Stepan Bandera

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stepan Bandera
Portret
Rojstvo1. januar 1909({{padleft:1909|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2][…]
Stari Ugriniv[d]
Smrt15. oktober 1959({{padleft:1959|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…] (50 let)
München[4]
DržavljanstvoFlag of Ukraine.svg Zahodnoukrajinska ljudska republika[d]
Flag of Poland (1927–1980).svg Druga poljska republika[d]
Flag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
brezdomovinstvo
Poklicpolitik
PodpisStepan Bandera sign.svg

Stepan Andrijovič Bandera (ukrajinsko Степан Андрійович Бандера), ukrajinski nacionalist, * 1. januar 1909, Stari Ugriniv pri Ivano-Frankivsku, † 15. oktober 1959, München.

Bandera je vodil militantno krilo skrajno desničarske Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN).[5][6] Bil je vodja in teoretik ukrajinskih ultranacionalistov, ki je sodeloval v terorističnih dejavnostih in sodeloval z nacisti.[5][7][8]

Bandera se je rodil v Galiciji, ki je bila tedaj del Avstro-Ogrske kot Kraljevina Galicija in Lodomerija, v družini grškokatoliškega duhovnika. Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske je v Galiciji nastala kratkoživa Zahodnoukrajinska ljudska republika, ki si jo je po poljsko-ukrajinski vojni priključila Poljska. V tem obdobju se je Bandera radikaliziral. Potem ko mu poljska oblast ni omogočila študija na Češkoslovaškem, se je vpisal na lvovsko politehniško univerzo, kjer je ustanavljal ukrajinske nacionalistične organizacije. Leta 1934 je organiziral atentat na poljskega notranjega ministra Bronisława Pierackega, zaradi česar je bil obsojen na smrt, vendar so mu kazen spremenili v dosmrtni zapor. Po nemško-sovjetski invaziji na Poljsko leta 1939 je bil izpuščen iz zapora in se je preselil v Krakov v nemški okupacijski coni.

Bandera je okoli sebe zbiral nemške vojaške kroge, ki so bili naklonjeni ukrajinski neodvisnosti, in organiziral ekspedicijske skupine OUN. Ko je Nemčija sprožila invazijo na Sovjetsko zvezo, je pripravil »Akt o obnovitvi ukrajinske države«, ki bi kolaborirala z nacistično Nemčijo.[9][10] Nacistična oblast zamisli ni sprejela in ko se ji Bandera ni hotel odpovedati, ga je Gestapo aretiral in zaprl v hišni pripor,[11] pozneje pa v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen.[12] Leta 1944 ga je Nemčija, ki je vse bolj izgubljala proti zaveznikom, izpustila, da bi sodeloval v odvračanju napredujočih sovjetskih sil. Začel je sodelovati z znova ustanovljenim Ukrajinskim glavnim osvobodilnim svetom, ki je deloval v ilegali. Po vojni se je z družino ustalil v Zahodni Nemčiji, od koder je še naprej vodil OUN in sodeloval z več protikomunističnimi organizacijami, na primer s Protiboljševiškim blokom narodov[13][14] in z britanskimi obveščevalnimi službami.[13] Leta 1959 so ga agenti KGB v Münchnu zastrupili s cianidom.[15][16]

22. januarja 2010 je odhajajoči predsednik Ukrajine Viktor Juščenko Banderi posmrtno podelil naziv heroja Ukrajine.[17] Odlikovanje so obsodili evropski parlament,[18] Rusija,[19] poljski in judovski politiki ter organizacije.[20][21][22] Naslednji predsednik vlade Viktor Janukovič je odlikovanje razglasil za neveljavno, ker Bandera nikoli ni bil državljan Ukrajine, kar je pogoj za prejem naziva. Aprila 2010 je temu pritrdilo tudi sodišče[23] in odlikovanje je bilo uradno razveljavljeno januarja 2011.[24] Predlog podelitve priznanja Banderi je ukrajinski parlament zavrnil avgusta 2019.[25]

