Spomenik žrtvam vseh vojn

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Spomenik žrtvam vseh vojn, tudi Spomenik vsem žrtvam vojn (in z vojnami povezanim žrtvam na območju RS),[1] je spomenik, ki ga je 2013 v spomin na padle v vojnah in vse, ki so bili zaradi njih kakorkoli prizadeti, naročilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije. Študije spomenika in izvedba so bile umeščene ob Šubičevo cesto v os Parka Zvezda, na t. i. Južni trg. Spomenik mnogim velja za ključni korak k dokončni spravi slovenskega naroda, zamišljen pa je kot uvod v celostno ureditev povezave Kongresnega trga in Knafljevega prehoda. Otvoritev spomenika je potekala 13. julija 2017. Stal je 1,2 milijona evrov.[2]

Natečaj[uredi | uredi kodo]

Državni zbor Republike Slovenije je novelo zakona o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn v Ljubjani sprejel 2009. Komisija, katere predsednica je bila Spomenka Hribar, je odločila, da je za umestitev spomenika najprimernejši prostor na območju garaž pri Kazini, ker je v državni lasti, v mestnem središču in v območju za pešce. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v začetku leta 2013 izdalo natečaj za nov spomenik, na katerega je prejelo 39 elaboratov.[3][1] Ministrstvo je z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) 25.10.-17. 11. 2013 v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo (MAO) priredilo razstavo natečajnih rešitev. Nagrado je prejelo 6 predlogov:[4]

  • 1. nagrada: Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar, Žiga Ravnikar, absolventa arhitekture Dino Mujić in Martin Kruh, statik Matjaž Habič in cenitelj naložbe Slavko Poderžaj
  • 2. nagrada: Dalija Tanšek ter študenti arhitekture Mitja Usenik, Matej Tratnik in Boris Vranič
  • 3. nagrada: Petja Zupančič, Darko Vasiljevič, Tanja Špan, Janez Vrhunc, Goran Djokič in kipar Tobias Putrih
  • enakovredno priznanje: Marko Studen, Boris Matič, Jernej Šipoš, Paul Bourel, Jana Kraševec, Ivan Zuliani, svetovalec za krajinsko arhitekturo Mitja Škrjanec in cenitej naložbe Miha Prašnikar
  • enakovredno priznanje: Nina Komac Dečman, Barbara Pirih, posvetovalec za statiko Andrej Blatnik in za osvetlitev Breda Božič
  • znižano priznanje: Aljoša Dekleva, Tina Gregorič Dekleva, Matej Andraž Vogrinčič, Vid Zabel, sheme Naia Sinde, maketa Samo Kralj in Nuša Jurkovič, statik Gorazd Črnko in vizualizacija Matej Mejak

Med prispelimi idejami je bila tudi ureditev Maje Farol, ki sicer ni bila nagrajena, a je prostor zelo očitno povezala z Jožetom Plečnikom, pobudnikom in snovateljem Južnega trga, in tako vnašala prikrito in raznoliko simboliko. Na vzhodni strani trga (črta osrednjega sprehajalnega prostora Parka Zvezda tako ne bi bila prekinjena) si je zamislila spomenik v obliki pomanjšanega Plečnikovega parlamenta iz belega carrarskega marmorja v osi zahod-vzhod. Stožec naj bi se zaključeval na višini 14,8 metra. V prijavi na natečaj poudarja pomen tolosa ter neizvedenega, a zato za Slovence ponotranjenega Plečnikovega načrta.[5]

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije je prvo nagrado prisodila načrtu Roka Žnidaršiča, Mojce Gabrič, Sama Mlakarja in Žiga Ravnikarja, z utemeljitvijo: "Predlagana postavitev spomenika in njegova simbolna oblika sta izrazito nevtralni, brez nepotrebne patetike in v tem prostoru kot tudi času neprimerne monumentalnosti. Obe izhajata iz nastavkov kompozicije že izoblikovanega širšega prostora obeležja žrtvam vseh vojn kot tudi njegovega fizičnega izraza. Tudi sam spomenik je zasnovan tako, da svečani prostor sicer jasno obeleži, vendar ga ne pogojuje z nepredvidljivim preurejanjem Južnega trga v ozadju."[6] V predsedniški palači so bili bolj naklonjeni drugouvrščeni rešitvi Dalije Tanšek ter študentov arhitekture Mitja Usenika, Mateja Tratnika in Borisa Vraniča, saj je njihovo sodobno stebrišče izhajalo iz izvirne Plečnikove ideje propilej.[7]

