Pojdi na vsebino

Tajpan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tajpan
Celinski tajpan (Oxyuranus microlepidotus)
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Reptilia (plazilci)
Red: Squamata (luskarji)
Podred: Serpentes (kače)
Družina: Elapidae (strupeni goži)
Poddružina: Hydrophiinae (morske kače)
Rod: Oxyuranus (tajpan)
Kinghorn, 1923[1]
Vrste

Glej besedilo

Tajpan (znanstveno ime Oxyuranus) je rod kač iz družine strupenih gožev (Elapidae). Rod združuje tri vrste strupenjač, ki prebivajo v Avstraliji in na Novi Gvineji. Po nekaterih podatkih naj bi bili tajpani najbolj strupene kače na svetu.[2]

Telesne značilnosti

[uredi | uredi kodo]
Obalni tajpan; glava je občutno svetlejša od preostalega telesa

Tajpani so dokaj velike kače, saj odrasli primerki merijo od 78-226 cm v dolžino, s čimer so tudi največje kače v Avstraliji. Mlade kače merijo od 30-34 cm v dolžino. Imajo relativno vitko telo in veliko glavo pravokotne oblike, ki je jasno ločena od preostalega telesa. Na zgornjem delu glave imajo devet velikih in simetričnih lusk. Hrbtna stran je obarvana svetlo ali temno rjavo, rdečkastorjavo, bakreno ali olivno in je brez barvnih vzorcev, trebušna stran pa je belkasta, pri celinskih tajpanih rumena. Z izjemo celinskih tajpanov je glava svetlejša od preostalega telesa. Spol se po velikosti in barvi ne more razlikovati.

Življenjski prostor in navade

[uredi | uredi kodo]
Življenjski prostor celinskega tajpana (v rdečem)

Tajpani prebivajo v Avstraliji in ob jugovzhodni obali Nove Gvineje. Obalni tajpani naseljujejo vzhodna obalna območja do severa Avstralije, in sicer prebivajo v tropskih savanah in gozdovih, kjer znaša letna količina padavin nad 800 mm. Ostali dve vrsti sta omejeni na notranjost Avstralije s suhim polpuščavskim podnebjem, kjer znaša letna količina padavin pod 300 mm.

Pretežno so aktivni podnevi.

Prehrana

[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugih strupenjač v Avstraliji se tajpani hranijo izključno s toplokrvnimi (homeotermnimi) živali, kot so manjši glodavci in drugi sesalci ter ptiči. Tudi v ujetništvu so plazilci in dvoživke prezrte. Plen zaznajo z odličnim vohom in vidom. Najprej ga hitro ugriznejo, nato pa se umaknejo na varno in počakajo, da močan strup ubije ali vsaj onesposobi plen.

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]

Vse vrste so oviparne. Samica izleže od 7 do 20 jajc v zapuščena živalska bivališča in globoke špranje v času od avgusta do novembra. Valjenje jajc poteka od septembra do marca.

Strupenost

[uredi | uredi kodo]

Glede na laboratorijske poskuse na miših, tj. srednji smrtni odmerek (LD50), so tajpani najbolj strupene kače na svetu, in sicer naj bi bil celinski tajpan prva najbolj strupena kača, O. scutellatus pa tretja, za rjavo kačo oz. rjavko (Pseudonaja textilis).[2] Njihova strupenost torej ne odraža dejanskih človeških smrtnih žrtev: od leta 1990 so znani le štirje ugrizi celinskega tajpana, od tega pa sta dva človeka preživela zaradi hitre aplikacije protistrupa (antivenina).[3] K majhnemu številu primerov prispeva tudi življenjski prostor obeh nevarnih vrst, saj prebivata v polpuščavskem okolju, kjer je poseljenost redka, v skladu s tem pa je možnost stika človeka s kačo zelo majhna.[4]

Z evolucijskega vidika je njihova izjemna strupenost verjetno prilagoditev na lovljenje potencialno nevarnega plena.[4]

Toksin

[uredi | uredi kodo]

Celinski tajpan povprečno izloči 80 mg strupnine v svojo žrtev, obalni tajpan pa okoli 260 mg. [5] Srednji smrtni odmerek pri miših primeru podkožnega vnosa znaša 0,025 mg/kg pri celinskem tajpanu do 0,106 mg/kg pri obalnem tajpanu.[5] Strupnina vsebuje številne proteaze, dejavnike, ki povzročajo strjevanje krvi v žilah (trombozo) ter močne nevrotoksine.[6] Eden izmed nevrotoksinov je taikatoksin (TCX), ki blokira napetostno-odvisne kalijeve in kalcijeve kanalčke.[7]

