Strupeni goži
| Strupeni goži | |
|---|---|
| Zgoraj levo proti desni: kraljeva kobra, orientalska koralna kača, celinski tajpan in črna mamba | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Reptilia (plazilci) |
| Red: | Squamata (luskarji) |
| Podred: | Serpentes (kače) |
| Naddružina: | Elapoidea |
| Družina: | Elapidae (strupeni goži) F. Boie, 1827 |
| Poddružine in rodovi[a] | |
.jpg)
Strupeni goži (znanstveno ime Elapidae, starogrško ἔλαψ élaps, različica ἔλλοψ éllops »morska riba«)[6] so družina kač, za katero so značilni stalno pokončni, spredaj nameščeni strupniki. Večina predstavnikov te družine je strupenih, izjema je rod le Emydocephalus. Številne vrste kažejo obrambno vedenje, pri katerem se dvignejo od tal in razširijo vratni predel. Strupeni goži so razširjeni v tropskih in subtropskih območjih po vsem svetu. Kopenske vrste najdemo v Aziji, Avstraliji, Afriki in Amerikah, morske pa v Tihem in Indijskem oceanu.
Predstavniki družine so zelo različni po velikosti, od Drysdalia coronoides, dolge le 18 cm, do kraljeve kobre, ki lahko doseže dolžino 5,85 m. Večina vrst ima nevrotoksičen strup, ki se skozi votle zobe prenese v plen, nekatere vrste imajo v strupu tudi druge toksične sestavine v različnih razmerjih. Družina obsega 55 rodov s približno 360 vrstami in več kot 170 podvrstami.[7]
Opis
[uredi | uredi kodo]Kopenski strupeni goži so na videz zelo podobni kačam iz družine gožev (Colubridae), skoraj vse vrste imajo dolga, vitka telesa z gladkimi luskami, ter glavo, prekrito z velikim ščitnikom (ki se ne razlikuje vedno jasno od vratu). Njihove oči imajo okrogle zenice. Podobno kot pri gožih so te kače zelo gibčne, hitre in aktivne, večina samic pa je oviparnih (odlaganje jajc). Vendar pa obstajajo izjeme. Na primer, smrtne kače (Acanthophis) imajo številne lastnosti značilne tudi za družino gadov (Viperidae): krajše in bolj čokato telo, grobe ali grebenaste luske, široko glavo, mačje zenice ter ovoviviparnost (jajca se izležejo znotraj telesa in samica skoti žive mladiče).
Morske kače (Hydrophiinae), ki jih včasih obravnavajo kot ločeno družino, so se na različne načine in v različni meri prilagodile na življenje v morju. Vse so razvile sploščene repe, podobne veslom, ki jim omogočajo učinkovito plavanje, ter sposobnost izločanja soli iz telesa. Večina vrst ima tudi bočno sploščeno telo, njihove trebušne luske so precej manjše, nosnice so postavljene na zgornjo stran glave in kotijo žive mladiče (viviparnost). Zmanjšane trebušne luske jim močno omejujejo gibanje na kopnem, hkrati pa izboljšujejo njihove plavalne sposobnosti..
Predstavniki te družine kač se med seboj zelo razlikujejo po velikosti. Vrste iz rodu Drysdalia so majhne kače, ki običajno merijo okoli 50 cm, nekatere pa so lahko kratke le 18 cm. Kobre, mambe in tajpani so srednje do velike kače, ki lahko dosežejo 2 metra ali več. Kraljeva kobra je najdaljša strupena kača na svetu z največjo dolžino 5,85 m in povprečno maso 6 kg.[8]
Strupniki
[uredi | uredi kodo]
Vsi strupeni goži imajo par strupnikov, s katerimi vbrizgajo strup iz žlez, nameščenih v zadnjem delu zgornje čeljusti. (izjema je rod Emydocephalus, pri katerem so strupniki le zakrnele strukture brez tvorbe strupa, saj so se te kače specializirale za prehranjevanje z ribjimi jajčeci, zato so edini nestrupeni predstavniki družine). Strupnika, ki sta povečana in votla, sta prva dva zoba na zgornji čeljustnici. Običajno je na vsaki strani nameščen samo en funkcionalen strupnik. Ko so usta zaprta, strupniki ležijo v utorih v dnu ustne votline, pod sprednjim robom očesa, in so nagnjeni nazaj; nekateri strupeni goži (Acanthophis, taipan, mamba in kraljeva kobra) imajo daljše strupnike na precej gibljivih čeljustnicah, kar jim omogoča zelo hitre napade. Nekaj vrst je sposobnih tudi pršiti strup skozi naprej usmerjene odprtine v strupnikih, kar je značilno za pljuvajoče kobre.
