Spomenik knezu Mihajlu

Kip kneza Mihajla, ki kaže proti Stari Srbiji

Spomenik knezu Mihajlu (srbsko Споменик кнезу Михаилу, latinizirano: Spomenik knezu Mihailu) stoji na glavnem Trgu republike v Beogradu v Srbiji in je bil postavljen leta 1882. Bil je prvi javni spomenik s predstavitvijo konjeniške figure vladarja v Srbiji. Spomenik je izdelal italijanski kipar Enrico Pazzi. Reliefi na spomeniku so bili izdelani po risbah arhitekta Konstantina Jovanovića. Spomenik je bil leta 1979 razglašen za spomenik kulture velikega pomena in je zaščiten s strani Republike Srbije, kot najstarejši in najbolj reprezentativen figuralni srbski spomenik.

Mihajlo III. Obrenović, srbski knez

Knez Mihajlo III. Obrenović (1823–1868) je bil srbski knez od leta 1839 do 1842 in ponovno od 1860 do 1868. Njegova vladavina se je začela po smrti starejšega brata in trajala do leta 1842, ko je bil odstavljen v uporu, ki ga je vodil Toma Vučić-Perišić.

Knez Mihajlo je drugič prišel na prestol po smrti svojega očeta, Miloša Obrenovića, leta 1860. Vladal je osem let, medtem ko so absolutisti, ki so napredovali v Srbiji, usklajevali sporazume s sosednjimi državami za skupno delovanje na Balkanu. Med drugo vladavino kneza Mihajla so turške oblasti Srbiji vrnile preostala mesta Beograd, Šabac, Smederevo, Soko, Užice in Kladovo. Leta 1868 je bil knez Mihajlo Obrenović umorjen v Košutnjaku.

Zgodovina

Izvor

V drugi polovici 19. stoletja je bilo v Beogradu postavljenih vse več spomenikov, ki so predstavljali številne pomembne osebnosti iz kulturnega in političnega življenja Srbije. Uradna srbska državna delegacija je maja 1867 obiskala Rusijo. Po srečanju s cesarjem Aleksandrom II. v Sankt Peterburgu so delegati obiskali Vserusko etnološko razstavo v Moskvi. Opazili so akvarel Osvoboditev Srbije, ki je bil pravzaprav načrt za monumentalni projekt kiparja Mihaila Mikešina. Sliko so prinesli v Beograd in knezu je bila ideja všeč. Stopil je v stik z Mikešinom in ga povabil v Srbijo, da bi sodeloval pri projektu.

Vendar pa je atentat na kneza 10. junija 1868 umetnikov obisk odložil. Odbor za postavitev spomenika je bil ustanovljen že 14. junija 1868 in se je odločil zbirati donacije za gradnjo cerkve v Košutnjaku na mestu atentata in monumentalne skulpture v samem mestu. Iz spoštovanja do umorjenega vladarja je Mikešin v Moskvi izdelal načrt za spominsko cerkev oziroma kapelo v Košutnjaku. Po prihodu v Beograd oktobra 1868 in ogledu mesta je v sodelovanju z vlado in odborom predlagal dva načrta za spomenik knezu, ki naj bi bil postavljen na Velikem trgu oziroma današnjem Studentskem trgu. Po javni razstavi so bili meščani očitno navdušeni nad načrti in so stavbo odobrili. Slikar Stevan Todorović je naročil izdelavo litografij na Dunaju. Vendar se je postopek gradnje spomenikov zavlekel in leta 1871 so bili Mikešinovi predlogi zavrnjeni.

Mednarodni natečaj

Litografija, ki prikazuje odprtje spomenika za javnost, 1882

Tudi leta 1871 se je vlada odločila, da bo v mestu zgradila le spomenik, ki bo »ulit iz starih topov«. Razpisala je mednarodni natečaj za oblikovanje. Natečaja so se udeležili trije: Stevan Todorović, Vatroslav Donegani iz Reke in pruski kipar, čigar ime ni ohranjeno. Nezadovoljna z rezultati je vlada natečaj leta 1873 ponovila. Tokrat je bila lokacija za spomenik določena na Gledališkem trgu (danes Trg republike), nasproti Narodnega gledališča v Beogradu, ki ga je zgradil knez Mihajlo.

