Pojdi na vsebino

Tajska-burmanska železnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tajska-burmanska železnica
Železniški most čez reko Khwae Yai v provinci Kanchanaburi na Tajskem
Splošno
Druga imenaŽeleznica smrti
Nam Tok Line
Siamsko–burmanska železnica
Lokalno ime泰緬連接鉄道 (japonščina)
Območjeokrožje Ban Pong, Tajska - Thanbyuzajat, Mjanmar
Končni postaji
  • Žel. postaja Nong Pladuk Junction
  • Nam Tok Sai Yok Noi
Nekdanje navezaveNam Tok Sai Yok Noi–Thanbyuzayat
Storitev
TipHeavy rail
Upravljalec/ciDržavne železnice Tajske
Zgodovina
Začetek uporabe1942–1947
Odprtje25. oktober 1943 (1943-10-25)
gradili so joVojni ujetniki in civilni delavci
gradili so joVojni ujetniki in civilni delavci
gradili so joVojni ujetniki in civilni delavci
Izvzeta iz uporabe1. februar 1947 (1947-02-01)
Ponovno odprto1. julij 1958 (1958-07-01) (Nong Pladuk–Nam Tok)
Tehnično
Dolžina proge415 km (258 mi)
Širina tira1000 mm[1]

Tajsko-burmanska železnica znana tudi kot Siamsko-burmanska železnica, Burmanska železnica in podobna imena ali kot železnica smrti, je 415 km dolga železniška proga med Ban Pongom na Tajskem in Thanbyuzayatom v Burmi (danes Mjanmar). Gradili so jo med letoma 1940 in 1943 jugovzhodnoazijski civilisti, ki so jih ugrabili in prisilili k delu s strani Japoncev ter ujetih zavezniških vojakov, da bi oskrbovali vojake in orožje v burmanski kampanji druge svetovne vojne. Dokončala je železniško povezavo med Bangkokom na Tajskem in Rangoonom (dnaes Jangon) v Burmi. Ime, ki ga je uporabljala japonska imperialna vlada, je bilo Tai-Men Rensetsu Tetsudō (泰緬連接鉄道), kar pomeni Železnica Tajska-Burma.

Vsaj 250.000 jugovzhodnoazijskih civilistov je bilo prisilno delanih, da bi zagotovili gradnjo Železnice smrti, pri gradnji pa je umrlo več kot 90.000 civilistov, prav tako pa tudi približno 12.000 zavezniških vojakov. Delavci na tajski strani železnice so bili Tamilci, Malajci in manj kitajskih civilistov iz Malaje.[2]

Večina teh civilistov je bila po oktobru 1943 premeščena v »počivališča«. V teh taboriščih so ostali tudi po koncu vojne, ko so opazovali evakuacijo zavezniških vojnih ujetnikov. Preživeli so leta 1947 še vedno živeli v taboriščih. Bili so britanski državljani, ki so brez dostopa do hrane ali zdravstvene oskrbe še naprej umirali zaradi malarije, griže in podhranjenosti. Preizkušnjo železnice so preživeli le zato, da bi umrli v »počivališču«.[3][4]

Na splošno delavcem iz jugovzhodne Azije ni bilo izplačanih nobenih odškodnin ali reparacij, nekaj pa je bilo izplačanih zavezniškim vojnim ujetnikom, čeprav so razmere zapletene. Japonska je podpisala pogodbo in ponudila reparacije indonezijski in burmanski vladi, zavezniki (brez Sovjetske zveze) pa so vojnim ujetnikom zagotovili nekaj odškodnin in se odpovedali nadaljnjim zahtevkom do Japonske v pogodbi iz San Francisca. Odškodnina zavezniškim vojnim ujetnikom iz leta 1951 je bila ocenjena kot premajhna; enemu nekdanjemu vojnemu ujetniku so izplačali 76 funtov. Združeno kraljestvo je izplačalo odškodnino 60.000 zavezniškim vojnim ujetnikom (najnovejšemu pod Blairovo vlado), ne pa tudi svojim kolonialnim podložnikom.[5]

Večina železnice je bila kmalu po vojni ukinjena. Na Tajskem je ostalo le prvih 130 kilometrov proge, vlaki pa so še vedno vozili vse do Nam Toka.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
karta Železnice smrti

Železniško progo med Burmo in Tajsko, ki bi prečkala prelaz Tri pagode in sledila dolini reke Khwae Noi na Tajskem, je britanska vlada Burme načrtovala že leta 1885, vendar se je predlagani potek proge – skozi hribovit džungelski teren, ki ga delijo številne reke – zdel pretežko izvedljiv.[6]

