Stefanija Turkevič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stefanija Turkevič
Portret
Štefanija Turkevič Lukjanovič
Stefania Turkewich-Lukianovych
Туркевич-Лукіянович Стефанія Іванівна
RojstvoStefania Turkewich
25. april 1898({{padleft:1898|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})
Lvov
Smrt8. april 1977({{padleft:1977|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (78 let)
Cambridge
NarodnostUkrajinka
DržavljanstvoFlag of Hungary (1896-1915; angels; 3-2 aspect ratio).svg Avstro-Ogrska
Poklicskladateljica, pianistka, muzikologinja
Poznana poprva glasbenica v Ukrajini

Štefanija Turkevič Lukjanovič (ukrajinsko: Stefania Turkewich Lukianovych), oziroma Štefanija Turkevič Lisovska (ukrajinsko: Стефанія Туркевич Лісовська - Стефа́нія Турке́вич Лісо́вська, a 1937 Лукіяно́вич; vprvič poročena Lisovska, vdrugič Lukjanovič), ukrajinska skladateljica, pianistkinja in muzikologinja, * 25. april 1898, Lvov, Avstro-Ogrska, † 8. april 1977, Cambridge, Združeno kraljestvo

Znana je kot prva glasbenica v Ukrajini.[1]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Otroštvo[uredi | uredi kodo]

Stefanijin stari oče Lev Turkevič (Туркевич Лев Софронович) kakor tudi njen oče Ivan Turkevič sta bila duhovnika. Njena mati Sofija Kormošiv (Софія Кормошів) je bila pianistka in je študirala pri Karlu Mikuliju[2][3] in pri Viljemu Kurcu, ter spremljala tudi mlado Solomijo Krušelnicko[4] [5] [N 1] [6]:7.

Vsa družina je bila glasbeno nadarjena in vsi so igrali na kak inštrument. Stefanija je igrala na klavir, na harfo in na harmoniko. Skladateljica se takole spominja svojega otroštva in ljubezni do glasbe:

Ukrajinski izvirnik[7] Slovenski prevod[6]:23

«Причиною тут була моя мама, яка прекрасно грала на фортепіано. Малою дитиною я пристрасно любила слухати її гру… Ну, а потім повстав у нас домашній салоновий оркестр. Грали ми в такому складі: тато на басі (хоча властиво татові піаніно, вчився у проф. Марка), мама на фортепіано, Льоньо на віолончелі, я на фісгармонії, Марійка і Зенко (учні проф. Перфецького) на скрипках. Тато також заснував наш домашній хор — ставив наші перші кроки в музиці. Ніколи не жалів грошей на нашу музичну освіту»

V središču vsega je bila moja mama, ki je čudovito igrala na klavir. Kot otrok sem zelo rada poslušala njeno igranje. Nato je pri nas nastal hišni orkester. Igrali smo takole: oče na basu (čeprav je njegov oče igral klavir, se je učil pri profesorju Marku), mama na klavirju, Ljonjo na violončelu, jaz na harmoniki, Marijka in Zenko (študent pri profesorju Perfeckemu) na goslih. Oče je ustanovil tudi družinski pevski zbor. To so bili naši prvi koraki v svet glasbe. Oče ni nikoli skoparil z denarjem ali obžaloval stroškov, kadar je šlo za naše glasbeno uveljavljanje.

Šolanje, ustvarjanje in družina[uredi | uredi kodo]

V srednji vrsti (od leve proti desni): sestra Irena, brat Lev (z loparjem), Štefanija (okrog 1915)

Stefanija je začela študij glasbe pri Vasiliju Barvinskem[8]. Od 1914 do 1916 je študirala na Dunaju klavir pri Viljemu Kurzu [9].

Po prvi svetovni vojni je študirala pri Adolfu Chybińskem [10] na Univerzi v Lvovu, in se tudi udeležila njegovih predavanj o glasbeni teoriji na Lvovskem konservatoriju.[6]:10

Leta 1919 je napisala svoje prvo glasbeno delo – Liturgijo, ki so ga večkrat uprizorili v Lvovski stolnici.[11]

Leta 1921 je študirala pri Guidu Adlerju na Dunajski univerzi in pri Josephu Marxu[12] na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, kjer je leta 1923 diplomirala z učiteljsko diplomo.[11]

1925 se je poročila z Robertom Lisovskim [13] in odpotovala z njim v Berlin, kjer je živela od 1927 do 1930. Tam je študirala pri Arnoldu Schönbergu [14]in Franzu Schrekerju. [15] [6]:14 V tem obdobju, leta 1927, se je rodila njena hči Zoja (Зоя).[16]

1930 je odpotovala v Prago na Češkoslovaškem, študirala z Zdenkom Nejedlym [17] na Karlovi univerzi ter z Otokarjem Šinom [18] na Praškem konservatoriju. Kompozicijo je študirala tudi z Viteslavom Novakom [19]. Jeseni 1933 je poučevala klavir in postala korepetitorka na konservatoriju.