Skupaj je bilo prejetih 15 del, večinoma od tujih umetnikov. Komisija je dodala prvi dve deli Todorovića in Doneganija, s čimer se je število predlogov povečalo na 17. Prvo nagrado je prejel dunajski kipar Vincenz Pilz, drugo ugledni florentinski mojster Enrico Pazzi, tretjo pa Wegenerjev someščanin Anton Paul Wegener. Vendar je pokojni knežji komornik Anastas Jovanović naročilo podprl v Pazzijevo korist.

Pazzi se je rodil leta 1819 v Firencah. Bil je učenec slavnega kiparja Giovannija Sartija in Duperraya. Bil je predstavnik italijanskega verizma. Njegovo umetniško vodilo je bilo prikazovanje življenja, kakršno je, z vso njegovo slavo in obupom. Pazzi je postal znan po svojem delu na spomeniku italijanskega pisatelja Danteja; postavljen je bil leta 1865 pred firenško cerkvijo Santa Croce. Pazzijeva skulptura Mihajla Obrenovića naj bi upodobila vladarja na konju – inovacija v srbski družbi tistega časa. Delo na kipu se je začelo leta 1872 in končano leta 1879, Srbija pa je leta 1878 postala neodvisna. Konjeniški kip je bil izdelan v klasičnem italijanskem slogu vladarja na konju, po vzoru antične umetnosti. Bil je prvi monumentalni konjeniški kip v Srbiji.

Posvetitev

Spomenik leta 1890

Slovesno odkritje spomenika je bilo 18. decembra [6. decembra po starem koledarju] 1882, na dan sv. Nikolaja, zavetnika rodbine Obrenović. Dogodek je bil zasnovan kot velik minljiv spektakel ob razglasitvi Kraljevine Srbije. Takrat je bil jezdec brez klobuka nenavaden pojav in ga je javnost opazila. Odkritje spomenikov je bil velik spektakel. Ob odkritju so postavili odrske kulise, okrašene s cvetjem, zelenjem, heraldičnimi ščiti z belimi dvoglavimi orli in zastavami. Ob tej priložnosti je Enrico Pazzi kot avtor enega najpomembnejših srbskih spomenikov 19. stoletja prejel red viteza Takova druge stopnje. Slovesnosti so se udeležili najvišji predstavniki cerkve, države in vojske ter veliko število prebivalstva. Med dostojanstveniki so bili predsednik vlade Milan Piroćanac in ministri; poslanci Državne skupščine; Dimitrije Nešić, rektor Velike šole s profesorji; predsednik in člani Srbskega učenega društva; župan Beograda Mihailo Karabiberović ter člani mestnega sveta in delegati iz vse Srbije. Spomenik so odkrili ob prihodu kralja Milana in kraljice Natalije. Celotnega dogodka so se udeležili takratni tiski in predvsem Srbske novine. Slovesnost je bila zasnovana tako, da bi prikazala moč novorazglašenega kraljestva.

Odkritju spomenika je sledil strel iz sto enega topa, med slovesnim odkritjem spomenika pa se je slišalo zvonjenje zvonov iz vseh beograjskih cerkva. Pred spomenikom so počastili kneza in zapeli himno. Novinarski viri pravijo, da je bil to vzvišen trenutek slovesnosti. Nato je bilo polaganje srebrnih vencev slave.

Kasnejši razvoj dogodkov

Občasno so arhitekti predlagali, da bi okoli spomenika postavili zaščitno, dekorativno ograjo, saj meščani običajno sedijo na podstavku, ki je nenehno prekrit z grafiti. Konservatorska dela so bila izvedena leta 1983, spomenik pa je bil leta 1996 temeljito očiščen, vendar le podstavek, medtem ko skulptura ni bila obnovljena desetletja. Podstavek je bil ponovno očiščen med rekonstrukcijo Trga republike v letih 2018–2019. Rekonstrukcija same skulpture naj bi se začela novembra 2019, vendar se dela niso začela. Velike žardinjere, ki so obdajale spomenik, so bile med rekonstrukcijo trga odstranjene.