Tajska je bila na začetku druge svetovne vojne nevtralna država. 8. decembra 1941 je Japonska napadla Tajsko, ki se je hitro predala.[7][8] Tajska je bila prisiljena sprejeti zavezništvo in je bila uporabljena kot izhodišče za napad na Singapur.[9]

V začetku leta 1942 so japonske sile napadle Burmo, britanske sile pa so se hitro predale. Za oskrbo svojih sil v Burmi so se Japonci zanašali na morje, saj so v Burmo dostavljali zaloge in vojake okoli Malajskega polotoka ter skozi Melaški preliv in Andamansko morje. Ta pot je bila ranljiva za napade zavezniških podmornic, zlasti po japonskem porazu v bitki za Midway junija 1942. Da bi se izognili nevarni 3200 km dolgi morski poti okoli Malajskega polotoka, se je železnica od Bangkoka do Rangoona zdela izvedljiva alternativa.[10] Japonci so ta projekt začeli junija 1942.[11]

Namen projekta je bil povezati Ban Pong na Tajskem s Thanbyuzayatom v Burmi in se povezati z obstoječimi železnicami na obeh mestih. Pot je potekala preko prelaza Tri pagode na meji med Tajsko in Burmo. 111 km železnice je bilo v Burmi, preostalih 304 km pa na Tajskem. Po predhodnih delih na letališčih in infrastrukturi se je gradnja železnice v Burmi in na Tajskem začela 16. septembra 1942.[12][13] Predvideni datum dokončanja je bil december 1943. Velik del gradbenega materiala, vključno s tiri in pragovi, je bil pripeljan iz razstavljenih vej malajskega železniškega omrežja Federated Malay States in različnih železniških omrežij Vzhodne Indije.[14][15]

Viadukt Wang Pho, ki so ga na železnici zgradili civilisti in vojni ujetniki

Železnica je bila dokončana pred rokom. 17. oktobra 1943 so bile skupine civilistov, nasilno prepeljanih iz Burme, prisiljene začeti delati proti jugu in se srečale s skupinami civilistov, odpeljanih iz Tajske, ki so delali v severni smeri. Oba odseka proge sta se srečala na kilometru 263, približno 18 km južno od prelaza Tri pagode pri Konkoiti (danes: Kaeng Khoi Tha, okrožje Sangkhla Buri, provinca Kanchanaburi).[16] Za 25. oktober je bil razglašen praznik, ki je bil izbran za slovesno odprtje proge. Japonsko osebje je potovalo z vlakom C56 31 iz Nong Pladuka na Tajskem v Thanbyuzayat v Burmi. Na stičišču je poveljujoči general Eiguma Ishida zabil bakreno konico, odkrili pa so tudi spominsko ploščo.

Japonska vojska je med vojno po železnici prepeljala 500.000 ton tovora. Gradbena taborišča, v katerih je bilo nastanjenih vsaj 1000 delavcev, so bila ustanovljena na vsakih 8–17 km proge. Delavce so po potrebi premikali gor in dol po železniški progi. Gradbena taborišča so bila sestavljena iz odprtih barak, zgrajenih iz bambusovih palic s slamnatimi strehami. Barake so bile dolge približno 60 m, na vsaki strani zemeljskih tal pa so bile dvignjene spalne ploščadi nad tlemi. V vsaki baraki je bilo nastanjenih dvesto ljudi, kar je vsakemu dalo približno 60 cm širok prostor za bivanje in spanje. Tabore so običajno poimenovali po kilometru, kjer so bili. Najhujši meseci v obdobju gradnje so bili znani kot Speedo (od sredine pomladi do sredine oktobra 1943).[17][18]

Po vojni

[uredi | uredi kodo]

V enem letu po drugi svetovni vojni je Velika Britanija, ki se je soočala z bankrotom, ponovno zavzela Burmo, Malezijo, Singapur in naselja v prelivu. 16. januarja 1946 so Britanci japonskim vojnim ujetnikom ukazali, naj odstranijo štirikilometrski odsek železnice med Nikkijem (Ni Thea) in Sonkraijem. Železniška povezava med Tajsko in Burmo naj bi bila ponovno ločena, da bi zaščitili britanske interese v Singapurju. Po tem je bil burmanski odsek železnice postopoma odstranjen, tirnice so bile zbrane v Mawlamyineu, spodnji ustroj pa je bil vrnjen džungli.[19]

Prva lokomotiva, uporabljena za prevoz blaga na Železnici smrti, je razstavljena v Thanbyuzayatu v Mjanmaru