1934 je zagovarjala doktorsko disertacijo o ukrajinski folklori v ruskih operah.[6]:15 Kot prva ženska iz takratne Galicije je 1934 doktorirala iz glasbe. Po vrnitvi v Lvov je do začetka druge svetovne vojne je delala kot učiteljica glasbene teorije in klavirja na Lvovskem konservatoriju in postala članica Zveze ukrajinskih poklicnih glasbenikov.[11]

Leta 1937 se je vdrugič poročila in sicer s psihiatrom in pisateljem Narcisom Lukjanovičem [20]

Vojna in izseljenstvo[uredi | uredi kodo]

Jeseni 1939, po sovjetski zasedbi Zahodne Ukrajine, je Štefanija delala kot mentorica in koncertna izvedenka v Lvovski operi, od 1940 do 1941 pa je bila izredna profesorka na Lvovskem konservatoriju. Po prihodu Nemcev, ki so konservatorij zaprli, je nadaljevala poučevanje na Državni glasbeni šoli. Spomladi 1944 se je družina iz Lvova preselila na Dunaj; ko so tudi tja prišli Sovjeti, je pred komunisti pobegnila na jug Avstrije, nato pa v Italijo|.[11]

V Italiji se je zopet našla s svojim možem Narcisom, ki je služil kot zdravnik v enotah pod britanskim poveljstvom.[21]

Anglija in Amerika[uredi | uredi kodo]

Jeseni 1946 se je Stefanija preselila v Združeno kraljestvo, kjer je živela v Brightonu (1947–1951), Londonu (1951–1952), Barrow Gurneyu (blizu Bristola) (1952–1962), Belfastu (Severna Irska) (1962–1973) in Cambridgeu (od 1973).

Po 1950 se je vrnila k skladanju. Občasno je znova nastopala kot pianistka, zlasti 1957 na vrsti koncertov v ukrajinskih skupnostih v Angliji in 1959 na koncertu klavirske glasbe v Bristolu. Bila je članica Britanskega Društva skladateljic in glasbenic (ki je obstajalo do leta 1972).

Skladala je še naprej v sedemdesetih letih.

Opera Oksanino srce[uredi | uredi kodo]

Njeno opero Oksanino srce so predvajali v Winnipegu v Kanadi leta 1970 v Koncertni dvorani Centennial pod umetniškim vodstvom njene sestre Irene [22]. [23]

To otroško opero so občinstvu predstavili takole:

Angleški izvirnik[24] Slovenski prevod

Centennial Concert Hall – Sunday at 7:30 p.m.: Ukrainian Children’s Theatre presents Heart of Oksana, an opera by Stefania Turkevich-Lukianovich, which is the story of a girl meeting mythological figures in an enchanted forest as she searches for her lost brothers.

Koncertna dvorana Centennial - nedelja ob 19.30. Ukrajinsko otroško gledališče predvaja opero Štefanije Turkevič-Lukjanovič Oksanino srce. To je zgodba o deklici, ki se v začaranem gozdu srečuje z bajeslovnimi liki, ko išče izgubljene brate.

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Štefanija Turkevič je umrla 8. aprila 1977 v Cambridgeu v Angliji.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Njene skladbe so sodobne, ekspresionistično izrazne. V njih nahajamo tudi motive ukrajinskih ljudskih pesmi. Zaradi njenega krščansko-katoliškega in ukrajinsko zavednega prepričanja so bile njene skladbe za časa komunizma v Sovjetski zvezi prepovedane.

Nekatera umetničina dela so predvajali v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja v Lvovu in Pragi, v letih 1956–1961 v Zahodni Evropi, a v letih 1969-1970 v Kanadi. Mnoga njena dela pa še sploh niso bila postavljena na oder, čeprav so v zadnjih letih nekatera njena dela uprizorili v Kanadi in Ukrajini.

Posnetki 20 njenih skladb je izdal na CD -ju v Kanadi Roman Kravec leta 2014 kot del zbirke "Galicijske ljudske in umetniške pesmi". [25]

8. novembra 2020 je bila prva predstava opere "Oksanino srce" pod vodstvom Sergija Horovca v Lvovski narodni filharmonija Miroslava Skori. Opera, ki je bila napisana pred natanko 60 leti (1960), je bila torej šele leta 2020 prvič uprizorjena v Ukrajini. Posvečena je bila Štefanijini sestri, operni in komorni pevki Ireni Turkevič-Martinec (1899-1983), ki se je po vojni izselila v Kanado in od leta 1960 vodila Ukrajinsko otroško gledališče v Winnipegu. [26]

