Stanko Gogala

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stanko Gogala
Portret
Rojstvo 13. november 1901({{padleft:1901|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})
Smrt 4. julij 1987({{padleft:1987|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (85 let)
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklic univerzitetni profesor, pedagog

Stanko Gogala, slovenski pedagog, * 13. november 1901, † 4. julij 1987.

Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog po prof. Karlu Ozvaldu. Svojo precej izvirno pedagoško teorijo je zapustil v več kot 200 objavljenih strokovnih delih.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Kranju kot najmlajši izmed petih otrok. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo na Poljanah, nato pa na Filozofski fakulteti leta 1925 dokončal filozofske študije z doktorsko tezo O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika. Nekaj časa je kot asistent ostal na fakulteti, leta 1927 je bil postavljen za suplenta na Državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani, kjer je poučeval do 1946 (1930 je opravil državni izpit za srednješolskega profesorja). Leta 1933 je bil imenovan za privatnega docenta za pedagogiko. Naziv mu je bil za nekaj časa odvzet zaradi podpore Osvobodilni fronti, po osvoboditvi pa mu je bil vrnjen. Na pedagoški katedri oz. oddelku Filozofske fakultete, ki ga je po odhodu Karla Ozvalda oz. v povojnem času tudi vodil (do 1966), je spet predaval od leta 1945/46 in sicer od 1946 kot izredni in od 1959 kot redni profesor za občo pedagogiko in didaktiko do upokojitve 1967. 1964-66 je bil tudi dekan FF. Bil je etično zgleden in humanistično čuteč pedagog.