Oktobra 1946 je bil tajski odsek proge prodan tajski vladi za 1.250.000 funtov (50 milijonov bahtov; kar ustreza 65.493.000 ameriškim dolarjem v letu 2023).[20] Denar je bil uporabljen za odškodnino sosednjim državam in kolonijam za material, ki ga je Japonska ukradla med gradnjo železnice. 1. februarja 1947 sta bili med inšpekcijskim ogledom ubiti dve osebi, vključno z Momluangom Kri Dechatiwongom, tajskim ministrom za promet, ker se je most v bližini Konkoite zrušil. Po nesreči so se odločili, da se proga pri Nam Toku ukine, preostanek pa se ponovno uporabi za njeno sanacijo.[21]

Po vojni je bila železnica v slabem stanju in jo je bilo treba obnoviti za uporabo sistema Kraljeve tajske železnice. 24. junija 1949 je bil dokončan odsek od Kanchanaburija do Nong Pla Duka (tajsko หนองปลาดุก); 1. aprila 1952 je bil dokončan naslednji odsek do Wang Phoa (Wangpo). Dva ločna razpona mostu, ki sta se zrušila zaradi britanskega zračnega napada, sta bila zamenjana s paličnimi nosilci, ki jih je Japonska zagotovila kot del svojih povojnih reparacij, s čimer je nastal ikonični most, ki ga vidimo še danes. Končno je bila 1. julija 1958 dokončana železniška proga do Nam Toka (tajsko น้ำตก, 'slap', kar se nanaša na bližnji slap Sai Yok Noi). Del, ki je danes v uporabi, je dolg približno 130 km. Proga je bila za Nam Tok Sai Yok Noi opuščena; jeklene tirnice so bile rešene za ponovno uporabo pri širitvi železniške postaje Bang Sue, ojačitvi dvojnega tira križišča Bangkok–Ban Phachi, obnovi tira od križišča Thung Song do Tranga in izgradnji stranskih prog Nong Pla Duk–Suphan Buri in Ban Thung Pho–Khiri Rat Nikhom. Deli zapuščene proge so bili preurejeni v sprehajalno pot.

Izhodišče v Mjanmaru

Od 1990-ih so bili podani različni predlogi za obnovo celotne železnice, vendar do leta 2021 ti načrti niso bili uresničeni. Ker zgornji del doline Khwae zdaj poplavlja jez Vajiralongkorn, okoliški teren pa je gorat, bi bilo za ponovno železniško povezavo Tajske z Burmo potrebno obsežno izkopavanje predorov.

Delavci

[uredi | uredi kodo]

Japonci

[uredi | uredi kodo]

Japonski vojaki, 12.000 jih je bilo zaposlenih na železnici kot inženirji, stražarji in nadzorniki vojnih ujetnikov in civilnih delavcev. Čeprav so bili delovni pogoji za Japonce veliko boljši kot za vojne ujetnike in civilne delavce, jih je med gradnjo umrlo približno 1000 (osem odstotkov). Mnogi se japonskih vojakov spominjajo kot krutih in brezbrižnih do usode zavezniških vojaških ujetnikov in civilistov iz jugovzhodne Azije. Mnogi moški v železniški delovni sili so nosili breme neusmiljenih ali brezbrižnih stražarjev. Krutost je lahko imela različne oblike, od skrajnega nasilja in mučenja do manjših fizičnih kaznovanj, poniževanja in zanemarjanja.[22]

Žrtve trgovine z ljudmi

[uredi | uredi kodo]
Malajski Tamilci v delovnih taboriščih

Več kot 180.000 civilistov iz jugovzhodne Azije je bilo prisilno rekrutiranih za delo na železnici smrti. Omejeno vodenje evidenc o civilnem prebivalstvu pod britansko okupacijo je privedlo do nepopolnega in nezadostnega beleženja imen in družin posameznikov, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi. Japonska cesarska vojska je za delo na železnici tihotapila Javance, malajske Tamilce, Burmance, malajske Kitajce in druge jugovzhodne Azijce, ki so umirali med gradnjo železnice. V začetnih fazah gradnje železnice so bili Burmanci in Tajci zaposleni v svojih državah, vendar je bilo število rekrutiranih delavcev nezadostno. V Maleziji so japonski častniki družine s plantaž prisilili, da so svoje otroke poslale na železnico, mlade zdrave moške pa so pogosto ugrabili in jih tihotapili na železnico.

