Pojdi na vsebino

Sven Vilobradi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sven Vilobradi
Sven (Suanus rex) leta 1013 napada Anglijo; detajl iz ilustracije v Univerzitetni knjižnici v Cambridgeu
Kralj Danske
Vladanje986 – 3. februar 1014
PredhodnikHarald Modrozobi
NaslednikHarald II.
Kralj Norveške
Vladanje999/1000 – 3. februar 1014
PredhodnikOlaf I.
NaslednikOlaf II.
Kralj Anglije
Vladanje1013 – 3. februar 1014
PredhodnikEthelred Nepripravljeni
NaslednikEthelred Nepripravljeni
Rojstvo17. april 963[1][2]
Danska
Smrt3. februar 1014 (aged 50)
Gainsborough, Lincolnshire, Anglija
Pokop
Roskildska stolnica ali Lundska stolnica
ZakonciSvetoslava / Sigrid / Gunhilda
Potomci
med drugimi ...
RodbinaHiša Knýtlinga
OčeKnut Danaást ali Harald Modrozobi[3]
MatiTove ali Gunhilda[3]
Poklicvladar

Sven Vilobradi (dansko Svend Tveskæg, norveško Svein Tjugeskjegg, angleško Swein Forkbeard) je bil od leta 986 danski kralj, od decembra 1013 pet tednov angleški kralj in leta 999/1000 norveški kralj, * 17. april 963, † 3. februar 1014.

Bil je sin kralja Haralda Modrozobega in oče kraljev Haralda II. in Knuta Velikega in kraljice Estrid Svendsdatter.[3]

Sredi osemdesetih let 10. stoletja se je Sven uprl svojemu očetu Haraldu Modrozobemu in zasegel prestol. Harald je bil izgnan in je kmalu zatem novembra 986 ali 987 umrl.[4] Leta 1000 je Sven s pomočjo Erika, grofa Ladeja, vladal večjemu delu Norveške. Leta 1013, malo pred smrtjo, je po dolgem prizadevanju postal prvi danski kralj Angležev.

Življenje

[uredi | uredi kodo]
Kovanec Svena Vilobradega, skovan leta 995, je najstarejši znani kovanec z latinskim napisom, skovan v Skandinaviji. Kovanec se je zgledoval po anglosaških kovancih. Napis na sprednji strani se glasi ZVEN REX AD DENER, "Sven, kralj [med] Danci", napis na hrbtni pa GOD-WINE M-AN D-NER, "Godwin, denarnik med Danci"[5][6]

Med zgodovinske vire o Svenovem življenju spadajo Anglosaška kronika, v kateri se omenja kot Swegen,[7] Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (Dejanja hamburških škofov) Adama Bremenskega iz 11. stoletja in Heimskringla Snorrija Sturlusona iz 13. stoletja.[8] Nasprotujoča si poročila o Svenovem poznejšem življenju se pojavljajo tudi v Encomium Emmae Reginae (Hvalnica kraljici Emi), latinskem hvalospevu iz 11. stoletja v čast angleške kraljce Eme Normandijske, skupaj s Chronicon ex chronicis Florence Worcesterske, avtorice iz 11. stoletja.

Po Adamu Bremenskem je bil Sven sin Haralda Modrozobega in neznane Gunhilde. Ko se je Harald spreobrnil v krščanstvo, je bil Sven krščen za Otona, v čast nemškega kralja Otona I.[9]

Svein se je poročil z vdovo švedskega kralja Erika, ki se v nekaterih virih imenuje Gunhilda,[10] ali pa je enači z neimenovano sestro poljskega kralja Boleslava I.[4]

Zgodovinar Ian Howard opisuje Svena kot "sposobnega vojaškega poveljnika, politika in diplomata", ki je postal "močan in uspešen kralj".[8]

Upor in morebitno izgnanstvo

[uredi | uredi kodo]

Sredi osemdesetih let 10- stoletja se je Sven uprl očetu in zasegel prestol. Oče je bil izgnan in je kmalu zatem umrl.[4]

