Taraz

Taraz Тараз
Mesto
Karakanov mavzolej Mošeja Aulie-Ata Mestna hiša
Pečat
Taraz Lega Taraza na zemljevidu Kazahstana
Koordinati: 42°54′N 71°22′E
Država	Kazahstan
Regija	Džambilska regija
Ustanovitev	36 pr. n. št.
Upravljanje
• Akim (župan)	Esdaulet Bahitžan Medetovič
Površina
• Skupno	1.878 km2
• Kopno	139 km2
Nadm. višina	610 m
Prebivalstvo  (2023)
• Skupno	427.256
Časovni pas	UTC+5
Poštne številke	080001–080019
Omrežna skupina	+7 7262
Avtomobilska oznaka	H, 08
Spletna stran	taraz-gov.kz

Taraz (kazaško Тараз, ), v zgodovini znan tudi kot Talas, je mesto in upravno središče regije Džambil v Kazahstanu. Mesto, ki leži ob reki Talas/Taraz na jugu države blizu meje s Kirgizistanom, spada med najstarejša mesta v Kazahstanu. Zgradili so ga Sogdijci in je leta 2001 praznoval svojo uradno 2000. obletnico obstoja, ki jo je priznal UNESCO. Ustanovljen je bil približno istočasno kot trdnjava, ki jo je na tem območju zgradil Šjungnu Džidži in je bila prizorišče bitke leta 36 pr. n. št. Mesto je pod imenom 'Talas' prvi omenil Menander Protektor leta 568. Srednjeveški Talas je bil pomembno trgovsko središče ob svilni poti. Kasneje ga je opisal budistični menih in popotnik Šuandzang, ki je mimo mesta potoval leta 629. Kasneje ga je tudi opisal:

"Ko potujemo proti zahodu, pridemo 140 ali 150 lijev od Tisoč izvirov do mesta Dalusi. Mesto ime premer 8 ali 9 lijev. Naseljeno s trgovci Huji (barbari), ki niso Kitajci, pač pa mešanica različnih narodov. Izdelki in podnebje so približno enaki kot v Sujabu".

Po mestu se je imenovala tudi pisava, različica turške runske orhonske pisave.

Talas si je mesto v zgodovini zagotovilo z bitko pri Talasu leta 751, v kateri so se sile kitajske dinastije Tang spopadle s silami arabskega Abasidskega kalifata. Ena od posrednih posledic bitke je bila prenos znanja o izdelavi papirja na zahod, ker so Arabci ujeli tudi kitajske izdelovalce papirja.

Zgodovina

Pregled

Številne arheološke najdbe in spomeniki ob vznožju Karataua in v oazi Talas-Assin kažejo na veliko starost naselij v dolini reke Talas, kar podpira trditev, da je Taraz najstarejše mesto v Kazahstanu. Zgodovina mesta je sestavljena iz več zgodovinskih obdobij, ki so jih prekinjala uničenja in izseljevanja. Prvo zgodovinsko zabeleženo mesto, povezano s Tarazom, ki je hkrati osnova za trditev o njegovi 2000-letni zgodovini, je trdnjava Džidži, ki je na kratko obstajala na mestu današnjega Taraza v 1. stoletju pr. n. št. Mesto, znano kot Taraz ali Talas, je nato zabeleženo v 6. stoletju n. št., natančneje leta 568. Mesto je obstajalo do svojega propada v 13. stoletju. Tretje zgodovinsko obdobje mesta se je začelo z ustanovitvijo trdnjave Kokand konec 18. stoletja. Trdnjava je bila leta 1864 poimenovana Aulije-Ata. Ime je sestavljeno iz uzbeških besed, ki pomenita 'svetnik' in 'oče'. Leta 1936 se je mesto preimenovalo v Mirzojan (rusko: Мирзоя́н, Mirzojan) po Levonu Mirzojanu, prvemu sekretarju CK KP Kazahstana. Po Mirzojanovi aretaciji leta 1938 se je mesto preimenovalo v Džambul (rusko: Джамбул, Džambul) po kazahstanskem ljudskem pevcu Džambulu Džahabajevu. Leta 1993 se je črkovanje imena mesta uradno spremenilo v Džambil, leta 1997 pa v Taraz.

Mesto je začelo dobivati sedanjo podobo, ko je odred polkovnika Černjeva leta 1864 zavzel trdnjavo Aulie Ata in jo priključil Ruskemu carstvu. Položaj mesta se je močno izboljšal z izgradnjo Sedmeroreške železnice, ki od leta 1917 poteka tudi skoz mesto.