V začetku leta 1943 so Japonci objavili oglase za delavce v Maleziji, Singapurju in nizozemski Vzhodni Indiji, pri čemer so obljubljali dobre plače, kratkoročne pogodbe in stanovanja za družine. Ko to ni pritegnilo dovolj delavcev, so se zatekli k bolj nasilnim metodam, zbrali so civiliste, vključno z otroki, in jih zaprli.[23] Na železnici je delalo približno 90.000 Burmancev in 75.000 Malajcev. V projekt je bilo vključenih več kot 100.000 malajskih Tamilcev, približno 60.000 pa jih je umrlo. Delavci iz jugovzhodne Azije so bili uporabljeni za gradnjo železnice Kra (ožina) od Chumphona do Kra Burija in železnice Sumatra ali Palembang od Pekanbaruja do Muara.[24] Tisti, ki so ostali vzdrževati proge po dokončanju železnice smrti, so trpeli zaradi grozljivih življenjskih razmer in vse večjega zavezniškega bombardiranja.[25]

Vojni ujetniki

[uredi | uredi kodo]

Premik ujetih britanskih vojakov proti severu iz zapora Changi v Singapurju in drugih zaporniških taborišč v jugovzhodni Aziji se je začel maja 1942. 23. junija 1942 je 600 britanskih vojakov prispelo v taborišče Nong Pladuk na Tajskem, da bi zgradili taborišče, ki bi služilo kot tranzitno taborišče za delovna taborišča ob železnici. Prvi vojni ujetniki, 3000 Avstralcev, so 14. maja 1942 zapustili zapor Changi v Singapurju in se po morju odpravili v bližino Thanbyuzayata (သံဖြူဇရပ် v burmanščini; v angleščini 'Tin Shelter'), severnega konca železnice. Sprva so delali na letališčih in drugi infrastrukturi, preden so oktobra 1942 začeli gradnjo železnice. Na Tajskem je junija 1942 3000 britanskih vojakov z vlakom zapustilo Changi in se odpravilo v Ban Pong, južni konec železnice.[26] Nekatere ujete britanske vojake so med napredovanjem gradnje odpeljali iz Singapurja in nizozemski Vzhodni Indije.

Grozodejstva

[uredi | uredi kodo]

Razmere med gradnjo

[uredi | uredi kodo]
Azijski civilisti med gradnjo

Zapisi civilnih delavcev se niso ohranili zaradi omejitev glede evidenc o rojstvih in smrtih, ki so se vodile med predvojno in povojno kolonizacijo regije. Neki vojak je dejal, da so se »znašli na dnu družbenega sistema, ki je bil oster, kaznovalni, fanatičen in pogosto smrtonosen«".[27] Življenjske in delovne razmere na Burmanski železnici so pogosto opisovali kot »grozljive«, z zlorabo, boleznimi in lakoto.

Življenje v taboriščih za vojne ujetnike so z velikim tveganjem dokumentirali umetniki, kot so Jack Bridger Chalker, Philip Meninsky, John Mennie, Ashley George Old in Ronald Searle. Človeški lasje so bili pogosto uporabljeni za čopiče, rastlinski sokovi in ​​kri za barve, toaletni papir pa kot »platno«. Nekatera njihova dela so bila uporabljena kot dokaz na sojenjih japonskim vojnim zločincem. Mnoga so zdaj v Avstralskem vojnem spomeniku, Državni knjižnici Viktorije in Imperialnem vojnem muzeju v Londonu.

Avstralski in nizozemski vojni ujetniki, ki so trpeli zaradi beriberija, v Tarsauu na Tajskem leta 1943

Eden od opisov z britanskega vojaškega vidika je bil John Coastov roman Železnica smrti, prvič objavljen leta 1946 in ponovno objavljen v novi izdaji leta 2014.[28] Coastovo delo je znano po podrobnostih o brutalnosti nekaterih japonskih in korejskih stražarjev ter človečnosti drugih. Opisuje tudi življenjske in delovne razmere, skupaj s kulturo tajskih mest in podeželja, ki so postali domovi mnogih vojnih ujetnikov po odhodu iz Singapurja. Coast podrobno opisuje tudi tovarištvo, hobije in humor vojakov v stiski.[28] Zavezniški vojaki so pogosto imeli več svobode kot njihovi civilni kolegi, da so igrali kitaro ali harmoniko, vodili skupinsko petje ali prosili taborniške komike, naj povedo nekaj šal ali uprizorijo skeč.

Po dokončanju železnice so večino britanskih vojakov premestili v bolnišnice in taborišča za premestitev, kjer so lahko bili na voljo vzdrževalnim ekipam ali poslani na Japonsko. V vzdrževalnih taboriščih je cvetela zabava, gradili so gledališča iz bambusa in attapa (palmovih listov), ​​izdelovali scenografije, razsvetljavo, kostume in ličila ter ustvarjali vrsto zabavnih predstav, ki so vključevale glasbene dvorane, varietejske predstave, kabarete, igre in glasbene komedije – celo pantomime. V teh dejavnostih so sodelovali številni vojaki kot igralci, pevci, glasbeniki, oblikovalci, tehniki in imitatorke.

