Stereo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Stereofonski zvok bolj pogosto stereo, je metoda zvokovne reprodukcije, ki ustvarja iluzijo slišne smeri zvokovne perspektive. Navadno se tak učinek na poslušalca doseže z dvema ali več neodvisnimi avdio-kanali s pomočjo konfiguracije dveh ali več zvočnikov. Na tak način se na poslušalca ustvari občutek, da zvok prihaja z različnih smeri, tako kot pri naravnem poslušanju. Izraz stereofonija se sicer nanaša na tako imenovani »kvadrofonski« ali ambientalni »surround« sistem, kot tudi na najbolj pogosti, 2-kanalne sisteme z reprodukcijo na dveh zvočnikih (levo, desno). Kot nasprotje izrazu stereo je pogosto podan termin mono ali mono sistem, pri čemer ne gre zamenjevati z monofonijo, ki predstavlja enoglasno glasbo. Zvokovni mono sistem je organiziran v obliki enega avdio-kanala in navadno v zvočnem polju zaseda sredino. Stereo sistem je danes najpogostejša reprodukcijska avdio tehnika, v uporabi je v kinematografih, v okviru radijskih in televizijskih programov, posnete glasbe (zgoščenke), itd.

Izraz stereofonija izhaja iz grščine, pri čemer στερεός (stereos) pomeni »črvst«, »soliden« + φωνή (fon) pa zvok, ton, glass. Izraz stereofonija je nastal lets 1927 v podjetju Western Electric po analogiji izraza stereoskop.