T-38

T-38RT: 1937, verzija opremljena z radiom.
OT-38: 1937, plamenometalec.
T-38M1: 1937, prototip, ki se ni uveljavil zaradi prezahtevnosti izgradnje.
T-38M2: 1938, izboljšana verzija z novim motorom GAZ M1.
T-38TU: poveljniška verzija.
SU-45: 1936, eksperimentalna verzija s topom 45&#160;mm.
T-38TT: 1939, eksperimentalni teletank.

T-38
	;
Vrsta	amphibious tank[d]
Država izvora	Sovjetska zveza
Zgodovina uporabe
V uporabi	1937 -1943
Uporabniki	Sovjetska zveza
Vojne	druga svetovna vojna, Zimska vojna
Zgodovina izdelave
V proizvodnji	1937-1938
Število izdelanih	okoli 428
Značilnosti
Teža	3,3 t
Dolžina	3,78 m
Širina	3,33 m
Višina	1,63 m
Posadka	2
Oklep	3-9 mm
Primarna; oborožitev	DT puškomitraljez
Motor	GAZ-AA; 40 hp (30 kW)
Moč/teža	12 hp/t
Operativni; doseg	170 km
Hitrost	40 km/h

T-38 je bil lahki amfibijski tank Sovjetske zveze.

Zgodovina tanka[uredi | uredi kodo]

T-38 je naslednik tanka T-37, ki je bil narejen leta 1936 v tovarni AMO.

Tank je bil namenjen za izvidovanje in podpori pehoti. Bil je zelo uporaben, ker je imel nizko silhueto, dobro mobilnost in možnost brodenja. Prevozni so bili tudi z letali. Sovjetska zveza jih je prevažala z bombniki Tupoljev TB-3. V vsak zračno amfibijski bataljon je bilo dodeljenih 38 tankov, sprva je bilo načrtovano 50. Na koncu vojne so načrtovali njihovo zamenjavo s tanki T-40, vendar zaradi konca vojne do zamenjave ni prišlo.

Tank je služil rdeči armadi v drugi svetovni vojni. Boril se je leta 1940 v zimski vojni, vendar neuspešno, saj je bil zaradi tankega oklepa zelo ranljiv. Zelo veliko so jih zajeli Nemci med Operacijo Barbarosso. Po letu 1941 je bil zelo redko viden v neposrednem boju. Bolj so ga uporabljali za artilerijske vlačilce. Uporabljen je bil tudi v prečkanju reke Dneper leta 1943.

Nemci niso uporabljali zajetih T-38, kot na primer bolj cenjenih tankov T-26 in T-34.