Gradnja Burmanske železnice velja za vojni zločin, ki ga je zagrešila Japonska.[29][30]

Stopnje umrljivosti in vzroki

[uredi | uredi kodo]

Poleg podhranjenosti in fizičnega zlorabljanja so bili malarija, kolera, griža in tropski ulkusi pogosti dejavniki, ki so prispevali k smrti delavcev na Burmanski železnici. Delavci, ki so utrpeli največ žrtev, so bili Kitajci, pa tudi burmanski in indijski Tamilci iz Malezije in Mjanmara ter številni Javanci.

Nižja stopnja umrljivosti med nizozemskimi vojnimi ujetniki in interniranci v primerjavi s tistimi iz Združenega kraljestva in Avstralije je bila povezana z dejstvom, da se je veliko osebja in civilistov, ujetih v Nizozemski Vzhodni Indiji, tam rodilo, tam dolgo prebivalo in/ali imelo evrazijsko poreklo; zato so bili bolj odporni na tropske bolezni in se bolje aklimatizirali kot drugo zahodno zavezniško osebje.

Kakovost zdravstvene oskrbe, ki so jo prejemale različne skupine zapornikov, se je zelo razlikovala. Eden od dejavnikov je bil, da je imelo veliko evropskih in ameriških zdravnikov malo izkušenj s tropskimi boleznimi. Na primer, skupina 400 nizozemskih ujetnikov, v kateri so bili trije zdravniki z bogatimi izkušnjami na področju tropske medicine, ni utrpela nobene smrti. Druga skupina, ki je štela 190 ameriških vojakov, h kateri je bil dodeljen poročnik Henri Hekking, nizozemski zdravnik z izkušnjami v tropih, je utrpela le devet smrtnih žrtev. Druga kohorta 450 ameriških vojakov je utrpela 100 smrtnih žrtev.[31]

Izguba teže med zavezniškimi častniki, ki so delali na gradbišču, je bila v povprečju za 9–14 kg manjša kot pri vojakih. Delavci na bolj izoliranih območjih so imeli veliko višjo stopnjo smrtnosti kot drugi.[32]

Sojenja za vojne zločine

[uredi | uredi kodo]

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo 111 japonskih vojaških uradnikov obtoženih vojnih zločinov zaradi njihove brutalnosti med gradnjo železnice. Dvaintrideset jih je bilo obsojenih na smrt.[33] Najpomembnejše sojenje je bilo proti generalštabu. Generalpodpolkovnik Eiguma Išida, vrhovni poveljnik Burmanske železnice, je bil obsojen na 10 let zapora. Njegovi podrejeni, polkovnik Šigeo Nakamura, polkovnik Tamie Išii in podpolkovnik Šoiči Janagita, so bili obsojeni na smrt. Major Sotomacu Čida je bil obsojen na 10 let zapora.[34] Hiroši Abe, nadporočnik, ki je nadzoroval gradnjo železnice v Sonkraiju, kjer je zaradi kolere in drugih bolezni umrlo 600 britanskih ujetnikov od 1600, je bil obsojen na smrt, kasneje spremenjeno v dosmrtno ječo, kot vojni zločinec razreda B/C. Odslužil je 11 let.[35]

Značilnosti železnice

[uredi | uredi kodo]

Most 277: Most na reki Khwae

[uredi | uredi kodo]
Most čez reko Kwai, delo Lea Rawlingsa (1943), prikazuje štiri vojne ujetnike med gradnjo prvega mostu

Ključna značilnost proge je most 277, zgrajen čez odsek reke, takrat znan kot del reke Mae Klong. Večji del tajskega odseka rečne poti je sledil dolini reke Khwae Noi (tajsko แควน้อย: khwae (แคว), 'potok, reka' ali 'pritok'; noi (น้อย), 'majhen'. Britanci so Khwae pogosto napačno izgovarjali kot kwai (ควาย) ali 'bivol' v tajščini). To je med Britanci povzročilo ime reka Kwai. Leta 1960 je bil del reke Mae Klong, ki teče pod mostom, preimenovan v Khwae Yai (tajsko แควใหญ่, 'veliki pritok').

