Pojdi na vsebino

Srepiče, Štalenska gora

Dodaj povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za istoimensko naselje v občini Gospa Sveta, avstrijska Koroška glej Srepiče, Gospa Sveta.
Srepiče

Stuttern
Naselje
DržavaAvstrija Avstrija
DeželaKoroška
OkrajCelovec-dežela
ObčinaŠtalenska gora
Prebivalstvo
 (2024-01-01)[1]
 • Skupno10
Časovni pasoviUTC+1 (CET/CEST)
UTC+2 (CET/CEST)
Št. občine20442
Št. naselja00960

Srepiče (nemško Stuttern) je naselje v občini Štalenska gora v okraju Celovec-dežela na Koroškem v Avstriji.

Geografska umeščenost v prostor

[uredi | uredi kodo]

Srepiče ali tudi Srepče, kot so jim nekoč rekli po domače, so mala zgodovinska vas, skorajda skrita v zahodnem, hribovitem vznožju Štalenske gore ter gravitirajo med Otmanjami (faro) in Gospo Sveto ter Gosposvetskim poljem. Vodovja se izlivajo v Glino.[2]

Krajevno ime in poimenovanje

[uredi | uredi kodo]

Pavel Zdovc je zapisal rabo krajevnega imena za oba dela vasi v obeh občinah Štalenska gora in Gospa sveta kot sledi: Srepiče (á) pri Gospe Sveti, tudi Srepiče pri Otmanjah; v Srepičah, v Srepiče, iz Srepič, tudi Srepče, obina Štalenska gora, Trška obina Gospa Sveta, poštna števila 9063 Gospa Sveta.[3]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Majhen zaselek, ki leži v najtišjem kotu občine, je prvič omenjen v ustanovni listini župnije Otmanje (1134). Takrat so dobrotniki cerkve v Otmanjah salzburškemu nadškofu podarili dve hubi v Srepičah kot nadomestilo za pravico do desetine, dodeljeno novi župnijski cerkvi.

Krajevno ime je zelo staro (na to kaže končnica -ern v nemščini) in je verjetno nastalo pred prelomom tisočletja. Ime je dobilo po konjereji, ki je bila pogosta v zgodnjem srednjem veku. Obsežni močvirnati travniki ob Srepškem potoku so jim zagotavljali krmo. V zgodnjem novem veku se je z vodo bogata depresija, skozi katero je v ledeni dobi tekla reka Glina, uporabljala za gojenje rib v ribnikih. Zamuljeni ostanki ribnikov, ki jih je prvotno ustvarilo Grad Plešivec, so danes dragoceni biotopi z bogato paleto rastlin in živali.

Občinska meja poteka prav skozi središče zaselka, kjer sta bili prevladujoči posesti gospoda Gospa Sveta in komenda »Sandhof« (Pesek / Na pesku[4] / Šentjur)[5] Tevtonskega (nemškega) viteškega reda. Od srednjega veka je imel tu v lasti podložnike in pravice do desetine tudi benediktinski, samostan v Šentjuriju ob Dolgem jezeru, zlasti veliko posestvo p.d. Pirker, ki se je še v 19. stoletju imenovalo Ačale.[6][7]

Cerkvena ureditev

[uredi | uredi kodo]

Srepiče pripadajo dvojezični dekaniji Tinje, ki je bila do leta 1938 slovenska (razen Otmanj, ki so bile dvojezične, nemško-slovenske) ter je sedaj uradno dvojezična, medtem ko je župnija Otmanje, kateri pripada Srepiče, uradno le še nemška.[8] [9][10]

Narečje

[uredi | uredi kodo]

Nemščina je prisotna v obliki osrednje-koroškega nemškega narečja.

Zgodovinsko domače slovensko narečje je bila poljanščina Celovškega polja, kot je bilo zapisano v sosednji vasi Zapuže v doktorski disertaciji Katje Sturm-Schnabl leta 1973 ter terminološko opredeljeno kot takšno šele v okviru znanstveno raziskovalnega dela Bojana-Ilije Schnabla ob pripravah za Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem (2010 oz. 2016). O postopni germanizaciji[11] področja je zapisano pričevanje duhovnika Pavla Zablatnika v Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine na Koroškem za časa njegovega delovanja v sosednji župniji Otmanje med letoma 1971 in 1962. Zapisano je: »V pogovoru z avtorjem o njegovem delu v župniji Otmanje, ki je bila edina župnija v dekaniji Tinje, ki je bila v medvojnem obdobju vodena dvojezično v nemščini in slovenščini (druge so bile slovenske), po vojni pa je bila vodena v nemščini, je poročal, da so se mu starejše ženske v župniji pod varstvom zaupnosti spovedovale v slovenščini. Tudi to je izjemen pokazatelj jezikovno-sociološkega razvoja slovenščine v župniji in v politični občini Štalenska gora.« [12]

Ledinska imena

[uredi | uredi kodo]

Ledinska imena so bila na osnovi občinske zgodovine občinski Štalenske gore Wilhelma Wadla[13] znanstveno obdelana za celotno Celovško polje v okviru znanstveno raziskovanega dela Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem od Bojana-Ilija Schnabla.[14][15][16] Važen uradni vir predstavlja tudi Franciscejski kataster, ki so objavljeni na spletu dežele Koroške.[17] Zgodovinski fonetski zapisi predstavljajo slovensko narečno obliko, v kolikor so le-to uradniki češkega porekla razumeli. V Srepičah so zapisana sledeča ledinska imena:

