Tartarija
Tartarija (latinsko Tartaria; francosko Tartarie; nemško Tartarei; rusko Тартария, latinizirano: Tartarija) ali Tatarija (rusko Татария) je bil skupni izraz, ki so ga zahodnoevropski pisci in kartografi uporabljali za obsežen del Azije, v obdobju, ko evropski geografi te regije še niso podrobneje poznali. To območje so omejevali Kaspijsko morje, Uralsko gorovje, Tihi ocean ter severne meje Kitajske, Indije in Perzije.
Aktivno uporabo tega toponima (krajevnega imena) lahko zasledimo od 13. do 19. stoletja. V evropskih virih je bila Tartarija najpogostejša oznaka za Srednjo Azijo, vendar ta izraz ni bil neposredno povezan z dejanskimi državami ali etničnimi skupinami tistega časa. Vse do 19. stoletja je bilo znanje Evropejcev o tem območju zelo skopo in nepopolno. V sodobni literaturi se za to regijo običajno uporabljata imeni Notranja Azija ali Osrednja Evrazija. Velik del tega območja sestavljajo sušne ravnice, kjer se je nomadsko prebivalstvo v preteklosti preživljalo predvsem z živinorejo.[2]
Nevednost uporabe Tartarije kot geografskega imena je privedla do pojava psevdozgodovinske teorije zarote, vključno z idejami o »skriti preteklosti« in »blatnih poplavah«. Te teorije trdijo, da je bila Tartarija (ali »Tartarski imperij«) izgubljena civilizacija z napredno tehnologijo in kulturo. To zanemarja dobro dokumentirano zgodovino Azije, na katero se ime Tartarija dejansko nanaša.[3] Danes regija Tartarija obsega območje od osrednjega Afganistana do severnega Kazahstana ter predele v današnji Mongoliji, na Kitajskem in Ruskem Daljnem vzhodu v »Kitajski Tartariji«.
Geografija in zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Poznavanje Mandžurije, Sibirije in Srednje Azije v Evropi pred 18. stoletjem je bilo pomanjkljivo. Celotno območje so takrat preprosto imenovali »Tartarija«, tamkajšnje prebivalce pa »Tatari«.[4] V zgodnjem novem veku so Evropejci Tartarijo začeli deliti na manjša območja. Imena so določali glede na vladajočo silo ali geografsko lego:
- Sibirija je bila znana kot Velika Tartarija ali Ruska Tartarija
- Krimski kanat so imenovali Mala Tartarija
- Mandžurija je predstavljala Kitajsko Tartarijo,
- Zahodni del Srednje Azije (preden je postala Ruska Srednja Azija) znana kot Neodvisna Tartarija.[4][5][6]
V 17. stoletju se je pod vplivom katoliških misijonarjev raba pojmov zožila. Beseda Tartar se je začela uporabljati za Mandžurce, Tartarija pa za dežele pod njihovo oblastjo.[7]
Evropsko pojmovanje te regije je bilo pogosto negativno in je odražalo zapuščino mongolskih vpadov, ki so izvirali iz te regije. Sam izraz se je razširil prav zaradi pustošenja Mongolskega cesarstva. Dodana črka r v besedi Tartar je namigovala na Tartar, peklu podoben svet iz grške mitologije.[4] V 18. stoletju so pisci razsvetljenstva na Sibirijo oziroma Tartarijo ter njene prebivalce gledali kot na »barbare«, kar je bilo tesno povezano s takratnimi koncepti o civilizaciji, divjaštvu in rasizmu.[8]
Kljub temu so nekateri Evropejci v Tartariji videli mogoč vir duhovnega znanja, ki naj bi ga v takratni evropski družbi primanjkovalo. Teozofski pisatelj Tallapragada Subba Row tako citira Emanuela Swedenborga, ki je svetoval: »Iščite izgubljeno besedo med hierofantih Tartarije, Kitajske in Tibeta.«[9]
Upadanje
[uredi | uredi kodo]Uporaba imena »Tartarija« je začela upadati, ko so evropski geografi regijo podrobneje spoznali, vendar se je izraz v literaturi ohranil vse do poznega 19. stoletja.[6] K spremembi so prispevali jezuitski misijonarji na Kitajskem, njihovi etnografski zapiski so že v začetku 18. stoletja povzročili, da je ime »Kitajska Tartarija« zamenjala Mandžurija.[4] V začetku 19. stoletja sta odpravi Jegorja Meyendorffa in Aleksandra von Humboldta v te kraje uveljavili sodobnejši izraz Srednja Azija, pojavili pa so se tudi dodatni termini, kot je Notranja Azija.[6] Hkrati je rusko širjenje na vzhod privedlo do tega, da se je za azijski del Ruskega imperija ustalilo ime Sibirija.[5]
Do 20. stoletja je Tartarija kot oznaka za Sibirijo in Srednjo Azijo skoraj povsem izginila iz uporabe. Izraz je kljub temu ostal zapisan v naslovu knjige Petra Fleminga iz leta 1936 Novice iz Tartarije (News from Tartary) v kateri je avtor opisal svoja potovanja po Srednji Aziji.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]Citati
[uredi | uredi kodo]- ↑ Cary, John, Cary's New Universal Atlas, containing distinct maps of all the principal states and kingdoms throughout the World. From the latest and best authorities extant. London: Printed for J. Cary, Engraver and Map-seller, No. 181, near Norfolk Street, Strand, 1808.
