Sveti Zoilo
Sveti Zoilo | |
|---|---|
| Rojstvo | datum neznan |
| Smrt | cca. 303 Škocjan ob Soči |
| Zavetnik | Zadar |
Sveti Zoilo, zgodnjekrščanski duhovnik ali menih, svetnik * neznano, † ok. 303, Škocjan ob Soči
Življenje
[uredi | uredi kodo]Sv. Zoilo je eden izmed manj znanih svetnikov jadranskega območja. Živel je kot puščavnik v močvirju blizu Ogleja in je po navedbah srednjeveških martirologijev znan po pokopavanju žrtev Dioklecijanovega preganjanja kristjanov, med drugim sv. Krizogona ter svetniške skupine sv. Kancija, Kancijana in Kancijanile. Po eni izmed legend je vzgajal tudi tri oglejske (oz. solunske) sestre Agapo, Hionijo in Ireno, za katere so mu Kancijan, Kancijana in Kancijanila v prikazovanju napovedali mučeništvo. Kmalu za pokopom slednjih je umrl kot svet človek in je danes pokopan v baziliki Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata v Ogleju. Kot mučenec naj bi umrl 23. decembra v Škocjanu ob Soči, leto pa ni natančno določeno: po eni izmed legend je umrl pred letom 303 zaradi Dioklecijanovega preganjanja, po drugi legendi pa je umrl kasneje, če bi pokopal sv. Krizogona. O Zoilovemu življenju ni veliko podatkov, zato je mučeniška smrt vprašljiva, številni arhivski viri pa so izgubljeni.
Češčenje
[uredi | uredi kodo]Leta 452 so po hunskih vpadih njegove relikvije prenesli v Videm, kjer so njegov god obeleževali 6. februarja. Iz Vidma se je njegovo čaščenje razširilo po severni Italiji ter Istri, s pokristjanjevanjem območja današnje Hrvaške pa so relikvije prišle tudi v Zadar, po navedbah zgodovinarja Vitalian Brunellija okrog leta 453, po navedbah Carla Bianchija pa 649. 16. decembra 1622 so bili Zoilovi ostanki v sarkofagu prenešeni iz zadarske cerkve Marije Velike zaradi njenega rušenja v današnjo stolnico sv. Anastazije. Njegovi ostanki so shranjeni v dveh delih: kosti so shranjene v marmornatem sarkofagu, glava pa v srebrnem relikviariju, ki vsebuje tudi potrdilo o pristnosti relikvij. Velik podpornik tedanjega češčenja sv. Zoila je bil tedanji zadarski nadškof Vicko Zmajević.
Danes je poleg mestni zavetnik Zadra, mestne bolnišnice, zadrskih revnih ter priprošnjik pred epidemijami. V Zadru je bil neprekinjeno čaščen od leta 1307 do začetka 18. stoletja, vsak zadarski cerkveni objekt pa je imel njegov kip. Je eden najbolj priljubljenih zadarskih svetnikov, kar potrjuje tudi več zgodovinskih dokumentov, kot npr. Kompendij o službama i ceremonijama u zadarskoj katedrali kroz godinu. Tako se je sv. Zoila obeleževalo tako 16. decembra, na dan prenosa njegovih ostankov, kot 23. decembra na dan njegove smrti. Leta 2020 ga je zadarski nadškof Želimir Puljić razglasil za zaščitnika zadarske škofijske Karitas.
Sv. Zoilo je upodobljen na oltarni sliki iz leta 1307 v baročnem oltarju cerkve sv. Krizogona, kjer je oblečen v duhovniška oblačila ter gleda proti nebu. Poleg slike je tudi njegov kip, ki je sicer del kiparske skupine sv. Šime, Stošije (Anastazije) in Krizogona, ki jih je ustvaril Alviseo Tagliapietro.
Viri
[uredi | uredi kodo]- »Dr. don Zdenko Dundović: Tko je bio sv. Zoilo i o kultu sv. Zoila kao zaštitnika siromašnih – IKA«. ika.hkm.hr (v hrvaščini). Hrvaška katoliška mreža. 13. december 2020. Pridobljeno 17. septembra 2025.
- Dundović, Zdenko (2018). »O obnovi kulta sv. Zoila u Zadru u XVIII. stoljeću«. Bogoslovska smotra (v hrvaščini). Št. 88. str. 1011–1034. Pridobljeno 17. septembra 2025.
- Pignot, Mattheu (2021). Martyrdom of Cantinus, Cantianus and Cantianilla (E03221). The Cult of Saints. University of Oxford. Pridobljeno 17. september 2025.
- Džino, Danijel, ur. (2018). »The Installation of the Patron Saints of Zadar as a Result of Carolingian Adriatic Politics«. Migration, Integration and Connectivity on the Southeastern Frontier of the Carolingian Empire. East central and eastern Europe in the middle ages, 450-1450. Leiden; Boston: Brill. str. 225–244. ISBN 978-90-04-34948-3.