Bandera v Ukrajini ostaja zelo kontroverzna osebnost;[26][27][28] medtem ko ga nekateri Ukrajinci slavijo kot osvoboditelja, ki se je boril proti sovjetski, poljski in nemški državi ter poskušal ustanoviti neodvisno Ukrajino, med preostalimi Ukrajinci ter med Poljaki in Rusi velja za fašista[29] in vojnega zločinca,[30] ki je bil s svojimi sledilci (banderovci) v veliki meri odgovoren za pokole poljskih civilistov[31] in deloma za holokavst v Ukrajini.[32][33][34][35]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 SNAC — 2010.
  2. 2,0 2,1 Brockhaus Enzyklopädie
  3. 3,0 3,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. Record #118652303 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  5. 5,0 5,1 Marples, David R. (2006). "Stepan Bandera: The Resurrection of a Ukrainian National Hero. Europe-Asia Studies. 58 (4): 555–566. DOI: 10.1080/09668130600652118. "A Second Extraordinary Congress of the OUN in April 1941 formally elected Bandera the leader of this more militant wing. As the head of terrorist activities in the recent past, he was considered the natural choice."
  6. Breitman, Richard (2010). Hitler's Shadow: Nazi War Criminals, U.S. Intelligence, and the Cold War. DIANE Publishing. p. 82. ISBN 9781437944297. "Bandera was, according to his handlers, 'a professional underground worker with a terrorist background and ruthless notions about the rules of the game. ... A bandit type if you like, with a burning patriotism, which provides an ethical background and a justification for his banditry. No better and no worse than others of his kind ... .'"
  7. Snyder, Timothy (24. februar 2010). "A Fascist Hero in Democratic Kiev". The New York Review of Books (angleščina). Pridobljeno dne 8. januarja 2019.
  8. Eatwell, Roger. "The Return of the Far Right: Lessons from inter-war Fascism (2014)". Navedi magazine zahteva |magazine= (pomoč)
  9. "Державний архів Львівської області". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. januarja 2017. Pridobljeno dne 19. december 2016.
  10. Volodymyr Yaniv (2004). "Bandera, Stepan". Encyclopedia of Ukraine.
  11. Киричук Юрій. Історія УПА Arhivirano 14. oktober 2007 na Wayback Machine.. — Тернопіль: Редакційно-видавничий відділ управління по пресі, 1991.
  12. БАНДЕРА СТЕПАН АНДРІЙОВИЧ. History.org.ua (ukrajinščina). Pridobljeno dne 6. januarja 2018.
  13. 13,0 13,1 Častiji, Ruslan Viktorovič (2007). Stepan Bandera : mify, legendy, deĭstvitelʹnostʹ. Harkov: Folio. str. 382. ISBN 978-9660336568. OCLC 83597856.
  14. Стецько, Я. И. З ідеями Степана Бандери за його життя і по смертi. — 2008. — str. 179−201
  15. Christopher Andrew in Vasilij Mitrohin, The Sword and the Shield: The Mitrokhin Archive and the Secret History of the KGB, Basic Books, 1999. ISBN 0-465-00312-5, str. 362.
  16. Кондратюк Костянтин. Новітня історія України. 1914–1945 рр.. — Львів: Видавничий центр ЛНУ імені Івана Франка, 2007. — 261 с.
  17. "УКАЗ ПРЕЗИДЕНТА УКРАИНЫ № 46/2010: О присвоении С.Бандере звания Герой Украины". Predsednik Ukrajine (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. januarja 2010. Pridobljeno dne 22. januarja 2010.
  18. "Texts adopted – Thursday, 25 February 2010 – Situation in Ukraine – P7_TA(2010)0035". Europarl.europa.eu. Pridobljeno dne 18. avgusta 2018.
  19. "Russia condemns Yushchenko for declaring Bandera a Hero of Ukraine". Voice of Russia. 26. januar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. novembra 2012. Pridobljeno dne 3. maja 2012.
  20. [1] Arhivirano 29. februar 2012 na Wayback Machine., Simon Wiesenthal Center (28. januar 2010)
  21. "Ukraine: l'UEJF condamne la glorification d'un complice des nazis". Arhivirano 6. februar 2010 na Wayback Machine.. Student Union of French Jews. 1. februar 2010. Retrieved 6. februarja 2010.
  22. Narvselius, Eleonora (2012). "The 'Bandera Debate': The Contentious Legacy of World War II and Liberalization of Collective Memory in Western Ukraine". Canadian Slavonic Papers. Vol. 54 no. 3–4. str. 469–490. doi:10.1080/00085006.2012.11092718. ISSN 0008-5006.
  23. "Донецький суд скасував указ Ющенка про присвоєння Бандері звання Героя". Радіо Свобода. Pridobljeno dne 6. januarja 2018.
  24. Рішенням суду президентський указ «Про присвоєння С.Бандері звання Герой України» скасовано Arhivirano 15 January 2011 na Wayback Machine., President.gov.ua. Pridobljeno 16. januarja 2011.
  25. "Проект Постанови про звернення до Президента України щодо присвоєння звання Героя України Бандері Степану Андрійовичу (посмертно)". W1.c1.rada.gov.ua. Uradni spletni portal Vrhovne rade Ukrajine. Pridobljeno dne 5. decembra 2018.
  26. Ukrainians mark birthday anniversary of controversial nationalist, pridobljeno dne 27. november 2018
  27. "Ukrainians march in honour of controversial nationalist hero Stepan Bandera". euronews (angleščina). 2. januar 2016. Pridobljeno dne 27. november 2018.
  28. Cohen, Josh. "Dear Ukraine: Please Don't Shoot Yourself in the Foot". Foreign Policy (angleščina). Pridobljeno dne 27. novembra 2018.
  29. "BBCUkrainian.com | Преса | Виборча: Для поляків – бандит, а для українців – герой". bbc.co.uk (ukrajinščina). Pridobljeno dne 5. januarja 2018.
  30. Russia's Ukrainian minority under pressure, Al Jazeera English (25. april 2014)
    A ghost of World War II history haunts Ukraine’s standoff with Russia, Washington Post (25. marec 2014)
  31. Henryk Komański & Szczepan Siekierka, Ludobójstwo dokonane przez nacjonalistów ukraińskich na Polakach w województwie tarnopolskim w latach 1939–1946 (2006) 2 dela, 1182 strani, na str. 203
  32. Grzegorz, Rossolinski (2014). Stepan Bandera : the life and afterlife of a Ukrainian nationalist : Fascism, genocide, and cult. Stuttgart: Ibidem-Verlag. ISBN 9783838206868. OCLC 880566030.
  33. Arad, Yitzhak (2009). Holocaust in the Soviet Union. Lincoln: University of Nebraska Press. str. 89. ISBN 9780803222700. OCLC 466441935.
  34. "Nazikollaborateur als neuer Held der Ukraine - Jüdische Gemeinde zu Berlin". Jg-berlin.org (nemščina). Pridobljeno dne 5. januarja 2018.
  35. Himka, John-Paul. "The Lviv Pogrom of 1941: The Germans, Ukrainian Nationalists, and the Carnival Crowd" (angleščina). Navedi magazine zahteva |magazine= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]