Adam Bremenski je Svena opisal kot uporniškega pogana, ki je preganjal kristjane, izdal očeta in izgnal nemške škofe iz Skanije in Zelandije. Po Adamovih besedah so Svena v izgnanstvo pregnali očetovi nemški prijatelji in ga odstavili v korist švedskega kralja Erika Zmagovitega, za katerega je Adam zapisal, da je vladal Danski do svoje smrti leta 994 ali 995. Sørensen (2001) trdi, da je Adamova upodobitev Svena preveč negativna,[11] zato se njegovo poročilo ne zdi povsem zanesljivo. Domnevno 14-letno Svenovo izgnanstvo na Škotskem se ne ujema s Svenovo gradnjo cerkva na Danskem v istem obdobju, vključno s cerkvama v Lundu in Roskildeju.[12] Po Adamovih besedah je bil Sven kaznovan od Boga, ker je vodil upor, ki je privedel do smrti kralja Haralda, in je moral preživeti štirinajst let v tujini (986–1000). Zgodovinska resničnost tega izgnanstva oziroma njegovo trajanje nista zanesljiva. Adam piše, da so se Svena vsi, pri katerih je iskal zatočišče, izogibali, a so mu na koncu dovolili nekaj časa živeti na Škotskem. Adam tudi namiguje, da je Sven v mladosti živel med pogani in da je kot vladar dosegel uspeh šele po sprejetju krščanstva.

Bitka pri Svolderju

[uredi | uredi kodo]

Harald Modrozobi je utrdil svoj položaj na Norveškem in okoli leta 970 obvladoval Viken. Po porazu proti nemški vojski leta 974 je morda izgubil oblast nad svojimi norveškimi domenami.

Sven je sklenil zavezništvo s švedskim kraljem Olofom Skötkonungom in Erikom Hákonarsonom, jarlom Lade, proti norveškemu kralju Olafu Tryggvasonu. Kraljeve sage pripisujejo vzroke za zavezništvo Tryggvasonovi nesrečni poročni ponudbi Sigridu Ošabnemu in njegovi problematični poroki s Thyri, sestro Svena Vilobradega. Po sagah je Sigrid Svena potisnila v vojno z Olafom, ker jo je Olaf udaril.[13]

Zavezniki so napadli in premagali kralja Olafa v bitki pri Svolderju v zahodnem Baltskem morju, ko se je Olaf septembra 999 ali 1000 vračal domov z vojnega pohoda. Zmagovalca sta si razdelila Norveško, pri čemer je Sven ponovno pridobil neposredno oblast nad okrožjem Viken. Švedski kralj Olof je prejel štiri okrožja v Trondheimu ter Møre, Romsdal in Rånrike. Slednje je prepustil svojemu zetu, jarlu Sveinu Hákonarsonu, v vlogi vazala. Preostalemu delu Norveške je vladal Eirik Hákonarson kot Svenov vazal.

Jarla Erik in Sven sta se izkazala za močna in kompetentna vladarja. Večina virov pravi, da sta se krstila, vendar sta ljudem dovolila versko svobodo. Odpor proti krščanstvu je sprožil upor, ki je uničil velik del misijonarskega dela norveškega kralja Olafa Tryggvasona.[14]

Religija

[uredi | uredi kodo]

Sven je očitno rekrutiral duhovnike in škofe iz Anglije in ne tistih iz bremenske škofije. To je bilo delno odraz dejstva, da je bilo v Danelawu veliko krščanskih duhovnikov danskega porekla, medtem ko je imel Sven malo osebnih povezav z Nemčijo. Svenova naklonjenost angleški cerkvi je imela morda tudi politični motiv. Domneva se, da je želel preprečiti kakršno koli zmanjšanje svoje neodvisnosti v korist Nemcev.[15] To je morda bil tudi razlog za Adamovo očitno sovražnost do Svena v njegovih poročilih.