26. oktobra 1942 so v Tamarkan prispeli britanski vojni ujetniki, da bi zgradili most. Sprva je na mostu delalo 1000 ujetnikov, ki jih je vodil polkovnik Philip Toosey.[36] Februarja 1943 so v Tamarkan dodali 1000 nizozemskih vojnih ujetnikov. Na mostu so delali tudi kitajski, malajski in tamilski civilisti.[37]

Prvi leseni železniški most čez reko Khwae Yai je bil dokončan februarja 1943, kmalu zatem pa ga je junija 1943 spremljal sodobnejši železobetonski most, pri čemer sta oba mostova potekala v smeri severovzhod–jugozahod čez reko. Jekleno-betonski most je bil sestavljen iz enajstih ločnih mostnih razponov, ki so jih Japonci leta 1942 prinesli z Jave. Ta most je ostal še danes.

Bombardiranje mostu 277

[uredi | uredi kodo]
Destroyed bridge (date unknown)
The Bangkok–Moulmein Railway of Evil Memory by J.A.E. Rutherford (1946).

Leta 1945 je bil načrtovani ameriški napad zaradi slabega vremena odpovedan. Oba mostova so 13. februarja 1945 bombardirala letala RAF. Prisilni delavci so most popravili in do aprila je bil lesen most v uporabi. 3. aprila 1945 je napad letal USAAF Liberator poškodoval leseni železniški most. Popravila so se nadaljevala in oba mostova sta bila do konca maja ponovno v uporabi. 24. junija 1945 je RAF uničil železniška mostova, zaradi česar je bila železniška proga do konca vojne neuporabna.[38]

Železniška proga se ni v celoti povezala z burmanskim železniškim omrežjem, saj ni bil zgrajen noben železniški most, ki bi prečkal reko med Moulmeinom in Martabanom.

Prelaz Hellfire

[uredi | uredi kodo]
Vkop na prelazu Hellfire je bil eden najtežjih in najsmrtonosnejših odsekov za gradnjo

Prelaz Hellfire v hribovju Tenasserim je bil največji skalni vkop na železnici, zgrajen na oddaljenem območju brez ustreznega gradbenega orodja s strani kitajskih, tajskih, malajskih in tamilskih civilnih ujetnikov ter zavezniških vojakov.

Pomembni mostovi

[uredi | uredi kodo]
Ob Železnici smrti leta 2004, reka Khwae na levi
Dolžina Ime Vrsta in kje km refs
322 m[39] Kwae Yai Bridge Železni most čez reko Kwae Yai pri Tha Makhamu 56 [40]
400 m Wang Pho Viaduct leseno paličje čez reko Khwae Noi 114 [41]
neznano Hellfire Pass leseno paličje 155 [42][43]
90 m Songkurai Leseno paličje čez reko Songkalia 294 [44]
56 m Leseno paličje čez reko Mekaza 319 [45]
75 m Leseno paličje čez reko Zamithi 329
50 m vas Apalon jeklen most čez reko Apalong 332 [46]
60 m Leseno paličje čez reko Anakui 369 [47]

Pokopališča in spomeniki

[uredi | uredi kodo]

Leta 1946 so posmrtne ostanke večine vojnih padlih zavezniških vojakov premestili iz nekdanjih taborišč, grobišč in samotnih grobov ob železniški progi na uradna vojna pokopališča.[48]

Množična grobišča civilnih mrtvih iz jugovzhodne Azije so bila izkopana ob železniški progi in poleg nekdanjih počivališč za ponovni pokop v Wat Thaworn Wararam, budističnem templju v Ban Taiju na Tajskem v 1950-ih. Nad grobiščem je bila postavljena pagoda, v spomin na mrtve pa so bile dodane plošče v kitajskem in tamilskem besedilu. Imena tisočih civilistov, pokopanih na tem mestu, niso znana.

Tri pokopališča, ki jih vzdržuje Komisija za vojne grobove Commonwealtha (CWGC), so namenjena zavezniškemu vojaškemu osebju, ki je umrlo na Burmanski železnici. Vojno pokopališče Kanchanaburi v mestu Kanchanaburi vsebuje grobove 6982 zavezniških vojaških oseb, med njimi: 3585 Britancev, 1896 Nizozemcev, 1362 Avstralcev, 12 pripadnikov britanske indijske vojske (vključno z britanskimi častniki), 2 Novozelandca, 2 Danca in 8 Kanadčanov.[49][50][51]

Spominska plošča na pokopališču Kanchanaburi navaja 11 drugih pripadnikov britanske indijske vojske, ti indijski častniki pa so pokopani na bližnjih muslimanskih pokopališčih.

Vojno pokopališče Thanbyuzayat v Thanbyuzayatu, 65 kilometrov južno od Moulmeina v Mjanmaru (Burmi), ima grobove 3617 vojakov, ki so umrli na burmanskem delu proge: 1651 Britancev, 1335 Avstralcev, 621 Nizozemcev, 15 pripadnikov britanske indijske vojske (vključno z britanskimi častniki), 3 Novozelandcev in 1 Kanadčana.