Krstna predstava Štefanijine druge otroške opere "Kuc" je bila 26. decembra 2020 v Krajevni filharmoniji Černivci. [27]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Ukrainian Art Song Project – Stefania Turkewich".
  2. Karel Mikuli, Karol, Carol, Carl, Karl; Miculi, armensko: Karol Pstikjan Կարոլ Միկուլի ali Կարոլ Պստիկյան; (1819 – 1897) je bil poljski pianist, skladatelj in glasbeni pedagog armenskega porekla. Znan je zlasti kot učenec Friderika Chopina
  3. Erich Prokopowitsch: Der Adel in der Bukowina, Verlag "Der Südostdeutsche", München 1983, S. 126
  4. Solomija Krušelnicka, Solomija Amvrosiivna Krušelnicka (ukrajinsko Соломія Амвро́сіївна Крушельницька; 1872 — 1952) je bila ukrajinska sopranistka, ki so jo smatrali za eno najslavnejših opernih pevk v prvi polovici 20. stoletja.
  5. "Solomiya Krushelnytska. Voice that belongs to the mankind". See You In Ukraine. Pridobljeno dne 20 July 2016.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 Павлишин, Степанія Стефанівна. Перша українська композиторка: Стефанія Туркевич-Лісовська-Лукіянович, БаК, Lviv 2004.
  7. Стефанія Туркевич-Лісовська, Павлишин, leto 2004, str. 23
  8. Vasilij Barvinski Oleksandrovič (Барвінський Василь Олександрович, 1888-1963) je bil ukrajinski skladatelj, pianist, pedagog, kritik in dirigent
  9. Viljem Kurz (Vilém Kurz, 1872-1945) je bil češkoslovaški pianist in pedagog sudetsko-nemškega porekla.
  10. Adolf Chybiński (1880-1952) je bil poljski zgodovinar, akademik in glasbenik (muzikolog).
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Роман Кравець. "Українці в Сполученому Королівстві". Інтернет-енциклопедія. Pridobljeno dne 2018-08-28.
  12. Joseph Rupert Rudolf Marx (1882 – 1964) je bil avstrijski skladatelj, učitelj in kritik
  13. Robert Lisovski - (angleško Robert Lisovskyi; ukrajinsko Роберт Антонович Лісовський; 1893 - 1982) je bil ukrajinski umetnik in risar-dizajner, ki se je odlikoval v raznih vejah grafične umetnosti. Bil je tudi vodilna osebnost izseljenih Ukrajincev v Veliki Britaniji.
  14. Arnold Schönberg (1874 - 1951) je bil avstrijski skladatelj, glasbenik, slikar, pesnik in izumitelj judovskega porekla, ki je utiral nove glasbene smeri
  15. Franz Schreker (izvirno Schrecker; 1878 – 1934), je bil avstrijski skladatelj in pevovodja iz narodnostno mešane družine, čigar dela so bila v njegovem času med najbolj priljubljenimi
  16. "Зоя Робертівна Лісовська-Нижанківська, the Encyclopedia of Modern Ukraine" (ukrajinščina). Pridobljeno dne 2018-12-17.
  17. Zdenek Nejedly (Zdeněk Nejedlý, 1878-1962) je bil češkoslovaški glasbenik in predavatelj
  18. Otokar Šin (Otakar Šín, 1881 - 1943) je bil češki skladatelj in predavatelj.
  19. Viteslav Novak (Vítězslav Augustín Rudolf Novák, 1870 - 1949) je bil češki skladatelj in predavatelj, ki je pripadal novoromantični smeri.
  20. "Narcyz Lukianowicz (Нарциз Лукіянович)".
  21. "Narcyz Lukianowicz (Нарциз Лукіянович)".
  22. Irena Turkevič-Martinec - Irena Turkevycz-Martynec
  23. "Svoboda" (PDF).
  24. Winnipeg Free Press, June 6, 1970
  25. Кравець, Роман. "Стефанія Туркевич-Лукіянович". www.ukrainiansintheuk.info. Pridobljeno dne 2020-11-20.
  26. Кияновська, Любов (2020-11-11). "Серце Оксани: післяпрем'єрні роздуми від Любові Кияновської". Львівська національна філармонія (ukrajinščina). Pridobljeno dne 2020-11-20.
  27. "Дитяча опера «Куць»". Новини Чернівці: Інформаційний портал «Молодий буковинець». Pridobljeno dne 2021-01-03.
  1. Her name is sometimes spelt as Solomiya Ambrosiyivna Krushelnytska, Salomea Krusceniski, Krushel'nytska or Kruszelnicka.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • Сокіл-Рудницька М. Пам’яті Стефанії Лукіянович // Вільне Слово. – Торонто, 1977. – 9 і 16 липня. – С. 3.
  • Вовк В. Парастас для Стефанії Туркевич-Лукіянович // Наше Життя. – Нью-Йорк, 1992. – Ч. 5. – С. 6–9.
  • Стельмащук Р. Забутий львівський композитор-неокласик (штрихи до творчого портрета Стефанії Туркевич) // Музика Галичини (Musica Galiciana) / Матеріали Другої міжнародної конференції. – Львів, 1999. – С. 276–281.
  • Павлишин С. Перша українська композиторка // Наше Життя. – Нью-Йорк, 2004. – Ч. 1. – С. 14–16.
  • Павлишин С. Перша українська композиторка: Стефанія Туркевич-Лісовська-Лукіянович. – Львів, 2004.
  • Карась Г. Статика і динаміка жанру дитячої опери у творчості композиторів української діаспори ХХ ст. // Вісник Державної академії керівних кадрів культури і мистецтв. – Київ, 2010. – No. 2. – С. 89–93.
  • Яців Р. Роберт Лісовський (1893–1982): дух лінії. – Львів, 2015. – С. 11, 13, 79–84, 91.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(ukrajinsko)