Invazije na Anglijo

[uredi | uredi kodo]

Kronika Ivana Wallingfordskega (ustvarjal okoli 1225–1250) beleži Svenovo sodelovanje v napadih na Anglijo v letih 1002–1005, 1006–1007 in 1009–1012. Po Ashleyju (1998) je bil Svenov napad delno motiviran s pokolom na dan svetega Bricea novembra 1002, v katerem so bili po ukazu Ethelreda Nepripravljenega pobiti Danci v Angliji. V poboju naj bi bila ubita tudi Svenova sestra in svak.[16] Lund (2001) trdi, da je bil glavni motiv za napade bolj verjetno zaslužek.[12]

Na začetku napadov se je Sven pogajal z normanskim vojvodo Rihardom II. in dosegel sporazum, s katerim so Danci dobili dovoljenje za prodajo svojega vojnega plena iz Normandije.[17]

Sven je v letih 1003–1004 sodeloval v pohodih v Wessexu in Vzhodni Angliji, vendar ga je lakota leta 1005 prisilila, da se je vrnil na Dansko. Nadaljnji napadi so se zgodili v letih 1006–1007 in 1009–1012. Slednje je vodil Thorkell Visoki. Simon Keynes meni, da Sven morda ni podpiral te invazije, je pa hitro izkoristil motnje, ki jih je povzročila dejavnost Thorkellove vojske.[18] Sven je z napadi pridobil ogromne vsote danegelda. Leta 1013 naj bi osebno vodil svoje sile v obsežni invaziji na Anglijo.[19]

Srednjeveška Peterboroughska kronika, ki je del Anglosaške kronike, navaja:

"Pred mesecem avgustom je kralj Sven s svojo floto priplul v Sandwich. Zelo hitro je prečkal Vzhodno Anglijo do ustja reke Humber in tako navzgor vzdolž Trenta, dokler ni prišel do Gainsborougha. Grof Uchtred in vsa Northumbrija so se mu hitro priklonili, prav tako vsi ljudje iz kraljestva Lindsey, nato pa še ljudje iz Petih okrožij. Od vsakega grofa je dobil talce. Ko je izvedel, da so se mu vsi podredili, se je strinjal, da se njegova vojska oskrbi s provizijami in konji. Z glavnino invazijske vojske se je odpravil proti jugu. V vojski so bili tudi talci in njegov sin Knut. Ko je prišel čez Watling Street, je odšel v Oxford, kjer so se mu meščani kmalu priklonili in mu dali talce. Od tam so odšli v Winchester, kjer so ljudje storili enako, nato pa proti vzhodu v London."[20]

Londončani so se močno upirali, saj sta kralj Ethelred in vikinški voditelj Thorkell Visoki, ki je prebegnil k Ethelredu, osebno vztrajala na svojih položajih v Londonu. Sven se je nato odpravil na zahod v Bath, kjer so se mu podredili in dali talce. Londončani so nato sledili zgledu Batha, saj so se bali Svenovega maščevanja, če bi se še naprej upirali. Kralj Ethelred je poslal svoja sinova Edvarda in Alfreda v Normandijo, sam pa je božič preživel na otoku Wight. Nato jima je sledil v izgnanstvo.[20]

Sven se je naselil v Gainsboroughu v Lincolnshireu in začel organizirati svoje obsežno novo kraljestvo, a je tam 3. februarja 1014 umrl.[4][21] Angliji je vladal le pet tednov. Vzrok njegove smrti ni znan.[22] Nekateri domnevajo, da je bil ubit, drugi pa, da je umrl po padcu s konja.[22][23] Njegovo balzamirano telo so vrnili na Dansko, kjer so ga pokopali v cerkvi, ki jo je sam zgradil. Izročilo pravi, da je bila ta cerkev v Roskildeju,[18] vendar je bila bolj verjetno v Lundu v Skåneju, ki je danes del Švedske.[24]

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Svena je na danskem prestolu nasledil sin Harald II., medtem ko je prebivalstvo Danelawa za angleškega kralja razglasilo njegovega mlajšega sina Knuta. Angleško plemstvo je poslalo po Ethelreda, kateremu je po vrnitvi iz izgnanstva v Normandiji v začetku leta 1014 uspelo pregnati Knuta iz Anglije. Knut se je po smrti Ethelreda in njegovega sina Edmunda Železnobokega leta 1016 vrnil v Anglijo in postal kralj vse Anglije. Leta 1019 je nasledil brata kot danskega kralja in sčasoma vladal tudi Norveški, delom Švedske, Pomorjanskemu in Vojvodini Schleswig.