Stari vek

Odkritja okraskov na skrinjah, bronastih kipov kraljev in ostankov keramičnih izdelkov na več mestih v dolini reke Talas dokazujejo naselitev že v bronasti dobi. Arheološka izkopavanja in razpoložljivi pisni viri kažejo, da so se na tem ozemlju v 7.–8. stoletju pr. n. št. oblikovale plemenske zveze skitskih Sakov.

Knjiga Hana iz 70. let iz 1. stoletja govori o trdnjavi, ki jo je na reki Talas zgradil šiungnujski vladar Džidži. Domneva se, da je trdnjava stala na mestu današnjega Taraza.

Srednjeveški Taraz

Zgodnje omembe

Pomanjkanja informacij in netočni opisi so bili vzrok, da so lego mesta ugotovili šele leta 1936. Raziskava profesorja Wilhelma Bartholda je ugotovila, da se je starodavni Taraz nahajal pod sedanjim Zelenim bazarjem. Nadaljnje raziskave in arheološka izkopavanja, ki jih je leta 1938 izvedla odprava Akademije znanosti ZSSR pod vodstvom A. Bernshtama in G. Paceviča do globine 2–6 metrov, so omogočila rekonstrukcijo videza in kulturno-gospodarskega pomena starodavnega Taraza. Predstave o Tarazu so znatno razširili najnovejši arheološki podatki.

V tistem času je čez južni Kazahstan potekala velika svilna pot, ki je igrala pomembno vlogo v trgovini in kulturni izmenjavi med Kitajsko, Indijo, Bizantinskim cesarstvom in Perzijo. Taraz se je na tej mogočni transkontinentalni arteriji razvil v utrjeno obrtniško mesto. Relativno milo podnebje, rodovitna tla in bogati pašniki so privabljali številne živinorejce in poljedelce. V 60. letih 6. stoletja je ozemlje Prvega turškega kaganata vključevalo tudi Taraz. Sogdijski trgovci, ki so nadzirali srednjeazijski del karavanske poti in so bili zainteresirani za lažji dostop do Bizanca, so se začeli pogajati najprej s Perzijci in nato še z Bizancem. Bizanc je v odgovor poslal veleposlanike v Prvi turški kaganat. Bizantinska delegacija pod vodstvom Zemarha in Manijaha je na dvor jabguja Istemija prišla leta 568. Hkrati je na dvor prišel tudi perzijski veleposlanik. Istemi je dal prednost Bizancu.

V pisnih virih tistega časa žal ni prikazano, kako je Taraz izgledal, vendar naj bi bil veliko mesto. Kitajski romar Šuandzang, ki je leta 630 potoval skozi Taraz - Ta-lo-se, je zapisal, da je mestno obzidje dolgo 8 do 9 li, to je okoli 3.800 metrov. Iz pisnih virov in arheoloških raziskav je znano, da so od 1. stoletja pr. n. št. našim štetjem do 5. stoletja n. št. v porečju Talasa živeli Kangui (Kangluji). Podobnost med izkopaninami iz Taraza in kurganov ginskih in usunsko-kangujskih plemen kažejo na prisotnost turškega jezika. Taraz je bil priključen Zahodnemu turškemu kanatu in tako kot druga mesta v regiji čutil vpliv sogdijske kulture.

Gradivo, zbrano iz kurganov v južnem Kazahstanu, kaže na tesne vezi med Tarazom in Kipčaki iz bližnjih dolin. Zaradi bojev med turškimi plemenskimi voditelji na začetku 8. stoletja so se turška plemena v dolini reke Ili razdelila na Rumene in Črne Turke. Črni Turki so posedovali dolino reke Talas in sredi 7. stoletja izbrali Taraz za svojo prestolnico. Leta 751 se je v regiji reke Talas, gorvodno od sodobnega Taraza, vojska kitajske dinastije Tang in plačancev Črnih Turkov spopadla z vojsko Abasidskega kalifata. Vojska kalifata se je kljub zmagi umaknila iz regije. Leta 766 so plemena Črnih Turkov premagali Karluki s severozahoda. Karluki so kasneje podjarmili skoraj vsa plemena nekdanjega Zahodnega turškega kanata.

