
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 232
- ↑ Milan Tutorov, Banatska rapsodija, Novi Sad, 2001, str. 249
Viri
[uredi | uredi kodo]- Bulboacă, Sorin (2011). »The Institution of Banat in the Banat of Lugoj and Caransebes in the XVIth-XVIIth Centuries« (PDF). Society and politics: Societate și politica. 51: 88–97. Arhivirano iz spletišča dne 25. novembra 2020. Pridobljeno 3. julija 2025.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava) - Dabić, Vojin S. (2011). »The Habsburg-Ottoman War of 1716–1718 and Demographic Changes in the War-Afflicted Territories«. The Peace of Passarowitz, 1718. West Lafayette: Purdue University Press. str. 191–208. ISBN 978-1-55753-594-8.
- Dávid, Géza; Fodor, Pál, ur. (1994). Hungarian-Ottoman Military and Diplomatic Relations in the Age of Süleyman the Magnificent. Budapest: Loránd Eötvös University, Hungarian Academy of Sciences, Institute of History. ISBN 978-963-8312-31-0.
- Dávid, Géza (1994). »The Sancakbegis of Arad and Gyula«. Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae. 46 (1992–1993): 143–162. JSTOR 23658445.
- Dávid, Géza (1999). »The Eyalet of Temesvár in the Eighteenth Century«. Oriente Moderno. 79 (18): 113–128. doi:10.1163/22138617-07901010. JSTOR 25817595.
- Dávid, Géza (2000). »An Ottoman Military Career on the Hungarian Borders: Kasim Voyvoda, Bey, and Pasha«. Ottomans, Hungarians, and Habsburgs in Central Europe: The Military Confines in the Era of Ottoman Conquest. Leden-Boston-Köln: Brill. str. 265–297. ISBN 90-04-11907-8.
- Fodor, Pál (1999). »Who should obtain the castle of Pankota (1565)? Interest groups and self-promotion in the mid-sixteenth-century Ottoman political establishment«. Turcica. 31: 67–86. doi:10.2143/TURC.31.0.2004188.
- Káldy-Nagy, Gyula (2000). A csanádi szandzsák 1567. és 1579. évi összeírása. Szeged: Csongrád Megyei Levéltár.
- Kılıç, Orhan (1997). 18. Yüzyılın İlk Yarısında Osmanlı Devleti'nin İdari Taksimatı: Eyalet ve Sancak Tevcihatı. Elazığ: Şark Pazarlama.
- Kolçak, Özgür (2020). »Köprülü enterprises in Yanova ([Boros]Jenő/Ineu) and Varad ([Nagy]Várad/Oradea): Consolidating Ottoman power and accumulating family wealth (1657–1664)«. Archivum Ottomanicum. 37: 69–86.
- Krstić, Aleksandar R. (2022). »The Emergence of "Sırf Vilâyeti": Serbian Migrations to the Territory of Banat by the mid-16th Century and their Results« (PDF). Migrations in the Slavic Cultural Space. From the Middle Ages to the Present Day. Łódź: Łódź University Press. str. 95–111. Arhivirano iz spletišča dne 20. maja 2024. Pridobljeno 3. julija 2025.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)