Razširjenost
[uredi | uredi kodo]Kopenske strupene gože najdemo po vsem svetu v tropskih in subtropskih regijah,predvsem na južni polobli. Najraje imajo vlažna tropska okolja, vendar številne vrste uspevajo tudi v suhih, puščavskih območjih. Morske kače so večinoma razširjene v Indijskem oceanu in jugozahodnem Pacifiku. Naseljujejo obalne vode in plitvine in koralne grebene. Izjema je vrsta Hydrophis platurus katere območje razširjenost sega čez Pacifik do obal Srednje in Južne Amerike.[9]
Strup
[uredi | uredi kodo]Strupi predstavnikov družine Elapidae so večinoma nevrotoksični, ohromijo plen oziroma služijo za obrambo. Glavni skupini toksinov v njihovem strupu sta PLA2 in 3FTx (three-finger toxins, 3FTx). Pri nekaterih vrstah se pojavljajo tudi kardiotoksini in citotoksini, ki vplivajo na delovanje srca in povzročajo poškodbe celic. Strup kobre lahko vsebuje tudi hemotoksine, ki povzročajo strjevanje krvi.
Večina predstavnikov družine je v določeni meri strupenih, nekatere vrste (na primer tajpani) pa sodijo med najbolj strupene kače na svetu, kar temelji na vrednostih LD50 pri miših.[10] Večje vrste, vključno z mambami in kobrami, so dodatno nevarne zaradi sposobnosti vbrizganja velikih količin strupa ob enem samem ugrizu ali zaradi udarcev v višje predele telesa, ki so bližje možganom in zato bolj občutljivi na nevrotoksine.
Pri ugrizu katere koli strupene gože je nujna takojšnja uporaba protistrupa. Specifični protistrupi so edino učinkovito zdravljenje ugrizov te družine. Na voljo so komercialni monovalentni (usmerjeni proti eni vrsti) in polivalentni protistrupi za kobre, mambe in nekatere druge pomembne vrste. Nedavne raziskave pa kažejo, da je mogoče izdelati tudi eksperimentalne protistrupe na osnovi rekombinantnih toksinih, ki bi lahko zagotavljali širok spekter delovanja.[11]
Strup pljuvajočih kober je bolj citotoksičen kot nevrotoksičen. Povzroča poškodbe lokalnih celic, predvsem tistih v očeh, saj kače namenoma merijo v obraz napadalca. Ob stiku z očesom lahko strup povzroči močno bolečino in lahko privede do slepote. Na koži ni smrtonosen, če ni odprte rane, skozi katero bi toksini lahko vstopili v krvni obtok.[12]
Taksonomija
[uredi | uredi kodo]Spodnja tabela navaja navaja vse rodove strupenih gožev, brez razdelitve na poddružine. V preteklosti so za družino Elapidae priznavali ali predlagali več poddružin, kot na primer Elapinae, Hydrophiinae (morske kače), Micrurinae (koralnice), Acanthophiinae (avstralski strupeni goži) in Laticaudinae (morski krajti). Danes pa nobena od teh poddružin ni splošno priznana. Molekularni dokazi kažejo na medsebojno monofilijo dveh skupin: afriških, azijskih in Elapinae skupin iz Novega sveta v primerjavi z avstralazijskimi in morskimi Hydrophiinae. Avstralske kopenske vrste tehnično spadajo med "hydrophiines", čeprav niso morske kače. Menijo, da so se krajti (Laticauda) in »prave morske kače« razvili ločeno avstralazijskih kopenskih kač. Videti je tudi, da so azijske kobre in, koralnice in ameriške koranice monofiletske skupine, medtem ko afriške kobre niso.[13][14]
Tipski rod za družino Elapidae je bil prvotno Elaps, vendar je bila skupina kasneje premeščena v drugo družino. V nasprotju s tem, kar je značilno za botaniko, se ime družine Elapidae pri tem ni spremenilo.