- ↑ Connell 2016.
- ↑ Dunning, Brian (Februar 2021). »Skeptoid #765: Tartaria and the Mud Flood«. Skeptoid. Arhivirano iz spletišča dne 16. septembra 2021. Pridobljeno 16. septembra 2021.
- 1 2 3 4 Elliott 2000, str. ;625–626.
- 1 2 Vermeulen 2018, str. 88.
- 1 2 3 Matochkina 2016, str. 542.
- ↑ Dong 2020, str. ;82–83.
- ↑ Wolff 2006, str. 448.
- ↑ Row, Tallapragada Subba (1910). A Collection of Esoteric Writings of T. Subba Row. Bombay: The Bombay Theosophical Publication Fund.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Connell, Charles W. (2016). Ryan, James D. (ur.). »Western Views of the Origin of the 'Tartars': An Example of the Influence of Myth in the Second Half of the Thirteenth Century«. The Spiritual Expansion of Medieval Latin Christendom: The Asian Missions. The Expansion of Latin Europe, 1000–1500. New York: Routledge: 103–125. ISBN 978-0754659570.
- Dong, Shaoxin (2020). »The Tartars in European Missionary Writings of the Seventeenth Century«. V Weststeijn, Thijs (ur.). Foreign Devils and Philosophers Cultural Encounters between the Chinese, the Dutch, and Other Europeans, 1590–1800. Leiden: Brill. str. 82–103. ISBN 978-9004418929.
- Elliott, Mark C. (Avgust 2000). »The Limits of Tartary: Manchuria in Imperial and National Geographies«. The Journal of Asian Studies. 59 (3): 603–646. doi:10.2307/2658945. JSTOR 2658945. S2CID 162684575.
- Matochkina, A. (april 2016). »Svetlana Gorshenina. L'invention de l'Asie centrale: Histoire du concept de la Tartarie a' l'Eurasie. (Rayon histoire de la librairie Droz, no. 4.) Geneva: Droz, 2014. pp. 702«. American Historical Review: 542–543. doi:10.1353/imp.2015.0005. S2CID 176332219.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - Wolff, Larry (september 2006). »The Global Perspective of Enlightened Travelers: Philosophic Geography from Siberia to the Pacific Ocean«. European Review of History. 13 (3): 437–453. doi:10.1080/13507480600893148. S2CID 128488228.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - Vermeulen, Han F. (2018). Before Boas: The Genesis of Ethnography and Ethnology in the German Enlightenment. Albany, NY: University of Nebraska Press.
- Gorshenina, Svetlana (2014). L'invention de l'Asie centrale: histoire du concept de la Tartarie à l'Eurasie. Droz. ISBN 978-2600017886. ISSN 2235-1353.
- Gorshenina, Svetlana (2019). Izobreteniye kontsepta Sredney / Tsentral'noy Azii: mezhdu naukoy i geopolitikoy Изобретение концепта Средней / Центральной Азии: между наукой и геополитикой [The invention of the concept of Middle / Central Asia: between science and geopolitics] (PDF) (v ruščini). George Washington University. ISBN 978-0-9996214-4-8.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Predstavnosti o temi Tartarija v Wikimedijini zbirki