Vojno pokopališče Chungkai v bližini Kanchanaburija ima še 1693 zavezniških vojnih grobov: 1373 Britancev, 314 Nizozemcev in 6 pripadnikov britanske indijske vojske (vključno z britanskimi častniki).

Posmrtni ostanki pripadnikov oboroženih sil Združenih držav so bili repatriirani. Od 668 ameriških vojakov, ki so bili prisiljeni delati na železnici, jih je umrlo 133. Med njimi je bilo osebje z ladje USS Houston in 131. poljskega topniškega polka Teksaške nacionalne garde. Američane so poimenovali Izgubljeni bataljon, saj Združene države Amerike več kot dve leti po ujetju niso vedele za njihovo usodo.

Več muzejev je posvečenih tistim, ki so umrli pri gradnji železnice. Največji med njimi je na prelazu Hellfire (severno od sedanjega terminala v Nam Toku), vkopu, kjer je umrlo največ ljudi.[52] Na prelazu Hellfire je avstralski spomenik. En muzej je v mjanmarski strani Thanbyuzayat, dva druga muzeja pa sta v Kanchanaburiju: Železniški center Tajska-Burma, odprt januarja 2003, in Vojni muzej JEATH.[53] Na samem mostu Kwai je spominska plošča,[54] na ogled pa je tudi zgodovinska parna lokomotiva iz vojnega časa.

Ohranjen odsek proge je bil obnovljen v Nacionalnem spominskem arboretumu v Angliji.[55]

Kulturni vpliv in zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Leta 2016 je R.AGE, platforma za mladinske novice in življenjski slog časopisa The Star (Malezija), intervjuvala enega od zadnjih znanih azijskih preživelih v intervjuju z naslovom »Preživetje zloglasne tajske 'Železnice smrti': Arumugam Kandasamy«.[56]

Film Železniški mož (ki temelji na istoimenski knjigi) vojnim ujetnikom ponuja vpogled v razmere, v katerih so bili izpostavljeni delavci, ki so gradili železnico.

Film Konec vsem vojnam iz leta 2001 temelji na avtobiografiji kapitana britanske vojske Ernesta Gordona.

Gradnja železnice je bila tema nagrajenega izmišljenega filma iz leta 1957, Most na reki Kwai (ki je sam po sebi priredba francoskega romana Most čez reko Kwai); roman Ozka cesta na globoki sever Richarda Flanagana.

