Pojdi na vsebino

Tango (glasba)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tango
DržavaArgentina, Urugvaj
PodročjaUprizoritvena umetnost (glasba)
Referenca00258
Zgodovina
Vpis2009 (4. zasedanje)

Tango glasba (/ˈteɪˌŋgoʊ/ ali /ˈtɑːˌŋgoʊ/; špansko: [ˈtaˌŋgo]) je je glasbeni slog v 2/4 ali 4/4 taktu, ki je nastal v Urugvaju in Argentini med evropskimi priseljenci v poznem 19. in začetku 20. stoletja. Ima predvsem španske, italijanske, gaučevske, afriške in francoske kulturne korenine.[1] Je tradicionalno izvajana v zasedbi orquesta típica, ki pogosto vključuje violino, klavir, kitaro, flavto in predvsem bandoneon. Tango je bil dolgo časa glavna glasbena smer v argentinski glasbi in je poznan po vsem svetu, sploh v povezavi s plesom tango.

Zgodnji bandoneon, okrog 1905

Izvor glasbe

[uredi | uredi kodo]

Zgodovina tango glasbe je, tako kot glasba sama, kompleksna. Francoskim kolonialistom v Dominikanski republiki so v 18. stoletju morali sužnji igrati na instrumente, medtem, ko so plesali kontradanco, francoski tip glasbe, iz katerega izhaja »kontrapunktični ritem« tanga. Ti sužnji so igrali tudi za svojo lastno zabavo. Tako so v karibskem območju prevzeli različne vplive kubanske glasbe in španske zarzuele, ki je imela podobne glasbene značilnosti.

Prvi tango, ki je bil zabeležen na magnetofonski trak, je skomponiral Angel Villoldo, zaigrala pa ga je Francoska narodna garda v Parizu.[2] Razlog, da je bila skladba posneta v Franciji, je v tem, da v tistem času Argentina ni imela snemalnega studia.

Zgodnji tango so igrali imigranti v Buenos Airesu.[3][4][5] Prva generacija izvajalcev se je imenovala Guardia Vieja (Stara garda). Ob koncu 19. stoletja je bilo v metropoli, Buenos Airesu, slišati mešanico salonske, evropske, afriške in izvorne južnoameriške glasbe. V začetku 20. stoletja je bil tango najljubša glasba tolpam in gangsterjem, ki so zahajali v javne hiše (v mestu je bilo leta 1914 100.000 moških več kot žensk). Kompleksnost plesov, ki so nastali iz te glasbe, je povod za navado, da so moški vadili ples v skupinah. Hkrati so izražali tako mačizem kot seksualne potrebe, kar je vzrok za nastanek razločne mešanice med občutljivostjo in agresivnostjo glasbene oblike.

V začetku so glasbo so igrali na »prenosna« glasbila: flavto, kitaro, violinski trio, bandoneón pa se jim je pridružil konec 19. stoletja. Organito (majhne prenosne orgle) je razširil popularnost nekaterih pesmi. Eduardo Arolas je bil glavni akter v popularizaciji bandoneona, Vicente Greco pa je uveljavil standardno zasedbo seksteta izvajalcev na klavir, kontrabas, 2 violini in 2 bandoneona. Tako kot mnogo drugih oblik zabavne glasbe je tudi tango nastal med marginalci, srednji in višji sloj Argentincev pa si je prizadeval omejiti njegov vpliv.

Tango je bil navkljub preziru velikega dela prebivalcev oboževan s strani nekaterih intelektualcev. Pisatelj Ricardo Güiraldes je odigral pomembno vlogo pri mednarodni popularizaciji tanga, ki je osvojil svet ob koncu druge svetovne vojne. Napisal je pesnitev z naslovom Tango, v kateri opisuje glasbo kot »vsrkajočo ljubezen tirana, ki z ljubosumjem straži svoj teritorij nad ženskami, ki so se poslušno vdale kot pokorne zveri«.