Knut in njegova sinova, Harold Zajčja noga in Hartaknut, so Angliji vladali skupaj 26 let (1016–1042). Po Hartaknutovi smrti se je angleški prestol vrnil v roke Wessexa pod Ethelredovim mlajšim sinom Edvardom Spovednikom (vladal 1042–1066).

Svenova hči Estrid Svendsdatter je bila mati danskega kralja Svena II. Njeni potomci še danes vladajo na Danskem.

Potomci

[uredi | uredi kodo]

Kronika Thietmarja Merseburškega in Hvalnica kraljici Emi poročata, da je bila Knutova mati Svetoslava, hčerka poljskega kralja Mješka I. Skandinavski viri iz visokega srednjega veka, predvsem Heimskringla Snorrija Sturlusona, za Knutovo mater prav tako navajajo poljsko princeso, ki jo imenujejo Gunhilda. Princesa naj bi bila hči Burislava, kralja Vindlandije. Ker se v nordijskih sagah vsi kralji Vindlandije vedno imenujejo Burislav, je to združljivo s predpostavko, da je bil njen oče Mješko in ne njegov sin Boleslav. Adam Bremenski v Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum je edinstven, saj enači Knutovo mater, za katero ne navaja imena, z nekdanjo švedsko kraljico, ženo Erika Zmagoslavnega. Da bi se zadeva še bolj zapletla, Heimskringla in druge sage pravijo, da se je Sven poročil z Erikovo vdovo, ki je v teh besedilih očitno druga oseba. Imenovala se je Sigrid Ošabna, Sven pa naj bi se z njo poročil šele po smrti slovanske princese Gunhilde in Knutovem rojstvu. Število Svenovih žena je predmet več teorij. Pogosto se domneva, da je imel dve ženi. Prva je bila Knutova mati, druga pa nekdanja švedska kraljica.

