Stara Rezidenca, Salzburg

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stara Rezidenca, Salzburg
SalzburgerAltstadt02b.jpg
Unescova svetovna dediščina
DelHistoric Centre of the City of Salzburg
LegaAvstrija
Koordinati47°28′55″N 13°01′25″E / 47.482°N 13.0236°E / 47.482; 13.0236
Površina236 ha
Varovalni pas467 ha
KriterijKulturni: iii, iv, vi
Referenca784
Vpis1996 (20. zasedanje)
Stara Rezidenca, Salzburg se nahaja v Avstrija
Stara Rezidenca, Salzburg
Lega v Avstriji
Salzburška Rezidenca na trgu Residenzplatz

Salzburška Rezidenca ali Stara Rezidenca (Alte Residenz) je palača na trgu Domplatz in Residenzplatz v zgodovinskem središču (Altstadt) Salzburga, Avstrija. Prvič omenjena okoli leta 1120, so jo salzburški knezonadškofi stoletja uporabljali kot rezidenco in palačo za predstavitev svojega političnega statusa. Danes je v palači muzej in je ena najimpresivnejših znamenitosti mesta.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejša omemba škofove palače je bila v dokumentu iz leta 1120. Gradnja se je začela pod nadškofom Konradom I., ko je svojo rezidenco preselil iz samostana svetega Petra na njeno sedanje mesto blizu salzburške stolnice.

V 16. stoletju je bilo v izvedenih več sprememb in dopolnitev strukture. Škofijska palača je dobila svoj današnji renesančni videz pod okriljem nadškofa Wolfa Dietricha Raitenaua med letoma 1587 in 1612, verjetno po načrtih, ki jih je zasnoval italijanski arhitekt Vincenzo Scamozzi. V začetku 17. stoletja se je začelo delo na južnem krilu, z dodatkom velikega stopnišča in Carabinieri-Saal, odseka, ki je povezal palačo s frančiškansko cerkvijo in veliko dvorišče [2].

Nasledniki Wolfa Dietricha so palačo še naprej širili in izpopolnjevali do konca 18. stoletja. Pročelje na trgu Residenzplatz in notranjost sta bila spremenjena z baročnimi elementi, ki jih je oblikoval Johann Lukas von Hildebrandt in slikami Johanna Michaela Rottmayerja. Skozi stoletja do vladanja zadnjega knezonadškofa Hieronima von Colloreda (1772-1803) je palača služila kot arhiepiskopska rezidenca, pa tudi kraj javnih shodov in državnih zadev, ki so se odvijale v okolju, ki je odsevalo moč in veličino.

Po sekularizaciji Salzburga leta 1803 je stavba Rezidence služila kot prebivališče avstrijske cesarske rodbine, kot vdove cesarja Franca I., Karolino Augusto Bavarsko in vejo Habsburg-Toskana. Po prvi svetovni vojni je Residenzmuseum predlagal načrt za postavitev umetniške galerije. Načrtovanje Residenzgalerie je leta 1922 dokončal uradni kustos Salzburga Eduard Hütte[3]. Leta 1923 je bila odprta Residenzgalerie, namenjena nadomestitvi umetniške zbirke knezonadškofov, ki je bila izgubljena med napoleonskimi vojnami v začetku 19. stoletja. Namenjena je bila tudi podpori načrtovane umetniške akademije in promociji turizma. Danes Residenzgalerie predstavlja pomembne slike iz 16. do 18. stoletja, pa tudi avstrijske slike iz 19. stoletja.

Wallistrakt[uredi | uredi kodo]

Galerija slik v Salzburški Rezidenci

Krilo Salzburške Rezidence, imenovano Wallistrakt, je del njegovega obsežnega kompleksa. Gre za kompozicijo različnih arhitekturnih komponent, zgrajenih med različnimi gradbenimi fazami. Stanovanje v Wallistraktu ni bilo obravnavano kot del knezonadškofovega prebivališča v literaturi zaradi več rekonstrukcij in sprememb lastnikov.

Tako imenovana Hofbogengebäude, ki je bila zgrajena med prvo gradbeno fazo, ki se je začela leta 1604, je bila prvotno stanovanje nadškofa Wolfa Dietricha Raitenaua. Postavljena je bila v srednjeveškem Frohnhofu, sprednjem delu stolnice, kjer je bilo dovolj prostora za hitro zgraditev nove bivalne enote za knezonadškofa, ne da bi motili postopke gradnje Rezidence ali da bi morali uporabiti civilne hiše. Po dokončanju Hofbogengebäude leta 1606 je bila srednjeveška rezidenca odprta za nadaljnjo obnovo in posodobitev.

