Pojdi na vsebino

Srbohrvaščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Srbohrvaški jezik)
Srbohrvaščina
srpskohrvatski, hrvatskosrpski
српскохрватски, хрватскосрпски
Materni jezikSrbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Kosovo[a]
EtničnostSrbi, Hrvati, Bošnjaki, Črnogorci
Št. maternih
govorcev
18,8 (2007)[1]
Standardne oblike
črnogorščina (v zametku)
Narečja
Dialekti srbohrvaščine:
štokavščina (standard)
torlaščina (sporno)
Pisavalatinica (gajica)
cirilica (srbska abeceda)
jugoslovanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik
 Srbija (kot srbščina)
 Hrvaška (kot hrvaščina)
 Bosna in Hercegovina (kot bosanščina, hrvaščina, srbščina)
 Črna gora (kot črnogorščina)
 Kosovo[a] (kot srbščina)[2]
Priznani manjšinski
jezik
RegulatorInštitut za hrvaški jezik in jezikoslovje (hrvaško)
Odbor za standardizaciju srpskog jezika (srbsko)
Jezikovne oznake
ISO 639-1sh (neveljavno)
ISO 639-2scr, scc (neveljavno)
ISO 639-3hbs – vključene oznake
Posamezne oznake:
srp – srbščina
hrv – hrvaščina
bos – bosanščina
svm – moliščina
Glottologmoli1249
Linguasphere53-AAA-g
{{{mapalt}}}
  Področja kjer se govori večinsko srbohrvaško (2005).

Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.
Etičnopolitične različice srbohrvaščine oziroma sestava srbohrvaščine (2006)

Srbohrvaščina (srpskohrvatski ali hrvatskosrpski) je bil uradni jezik v nekdanji SFRJ poleg slovenščine in makedonščine.

Izraz srbohrvaški jezik se je v obdobju jugoslovanske države uporabljal kot krovni termin za osrednji južnoslovanski jezikovni sistem, vključujoč naroda Hrvatov in Srbov, kasneje pa tudi Bošnjakov in Črnogorcev. Po razpadu jugoslovanske države se hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina opredeljujejo kot samostojni jeziki. Jezikoslovci dokazujejo, da je srbohrvaški jezik tudi po razpadu SFRJ en jezik, definiran kot policentrični standardni jezik, podobno kot npr. nemščina, angleščina in francoščina: govori se v nekaj državah in ima zato več središč; vsako središče ima svojo nacionalno varianto z lastnimi kodificiranimi razločevalnimi normami.[6][7][8][9] Do leta 1990 je bil srbohrvaški jezik netipični policentrični jezik, ker se je uporabljal znotraj ene države,[10] po razpadu SFRJ pa je postal tipični policentrični jezik, saj se uporablja v nekaj državah.[11]

hrvaščina bosanščina srbščina
U pogledu ispušnih plinova i zagađivanja zraka u Jeruzalemu, bilo bi potrebno poduzeti mjere sigurnosti! U pogledu ispušnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalemu, bilo bi potrebno preduzeti mjere bezbjednosti! U pogledu izduvnih gasova i zagađivanja vazduha u Jerusalimu, bilo bi potrebno preduzeti mere bezbednosti!