| Rod[15] | Avtor taksona[15] |
Vrste[15] | Podvrste*[15] | Domače ime |
Območje razširjenosti[9] |
|---|---|---|---|---|---|
| Acanthophis | Daudin, 1803 | 8 | 0 | smrtna kača | Avstralija, Nova Gvineja, Indonezija (otok Seram in Tanimbar) |
| Aipysurus | Lacépède, 1804 | 7 | 1 | Timorsko morje, Južnokitajsko morje, Tajski zaliv ter obale Avstralije (Severni teritorij, Queensland, Zahodna Avstralija), Nova Kaledonija, Otočje Loyal, južna Nova Gvineja, Indonezija, zahodna Malezija in Vietnam | |
| Antaioserpens | Wells & Wellington, 1985 | 2 | 0 | Avstralija | |
| Aspidelaps | Fitzinger, 1843 | 2 | 4 | Južna Afrika (provinca Cape, Transvaal), Namibija, južna Angola, Bocvana, Zimbabve, Mozambik | |
| Aspidomorphus | Fitzinger, 1843 | 3 | 3 | Nova Gvineja | |
| Austrelaps | Worrell, 1963 | 3 | 0 | avstralska bakrenoglavka | Avstralija (Južna Avstralija, Novi Južni Wales, Viktorija, Tasmanija) |
| Brachyurophis | Günther, 1863 | 7 | 0 | Avstralija | |
| Bungarus | Daudin, 1803 | 12 | 4 | krajt | Indija (vkl. Andamanskimi otoki), Mjanmar, Nepal, Vietnam, Afganistan, Pakistan, Šrilanka, Bangladeš, Kambodža, Indonezija (Java, Sumatra, Bali, Sulavezi), Polotoška Malezija, Singapur, Tajvan, Tajska |
| Cacophis | Günther, 1863 | 4 | 0 | Avstralija (New South Wales, Queensland) | |
| Calliophis | Gray, 1834 | 15 | 11 | orientalska koralnica | Indija, Bangladeš, Šrilanka, Nepal, Indonezija, Kambodža, Malezija, Singapur, Tajska, Burma, Brunej, Filipini, Vietnam, Laos, južna Kitajska, Japonska (otočje Ryukyu), Tajvan |
| Cryptophis | Worrell, 1961 | 5 | 0 | Avstralija in Papua Nova Gvineja | |
| Demansia | Gray, 1842 | 9 | 2 | Nova Gvineja, celinska Avstralija | |
| Dendroaspis | Schlegel, 1848 | 4 | 1 | mamba | Podsaharska Afrika |
| Denisonia | Krefft, 1869 | 2 | 0 | Osrednji Queensland in osrednji severni Novi Južni Wales (Avstralija) | |
| Drysdalia | Worrell, 1961 | 3 | 0 | Južna Avstralija (Zahodna Avstralija, Južna Avstralija, Viktorija, Tasmanija, Novi Južni Wales) | |
| Echiopsis | Fitzinger, 1843 | 1 | 0 | Južna Avstralija (Zahodna Avstralija, Južna Avstralija, Viktorija, Novi Južni Wales) | |
| Elapognathus | Boulenger, 1896 | 2 | 0 | Zahodna Avstralija | |
| Elapsoidea | Bocage, 1866 | 10 | 7 | Podsaharska Afrika | |
| Emydocephalus | Krefft, 1869 | 3 | 0 | želvjeglava morska kača | Obale Timorja (Indonezijsko morje), Nova Kaledonija, Avstralija (Severni teritorij, Queensland, Zahodna Avstralija), ter obale Kitajske, Tajvana, Japonske in otočja Ryukyu Islands |
| Ephalophis | M.A. Smith, 1931 | 1 | 0 | Severnozahodna Avstralija | |
| Furina | A.M.C. Duméril, 1853 | 5 | 0 | Celinska Avstralija, južna Nova Gvineja, otočje Aru | |
| Hemachatus | Fleming, 1822 | 1 | 0 | pljuvajoča ovratničarka | Južna Afrika, Zimbabve, Lesoto, Esvatini |
| Hemiaspis | Fitzinger, 1861 | 2 | 0 | močvirska kača | Vzhodna Avstralija (Novi Južni Wales, Queensland) |
| Hemibungarus | W. Peters, 1862 | 3 | 0 | Filipini (Luzon, Panay, Negros, Cebu, Mindoro, Catanduanes, Polillo) | |
| Hoplocephalus | Wagler, 1830 | 3 | 0 | Vzhodna Avstralija (Novi Južni Wales, Queensland) | |
| Hydrelaps | Boulenger, 1896 | 1 | 0 | Severna Avstralija, južna Nova Gvineja | |
| Hydrophis | Latreille In Sonnini & Latreille, 1801 | 34 | 3 | morska kača | Indoavstralske in jugovzhodnoazijske vode[16] |
