Tavtologija (jezikoslovje)
Tavtologija ali istorečje je v literarni teoriji in retoriki pojav, pri katerem se nekaj opiše z različnimi besedami, a istim pomenom, torej »večkrat povedano isto«.[1]
V literaturi ni ostre ločnice med tavtologijo in pleonazmom oziroma »besednim preobiljem«. Tudi pri njem namreč en pojav opišemo »z več pomensko sorodnimi izrazi«,[2] na primer »ena sama samcata drobtinica« ali primeri, ki jih med drugimi navaja Breznik v svoji Slovenski slovnici za srednje šole: »nem kamen«, »hudobno sovraštvo« in »majhen ptiček« (pri slednjem je majhnost izražena že v pomanjševalnici).[3]
Prav tako se včasih zamenjuje jezikovno tavtologijo z logično tavtologijo, vedno pravilno izjavo.[4]
Primeri tavtologije
[uredi | uredi kodo]- kronološki čas[5]
- »V tem besednjaku je mnogo nepotrebne navlake, ki bi se morala izpustiti.« (»nepotreben« in »ki bi se morala izpustiti« pomenita enako)[3]
- »Temna noč [je] v črno svoje krilo zavila jesensko krajino.« (Ivan Tavčar, Janez Sonce: 8. poglavje)
- "Obkroževale so me krog in krog puste megle." ("obkroževati" in "krog in krog" pomenita enako. Ivan Tavčar, Janez Sonce: 3. poglavje)
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »tavtologíja«. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2. Pridobljeno 8. maja 2026 – prek Fran.si.
- ↑ »pleonázem«. Slovar slovenskega knjižnega jezika 2. Fran.si. Pridobljeno 8. maja 2026.
- 1 2 Breznik, Anton (1934). Slovenska slovnica za srednje šole (PDF). Družba sv. Mohorja v Celju. str. 246–247.
- ↑ »Tavtologije«. eucbeniki.sio.si. Pridobljeno 7. maja 2026.
- ↑ Grgič, Matejka (2003). Antična filozofija jezika v Škrabčevem opusu: problem časa. str. 231.