Srbski svobodni korpus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Srbski svobodni korpus
Srbski prostovoljec (ilustracija)
Aktivno1787 — 1792
Razpustitev1792 (Sistovski sporazum)
DržavaAvstrijsko cesarstvo Habsburška monarhija
PripadnostHabsburška monarhija
Vlogasrbski boj proti Osmanskemu cesarstvu
Velikost5.000–8.000
Garnizija/ŠtabBanatska vojna krajina
Vzdevkifrajkori
KonfliktiAvstrijsko-turška vojna (1787–1791):
Poveljniki
Vrhovni poveljnikMihajlo Mihaljević, major
Znani poveljnikiKoča Anđelković
Stanko Arambašić
Radič Petrović

Srbski svobodni korpus (srbsko српски фрајкори, srpski frajkori, nemško Serbische Freikorps) je bila prostovoljna milica, sestavljena iz etničnih Srbov, ki jo je ustanovila Habsburška monarhija za boj proti Osmanskemu cesarstvu med avstrijsko-turško vojno (1787-1791). Konflikt z osmanskimi silami se je končal brez zmagovalca. Upor v Smederevskem sandžaku in operacije milic so leta 1788 privedli do ustanovitve Habsburške Srbije, ki je bila leta 1792 ukinjena. Zapuščina Srbskega svobodnega korpusa je bilo spodbujanje k ustanavljanju novih paravojaških enot, na primer med prvo srbsko vstajo.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Srbski svobodni korpus 5.000 mož je bil ustanovljen leta 1787 v Banatski vojni krajini. Sestavljali so ga srbski begunci, ki so med prejšnjimi spopadi pobegnili iz Osmanskega cesarstva.[1] Korpus se je boril za osvoboditev Srbije in njeno združitev s Habsburško monarhijo.[1] Vrhovni poveljnik korpusa je bil avstrijski major Mihajlo Mihaljević.[2] Ob habsburško-osmanski meji je bilo več svobodnih korpusov,[3] od katerih je bil Mihaljevićev najopaznejši. Deloval je od Šumadije do Podrinja. Vzhodno od Morave je operiral Braničevski svobodni korpus, na Hrvaškem Svobodni Jurijev korpus in v Bosni seresanci. [3] Drugi srbski milici sta bili milica Kozara in Prosar, ustanovljeni v Bosni leta 1788. Šteli sta po 1.000 vojakov.[4]

Med prostovoljci so bili najvidnejši Aleksa Nenadović, Karađorđe Petrović, Stanko Arambašić in Radič Petrović. Najbolj izstopal je Koča Anđelković.[2] Pravoslavna duhovščina v Srbiji je upor podprla.[5]

Kočeva milica je hitro osvojila Palanko in Batočino, napadla Kragujevac in prodrla do Konstantinopelske ceste in presekala stik med osmansko vojsko v Niškem in Vidinskem sandžaku.[6]

Avstrijci so Srbski svobodni korpus uporabili v dveh spodletelih obleganjih Beograda leta 1787 in na začetku leta 1788.[1]

Organizacija[uredi | uredi kodo]

Po dokumentu z datumom 6. november 1789 je imel Svobodni korpus eskadron huzarjev, 18 čet strelcev in 4 čete mušketirjev, skupaj 5.049 vojakov.[3]

Uniforme[uredi | uredi kodo]

Uniforme so bile podobne oblačilom srbskega obmejnega prebivalstva.[7]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Leta 1793 so Avstrijci ob meji ustanovili nove srbske in bosanske korpuse prostovoljcev.[7]

Na predvečer prve srbske vstaje so Srbi v Užiški in Sokolski nahiji ustanovili oddelke prostovoljcev – frajkorje. Njihova naloga je bila sabotiranje osmanskih vojaških načrtov in preprečevanje koncentriranja osmanske vojske v tem delu Srbije.[8]

Pomembni častniki[uredi | uredi kodo]

  • Koča Anđelković, kapitan, † 1789
  • Aleksa Nenadović, poveljnik, † 1804
  • Vuča Žikić, kapitan, † 1808
  • Petar Novaković Čardaklija, kapitan, † 1808
  • Radič Petrović, kapitan, † 1816
  • Karađorđe Petrović, narednik, † 1817

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Paul W. Schroeder (1996). The Transformation of European Politics, 1763-1848. Oxford University Press. str. 58–59. ISBN 978-0-19-820654-5.
  2. 2,0 2,1 Ćorović 2001.
  3. 3,0 3,1 3,2 Glasnik Srpskoga učenog društva. 20. 1866. str. 69–.
  4. Ljubo Mihić (1987). Kozara: priroda, čovjek, istorija. Dnevnik. prosarska i kozarska milicija.
  5. Slobodan Mileusnić (1994). Medieval monasteries of Serbia. Prometej. str. 100.,
  6. Nebojša Damnjanović; Vladimir Merenik (2004). The first Serbian uprising and the restoration of the Serbian state. Historical Museum of Serbia, Gallery of the Serbian Academy of Science and Arts. str. 46.
  7. 7,0 7,1 Mitološki zbornik. 7–8. Centar za mitološki studije Srbije. 2002. str. 120.
  8. Слободан Зечевић. Гласник Етнографског музеја у Београду књ. 41: Bulletin of the Ethnographic Museum in Beograd. Etnografski muzej u Beogradu. str. 125–. GGKEY: WCW551LA5H8.

Vira[uredi | uredi kodo]

  • Ćorović, Vladimir (2001) [1997]. »Kočina krajina«. Историја српског народа (v srbščini). Beograd: Јанус.
  • Dragoljub M. Pavlović (1910). Srbija za vreme poslednjeg austrijsko-turskog rata: 1788-1791 g. Srpska kraljevska akademija.