Razvoj Taraza je bil posledica razvoja in krepitve političnih in gospodarskih vezi, povezanih s trgovino vzdolž svilne poti. Kot pomembna postaja s sorazmerno milim podnebjem, rodovitno zemljo in bogatimi pašniki ni privabljal samo trgovcev, ampak tudi živinorejce in poljedelce. Boj med Perzijo in Bizancem za nadzor nad trgovsko potjo je obe strani prisilil, da sta iskali zaveznike. Bizanc je poslal veleposlanike v Zahodnoturški kanat in Taraz. Perzijci so poslali svojega veleposlanika k Turkom, vendar je Istemi ostal na strani Bizanca.

Islamsko in perzijsko obdobje

Delno obnovljen mavzolej Ajša Bibi blizu Taraza

Okolica mesta je bila prizorišče talaške bitke, prvega in zadnjega vojaškega spopada med muslimanskimi arabskimi silami in kitajskimi cesarskimi četami v letih 750–751 n. št. Po arabski osvojitvi Srednje Azije v 7. in 8. stoletju so perzijski Samanidi v 9. stoletju zasedli večji del Srednje Azije. Do takrat se je Taraz postopoma razvil v bogato mestno državo, značilno za Srednjo Azijo, z veliko prebivalstva in obsežnim kmetijskim območjem. Konec 9. stoletja so Samanidi razširili svojo oblast v stepe in leta 893 zavzeli Taraz, takrat enega od sedežev karluškega kagana. Velika cerkev je bila preurejena v mošejo, po enem viru pa je emir Taraza prestopil v islam. Islamizacija Srednje Azije je bila v veliki meri posledica dejavnosti Samanidov. V Tarazu je islam postopoma nadomestili vse obstoječe religije, kot so zaratustrstvo, krščanstvo, budizem in tengrizem.

Karahanidi

Perzijske Samanide so premagali turški Karahanidi, ki so bili konfederacija Karlukov, Čigilov, Jagmov in drugih plemen. Karahanidi so bili prvi Turki, ki so se množično spreobrnili v islam. Od 10. do 12. stoletja je Tarazu vladal muslimanski Karahanidski kanat. Starodavni Taraz je prav v tem obdobju dosegel vrhunec svojega razvoja. Namesto bolj ali manj centralizirane države, kakršna je bila samanidska, je bila karahanidska Srednja Azija razdeljena na številne majhne fevde ali apanaže. Razvoj Taraza je bila posledica njegove avtonomije. Pod Tugan kanom je bila moč mesta tako velika, da je samostojno izvedel vojaški pohod proti Samarkandu in ga začasno zavzel. Napadel je tudi Kašgar in ga za petnajst mesecev zasedel. Politična moč je bila zagotovo posledica dobrega gospodarskega pomena mesta. V karahanidskem obdobju glavna dela Taraza, Šahristan in Arg, nista presegla velikosti, ki sta ju dosegla v karluško-samanidskem obdobju. Arg je izgubil svojo vlogo glavnega dela mestnega življenja. Središče gospodarskega in kulturnega življenja mesta je postal Šahristan. Tam so bile vse vojaške, upravne, kulturne in druge ustanove, ki so urejale življenje v srednjeveški fevdalni mestni državi. V tem času sta bila v mestu in na podeželju zgrajena mavzoleja Aiša Bibi in Karahan. Taraz je imel vodovod iz terakotnih cevi, tlakovane ulice in zbiralnik odplak. Zelo zanimiva je Taraz Banja, stavba iz žgane opeke z več kupolami. Karahanidi so zaradi notranjih nesoglasij izgubili svojo moč. Ker se vladar Karahanidov s svojo vojsko Karlukov in Kanglijev ne bi mogel učinkovito upreti nasprotniku, je v svojo prestolnico Balasagun povabil karakitanskega vladarja Jelu Dašija, da bi v Tarazu ustanovil oporišče in prevzel oblast nad njegovim imperijem.

Karakitajski kanat

Jelu Daši je po prevzemu oblasti imenoval svoje guvernerje, vključno s Tarazom. Leta 1181 so v času, ko so se kitanske sile borile proti Horezmijskemu cesarstvu v Horasanu, Kipčaki pod vodstvom Kara Ozan kana napadli in oropali mesto. Leta 1204 so Kitani poslali 10.000–40.000 mož iz Taraza na pomoč Horezmijcem, ki so bili v vojni z Guridi. Leta 1210 je horezmšah Mohamed premagal Karakitane in njihova oblast v Tarazu se je končala.