Argentinske korenine tanga

[uredi | uredi kodo]
Gabino Ezeiza (1858–1916), pionir argentinskega tanga

Poleg zgoraj omenjenih globalnih vplivov so na zgodnji tango lokalno vplivali payada, milonga iz argentinskih in urugvajskih pamp ter urugvajski candombe. V Argentini je bila milonga »iz države« že od sredine 18. stoletja. Prvi payador, ki se ga spominjamo, je Santos Vega. Zdi se, da izvor milonge leži v pampi z močnimi afriškimi vplivi, zlasti lokalni candombe (ki bi bil soroden sodobnemu candombeju v Buenos Airesu in Montevideu). Domneva se, da je ta candombe obstajal in se je v Argentini izvajal že od prihoda prvih sužnjev v državo.[6]

Čeprav je bila beseda tango za opis glasbenega/plesnega sloga natisnjena že leta 1823 v Havani na Kubi, je prva argentinska pisna omemba iz časopisa iz leta 1866, ki citira pesem La Coqueta (argentinski tango).[7] Leta 1876 je tango-candombe z imenom El Merenguengué[8] postal zelo priljubljen po uspehu na afro-argentinskem karnevalu februarja istega leta. Igra se s harfo, violino in flavto, poleg tega pa se uporabljajo tudi afro-argentinski candombe bobni (Llamador in Repicador). To resno velja za eno od močnih izhodišč za rojstvo in razvoj tanga.[9]

Prvo tango skupino sta sestavljala dva Afro-Argentinca: črni Casimiro Alcorta (violina) in mulat Sinforoso (klarinet).[10] Od zgodnjih 1870-ih do zgodnjih 1890-ih sta igrala manjše koncerte v Buenos Airesu. Alcorta je avtor pesmi Entrada Prohibida (Prepovedan vstop), ki sta jo pela brata Teisseire. Pripisujejo mu tudi zasluge za tango Concha sucia, ki ga je kasneje F. Canaro priredil in zapel kot Cara sucia (Umazani obraz).

Pred letom 1900 so se igrali naslednji tangi: El queco (anonimno, pripisano klarinetistu Linu Galeanu leta 1885); Señora casera (anonimno, 1880); Andate a la recoleta (anonimno, 1880); El Porteñito (avtor Španec Gabriel Diez leta 1880),...

Prva zapisana glasba je La Canguela (1889). Prva avtorsko zaščitena partitura za tango je El entrerriano, ki jo je leta 1896 izdal in leta 1898 natisnil Rosendo Mendizabal, Afro-Argentinec. Kar se tiče prehoda med starim Tango criollo (milonga iz pamp, ki se je razvila s pridihom afro-argentinskega candombeja in nekaj habanere) in tangom stare garde. Poleg tega je bil prvi tango, ki ga je posnel orkester, Don Juan, ki ga je napisal Ernesto Ponzio. Posnel ga je orkester Vicenteja Greca.[11]

1920-ta in 1930-ta leta, Carlos Gardel

[uredi | uredi kodo]

Tango je kmalu pridobil na priljubljenosti v Evropi, začenši v Franciji, zahvaljujoč delu umetnikov, kot so Enrique Saborido, Carlos Vicente Geroni Flores, Celestino Ferrer, Vicente Loduca in Casimiro Aín. Superzvezdnik Carlos Gardel je kmalu postal seks simbol, ki je tango ponesel novemu občinstvu, zlasti v Združenih državah Amerike, zaradi svojih čutnih upodobitev plesa v filmih. V 1920-ih se je tango preselil iz nižjerazrednih bordelov in postal bolj ugledna oblika glasbe in plesa. Vodje orkestrov, kot sta Roberto Firpo in Francisco Canaro, so opustili flavto in namesto nje dodali kontrabas. Besedila so bila še vedno tipično mačistična, ženske so krivile za nešteto srčnih bolečin, plesni gibi pa so bili še vedno spolno usmerjeni in agresivni.

Carlos Gardel je bil predvsem povezovan s prehodom glasbe »gangsterjev« nižjega socialnega razreda v ples uglednejšega srednjega razreda. Pripomogel je pri nastanku oblike tango-canción v 1920-ih in postal eden najslavnejših umetnikov tanga vseh časov.

Z njim se je začelo Zlato obdobje tanga. Po Gardelovi smrti v letalski nesreči v Kolumbiji sta v tangu začeli nastajati dve struji. Evolucionistična (npr. Aníbal Troilo in Carlos di Sarli) in njej nasprotna tradicionalistična (Rodolfo Biagi in Juan D'Arienzo).