| Incongruelaps† | 1 | 0 | Riversleigh, Australia[17] | ||
| Laticauda | Laurenti, 1768 | 5 | 0 | morski krajt | Jugovzhodna Azija in indoavstralske vode |
| Loveridgelaps | McDowell, 1970 | 1 | 0 | Salomonovi otoki | |
| Microcephalophis | Lesson, 1832 | 1 | 0 | Obale Indijskega oceana in zahodnega Pacifika, od Perzijskega zaliva (Bahrain, Qatar, Saudi Arabia, Oman, United Arab Emirates (UAE), Iran, Iraq in Kuwait) do Pakistan, India, Sri Lanka, Bangladesh, Myanmar, Thailand, and Indonesia, in proti Malay Archipelago/West Pacific in Thailand, Malaysia, Singapore, Cambodia, Vietnam, Filipinov, južne Kitajske, Hongkonga, Tajvana ter Avstralije (Queensland) in Papue Nove Gvineje | |
| Micropechis | Boulenger, 1896 | 1 | 0 | Nova Gvineja | |
| Micruroides | K.P. Schmidt, 1928 | 1 | 2 | zahodna koralnica | ZDA (Arizona, jugozahodna Nova Mehika), Mehika (Sonora, Sinaloa) |
| Micrurus | Wagler, 1824 | 83 | 51 | koralnica | Južna Severna Amerika, Južna Amerika |
| Naja | Laurenti, 1768 | 39 | 3 | kobra | Afrika, Azija |
| Neelaps | (A.M.C. Duméril, Bibron & A.H.A. Duméril, 1854) | 2 | 0 | Avstralija | |
| Notechis | Boulenger, 1896 | 1 | 0 | tigrovka | Južna Avstralija, vključno s številnimi obalnimi otoki |
| Ogmodon | W. Peters, 1864 | 1 | 0 | bola | Fidži |
| Ophiophagus | Günther, 1864 | 4[18] | 1 | kraljeva kobra | Bangladeš, Mjanmar, Kambodža, Kitajska, Indija, Andamanski otoki, Indonezija, Laos, Tajska, Vietnam, Zahodna Malezija, Filipini |
| Oxyuranus | Kinghorn, 1923 | 3 | 2 | tajpan | Avstralija, Nova Gvineja |
| Parahydrophis | Burger & Natsuno, 1974 | 1 | 0 | Severna Avstralija, južna Nova Gvineja | |
| Parapistocalamus | Roux, 1934 | 1 | 0 | Hedigerjeva morska kača | Otok Bougainville, Salomonovi otoki |
| Paroplocephalus | Keogh, Scott & Scanlon, 2000 | 1 | 0 | Zahodna Avstralija | |
| Pseudechis | Wagler, 1830 | 7 | 0 | črna kača (in kraljevska rjava kača) | Avstralija |
| Pseudohaje | Günther, 1858 | 2 | 0 | drevesna kobra | Angola, Burundi, Kamerun, Srednjeafriška republika, DR Kongo, Republika Kongo, Gabon, Gana, Kenija, Nigerija, Ruanda, Uganda, Sierra Leone, Liberija, Slonokoščena obala, Togo, Nigerija |
| Pseudonaja | Günther, 1858 | 8 | 2 | strupena rjava kača (in dugita) | Avstralija |
| Rhinoplocephalus | F. Müller, 1885 | 1 | 0 | Müllerjeva kača | Zahodna Avstralija |
| Salomonelaps | McDowell, 1970 | 1 | 0 | Solomonska koralnica | Salomonovi otoki |
| Simoselaps | Jan, 1859 | 13 | 3 | avstralska koralnica | Celinska Avstralija |
| Sinomicrurus | Slowinski, Boundy & Lawson, 2001 | 8 | 6 | azijska koralnica | Azija |
| Suta | Worrell, 1961 | 11 | 0 | Avstralija | |
| Thalassophis | P. Schmidt, 1852 | 1 | 0 | Južno kitajsko morje (Malezija, Tajski zaliv), Indijski ocean (Sumatra, Java, Borneo) | |
| Toxicocalamus | Boulenger, 1896 | 11 | 0 | Nova Gvineja (in bližnji otoki) | |
| Tropidechis | Günther, 1863 | 1 | 0 | Vzhodna Vzhodna Avstralija | |
| Vermicella | Gray in Günther, 1858 | 6 | 0 | Avstralija | |
| Walterinnesia | Lataste, 1887 | 2[19] | 0 | Egipt, Izrael, Libanon, Sirija, Jordanija, Irak, Iran, Kuvajt, Savdska Arabija, Turčija[20] | |
* Ne vključuje nominalne podvrste
Ohranjanje