Mongoli

Vladavina Karahanidov ni trajala dolgo, saj so leta 1220 Mongoli zavzeli skoraj vso Srednjo Azijo, tudi ozemlje sedanjega Kazahstana. O dogajanjih v Tarazu v tem času ni nobenih pisnih dokumentov. Arheološka izkopavanja so odkrila sledove požara, ki kažejo, da je bilo mesto požgano in kasneje preimenovano v Jani (nov, mlad). Kot takega ga omenjajo arabski in evropski viri. Arheološke najdbe kažejo tudi to, da je nekoč živahno mesto pod mongolskim jarmom izgubilo svoj prejšnji pomen in neodvisnost. Razcvet se je končal in začelo se je propadanje. Čagatajidi, potomci Čagataj kana, so v Tarazu do leta 1234 kovali svoj denar. Ruski knezi, kot navaja Vasa iz 14. stoletja, so "požgali Zlato hordo, uničili Taraz in druga mesta ter pobili prebivalstvo. Odnesli so vse, kar se je odnesti dalo, ostalo pa so zažgali." Mesto je bilo ponovno omenjeno leta 1345 v cestnem vodniku kot mesto na trgovski poti od Transoksanije do Almalika. Stalne vojne v Srednji Aziji so motile trgovanje z oddaljenimi državami, novoodkrite morske poti iz zahodne Evrope v Indijo pa so povsem ustavile trgovanje po starodavni svilni cesti in povzročile propad mest ob njej.

Kazahi

Taraz se ponovno omenja leta 1513 s prihodom kazaških plemen. Nekoč znano srednjeveško mesto in nekdanja prestolnica je postalo skromno naselje, nato pa je bilo pozabljeno, tako kot njegovo starodavno ime. Do 16. stoletja je bilo mesto z okolico vključeno v Kazaški kanat. Arheološka izkopavanja kažejo, da so bili kazaški nomadi vključeni v ponovno rojstvo Taraza in njegovo starodavno kulturno izročilo povezali s svojim. Trditev potrjujejo imena umetnih vodnih kanalov na širšem območju mesta. Pod kazaškimi kani je bil Taraz majhno naselje obrtnikov, kmetov in živinorejcev. Leta 1723 so dolino Talasa in večji del južnega Kazahstana napadli in zasedli Džungarji in ga obdržali do leta 1755.

Dinastija Čing

Ko je dinastija Čing leta 1755 pregnala Džungarje, je celotno ozemlje, vključno s Tarazom, priključila k svojemu cesarstvu. Območje so enkrat letno pregledali vojaki dinastije Čing. Kazahe, ki so jih ujeli, so izgnali.

Po uničenju Džungarjev je območje postalo nikogaršnja zemlja in kitajska dinastije Čing se je morala spopadati z nenehnim priseljevanjem Kazahov. Kazahom je cesar Čjanlong leta 1766 dovolil naseljevanje v porečje Talasa. Kazahi so območje so hitro naselili. V tem obdobju so naselili tudi celoten Šindžjang, od koder je dinastija Čing pregnala staroselce Džungarje.

Od Avlija-Ate do sodobnega Taraza

V začetku 19. stoletja so zgornji del doline reke Talas ponovno napadli prišleki, tokrat Kipčaki iz Kokandskega kanata. Zgradili so nekaj manjših trdnjav za varovanje meje in karavanske poti, večinoma na ruševinah starodavnih mest. Zaradi relativno ugodne lege je bila na ruševinah stare trdnjave v Tarazu zgrajena nova. Okoli nje je začelo hitro rasti novo mesto, ki se je sprva imenovalo Namangan-i Koček (Mali Namangan), saj so prvi naseljenci izvirali iz perzijskega mesta Namangan, ki je danes v Uzbekistanu. Leta 1856 se je mesto preimenovalo v Aulie-Ata v čast ustanovitelju Karahanidske dinastije. Na osnovi legende o karahanidskem mavzoleju v 12. stoletju je bil zgrajen nov mavzolej z minareti, ki ni imel nič skupnega s starejšim. Ohranil je samo staro ime Aulie-Ata (Sveti oče). Isto ime je dobilo tudi mesto, ki je postalo pomembno trgovsko-obrtno središče. Vsako leto je tam potekal velik obrtniško kmetijski spomladanski sejem. Veliko kupljene živine je bilo poslane v Taškent in Fergano.