Na srečanju štirih predsednikov v predsedniški palači 8. decembra 2014 so predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Miro Cerar, predsednik državnega zbora Milan Brglez in predsednik državnega sveta Mitja Bervar podprli določila Zakona o vojnih grobiščih, torej potrdili postavitev spomenika.[1][8]

Odzivi prvonagrajencev[uredi | uredi kodo]

Rok Žnidaršič je ob sprejemu pri predsedniku Borutu Pahorju aprila 2015 povedal, da spomenik v celoti razume kot posvečen prostor, njegova umestitev pa je simbolična že sama po sebi: lega v samem središču Ljubljane, a hkrati na novem javnem prostoru, ki označuje nov začetek.[1]

Razstave[uredi | uredi kodo]

Na razstavi Arhitektura inventura 2015 v preddverju Cankarjevega doma[9] sta bili predstavljeni dve študiji.

  • Nejc Černigoj in Andrej Černigoj sta si zamislila razmeroma zaprt prostor, ki ga proti Zvezdi omejuje 100 stebrov, proti Ljubljanici Zid sprave in za njim visoko drevje, na sever Zid spomina, na zahod pa se odpira v parkovno nasaditev listavcev do Kazine. Ureditev je močno simbolična: stebri brez strehe predstavljajo ruševine, ki jih ustvarja vojna, ter spominjajo na tempelj brez strehe kot prispodobo umanjkanja smisla in odsotnost svetega. Zidova sprave in spomina sta narejena iz zglajenega nerjavnega jekla in delujeta kot ogledalo, v katerem obiskovalec vidi svoj odsev, kar ga opominja na lacanovskega Drugega in nezanesljivost usode. Zid Spomina je v spodnjem delu naluknjan, s čimer se izrišejo obrisi množice - vojnih beguncev. V luknje je mogoče postaviti cvetje. Prek zidu bi tekel Župančičev verz: "Domovina je ena, vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt!". Nasad listavcev na zahodu predstavlja vrt življenja in je pendant visokim klekom za zidom sprave v vrtu smrti, kar obiskovalca opominja na enakost po smrti in rek "O mrtvih vse dobro".
  • Rok Žnidaršič, Mojca Gabrič, Samo Mlakar, Žiga Ravnikar ter absolventa arhitekture Dino Mujić in Martin Kruh so si zamislili minimalistično postavitev, katere središčna os je usmerjena v smeri Ljubljanice. Spomenik sestoji iz dveh monolitnih sten, ki predstavljata bratstvo, saj sta oba monolita sidrana v enotnih temeljih. V nasprotju s prejšnjo rešitvijo dopušča možnost širitve prostora proti Knafljevemu prehodu, kot si je zamislil že Plečnik. Ta ureditev ohranja stare kostanje ter namensko določa prostor za polaganja vencev pred osrednji monolit, na severu pa tri drogove za zastave ter prostor za orkester.

Izvedba[uredi | uredi kodo]

Junija 2015 so se začela pripravljalna dela za gradnjo: podrti so bili zid od Kazine do hiše Kongresni trg 3 in garaže. Postavitveni prostor so otvorili 23. junija 2015 z začasno maketo spomenika pod steklenim kvadrom. Pravi spomenik naj bi bil postavljen 2016.[10]

Vandalizem[uredi | uredi kodo]

V noči s 17. na 18. julija 2015 je bila začasna predizvedba spomenika oskrunjena z dvema grafitoma s fašistično vsebino.[11] Nasprotno je bila predizvedba 27. julija in 26. septembra 2015 popisana s komunističnimi slogani in rdečo zvezdo, septembra so bili na tleh svinjske krače. Po dogodkih so oblasti območje zagradile.