Sven je imel enajst otrok, med njimi:[3]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Athenaeum
  2. ↑ Lex
  3. 1 2 3 4 5 6 7 Weir, Alison (1989). Britain's Royal Families. Vintage. str. 25. ISBN 978-0099539735.
  4. 1 2 3 4 Sawyer, P.H. (23. september 2004). "Swein (Sveinn Haraldsson, Sveinn Tjúguskegg, Swein Forkbeard) (d. 1014), king of England and of Denmark". Oxford Dictionary of National Biography (online ed.). Oxford University Press. doi:10.1093/ref:odnb/26830. (Subscription, Wikipedia Library access or UK public library membership required.)
  5. ↑ Bolton, Timothy (2009). The Empire of Cnut the Great: Conquest and the Consolidation of Power in Northern Europe in the Early Eleventh Century. Brill. str. 162–. ISBN 978-9004166707. Arhivirano iz izvirnika 2. julija 2023. Pridobljeno 17. marca 2020.
  6. ↑ Hybel, Nils; Poulsen, Bjorn (2007). The Danish Resources c. 1000–1550: Growth and Recession. Brill. str. 86–. ISBN 978-9047422044. Arhivirano iz izvirnika 2. julija 2023. Pridobljeno 17. marca 2020.
  7. ↑ The Anglo-Saxon Chronicle. Manuscripts C Arhivirano 26 July 2011 na Wayback Machine., D Arhivirano 19 April 2014 na Wayback Machine., and E Arhivirano 12 February 2009 na Wayback Machine.. Ur. Jebson, Tony. Pridobljeno 18. avgusta 2011.
  8. 1 2 Howard, Ian (2003). Swein Forkbeard's Invasions and the Danish Conquest of England, 991–1017. Woodbridge: Boydell Press. str. 7–8. ISBN 0851159281. Arhivirano iz spletišča dne 14. aprila 2023. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  9. ↑ Adam of Bremen Gesta II.3. Ed. Schmeidler, trans. Tschan, str. 56
  10. ↑ »Svend 1. Tveskæg«. Den Store Danske. Pridobljeno 27. februarja 2013.
  11. ↑ Sørensen, M.P. (2001). "Religions Old and New", The Oxford Illustrated History of the Vikings. Ed. P.H. Sawyer. Oxford University Press (2001), str. 202
  12. 1 2 Lund, Niels (2001). "The Danish Empire and the End of the Viking Age", The Oxford Illustrated History of the Vikings. Ed. P. H. Sawyer. Oxford University Press, 2001, str. 167–181. ISBN 0192854348.
  13. ↑ Bagge, Sverre (2014). Cross and Scepter: The Rise of the Scandinavian Kingdoms from the Vikings to the Reformation. Princeton University Press. str. 31. ISBN 978-1400850105. Arhivirano iz spletišča dne 23. aprila 2023. Pridobljeno 22. julija 2021.
  14. ↑ This is according to Heimskringla and Fagrskinna, see Lee M. Hollander (trans.) (1991) Heimskringla, p. 244 and Finlay Finlay, Alison (editor and translator) (2004) Fagrskinna, str. 130
  15. ↑ Lund, Niels (1986). "The armies of Swein Forkbeard and Cnut: leding or li(th)" Anglo-Saxon England 15 (1986), str. 39–40
  16. ↑ Ashley, Mike (1998). British Monarchs: A complete genealogy, gazetteer and biographical Encyclopaedia of the Kings and Queens of Britain. Robinson Publishing, str. 483
  17. ↑ Bauduin, Pierre (2021). »Quasi in domo propria sub securitate sanaretur: a peace agreement between King Swein Forkbeard and Duke Richard II of Normandy«. Early Medieval Europe. 29 (3): 394–416. doi:10.1111/emed.12480. ISSN 1468-0254. S2CID 236400372. Arhivirano iz spletišča dne 10. junija 2021. Pridobljeno 10. junija 2021.
  18. 1 2 Keynes, Simon (2001). »Swein Forkbeard«. V Lapidge, Michael; Blair, John; Scragg, Donald (ur.). The Blackwell Encyclopaedia of Anglo-Saxon England. London: Blackwell Publishing. str. 437. ISBN 0631155651.
  19. ↑ Blair, Peter Hunter (2003). An Introduction to Anglo-Saxon England (3rd izd.). Cambridge University Press. str. 98. ISBN 0521537770. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2023. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  20. 1 2 The Anglo-Saxon Chronicle Arhivirano 21 April 2006 na Wayback Machine.. Everyman Press: London, 1912. Translation by James Ingram (London, 1823) and J.A. Giles (London, 1847). Medieval and Classical Literature Library Release #17. Retrieved 12 October 2006.
  21. ↑ Howard, Ian (2003). Swein Forkbeard's Invasions and the Danish Conquest of England, 991–1017. Woodbridge: Boydell Press. str. 126. ISBN 0851159281. Arhivirano iz spletišča dne 14. aprila 2023. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  22. 1 2 »Sweyn Forkbeard: England's forgotten Viking king«. BBC News. 25. december 2013. Arhivirano iz spletišča dne 20. avgusta 2021. Pridobljeno 2. novembra 2022.
  23. ↑ »Death of Svein Forkbeard | History Today«. www.historytoday.com. Arhivirano iz spletišča dne 29. septembra 2022. Pridobljeno 2. novembra 2022.
  24. ↑ »Sweyn Forkbeard«. Medieval Histories. 4. februar 2014. Arhivirano iz spletišča dne 31. maja 2017. Pridobljeno 9. marca 2017.
Sven Vilobradi
Hiša Knýtlinga
Rojen: 17. april 963 Umrl: 3. februar 1014
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Harald Modrozobi		 Kralj Danske
ok. 985–1014		 Naslednik: 
Harald II.
Kralj Norveške
ok. 985–995		 Naslednik: 
Olaf I.
Predhodnik: 
Olaf I		 Kralj Norveške
1000–1014		 Naslednik: 
Olaf II.
Predhodnik: 
Ethelred II.		 Seznam angleških kraljev
1013–1014		 Naslednik: 
Ethelred II.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sven_Vilobradi&oldid=6536183«