Carska Rusija

Aulie-Ata v 60. letih 19. stoletja

Leta 1864 se je Aulie-Ata po kratkem obleganju ruskih sil pod poveljstvom generala Mihaila Grigorijeviča Černjajeva predala Rusom. Sedanji južni Kazahstan je bil vključen v Rusko carstvo. Mesto je dobilo rusko četrt. Ulice so imele drevorede topolov, nove hiše pa so bile zgrajene iz opeke. V četrti je živelo 2000–3000 družin. Mesto je imelo sprva vojaško upravo, leta 1867 pa je postalo središče okrožja. Leta 1876 je ruski duhovnik odprl prvo šolo evropskega tipa. Takrat je bilo v mestu 11.700 prebivalcev, predvsem Uzbekov, Rusov in Ukrajincev. Kazahov je bilo malo, ker so živeli nomadsko življenje.

Po popisu prebivalstva leta 1897 je v mestu živelo 11.722 prebivalcev, od tega:

• 8.460 (72,1%) Uzbekov,
• 1.366 (11,6%) Rusov, vključno z Belorusi,
• 589 (5%) Kazahov,
• 386 (3,2%) Sartov (Tadžikov in Uzbekov iz zarafšanskih oaz),
• 266 (2,2%) Tatarov in
• 379 (3,2%) Tadžikov, perzijsko govorečih trgovcev iz ferganskih oaz.

Sovjetsko obdobje

Aulie-Ata v 30. letih 20. stoletja

V prvih dveh desetletjih po ruski revoluciji in državljanski vojni je Aulie-Ata ostala majhno mesto. Leta 1936 so jo po partijskem sekretarju Levonu Mirzojanu preimenovali v Mirzojan. Ko je bil Mirzojan med Stalinovo veliko čistko usmrčen zaradi nasprotovanja množični deportaciji Korejcev v severni Kazahstan, so mesto preimenovali v Džambul (kazaško: Žambil) po kazaškem ljudskem pevcu Žambilu Žabajevu. Od tridesetih let prejšnjega stoletja dalje je Džambul skupaj z drugimi kraji v Kazahstanu postal cilj velikega števila deportirancev - nekdanjih kulakov, pripadnikov aristokracije in družin obsojenih "sovražnikov ljudstva". Med njimi so bili tudi Volški Nemci, Ukrajinci, Korejci in druge etnične manjšine. Med drugo svetovno vojno so v Kazahstan evakuirali prebivalce ogroženih delov evropske Sovjetske zveze. Po ustanovitvi poljske Andersove armade so bila ustanovljena poljska diplomatska predstavništva, ki so bila julija 1942 zaprta, ko so Sovjeti aretirali tri njihove uslužbence. Vsi trije so bili oktobra 1942 izpuščeni.

Prebivalstvo mesta je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja naraščalo, četudi so prisilne deportacije prenehale. V tem času je začelo mesto doživljati vzpon industrije. Hitra industrializacija je prinesla številne ugodnosti sodobnega mestnega življenja, ki so bile prej večinoma neznane. Zgrajeni so bili tipični sovjetski stanovanjski bloki in stanovanjske hiše, vse z elektriko in tekočo vodo. Zgrajene so bile ceste, veliki javni parki in veleblagovnice in organiziran javni prevoz. Ustanovljenih je bilo več visokih šol.

Četudi sta jedro mestnega gospodarstva predstavljali kemična in gradbena industrija, je Džambul zaradi bližine drugih srednjeazijskih republik in relativno mobilnega prebivalstva še naprej deloval kot neuradno trgovsko središče. Mesto je bilo znano po velikih bazarjih, kjer so kmetje iz vse regije prodajali kmetijske pridelke.

Obdobje po osamosvojitvi

Po razpadu Sovjetske zveze je Taraz in večino Kazahstana doletela huda gospodarska kriza. Številne industrije so se skoraj popolnoma ustavile. Tudi demografija mesta se je drastično spremenila. Mesto je izgubilo znaten del svojega prebivalstva. Odšli so predvsem Volški Nemci in Judje, pa tudi številni Rusi in Ukrajinci. Praznino so delno zapolnili Kazahi, ki so se priselili s podeželja. Ime mesta se je v začetku leta 1992 skladno s kazaškim pravopisom spremenilo v Žambil in leta 1997 v Taraz. V začetku 2000. let je gospodarstvo delno oživilo.

Vira

• Е. М. Поспелов (Ye. M. Pospelov). "Имена городов: вчера и сегодня (1917–1992). Топонимический словарь." (City Names: Yesterday and Today (1917–1992). Toponymic Dictionary.) Москва, "Русские словари", 1993.
• Biran, Michal (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge Studies in Islamic Civilization. Cambridge, England: Cambridge University Press. ISBN 9780521842266.