Tango nuevo

[uredi | uredi kodo]
Astor Piazzolla s svojim bandoneonom, leta 1971

Poznejšo dobo tanga je zaznamoval Astor Piazzolla, čigar Adiós nonino je postal najvplivnejše delo tango glasbe od izida dela Carlosa Gardela El día que me quieras leta 1935. V 1950-ih si je Piazzolla zavestno prizadeval ustvariti bolj akademsko obliko z novimi zvoki, ki so prelomili klasične oblike tanga, s čimer je bil deležen posmeha puristov in izvajalcev starih časov. V 1970-ih je Buenos Aires razvil fuzijo jazza in tanga. V tem gibanju sta bila še posebej priljubljena Litto Nebbia in Siglo XX. V 1970-ih in 1980-ih je vokalni oktet Buenos Aires 8 posnel klasične tange v dovršenih aranžmajih, s kompleksnimi harmonijami in vplivom jazza, posnel pa je tudi album s skladbami Piazzolle.

Tako imenovana post-Piazzollova generacija (1980–) vključuje glasbenike, kot so Dino Saluzzi, Rodolfo Mederos, Gustavo Beytelmann in Juan Jose Mosalini. Piazzolla in njegovi privrženci so razvili nuevo tango, glasbeni žanr, ki je v bolj eksperimentalen slog vključil vplive jazza in klasike.

V poznih 1990-ih je skladatelj in pianist Fernando Otero[12] še naprej dodajal elemente inovacijskemu procesu, ki se je začel pred desetletji, ter širil orkestracijo in obliko, hkrati pa v svoje delo vključeval improvizacijo in atonalne vidike.

Tango 1990–danes

[uredi | uredi kodo]

V drugi polovici 1990-ih se je v Buenos Airesu rodilo novo gibanje skladateljev tanga in orkestrov tanga, ki so igrali nove pesmi. Nanj je vplival predvsem stari orkestrski slog in ne Piazzollova prenova in eksperimentiranje z elektronsko glasbo.

V prvih dveh desetletjih 21. stoletja se je gibanje razširilo z ustanovitvijo neštetih skupin, ki so igrale nove tange. Najvidnejši osebnosti, ki so vodile ta pojav, sta bili Orquesta Típica Fernandez Fierro, katerega ustanovitelj Julian Peralta je kasneje ustanovil Astillero in Orquesta Típica Julián Peralta. Del gibanja so postale tudi druge skupine, kot so Orquesta Rascacielos, Altertango, Ciudad Baigón, pa tudi kantavtorji Alfredo "Tape" Rubín, Victoria di Raimondo, Juan Serén, Natalí de Vicenzo in Pacha. González.[13]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Termine, Laura (30. september 2009). »Argentina, Uruguay bury hatchet to snatch tango honor«. Buenos Aires. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2014. Pridobljeno 2. aprila 2010.
  2. ↑ »Victor matrix B-3624. El choclo / Victor Argentine Orchestra«. Discography of American Historical Recordings. Univ. of Calif. Pridobljeno 19. novembra 2017.
  3. ↑ Norese, María Rosalía: Contextualization and analysis of tango. Its origins to the emergence of the avant-garde. University of Salamanca, 2002 (restricted online copy, str. 5, na Google Knjige)
  4. ↑ »Investigando el Tango – Tésis Doctoral – Dra. Marta Rosalía Norese«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2016. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  5. ↑ »Todotango.com – Todo sobre el tango argentino«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. novembra 2013. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  6. ↑ »Revista Quilombo – Noticias, columnas, articulos y opiniones« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. marca 2012. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  7. ↑ »Notas - Historia del Tango - El nacimiento del Tango - hlm!.Tango - Hágase la música - hagaselamusica.com«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2013. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  8. ↑ Tango-candombe afroargentino "El Merenguengué". Arhivirano 21 March 2012 na Wayback Machine.Predloga:Verify source
  9. ↑ Museum House of Carlos Gardel "The Black history of Tango". Arhivirano 6 July 2011 na Wayback Machine.
  10. ↑ www.RrinconDelTango.com. »"Historia del tango-Los primitivos conjuntos" por Tesy Cariaga – Buenos Aires – Argentina.- .: Rincón del Tango :«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2006. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  11. ↑ »Todotango.com – Todo sobre el tango argentino«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. maja 2013. Pridobljeno 2. avgusta 2016.
  12. ↑ Michael Hill. »About Fernando Otero«. Nonesuch Records. Pridobljeno 13. maja 2013.
  13. ↑ »Canción porteña en el festival de tango«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. avgusta 2016. Pridobljeno 9. oktobra 2016.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tango_(glasba)&oldid=6533390«