Popravilo je bilo nato prestavljeno na 2. marec 2020. V prepognjenih delih spomenika (kjer roke držijo vajeti in kjer so pritrjene roke, kremenčeva puška in meč) so restavratorji odkrili živalske kosti - prašiče, krave in golobe. Domneva se, da so jih nakopičile srake. Na spomeniku so odkrili luknje od krogel, ki pa so bile večinoma zapolnjene, verjetno med katero od prejšnjih rekonstrukcij. Kjer se je patina močno nabrala, je ne bodo odstranili, saj ščiti bron. Vendar pa je na nekaterih mestih postala tako močna, da je spremenila izraz obraza in nekatere druge dele spomenika. Spomenik je bil v dobrem, trdnem stanju, lepo povezan s kamnitim podstavkom, teža pa je bila popolnoma razporejena brez vidnih sprememb ali nagibanja. Na desnem kopitu konja so odkrili majhno, izvrtano luknjo, verjetno tudi iz kakšnega prejšnjega pregleda spomenika. Iz nje se je usipal pesek za ulivanje. Rok je bil določen za 1. maj.

Dela so se zaradi slabega vremena in izrednih razmer zaradi pandemije COVID-19 podaljšala za dva tedna. Projekt je zapustil tudi glavni konservator-restavrator Risto Mihić. Izdelava podjetja Resturatika je sicer izgubila na javnem razpisu, a jo je Zavod za varstvo kulturnih spomenikov kljub temu izbral. Mihić, ki je tudi kipar, se je odločil za odstranitev nestabilne, šibke patine, medtem ko je želel ohraniti temno, stabilno, saj je trdil, da s tem ohranja sam spomenik. Izbrani projekt predvideva agresivno kislinsko odstranitev vse patine in žveplovo obdelavo brona za ustvarjanje nove patine. Mihić je menil, da bi to poškodovalo skulpturo, sestavljeno iz več bronastih kosov, zato je odstopil, nadomestila pa ga je Nataša Petrović. Okoli podstavka je bil dodan okapnik. Dela so bila končana 10. junija 2020, ob 152. obletnici kneževega atentata.

Opis

Spomenik ponoči

Spomenik je visok 11 m (od tega je sam kip 5 m) in dolg 8,46 m. Ulili so ga v kraljevi bavarski livarni Ferdinanda von Muellerja v Münchnu v Nemčiji, njegov strošek pa je bil 300.000 dinarjev. Ni znano ali so bili stari topovi res staljeni in ponovno uliti.

Spomenik je bronast konjeniški kip kneza Mihajla na konju. Postavljen je bil v čast kneževega najpomembnejšega političnega dosežka - popolnega izgona Turkov iz Srbije leta 1867 in osvoboditve preostalih sedmih mest pod osmansko oblastjo na srbskem ozemlju. Imena mest so vklesana na ploščah na osmerokotnem granitnem podstavku kipa, kneževa roka pa kaže na Staro Srbijo, preostalo neosvobojeno ozemlje.

Spomenik je sestavljen iz treh delov: podnožja, podstavka in konjeniškega kipa. Bronasta figura predstavlja kneza na konju, srbskega osvoboditelja izpod Turkov, čigar iztegnjena roka kaže na še zatirana območja. Dvignjena roka z iztegnjenim kazalcem izvira iz militaristične telesne retorike, ki sega v rimsko tradicijo; zlasti se je kasneje uporabljala v francoski neoklasicistični umetnosti. Za kneza Mihajla je ta gesta pomenila zmago na področju diplomacije, ne na bojišču. Knez drži vajeti z levo roko – gesta simbolizira sposobnost vladarja, da nadzoruje in upravlja. Knez Mihajlo je bil predstavljen kot odrešenik naroda, ki se je žrtvoval za nacionalne ideale. Podstavek, izdelan iz venčaškega marmorja, je ovalnega tipa z reliefnim frizom. Predstavitve na sprednjem in zadnjem frizu so vzete iz kroga dinastične mitologije, ki slavi antiko in junaštvo srbskega ljudstva ter njegovo obnovo pod rodbino Obrenović. Podstavek je bil opisan kot »fino elipso iz marmorja in brona, elegantno, ki se simbiotično zliva s figuro jezdeca«.