Michael Whitehall je leta 2017 tja pripeljal svojega sina, komika Jacka Whitehalla, za prvo sezono serije Jack Whitehall: Potovanja z mojim očetom.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Beattie, Rod (2007). The Thai-Burma Railway. Thailand-Burma Railway Centre. str. 10.
  2. ↑ Rigg, Bryan Mark (2024). Japan's Holocaust: History of Imperial Japan's Mass Murder and Rape During World War II (v angleščini). Knox Press. str. 131. ISBN 9781637586884.
  3. ↑ P. Chandrasekaran. »Remembering Malayan victims of the Death Railway«. The Star. Pridobljeno 30. maja 2023.
  4. ↑ »Remembering Death Railway labourers«. Tabla! Singapore. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2024. Pridobljeno 30. junija 2023.
  5. ↑ »The POWs & the Emperor: Prisoners of Politics«. Tokyo Weekender.
  6. ↑ MacArthur 2005, str. 43.
  7. ↑ »The Japanese invasion of Thailand, 8 December 1941«. In Pattaya Now. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. januarja 2013. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  8. ↑ »10.2 The Dec 1941 Invasion«. US POWs Thai-Burma Railway. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  9. ↑ »Yamashita: the greatest Japanese general of World War II?«. Military History. 14. oktober 2014. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  10. ↑ Daws 1994, str. 183–184.
  11. ↑ roll-of-honour.org.uk
  12. ↑ »20.3 BanPong Incident«. US POWs Thai-Burma Railway. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2022. Pridobljeno 29. januarja 2022.
  13. ↑ »The Thailand-Burma Railway«. PBS. 26. junij 2008. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  14. ↑ »The Japanese Plan«. Bob Kelsey. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  15. ↑ »Burma-Siam Railway - Australia receives no payment«. The West Australian. 9. marec 1949. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  16. ↑ Waterford 1994, str. 243.
  17. ↑ Sears Eldredge (2014). The Thailand-Burma Railway: An Overview. DigitalCommons@Macalester College. str. 47. ISBN 978-0-615-57445-5.
  18. ↑ »Stolen Years: Australian prisoners of war – The Burma–Thailand Railway«. Australian War Memorial. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  19. ↑ Tsukamoto, Kazuya (1. november 1981). »メクロンの永久橋-実録-戦場にかける橋-塚本和也-鉄道ファン1981年11月号«. Google Docs p18.
  20. ↑ »The Bridge Over The River Kwae«. Myonlinetour. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. maja 2016. Pridobljeno 12. junija 2018.
  21. ↑ »Date & Events of Railway in Thailand«. Rot Fai Thai. Pridobljeno 30. januarja 2022.
  22. ↑ »The Enemy: Treatment of prisoners«. The Thai-Burma Railway & Hellfire Pass. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2015. Pridobljeno 9. januarja 2015.
  23. ↑ Patricia Hului. »The forgotten Malayan labourers of Burma Railway during WWII«. Kajomag. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  24. ↑ »Pakan Baroe Sumatra-spoorweg«. Japanese Krijgsgevangenkampen. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  25. ↑ Harry Walton. »The Thai Railway«. Far Eastern Heroes. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  26. ↑ FEPOW community. »Departure«. Death Railway. Pridobljeno 10. januarja 2014.
  27. ↑ La Forte 1994, str. xxxiv.
  28. 1 2 Coast, Noszlopy & Nash 2014.
  29. ↑ »Singapore War Crimes Trials«. Singapore War Crimes Trials. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  30. ↑ »The Death Railway«. Diplomatic Courier. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  31. ↑ Daws 1994, str. 242–243.
  32. ↑ Daws 1994, str. 223–243.
  33. ↑ »After the War: War crimes trials«. The Thai-Burma Railway & Hellfire Pass. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. aprila 2013. Pridobljeno 6. januarja 2015.
  34. ↑ »Ishida Eiguma and others«. Singapore War Crimes Trials. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. decembra 2025. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  35. ↑ Tony Lloyd (4. december 1996). »Bound Volume Hansard – Debate«. House of Parliament – Commons Debate. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  36. ↑ »Tha Makhan«. Far East POW Family. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  37. ↑ Harchand Singh Bedi. »Forgotten Sikhs of the Siam–Burma Death Railway«. Sikh Net. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  38. ↑ »Aerial photograph of Kanchanaburi, Thailand during a raid by Allied aircraft including«. Austrial War Memorial. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  39. ↑ Plague on the Kwae Yai bridge
  40. ↑ »Tha Makhan«. Far East POW Family. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  41. ↑ »Wang Po - 114«. Japanese Krijgsgevangenkampen (v nizozemščini). Pridobljeno 1. februarja 2022.
  42. ↑ »17g. Hintok«. US POWs Thai-Burma Railway. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  43. ↑ »Hintok - 155«. Japanese Krijgsgevangenkampen (v nizozemščini). Pridobljeno 1. februarja 2022.
  44. ↑ »Songkurai«. Far East POW Family. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  45. ↑ H.C.P. Giesbers. »Birma-Siam Spoorweg en de Pakan Baroe Spoorweg. Deel 8 De tragedie van de Birma-Siam Spoorweg«. Indisch Historisch (v nizozemščini). Pridobljeno 1. februarja 2022.
  46. ↑ »Apalon«. Far East POW Family. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  47. ↑ »Anakwin – 369 (46)«. Japanese Krijgsgevangenkampen (v nizozemščini). Pridobljeno 1. februarja 2022.
  48. ↑ »Kanchanaburi War Cemetery«. Commonwealth War Graves Commission. Pridobljeno 31. januarja 2022.
  49. ↑ »Search For War Dead«. Commonwealth War Graves Commission. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. avgusta 2012. Pridobljeno 1. avgusta 2012.
  50. ↑ »The Workers – Dutch«. The Thai-Burma Railway & Hellfire Pass. Department of Veterans Affairs – Australia. 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. januarja 2014. Pridobljeno 21. januarja 2014.
  51. ↑ »Results«. Canadian Fallen. Canadian Fallen – Canadian. 2017. Pridobljeno 17. junija 2017.
  52. ↑ »Hellfire Pass Interpretive Centre and Memorial Walking Trail«. Australian Department of Veteran Affairs. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  53. ↑ »JEATH War Museum«. Lonely Planet. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2012. Pridobljeno 22. oktobra 2012.
  54. ↑ »14.3 Thai-anusorn Shrine«. US POWs Thai-Burma Railway. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  55. ↑ »Burma Railway Memorial«. Traces of War. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  56. ↑ Venner-Pack, Natasha (6. december 2016). »Bittersweet lessons from WWII«. R.AGE. Pridobljeno 10. novembra 2024.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

14°02′27″N 99°30′11″E / 14.04083°N 99.50306°E / 14.04083; 99.50306

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tajska-burmanska_železnica&oldid=6743314«