Klinični znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Zaradi relativno velike količine strupa in visoke strupenosti je za nezdravljeno žrtev smrtni izid neizogiben. Lokalni učinki se velikokrat ne izrazijo. Po ugrizu se značilno pojavita slabost in bruhanje, nato pa pride do ohromitve (paralize). Zaradi ohromitve dihalnih mišic se človek zaduši. Zaradi tega je poleg protistrupa potrebno tudi umetno predihovanje (ventilacija).[8]

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]

Ime tajpan je uvedel antropolog Donald Thomson po besedi, ki so jo uporabljali pripadniki ljudstva Wik-Mungkan (avstralski aboridžini iz osrednjega dela polotoka Cape York, v zvezni državi Queensland, Avstralija.[9] Beseda se nanaša na mitološko stvariteljsko bitje iz avstralske aboridžinske mitologije, znano kot Mavrična strupenjača.[10]

Znanstveno ime rodu Oxyuranus izvira iz grških besed ὀξῠ́ς (oxys: oster, igličast) in οὐρανός (ouranos: lok, natančneje vhod v nebesa). Nanaša se na oster, igličast odrastek na sprednjem delu nebnice, po katerem se ta rod razlikuje od drugih strupenih gožev.[11]

Znane so tri vrste: Oxyuranus scutellatus, O. microlepidotus in nedavno odkrita tretja vrsta O. temporalis.[12] Oxyuranus scutellatus ima dve podvrsti: O. s. scutellatus, ki živi ob severovzhodni obali Queenslanda, in O. s. canni, ki je razširjen na južni obali Nove Gvineje.

Vrste

[uredi | uredi kodo]
Vrsta Avtor taksona[13] Podvrste Domače ime
Oxyuranus microlepidotusT F. McCoy, 1879 0 celinski tajpan
Oxyuranus scutellatus W. Peters, 1867 2 obalni tajpan
Oxyuranus temporalis Doughty et al., 2007 0 taipan osrednjih gorovij

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ ITIS (Integrated Taxonomic Information System). www.itis.gov.
  2. 1 2 Thomas, Séan & Griessel, Eugene (december 1999). »LD50«. seanthomas.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2012. Pridobljeno 29. novembra 2012.
  3. ↑ Mirtschin, Crowe & Davis 1990, str. 90–91.
  4. 1 2 Doughty, Paul; Maryan, Brad; Donnellan, Stephen C.; Hutchinson, Mark N. (2007). »A New Species of Taipan (Elapidae: Oxyuranus) from Central Australia«. Zootaxa. 1422 (1): 45–58. doi:10.11646/zootaxa.1422.1.3.
  5. 1 2 "LD50 Scores for various snakes". Pridobljeno 2011-02-20.
  6. ↑ Mirtschin, Crowe & Davis 1990, str. 80–81.
  7. ↑ Brown, A.M.; Yatani, A.; Lacerda, A.E.; Gurrola, G.B.; Possani, L.D. (1987). »Neurotoxins that act selectively on voltage-dependent cardiac calcium channels«. Circ. Res. 61 (4 Pt 2): I6–9. PMID 2443275.
  8. ↑ Mirtschin, Crowe & Davis 1990, str. 83–85.
  9. ↑ Sutton, Peter (1995). Wik Ngathan Dictionary.
  10. ↑ Anthony S. Mercatante and James R. Dow (2009). Facts On File Encyclopedia Of World Mythology And Legend (Third izd.). New York, New York USA: Facts On File. str. 817–818. ISBN 978-0-8160-7311-5.
  11. ↑ Meagher, David (2012). An etymology of the scientific names of Victorian snakes. The Victorian Naturalist 129(1): 54-60.
  12. ↑ Doughty, P.; Maryan, B.; Donnellan, S. & Hutchinson, M. (2007). »A New Species of Taipan (Elapidae: Oxyuranus) from Central Australia« (PDF). Zootaxa. 1422: 45–58. doi:10.11646/zootaxa.1422.1.3. hdl:2440/43717. S2CID 18551631.
  13. ↑ The Reptile Database. www.reptile-database.org.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Mirtschin, P.J.; Crowe, G.R.; Davis, R. (1990). »Dangerous Snakes Of Australia«. V Gopalakrishnakone, P.; Chou L.M. (ur.). Snakes of Medical Importance. Venom and Toxin Research Group, National University of Singapore. str. 1–174. ISBN 9971-62-217-3.
  • Shine, R.; Covacevich, J. (1983). »Ecology of Highly Venomous Snakes: the Australian Genus Oxyuranus (Elapidae)«. Journal of Herpetology. 17 (1): 60–9.


Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tajpan&oldid=6722949«