[uredi | uredi kodo]Zaradi nevarnosti, ki jih predstavljajo taksoni zaradi svoje strupenosti, je za aktiviste in naravovarstvenike zelo težko uvrstiti vrste na sezname zaščite, kot sta rdeči seznam IUCN in seznam CITES Apenndix. Nekatere zaščitene vrste so:
- Ranljive:
- Ophiophagus hannah (kraljeva kobra)
- Austrelaps labialis (pritlikava bakrenoglavka)
- Denisonia maculate
- Echiopsis atriceps (Croninova kača)
- E. curta (Bardick)
- Furina dunmalli (Dunmallova kača)
- Hoplocephalus bungaroides (širokoglava kača)
- Ogmodon vitianus (fidžijska kača)
- Manj ogrožene/potencialno ogrožene:
- Elapognathus minor (kratkonosa kača)
- Simoselaps calonotus
Vendar to ne vpliva na število ogroženih morskih kač iz družine Elapidae, na primer 9% morskih kač iz družine Elapidae je ogroženih, nadaljnjih 6% pa jih je potencialno ogroženih.[21] Precej velika ovira, ki stoji na poti do zaščite več vrst, je pomanjkanje poznavanja taksonov; pri mnogih znanih vrstah je opravljenih le malo raziskav o njihovem vedenju ali dejanski populaciji, saj živijo na zelo oddaljenih območjih ali v habitatih, ki so tako obsežni, da je skoraj nemogoče izvajati populacijske študije, kot pri morskih kačah.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ V preteklosti so dtrupene gože (Elapidae) delilina dve poddružini–Elapinae, ki je vključevala kopenske vrste in Hydrophiinae, ki je vključevala morske vrste.[1] Leta 1997 sta Slowinski in Knight skupaj z Rooneyjem z uporabo aminokislinskih zaporedij iz beljakovin strupa ugotovila, da so avstralske kopenske vrste pripadajo kladu Hydrophiinae. Zato so bile te kopenske avstralske vrste izločene iz Elapinae in prestavljene v Hydrophiinae.[2][1] To so potrdile tudi poznejše genomske analize, čeprav so iste študije pokazale, da je poddružina Elapinae parafiletskav odnosu do Hydrophiinae.[3][4][5] Te študije so ugotovile, da koralnice, kobre in mambe, krajti in Elapsoidea tvorijo zaporedne zunanje skupine Hydrophiinae.[4][5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Mattison C (2007). The New Encyclopedia of Snakes. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. 272 pp. ISBN 978-0-691-13295-2.
- ↑ Slowinski, Joseph B.; Knight, Alec; Rooney, Alejandro P. (1997). »Inferring species trees from gene trees: a phylogenetic analysis of the Elapidae (Serpentes) based on the amino acid sequences of venom proteins«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 8 (3): 349–62. Bibcode:1997MolPE...8..349S. CiteSeerX 10.1.1.324.3013. doi:10.1006/mpev.1997.0434. PMID 9417893.
- ↑ Pyron RA, Burbrink FT, Wiens JJ (2013). »A phylogeny and revised classification of Squamata, including 4161 species of lizards and snakes«. BMC Evolutionary Biology. 13 (1): 93. Bibcode:2013BMCEE..13...93P. doi:10.1186/1471-2148-13-93. PMC 3682911. PMID 23627680.
- 1 2 Lee MS, Sanders KL, King B, Palci A (2016). »Diversification rates and phenotypic evolution in venomous snakes (Elapidae)«. Royal Society Open Science. 3 (1) 150277. Bibcode:2016RSOS....350277L. doi:10.1098/rsos.150277. PMC 4736917. PMID 26909162.
- 1 2 Figueroa A, McKelvy AD, Grismer LL, Bell CD, Lailvaux SP (2016). »A Species-Level Phylogeny of Extant Snakes with Description of a New Colubrid Subfamily and Genus«. PLOS ONE. 11 (9) e0161070. Bibcode:2016PLoSO..1161070F. doi:10.1371/journal.pone.0161070. PMC 5014348. PMID 27603205.