Na severu je bila Hofbogengebäude povezana neposredno z dvorano, imenovano Carabinieri-Saalali sala grande. Od tam se je stanovanje v drugem nadstropju razširilo proti jugu, do mesta, kjer so bile na jugu stavbe zasebne sobe knezonadškofa. Bogato s štukom okrašeno stopnišče je vodilo od tod do vrtne dvorane, ki se je odpirala proti vrtu z imenom Hofgärtl na zahodu. Ta giardino segreto je bil obdan z visokim vrtnim zidom. Dodelitev dvorani kot sala terrena, ki danes ni več čitljiva.

V literaturi se večkrat vzpostavi povezava med Hofbogengebäude in beneškim arhitektom Vincenzom Scamozzijem. Scamozzi je med letoma 1603 / 1604 bival v Salzburgu in pripravil projekt za Wolfa Dietricha Raitenaua, ki naj bi obsegal novo stolnico ter obnovo in razširitev škofove rezidence. Ne glede na to bi bilo pet prehodov, načrtovanih za Hofbogengebäude, nemogoče umestiti v kontekst s Scarmozzijevim osnutkom stolnice. Vendar pa je bilo treba med fazo gradnje med letoma 1604 in 1606 spremeniti načrt (ali načrtovalca), kot je razvidno pri spremembi prvotne skice fasade.

Že v času mandata Marka Sitticha Hohenemsa (1612-1619) je moral naslednik Wolfa Dietricha sprejeti spremembo Hofgärtl in sala terrena. Takrat so znotraj vrtnih zidov postavili tristranski križni hodnik z nadstropjem, v njem je bila obzidana sala terrena.

Strop v Sala Terrena

Sala terrena je bila vrtna soba, ki je bila na obeh straneh omejena z odprtimi arkadami na križišču obeh dvorišč in vrtov. V tej sobi, ki je bila odprta ob strani, je bil prvotno vodnjak. Ob zahodni strani je bila umetna jama in nekoč ptičja hiša v kateri je bil še en umetniški vodnjak. V letih 1983–1993 je bil zadnji beli strop Sala terrena odkrit in obnovljen v prvotni, bogato poslikani obliki.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Salzburg "Residenz" Palace". Salzburg-Burgen. Pridobljeno dne 5 October 2013.
  2. "The History of the Salzburg "Residenz"". Salzburg-Burgen. Pridobljeno dne 5 October 2013.
  3. "Residenzgallerie History". Residenz Gallery Salzburg. Pridobljeno dne 5 October 2013.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Gerhard Ammerer und Ingonda Hannesschläger (Hg.): Strategien der Macht. Hof und Residenz in Salzburg um 1600 – Architektur, Repräsentation und Verwaltung unter Fürsterzbischof Wolf Dietrich von Raitenau 1587 bis 1611/12, Salzburg 2011
  • Bernd Euler, Ronald Gobiet, Horst Huber: Dehio Salzburg – Stadt und Land. Anton Schroll & Co, Wien 1986, ISBN 3-7031-0599-2
  • Guido Friedl: Die Residenz. In: Historischer Atlas der Stadt Salzburg, Kapitel III.2, Schriftenreihe des Archivs der Stadt Salzburg, Nr. 11, Salzburg 1999
  • Roswitha Juffinger (Hg.): Zentrum der Macht. Bd. 1: Die Salzburger Residenz 1668–1803; Bd. 2: Die Kunstsammlungen der Salzburger Fürsterzbischöfe: Gemälde / Graphik / Kunstgewerbe, Salzburg 2011.
  • Walter Schlegel: Erzbischof Guidobald Graf von Thun als Bauherr, in: Erzbischof Guidobald Graf von Thun: Ein Bauherr für die Zukunft, hg. v. Roswitha Juffinger. – Salzburg 2008, S. 205–256.
  • Clemens Standl: Das Hofbogengebäude der Salzburger Residenz in: Österreichische Zeitschrift für Kunst und Denkmalpflege, Heft 4/2011, Wien 2012, S. 344–361. ISBN AUT 0029–9626
  • Franz Weller: Die kaiserlichen Burgen und Schlösser in Wort und Bild. Auf Grund von Quellenwerken dargestellt. Zamarski, Wien 1880 (Hofburg zu Wien über Augarten, Belvedere, Prater ...Gödöllő, Ischl ...bis über Miramar sind alle kaiserlichen Schlösser erklärt dagelegt).
  • Franz Valentin Zillner: Geschichte der Stadt Salzburg. Sonderbände der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, Salzburg 1885

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]