Kritike[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bila javnost postavitvi spomenika načeloma naklonjena, je konkretni predlog vzbudil različne odzive. Mnogi so vladi očitali, da s postavitvijo ob 70. obletnici konca II. svetovne vojne po nepotrebnem hiti; spomenik naj bi bil zato prisiljen in vsebinsko prazen, saj ne odraža resničnega stanja v narodu, ki da še ni pripravljen na ta korak. Opozorili so, da bi bilo primerneje najprej dostojno pokopati vse žrtve, odprtje spomenika pa prihraniti za sklepno dejanje sprave.[12] Tudi zgodovinar Mitja Ferenc je izrazil bojazen, da želi spomenik samovoljno zaključiti razpravo in prizadevanja za dostojen pokop.[13] Predsednik Borut Pahor je ob postavitvi praizvedbe zato dejal: "Niti za trenutek nismo pomislili, da postavitev takega spomenika zaključuje stremljenje k narodni pomiritvi in spravi, pač pa prav obratno, da jo želi spodbuditi in ohranjati."[14]

Pri arhitektih je spomenik vzbujal pomisleke, ker naj bi bil postavljen pred ureditvijo Južnega trga in ne narobe; opozorili so, da utegne spomenik zaradi nedokončane okolice postati do nadaljnjega neuporaben za potrebe protokola, ter naglasili na mogočo neusklajenost spomenika z okolico. Težave so se potrdile, ko MOL ni hotela potrditi izvedbe izvirnega načrta zaradi poseganja v gabarite in neizdelanega občinskega podrobnega prostorskega načrta.[3][7] Druge skrbi predvsem skladnost z okolico ter odstopanje od izvirne Plečnikove zamisli Južnega trga.

Gojko Zupan je izpostavil, da načrtovani spomenik ni edini v Ljubljani, ki je posvečen žrtvam vojn in spravi (prim. Lipa sprave na Žalah), zato odločitev za gradnjo v prestolnici poudarja razliko med središčem in obrobjem.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 "Predsednik Pahor gostil predstavitev postavitve Spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju RS" (html). Urad predsednika Republike Slovenije. 16. aprila 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  2. ^ "Odkritje 1,2 milijona evrov vrednega spomenika vsem žrtvam vojn" (html). MMC RTV SLO. 13. julija 2017. Pridobljeno dne 13. julija 2017. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 "Jožica Grgič: Žrtvam vseh vojn: Simbol sprave – na trgu, ki ga ni" (html). Delo. 18. septembra 2013. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  4. ^ "Spomenik žrtvam vseh vojn" (html). Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. 10. oktobra 2013. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  5. ^ "Javni natečaj : Spomenik žtvam vseh vojn: 13853" (pdf). Maja Farol, Spomenik žrtvam vseh vojn. 2013. Pridobljeno dne 20. septembra 2015. 
  6. ^ "M. K.: Spomenik, ki bo v Ljubljani namenjen spominu žrtvam vseh vojn" (html). MMC RTV SLO. 25. oktobra 2013. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  7. ^ 7,0 7,1 "Matjaž Albreht: Spomenik žrtvam vseh vojn previsok" (html). Delo. 19. januarja 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  8. ^ "Barbara Oprčkal: Štirje predsedniki in recept za uspeh: sodelovanje in dejanja (video)" (html). Planet TV. 8. decembra 2014. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  9. ^ "Arhitektura inventura 2012–2015" (html). Trajekt. 12. februarja 2015. Pridobljeno dne 16. februarja 2015. 
  10. ^ "Priložnostni nagovor predsednika republike ob otvoritvi postavitvenega prostora Spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije" (html). Urad predsednika Republike Slovenije. 23. junija 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  11. ^ "T. H.: Foto: Neznanci oskrunili mesto spomenika žrtvam vseh vojn" (html). MMC RTV SLO. 18. julija 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  12. ^ "Irena Vadnjal: Nočem spomenika žrtvam vseh vojn" (html). Časnik. 3. julija 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  13. ^ "Matija Grah: Mitja Ferenc: »Spomenik vsem žrtvam bo nova Potemkinova vas«" (html). Delo. 19. avgusta 2013. Pridobljeno dne 18. julija 2015. 
  14. ^ "T. H.: Foto: Neznanci oskrunili mesto spomenika žrtvam vseh vojn" (html). MMC RTV SLO. 18. julija 2015. Pridobljeno dne 18. julija 2015.