Pojdi na vsebino

Svobodna Francija (država)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Svobodna Francija
1940–1944
Zastava Svobodna Francija (država)
Zastava
Grb Svobodna Francija (država)
Grb
Himna: 
Lega Svobodne Francije na zemljevidu - nebeško modra = kolonije pod nadzorom Svobodne Francije po operaciji Torch.
Lega Svobodne Francije na zemljevidu - nebeško modra = kolonije pod nadzorom Svobodne Francije po operaciji Torch.
Glavno mestoPariz (de jure)

London (de facto) Brazzaville (de jure in de facto)

Alžir (de facto)
Skupni jezikifrancoščina
VladaVlada v izgnanstvu (do novembra 1942) Začasna vlada nad nezasedenimi in osvobojenimi ozemlji (po novembru 1942)
• 
Charles de Gaulle
Zgodovina 
• ustanovitev
junij 1940
• ukinitev
september 1944

Svobodna Francija (francosko: France libre) je bila odporniška vlada, ki je trdila, da je legitimna vlada Francije po razpadu Tretje republike med drugo svetovno vojno. Svobodna Francija, ki jo je vodil francoski general Charles de Gaulle, je bila ustanovljena kot vlada v izgnanstvu v Londonu junija 1940 po padcu Francije v boju z nacistično Nemčijo.[1] Pridružila se je zavezniškim državam v boju proti silam osi s Svobodnimi francoskimi silami (Forces françaises libres), podpirala odpor v Franciji, ki so jo okupirali nacisti, znane kot francoske notranje sile, in pridobila strateško oporišče v več francoskih kolonijah v Afriki.

Po porazu tretje francoske republike s strani nacistične Nemčije je maršal Philippe Pétain vodil prizadevanja za pogajanja o premirju in ustanovil nemško marionetno državo, znano kot Vichyjska Francija.[2] Ker je nasprotoval zamisli o premirju, je de Gaulle pobegnil v Veliko Britanijo in od tam objavil Poziv z dne 18. junija (Appel du 18 juin), v katerem je Francoze spodbujal, naj se uprejo nacistom in se pridružijo Svobodnim francoskim silam.[3] 27. oktobra 1940 je bil ustanovljen Obrambni svet cesarstva (Conseil de défense de l'Empire) – pozneje Francoski nacionalni odbor (Comité national français ali CNF) – za upravljanje francoskih ozemelj v osrednji Afriki, Aziji in Oceaniji, ki so upoštevala poziv z dne 18. junija.

Sprva so vsa ozemlja francoskega kolonialnega imperija z izjemo francoskih posesti v Pacifiku, Indiji in Ekvatorialni Afriki zavrnila de Gaullov poziv in ponovno potrdila svojo zvestobo maršalu Pétainu in vichyjski vladi.[4] Šele postopoma, pogosto z odločnim vojaškim posredovanjem zaveznikov, je Svobodna Francija prevzela več vichyjskih posesti in do novembra 1942 zagotovila večino kolonij.[5]

Pripadniki Svobodne Francije so se borili tako proti vojskam sil Osi kot Vichyjski vojski in so sodelovali v skoraj vseh večjih akcijah, od Severne Afrike do Indokine.[6] Svobodna francoska mornarica je delovala kot pomožna sila kraljeve mornarice in v severnem Atlantiku kanadske kraljeve mornarice. Svobodne francoske enote so služile tudi v Kraljevih zračnih silah, Sovjetskih zračnih silah in britanskih SAS, preden so bila ustanovljena večja poveljstva neposredno pod nadzorom vlade v izgnanstvu. 13. julija 1942 se je "Svobodna Francija" uradno preimenovala v Borbeno Francijo (France combattante), da bi označila boj proti silam osi tako zunaj kot znotraj okupirane Francije.

Izgnanstvo se je uradno končalo po ponovni osvoboditvi Severne Afrike, ko se je svobodna francoska vlada preselila iz Londona v Alžir. Od tam je bil ustanovljen Francoski narodni osvoboditveni odbor (Comité français de Libération nationale, CFLN) kot začasna vlada vseh Francozov, ki je združila različne sile, ki so nasprotovale silam osi in njihovim zaveznikom. 1. avgusta 1943 so se Svobodne francoske sile združile z Afriško vojsko (L'Armée d'Afrique) in ustanovile Francosko osvobodilno vojsko (Armée française de la Libération, AFL).[7] Do junija 1944 je AFL sestavljalo več kot 500.000 pripadnikov, CFLN pa je nasledila začasna vlada Francoske republike (GPRF), ki je bila ustanovljena v pričakovanju osvoboditve Francije.[8] AFL je sodelovala pri izkrcanju v Normandiji in invaziji na južno Francijo, na koncu pa vodila osvoboditev Pariza avgusta 1944, ki je uvedla začasno vlado na francoskem ozemlju.[9]

Svobodno Francijo je ustanovil in vodil francoski general Charles de Gaulle.

AFL je sodelovala pri zavezniškem napredovanju skozi Francijo in kasnejši invaziji na Nemčijo, do konca vojne pa je imela skupaj več kot 1,3 milijona vojakov, zaradi česar je postala četrta največja zavezniška vojska v Evropi. Začasna vlada je vladala Franciji do ustanovitve Četrte republike oktobra 1946, s čimer je preprečila okupacijo države s strani zavezniških sil in ji zagotovila status velike sile.[10]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ deRochemont, Richard (24. avgust 1942). »The French Underground«. Life. str. 86. Arhivirano iz spletišča dne 3. maja 2016. Pridobljeno 20. novembra 2011.
  2. ↑ P. M. H. Bell, France and Britain 1900–1940: Entente & Estrangement, London, New York, 1996, p. 249
  3. ↑ de Gaulle, Charles (28. april 2007). »The flame of French resistance«. The Guardian. London. Arhivirano iz spletišča dne 31. avgusta 2013. Pridobljeno 27. marca 2010.
  4. ↑ French India, New Caledonia/New Hebrides and French Polynesia, were totally dependent economically and for their communication on British and Australian goodwill and support for Vichy was not a realistic option. Jean-Marc Regnault and Ismet Kurtovitch, "Les ralliements du Pacifique en 1940. Entre légende gaulliste, enjeux stratégiques mondiaux et rivalités Londres/Vichy", Revue d'histoire moderne et contemporaine, vol. 49, No. 4 (Oct. – Dec., 2002), p. 84–86
  5. ↑ Olson, James S., ur. (1991), Historical Dictionary of European Imperialism, Westport, Connecticut: Greenwood Press, str. 349–350
  6. ↑ Jennings, Eric T. Free French Africa in World War II. p. 66.
  7. ↑ Mollo, p.144
  8. ↑ Mesquida, Evelyn (2011). La Nueve, 24 août 1944 : ces Républicains espagnols qui ont libéré Paris. Le Cherche Midi, 2011. ISBN 978-2-7491-2046-1.
  9. ↑ Alexander, Martin (2007). »After Dunkirk: The French Army's Performance Against 'Case Red', 25 May to 25 June 1940«. War in History. 14 (2): 226–227. doi:10.1177/0968344507075873. ISSN 1477-0385. S2CID 153751513.
  10. ↑ Robert Jeffrey (6. november 2014). Scotland's Cruel Sea: Heroism and Disaster off the Scottish Coast. Black & White Publishing. str. 21. ISBN 978-1-84502-887-9.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Svobodna_Francija_(država)&oldid=6442431«