Prizor Srbskega guslarja je na zadnji severni strani, obkrožen z ljudmi, oblečenimi v različne kostume, kar kaže na različne etnične meje naroda, daleč onkraj političnih meja, ki so obstajale v obdobju takratne kneževine. Guslar pripoveduje sinovom o podvigih rodbine Obenović. Obstaja upodobitev drugega guslarja, ki žaluje nad krsto kneza Mihajla. Na sprednji južni strani je upodobitev Knez Miloš v Takovu, ki kaže na idejo dinastične in nacionalne kontinuitete ter na idejo vojne za osvoboditev domovine.

Spomenik na glavnem Trgu republike

Na vzhodni in zahodni strani spomenika so reliefi, ki slavijo kneza Mihajla. Na vzhodni strani je Narodna deputacija pred velikim vojvodo Mihajlom, ki temelji na ideji o obnovi zlatega obdobja v obnovljeni državi, na zahodni strani pa je upodobitev Srbi prisežejo nad grobom kneza Mihajla. Na sredini prizora je starodavni sarkofag z napisom v francoščini: »Michel III prince de Serbie«. Celoten podstavek z reliefi je bil postavljen na visok pravokoten podstavek, tako da je lokacija in videz spomenika prevladovala v prostoru; pri ocenjevanju je pomembno vizualno in simbolno vlogo igral poudarek kraljeve osebe.

Na sprednji južni strani podstavka je grb rodbine Obrenović, podoben grbu na vojvodovem grobu v pravoslavni cerkvi. Na stranskih straneh so tri velike bronaste girlande, na katerih so z pozlačenimi črkami vpisana imena mest, osvobojenih leta 1867: Beograd, Kladovo, Soko, Smederevo, Šabac in Užice. Na zadnji, severni strani je besedilo (v prevodu): »Knezu Mihajlu Obrenoviću III. Hvaležna Srbija.« V vogalih podstavka so postavljene štiri reliefne trofeje, okoli spomenika pa je ograja s kandelabri.

Spomenik knezu Mihajlu je bil razglašen za kulturni spomenik velike vrednosti, Sklep o razglasitvi, Uradni list SRS št. 14/79.

Priljubljenost

Knez Mihajlo je predstavljen brez kakršnega koli pokrivala na glavi, kar je bilo za katerega koli dostojanstvenika, kaj šele za vladarja v tistem času, zelo nenavadno. Priljubljena zgodba o tem se je ohranila dolgo časa. Govorila je o fantu, ki je na dan posvetitve zavpil: »Kje je njegov klobuk?«. Kiparja je to tako prizadelo, da je storil samomor. V resnici je Pazzi živel še 17 let, do 81. leta. Nekaj ​​let je živel v Beogradu in ob odhodu napisal odprto pismo viteškemu kraljestvu Srbiji, v katerem je zapisal: »V duši in čustvih sem Italijan, v srcu pa sem Srb in se veselim.»

Čeprav je bil vedno zelo cenjen kot vladar, sta vloga in čast kneza nekoliko utonila v pozabo, ko je šlo za njegov spomenik, in kip je postal preprosto znan kot kod konja (srbsko za pri konju). Celo bližnja restavracija se je nekaj časa tako imenovala. Postalo je najbolj priljubljeno zbirališče v Beogradu, saj so ljudje preprosto rekli: »Srečava se pri konju«. Umetnostni zgodovinarji za to delno krivijo samo kompozicijo spomenika, saj kip očitno »bolj sili konja kot jezdeca«. Drugi kronisti in novinarji ne razumejo, zakaj je prva asociacija meščanov konj in ne knez, vendar se to verjetno ne bo kmalu spremenilo, saj navada, da se ga imenuje pri konju, zdaj traja že več generacij.