  • Na Spetschi (Na Speči)[18]) (severo-zahod)
  • Krameta[19] (vzhod)
  • blatto (Blato)[20] (jugo-vzhod)
  • Stuttern (Srepče)[21] (jug)
  • pod Stuttern (pod Srepčami)[22] (jug)
  • Berg Obernmoos (hribček nad Blatom)[23] (jugo-zahod)
  • Weingarten (Vinograd)[24] (jugo-zahod)
  • Krauthen Kogel[25] (jugo-zahod)
  • Kogel (Kogel)[26] (zahod)</ref> (jug)[27]

Hišna imena

[uredi | uredi kodo]

Wadl navaja sledeče hišno ime:

Slovensko kulturno življenje

[uredi | uredi kodo]

Začetek 20. stoletja so bile Srepiče (enako kot sosednje Zapuže) zajete v kulturno življenje Slovenskega prosvetnega društva »Edinost Št. Tomaž«, ki je bilo ustanovljeno leta 1910 ter »Hranilnice in posojilnice Št. Tomaž«, ki je bila ustanovljena leta 1912/13 v Šenttomaža pri Celovcu. [31][32][33]

Literarna podoba

[uredi | uredi kodo]
  • Bojan-Ilija Schnabl: Tamnah, Na Tamnah – Temna gora: Zgodovinska črtica o imenu hriba nad Celovškim poljem. V: Koledar Mohorjeve družbe 2013. Celovec 2012, str. 134-137.
  • Bojan-Ilija Schnabl. Božja pot do Gospe Svete in nazaj ali večno mlade lipe. V: Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu za prestopno leto 2012. Celovec: Mohorjeva družba, Celovec 2011, str. 112-116.
  • Bojan-Ilija Schnabl: Poljanski camino, (Celovec, Mohorjev 2018), str. 14-23.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Bevölkerung am 1.1.2024 nach Ortschaften (Gebietsstand 1.1.2024)« (ODS). Statistik Austria.
  2. ↑ Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7., 2. izdaja, 2024, 440 str., tu stran 263.
  3. ↑ Pavel Zdovc. Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Razširjena izdaja = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Erweiterte Auflage. (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Razred za filološke in literarne vede, SAZU, 2010), 447 str., ISSN 0560-2920. (COBISS), str. 104.
  4. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Landeseinteilungs-Erlass (1), Kärntner, vom 23. Dezember 1849. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 2. zv., str. 754-755.
  5. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Ortsverzeichnis, zweisprachiges aus 1860. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 2. zv., str. 973-978, tu 977.
  6. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Ortsverzeichnis, zweisprachiges aus 1860. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 2. zv., str. 973-978.
  7. ↑ Celo poglavje: Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7., 2. izdaja, 2024, 440 str., tu stran 263.
  8. ↑ Seznam župnij dekanije Tinje
  9. ↑ Wilhelm Wadl: Magdalensberg, Natur - Geschichte - Gegenwart, Gemeindechronik", Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995 (304 str., ISBN 3-85366-812-7.), 2. izdaja, Klagenfurt/Celovec 2024, str. 225-226.
  10. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Pfarrkarte der Diözese Gurk/Krška škofija 1924. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 2. zv., str. 1027-1034.
  11. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Germanisierung. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 1. zv., str. 406-409.
  12. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Zablatnik, Dr. Pavle. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 3 zv., str. 1526-1528.
  13. ↑ Wilhelm Wadl: Magdalensberg, Natur - Geschichte - Gegenwart, Gemeindechronik", Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995 (304 str., ISBN 3-85366-812-7.), 2. izdaja, Klagenfurt/Celovec 2024, 440 str.
  14. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Flurnamen in St. Thomas am Zeiselberg/Šenttomaž pri Celovcu und in der weiteren Umgebung. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 1. zv., str. 346-350.
  15. ↑ Bojan-Ilija Schnabl (avtor, fotograf): Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. In: Glasnik Slovenskega etnološkega društva, ISSN 0351-2908. [Tiskana izd.], 2014, 54, št. 4, S. 27-31, ilustr.
  16. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Ledinska imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici. In: Koroški koledar 2015. V Celovcu: Drava, [2014], str. 119-126.
  17. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (1.4.2025).
  18. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  19. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  20. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  21. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  22. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  23. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  24. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  25. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  26. ↑ kagis.at [www.kagis.ktn.gv.at]. (29.5.2025).
  27. ↑ prim. kagis.at [1] Arhivirano 2022-01-29 na Wayback Machine.
  28. ↑ Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7., 2. izdaja, 2024, str. 263.
  29. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Hišna imena v Šenttomažu pri Celovcu in okolici: nova enciklopedijska raziskovanja. In: Koroški koledar 2016, Celovec 2015, S. 129-134. [COBISS.SI-ID 15269428]
  30. ↑ Bojan-Ilija Schnabl: Vulgoname. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 3. zv., str. 1472-1474.
  31. ↑ Katja Sturm-Schnabl: Edinost Šenttomaž. Katoliško slovensko izobraževalno društvo Edinost Št. Tomaž pri Celovcu. V: Enciklopedija slovenske kulturne zgodovine na Koroškem, 1. zv., str. 283-287.
  32. ↑ Bojan Schnabl: Der historische slowenische Kulturverein »Edinost« in St. Thomas am Zeiselberg. V: Wilhelm Wadl: Magdalensberg: Natur – Geschichte – Gegenwart. Gemeindechronik, Verlag Johannes Heyn, Klagenfurt 1995, ISBN 3-85366-812-7., 2. izdaja, 2024, str. 263.
  33. ↑ Bojan Schnabl: Zgodovinsko slovensko prosvetno društvo “Edinost” v Šenttomažu: nova dognanja. V: Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu 2024, ISSN 1024-1493, 2024, str. 51-58, ilustr.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Srepiče, Štalenska gora
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Srepiče,_Štalenska_gora&oldid=6450837«