- ↑ »Definition of 'elapid'«. dictionary.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 13. julija 2009.
- ↑ Elapidae na Reptarium.cz Reptile Database
- ↑ Chanhome L, Cox MJ, Vasaruchapong T, Chaiyabutr N, Sitprija V (Junij 2011). »Characterization of venomous snakes of Thailand«. Asian Biomedicine. 5 (3): 311–28. doi:10.5372/1905-7415.0503.043 (neaktivno 12. julij 2025).
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neaktiven DOI (2025) (povezava) - 1 2 Elapidae na Reptarium.cz Reptile Database. Pridobljeno 3 November 2008.
- ↑ Thomas S, Griessel E (december 1999). »LD50 Scores for various snakes«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2012.
{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ de la Rosa G, Olvera F, Archundia IG, Lomonte B, Alagón A, Corzo G (Avgust 2019). »Horse immunization with short-chain consensus α-neurotoxin generates antibodies against broad spectrum of elapid venomous species«. Nature Communications. 10 (1) 3642. Bibcode:2019NatCo..10.3642D. doi:10.1038/s41467-019-11639-2. PMC 6692343. PMID 31409779.
- ↑ Regional Office for Africa, World Health Organization (2010). »Guidelines for the Prevention and Clinical Management of Snakebite in Africa«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2016. Pridobljeno 9. julija 2021.
- ↑ Slowinski JB, Keogh JS (april 2000). »Phylogenetic relationships of elapid snakes based on cytochrome b mtDNA sequences« (PDF). Molecular Phylogenetics and Evolution. 15 (1): 157–64. Bibcode:2000MolPE..15..157S. doi:10.1006/mpev.1999.0725. PMID 10764543. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 14. marca 2019. Pridobljeno 14. oktobra 2019.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Williams D, Wüster W, Fry BG (december 2006). »The good, the bad and the ugly: Australian snake taxonomists and a history of the taxonomy of Australia's venomous snakes« (PDF). Toxicon. 48 (7): 919–30. Bibcode:2006Txcn...48..919W. doi:10.1016/j.toxicon.2006.07.016. PMID 16999982. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 10. oktobra 2012. Pridobljeno 18. septembra 2010.
{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - 1 2 3 4 »Elapidae«. Integrirani taksonomski informacijski sistem.
- ↑ The Hydrophiidae Arhivirano 2007-07-02 na Wayback Machine. at Cyberlizard's home pages Arhivirano 2007-11-24 na Wayback Machine.. Accessed [12 August] [2007].
- ↑ Scanlon J,Lee M, Archer M, 2002, Mid-Tertiary elapid snakes (Squamata, Colubroidea) from Riversleigh, northern Australia: early steps in a continent-wide adaptive radiation, Geobios 36 (2003) 573–601 Arhivirano 2019-03-12 na Wayback Machine..
- ↑ Das, Indraneil; Gowri Shankar, P.; Swamy, Priyanka; Williams, Rhiannon C.; Lalremsanga, Hmar Tlawmte; Prashanth, P.; Sahoo, Gunanidhi; Vijayakumar, S.P.; Höglund, Jacob; Shanker, Kartik; Dutta, Sushil K.; Ganesh, S.R.; Wüster, Wolfgang (2024). »Taxonomic revision of the king cobra Ophiophagus hannah (Cantor, 1836) species complex (Reptilia: Serpentes: Elapidae), with the description of two new species«. European Journal of Taxonomy (961): 2681. Bibcode:2024EJTax.961.2681D. doi:10.5852/ejt.2024.961.2681.
- ↑ Nilson G, Rastegar-Pouyani N (2007). "Walterinnesia aegyptia Lataste, 1887 (Ophidia: Elapidae) and the status of Naja morgani Mocquard, 1905". Russian Journal of Herpetology 14: 7-14.
- ↑ Ugurtas IH, Papenfuss TJ, Orlov NL (2001). "New record of Walterinnesia aegyptia Lataste, 1887 (Ophidia: Elapidae: Bungarinae) in Turkey". Russian Journal of Herpetology 8 (3): 239-245.
- ↑ Eifes, C.T. & Livingstone 2013.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
| Mednarodno | |
|---|---|
| Nacionalno | |
| Drugo | |