Leta 2016 so nekateri izobraženci iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne gore in Srbije sprožili gibanje, da bi zmanjšali mnenja o posebnosti bosanščine, hrvaščine in črnogorščine, ki jih imajo za nepotrebna in škodljiva. Njihov projekt se imenuje Jezici i nacionalizmi in v okviru projekta organizirajo konference.[12] 30. marca 2017 so objavili Deklaracijo o zajedničkom jeziku, v kateri poudarjajo, da Hrvati, Črnogorci, Bosanci in Srbi govorijo isti jezik, ki je policentričen skupni standardni jezik kot na primer angleščina, ki jo govorijo tudi drugi narodi, torej ga nima smisla razlikovati niti s posebnimi poimenovanji. Udeleženci in člani menijo, da razlikovanje po državah povzroča negativne pojave v družbi, kulturi in politiki kot npr. birokratične zlorabe, diskriminacije na podlagi rabe jezika ali zapravljanje finančnih virov.[13] Deklaracijo je podpisalo 231 jezikoslovcev, univerzitetnih učiteljev, pisateljev, literarnih kritikov, novinarjev, umetnikov, politologov ipd.,[14] ki so še pripomnili, da obstoj skupnega jezika ne dvomi o pripadnosti posebnega naroda ali države, niti o pravici, da na svojem področju po svojih normah regulirajo skupen jezik, ker so te štiri jezikovne različice enakopravne.[13]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  2. ↑ »Constitution of the Republic of Kosovo« (PDF). str. 2. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
  3. ↑ »B92.net«. B92.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2013. Pridobljeno 1. septembra 2013.
  4. ↑ »Minority Rights Group International : Czech Republic : Czech Republic Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
  5. ↑ »Minority Rights Group International : Macedonia : Macedonia Overview«. Minorityrights.org. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
  6. ↑ Kordić, Snježana (2003). »Glotonim srbohrvaški jezik glede na srbski, hrvaški, bosanski, črnogorski« (PDF). Slavistična revija. Zv. 51, št. 3. Ljubljana. str. 362. ISSN 0350-6894. SSRN 3433071. (COBISS).
  7. ↑ Bunčić, Daniel (2008). »Die (Re-)Nationalisierung der serbokroatischen Standards«. V Kempgen, Sebastian (ur.). Deutsche Beiträge zum 14. Internationalen Slavistenkongress, Ohrid, 2008. Welt der Slaven (v nemščini). München: Otto Sagner. str. 93. OCLC 238795822.
  8. ↑ Kafadar, Enisa (2009). »Bosnisch, Kroatisch, Serbisch – Wie spricht man eigentlich in Bosnien-Herzegowina?«. V Henn-Memmesheimer, Beate; Franz, Joachim (ur.). Die Ordnung des Standard und die Differenzierung der Diskurse; Teil 1 (v nemščini). Frankfurt am Main: Peter Lang. str. 103. OCLC 699514676. Pridobljeno 2. avgusta 2012.
  9. ↑ Gröschel, Bernhard (2009). Das Serbokroatische zwischen Linguistik und Politik: mit einer Bibliographie zum postjugoslavischen Sprachenstreit. Studies in Slavic Linguistics, Bd. 34 (v nemščini). München: Lincom Europa. str. 127. ISBN 978-3-929075-79-3. OCLC 428012015. (COBISS).
  10. ↑ Ammon, Ulrich (1995). Die deutsche Sprache in Deutschland, Österreich und der Schweiz: das Problem der nationalen Varietäten (v nemščini). Berlin & New York: Walter de Gruyter. str. 46. OCLC 33981055.
  11. ↑ Kordić, Snježana (2010). Jezik i nacionalizam (PDF). Rotulus Universitas (v srbohrvaščini). Zagreb: Durieux. str. 78. doi:10.2139/ssrn.3467646. ISBN 978-953-188-311-5. LCCN 2011520778. OCLC 729837512. OL 15270636W. UPC 9789531883115. (COBISS). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. decembra 2012. Pridobljeno 6. maja 2013.
  12. ↑ »Jezici i nacionalizmi (spletna stran)«. Jezici i nacionalizmi (v srbohrvaščini). Pridobljeno 18. maja 2026.
  13. 1 2 »Deklaracija o zajedničkom jeziku«. Jezici i nacionalizmi (v srbohrvaščini). 30. marec 2017. Pridobljeno 18. maja 2026.
  14. ↑ »Deklaracija o zajedničkom jeziku (одговори)«. Pridobljeno 18. maja 2026.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Srbohrvaščina&oldid=6677294«